Lives Journal 7

Branko J. Hribovšek

 

O IMENU SLOVANI

 

II 

Ime Slovani po neslovanskih razlagah

 

Izvor teh razlag je skoraj brez izjeme pri nemških zgodovinarjih in jezikoslovcih.

Najmanj 1500 let se že osamljeno in požrtvovalno trudi »faustovska duša« (»die faustische Seele in grenzenloser Einsamkeit mit dem unendlichen Opfer« [31] ) preproste, primitivne in nerazumevajoče slovanske duše rešiti najprej pred pogansko temo, nato kulturno asimilirati, rešiti pred komunizmom, povzdigniti in voditi v svetlo prihodnost, kjer bi ji srečno služile in dobile svoj vsakdanji kruhek. Neskončno požrtvovalno nas je poskušala tudi osvoboditi vseh tostranskih, zemeljskih bremen tako, da jih je hotela sama prevzeti in upravljati.

Njeno neizmerno faustovsko hrepenenje in težnjo k vrhu – samo na vsevladajočem vrhu, le tam je njen dom (»Die Einsamkeit der faustischen Seele vertraegt sich nicht mit einem Zweierlei der Weltmaechte« [31] ) lahko občudujemo v marsikateri nemški zgodovinski knjigi. Germanija naj bi nekoč segala daleč v Ukrajino [32], nerazumevajoča slovanska duša pa se sprašuje: kako to - zakaj ne do Beringovega preliva ali pa vsaj nekaj čez Ural? Saj so našli »keltske« mumije v Sibiriji. Tam, kjer so bili Kelti, so bili potem tudi Germani – iz avstrijskih zgodovinskih knjig naj se uči Slovan! V njih je najti za vse, kar bi lahko dišalo po Slovanih, enostavno keltsko rešitev.

Preprosta slovanska duša seveda ne more razumeti teh plemenitih dejanj faustovske duše. Slednja je tudi hotela imeti nazaj to, kar ji je že od nekdaj pripadalo, a ji je odvzela slovanska pritepenka (ki je verjetno padla z neba).

Ta »Drang nach Osten« je bil za nerazumevajoče slovanske duše le nasilje, umor, poboj, rop, osvajanje in podjarmljanje. Tako so si slovanske duše same krive za svoje nerazumevanje. Če bi se v svoji felahovski podložnosti vdale njim, ki so vzeli svojo usodo sami v svoje roke, ter bi jim ponižno služile, ne bi bilo toliko mrtvih. Ker pa se Slovani niso vdali – hoteli so celo oponašati faustovsko dušo in so se ji upirali –, so morali sami prevzeti tudi odgovornost za posledice, tj. za faustovsko sovraštvo (»...die gesamte Kriegsgeschichte kennt den nationalen Hass als das vornehmste Mittel, historische Entscheidungen einzuleiten...« [31] ). Te posledice sicer niso bile tako hude za faustovsko dušo [33] – večina mrtvih so bile tako ali tako manjvredne slovanske duše, tako rekoč le kolateralna škoda.

 

Za slovansko dušo je bil nemški »das Volk von Dichter und Denker« zmeraj »das Volk von Richter und Henker«; tak ni postal šele z drugo svetovno vojno.

 

Na svoji poti uresničenja, na poti navzgor, se je faustovska duša razvila v demokratično dušo – uresničila se je v mednarodni družbi z enakovrednimi (»internationale Gemeinschaft«) in skupaj z njimi »zmagala« nad komunizmom, sedaj pa naprej neguje slavofobijo. Faustovska duša je stoletja širila – in še vedno širi – vojno, plenitve in zasužnjevanje po vsem planetu [31].

Ves svet dobrohotno poučuje, da so demokracija in človeške pravice to, kar ona določi; vsem požrtvovalno deli nauke, kako to doseči in kako biti srečen. Ne, ni prevzela »die Fellachenideale – den Pazifismus«. Pacifisti so »vom Standpunkt der wirklichen Geschichte aus betrachtet ... minderwertig ... der Abfall ... Ihr Erfolg (der Fellachenideale) bedeutet die Abdankung der Nation innerhalb der Geschichte ... zugunsten anderer.« [31]. Tako se demokratična duša zavzema za pacifizem samo pri drugih, tudi pri Slovanih, seveda pa ne pri sebi!

Faustovska, po novem demokratična duša se zdaj vojskuje skupaj z enakovrednimi za mir, demokracijo, človeške pravice in proti terorizmu. Terorizem pa je vse, kar ni koristno zanjo. Otresla se je predsodkov proti pojmu revolucija, nekoč popolnoma nesalonski besedi. Prebarvala je njeno sramotno rdečilo v vesele barve in jo tako povsod na Vzhodu podarja kot edino rešitev sveta.

 

Slovani se sploh ne morejo razviti v faustovske duše (razen malih balkanskih poskusov), čeprav jih demokratične duše – še vedno – obtožujejo za agresivnost in ekspanzionizem. Faustovstvo »kmečkim ljudstvom« (»den Fellachenvoelker«) sploh ne pristaja, zato je treba pravočasno posredovati. Če bo potrebno, bodo »felahe« že višji zaščitili! Dejstvo je, da so skoraj vse evropske vojne v zadnjih tisoč letih vodili zahodni Evropejci med sabo in proti Vzhodu – če ne štejemo hunskih, madžarskih, turških vdorov in osvajanj – ter tako pisali zgodovino [34].

 

Tudi v oceni zgodovinskih virov sta vidna pristranost in dvojno merilo.

 

Že omenjeni kritiki Jordanesa lahko dodamo še odnos nemške zgodovine do vseh del, ki po njenem »neustrezno« omenjajo Slovane: dvom o verodostojnosti Helmolda, zavračanje poročil Orbinija in Nestorja, razglašanje Velesove knjige za ponaredek ipd.

Čisto očiten ponaredek pa so »Tacitusova« dela [36]. Nemške zgodovinske razprave to popolnoma zamolčijo (eden od stebrov nemške zgodovine je namreč »Tacitova« Germania) in če omenijo Bracciolinija, ki je »odkril« Tacitova dela, mu očitajo nestrokovnost.

 

Seveda je skoraj odveč posebej omenjati, da protislovanska propaganda ni nikdar prenehala. Treba je le rahlo popraskati po evropskem beležu, pa prideta takoj na dan rasizem in sovraštvo proti Slovanom [35].

 

Samo tako je mogoče razumeti trdovratno ponavljanje pravljic nemške zgodovine (»deutscher Geschichte« [37]), ki se opira na najvažnejšo lažno točko: današnji Germani alias Nemci so potomci rimskih Germanov, Slovani pa so se pritepli iz pripjatskih močvirij. Zgodovinske knjige na nemškem govornem področju so do nedavnega Slovane omenjale (kolikor so to sploh storile) popolnoma mimogrede: pritepenci iz pripjatskih močvirij, rojeni za sužnje, največkrat stisnjeni v okvir enačbe Slawen = Sklaven .

 

S temi trditvami v skladu so tudi prav vse nemške in avstrijske razlage izvora imena Slovani. Medtem ko se starejše, danes malenkostno modernizirane razlage krčevito oklepajo selitve narodov [38], pa najnoveše, katerih avtorji so spoznali nevzdržnost trditev v njih, odrekajo Slovanom vsakršno avtohtonost – zanje so Slovani po izvoru Germani in da so postali Slovani, je krivo pokristjanjevanje [39]. Za napačne razlage je vzrok tudi zamenjava besede sclavi s slaveni in nato slavi zaradi površnosti kronistov. Namen teh novih razlag je zopet »Drang nach Osten« [40].

 

Razlog, da na tem mestu to ponovno omenjam, je v tem, da nemška znanost popolnoma zamolčuje slovanska znanstvena dognanja, razen takih, kot so npr. Jezova [41], po drugi strani pa jih posredno in brez kakršne koli omembe virov in dokazov poskuša ovreči ali pa osmešiti. Za njihove trditve obstajajo trdni nasprotni dokazi, a kljub temu so te zgrešene poglede mnogi – tudi naša uradna zgodovina – popolnoma nekritično sprejemali. To sicer danes povsem ne velja več. Zlasti na angleškem govornem področju je večje zanimanje za znanost kot pa za znanstveno fantastiko velikogermanske propagande. Počasi mu sledijo tudi ostala zahodna nenemška govorna področja.

 

Različice imena Slovan, ki se končujejo na –nin, naj bi bile značilne za izpeljanke iz imen krajev, zlasti pa iz nazivov rek in potokov. Ta razlaga imena je zelo priljubljena pri tistih, ki trdijo, da so stari Slovani prišli iz pripjatskih močvirij.

V ihti iskanja dokazov so se potrudili, da so zbrali nekaj tisoč imen ruskih rek in potokov z namenom najti tisti potok v Pripjatu, po katerem naj bi Slovani dobili ime [42,43]. Resnično, ta duševni preblisk lahko označimo kot »echte faustische Gedanke« – in je prav posebno zabaven. Uspeh pa je precej skromen.

Tako navajajo ruski Словутичь – vzdevek Dnepra, pa potok Слуя. Potrdilo naj bi bile poljski Słаwа in Słаwiса ter »srbohrvaška« Slavnica. Pri tem pa pozabljajo, da so že s poljskimi in »srbohrvaškimi« imeni zelo daleč od Pripjata. Dodajmo še bolgarsko Slivnico, prištejmo k temu še naše Slatine … pa Savo in Savinjo. Kako to, da ne omenjajo največje reke z imenom istega izvora – Saale, pritoka Labe, kjer so živeli polabski Slovani, kakor tudi ne Salzacha, Zilje in Sihla?

Oznaka Словутичь gotovo izvira iz besede slava in je samo vzdevek, ki pa bolj velja za kijevsko predmestje kot pa za Dneper.

 

Vsa ta imena naj bi bila sorodna z grškim κλύζω (umivam) in latinskim cluō (čistim), obenem pa so pozabili omeniti še srbsko in hrvaško slavino [12].

Več o hidronimični problematiki glej [44].

 

Že Spengler [45] in njegovi somišljeniki so v smislu višjega germanstva ugotovili slovansko »ponižnost« v temnem zvenu besede nebo in germansko »vzvišenost« v svetlem vzkliku besede Himmel … Pred kratkim so napredovali do izjav, kot je npr. »… die Rueckstaendigkeit der russischen Sprache … keineswegs etwas Nachteiliges ueber die Buerger der Sowjetunion besagt« [46]; ruščina je pri tem omenjena kot predstavnica vseh slovanskih jezikov. Slovani kot »Pluendererscharen aus dem Norden ..., die seitdem als Slawen bezeichnet werden«[47] so res lahko veseli, da so jim ti kulturniki velikodušno namenili toliko pozornosti.

»Wenn man sich in Deutsch eines kraeftigen Wortes bedient, dann nimmt man die Feces ins Maul« [48]. Na tej sledi ne pozabljajo omeniti besede сlоāса (kanalizacijski stòk), izpeljane iz latinskega cluō (čistim), ko razlagajo ime Slovani [49].

 

Oglejmo si natančneje ustrezne sorodne besede. V sanskrtskem slovarju [50] najdemo:

 

lAlA            slina, pljunek, solzavost

salasala       teči [tekočina], vzburkati, nemirnost; povodenj, valovi; deževnica, dež

lavaNa        soline, sol, razsol; okusno, milostno, lepo; presoljeno

lAvaNa       soline, sol, soljeno, kuhano s soljo ali posoljeno

salavaNa    s soljo

sulavaNa    dobro posoljeno

sola             (pre)hlad; obenem kislo in grenko; obenem z okusom

soraNa       obenem kislo in grenko; obenem z okusom

 

In tudi:

 

sava            iztiskati sok rastline soma; izliti; cvetni sok ali med

Asava          destilirati, odliti; rum, alkoholna pijača, sok, cvetni nektar ali sok, nektar ali napoj ženskih ustnic

 

Vidimo, da je prvotni pomen vseboval tako tekočino kakor tudi okus in pojem slanega. Naše sorodnice so liti, zaliv, slano, slatina, slina. Z njimi so tudi povezane:

 

svad           okusno, sladko ali prijetno; okušati z užitkom, uživati, naslajati se

svAdya       okušano; kislo, okusno; obenem slano

svard          okusiti; razveseliti; biti prijetno

 

Sem sodi še cela vrsta njihovih izpeljank. Naše sorodnice so svadba, sladko in slastno, pa še variti (srb. kuhati, prebavljati).

 

Težko je povezati ime etnije s tekočino ali pa s tekočim, ker to nima nikakršnega smisla. Drugače je seveda s slanim, sladkim in z na splošno okusnim.

Tudi razlage v zvezi s poimenovanjem rek in potokov ne moremo upoštevati. Preveč je rek in potokov, po katerih naj bi bili poimenovani Slovani. Tudi razlaga otočani, ki izhaja iz zaliva [51], ni zadovoljiva – iz katerega zaliva ali otoka v Pripjatu? Stari Slovani naj bi prišli v Evropo po suhi poti. Tako ostane edina razlaga – slani, sladki ali pa okusni. Vsaj en razlog, da so nas ali, natančneje, naše prednike zahodni sosedje imeli »radi za požret« (»zum fressen gerne«). Ali iz tega sledi, da jarki, polni razklanih človeških kosti, ki se nahajajo okoli krožnih rovovskih zgradb mlajše kamene dobe v srednji Evropi [52], ne kažejo napredne kulture s posebnimi pogrebnimi običaji, marveč razkrivajo le kanibalske orgije? Morda gre za pomen čisti in oprani ali pa celo popolnoma nasprotno – umazanci ? Seveda v tujem poimenovanju, saj je naša snaga sorodna s sanskrtskim

 

snA             kopati se, prati, čistiti (lat. sanitas – zdravje)

snAna         kopanje, pranje

 

Vrnimo se k tekočini in h kloaki. Primerjaj s *ser- , ki je praindoevropski koren s pomenom teči (S. Rospond, [53]).

 

sR               iti, teči, pospešiti, drseti, gibati se (lat. salire – skakati)

sraSTR       ta, ki izloča ali raztovarja (vodo); tvorec, stvarnik (vesolja)

sRj              dopustiti, da gre ali leti, raztovoriti, vreči, liti, zagnati; izbruhniti, izločiti, izliti;

sara            tekočina, tekoče; čistilno, odvajalno; hod, gibanje; slap jezero, mlaka, ipd.

sarapas       tekoča voda

saras, sarat vse tekoče, jezero, velika površina vode, ribnik, vodnjak, kopališče; hod, tek, napredovanje, nit

sasra, sasrut, sravat, srava     teče, struji, reka; tok; slap; seč

sravatha, sarma, srAvin         teče, struji, beži, kaplja, destilira

 

Iz zgornjih besed je razvidna razvojna razlika med liti- in med prvotnim izrazom za tekočino, ki je pri nas soroden z nesalonskim srati. Ravno tako so besede

 

seca, secana, seka   škropljenje, izlivanje, namakanje, [litje (kovin)], izločanje

 

sorodne z našim sečem in scati. Pomen besed

 

svid, sveda znojenje, potenje, znoj, pot, para (taliti); (angl. sweat, nem. Schweiss)

 

pa potrjuje skupni izvor vseh naštetih pojmov iz nekega prapojmovanja o tekočini, okusu in telesnih izločkih. Istega izvora so tudi naslednje besede, ki pa jih anglosaški jezikoslovci nikakor ne povezujejo z imenom Slovani:

 

slovenly  nizek, prostaški, nespodoben, kasneje tudi nesnažen, umazan; izpeljano iz sloven – nemoralna ženska, ta pa verjetno iz sloovin – grajati, zmerjati, sorodno s sloef – umazan, nemaren, s protogerm. rekonstrukcijo *slup-; povezano tudi s slut, sloppy – umazana, nespodobna ali nesnažna ženska. Staroangleško slaw – počasen, težak, nespameten je iz protogerm. rekonstrukcije *sloewaz – top, dolgočasen (v drugih germ. jezikih slee, sleeuw, sleo, sljor, sloev, sloe) [54]. V staropoljščini je sorodnica słowień (počasen, len), pri nas slab in v angleščini sleep. Ti izrazi so vsi sorodni s pravkar omenjenimi besedami v sanskrtu in z latinskima cluō, сlоāса.

 

Dalje ugotavljajo, ravno tako brez navajanja dokazov (gl. pod [43]), da ne moremo dopustiti izpeljave iz gotskega slawan, gaslawan, naslawan molčeči (za Gote so Slovani molčeči, kot so Nemci za Slovane), kakor tudi ne iz irskega sluag – tolpa, vojska (naši sorodnici sta sluga in služiti ). Neustrezno naj bi bilo tudi izvajanje iz grškega λαός – narod ipd., enako kot poskusi izpeljave iz gotske besede silba – sam ali kimbrske (Kimbri – prebivalci Wallesa) helw - gospodarstvo [43].

 

Zanimivo je, da nihče ne omenja nemške besede schlau – prebrisan. Njen izvor kaže indoevropska rekonstrukcija ḱlēuH- (sleuh, sluh); tudi beseda slava izvira iz pojma slišati, poslušati [13,55]. Iz nje prav tako izhaja nemška ljudska beseda Schlawiner – prebrisanec. Besedi schlau, Schlawiner torej naj ne bi imeli nič skupnega z imenom Slovani.

 

Tudi razlage Franca Jeze o skandinavskem izvoru Slovencev [41] – in tako pravzaprav sploh Slovanov – ne moremo sprejeti. Njegova skovanka solvendi (pom. obračajoči se za soncem) diši preveč po »pesniškem navdihu«. To pa še ne pomeni, da ime Svenska (Švedska) ne bi moglo biti slovanskega izvora, medtem ko glede Gotov menim, da so bili slovansko-germanska mešanica.

 

 

 

Ime Slovani – razlage s slovo, slava, svoboda

 

Najbolj pogosti razlagi imena Slovani kot lastnega poimenovanja slonita na izvajanju iz besed slovo in slava, ki se nahajata v vseh slovanskih jezikih.

 

Iz besede slava naj bi izšla beseda slovo, iz te pa naj bi nastal glagol sloviti. Iz njegovega pomena »govoreči« naj bi prišlo do imena Slovani.

 

Sorodnice slavi so naslednje sanskrtske [50] besede (glej tudi razpredelnico):

       

suzravas     slaven, poznan, dobrega glasu, milosten, prijazen

zravas         glas, krik, glasna hvala; slava, dober glas, sloves, ugled

zravasya     sloves, slava, ugled, slavno delo

sauzravasa imeti dober ugled, velika hvala ali sloves, slaven človek.

 

Različice nam dajo občutek za razlike v prepisih iste besede kakor tudi za bližnje istopomenke v sanskrtu. Prav tako nam omogočajo oceno glasovnih vrednosti in glasovnega razvoja. Indoevropska rekonstrukcija klēuH- [13] naj bi pomenila slišati, v sanskrtu je to beseda zru.

 

Kakor vidimo iz razpredelnice, ima beseda slovo v slovanskih jezikih različne, a večinoma zelo podobne pomene: beseda, črka in slovo.

Namesto sloviti danes v slovenskem jeziku uporabljamo večinoma druge besede za »zvočno komunikacijo«: govoriti, reči, povedati, izraziti, bajati, klepetati, hlipati, gobezdati, obrekovati, očitati, lagati in mogoče še katero, pa tudi njihove izpeljanke. Nekatere so prešle tudi v »pisno komunikacijo«. Upoštevati kaže še starocerkvenoslovanski pojem glagoliti.

Danes so v slovenskem jeziku v rabi proslavljati, posloviti, sloves. Podobno je tudi v drugih slovanskih jezikih. Tako pravzaprav ni posebne potrebe po dodatnem glagolu za govoriti, zlasti ker je to vseslovanski pojem. Njegova edina naloga je razlikovati Slovane od ostalih etnij.

Pri vseh navedenih besedah za »zvočno komunikacijo« sta osnovna beseda in njen pomen jasna. Govoriti in reči imata isti izvor, tudi izvor ostalih je razviden, nekaj posebnega pa sta besedi hlipati in lagati, ki imata svoji sorodnici v sanskrtu. Zanima nas le druga:

 

zlAgh, zlAghA  zaupati v; zaupljivo govoriti, širokoustiti se, hvaliti se ali biti ponosen; dobrikati se, prilizovati se, laskati; hvaliti, priporočati, poveličevati, slaviti, biti hvaljen, slavljen ali povišan, ohrabriti, tolažiti; voščilo, želja.

 

V nemščini je sorodno luegen in v angleščini to lie. Verjetno je sorodnica tudi grški logos, za katerega pa nisem mogel najti nobene indoevropske razlage.

Vidimo torej, da bi lahko bila tudi beseda lagati bližnja sorodnica prabesedi, iz katere se je morda razvila beseda slovo. Tako bi slava in slovo imeli popolnoma različen izvor. Zanimivo pa je, da imata besedi zravas in zlAgh nekako podoben pomen; poudarek na zvenu, na »dobrem« in splošnem je bolj pri prvi, na vsebini, na »slabem« in posameznem, pa bolj pri drugi.

 

Zdi se, da je bila beseda kot pojem za del jezika vedno bolj ali manj jasna, saj so bile različne besede poimenovanje za različne pojme in predmete. Besedo kot točno določen slovnični pojem pa srečamo šele ob nastanku širše pismenosti. Iz starih napisov je razvidno, da besede niso ločeno zapisane. To kaže, da današnji pojem besede ni enak prvotnemu. Verjetno je to tudi razlog, da imamo v slovanskih jezikih kljub njihovi tesni sorodnosti in podobnosti različne izraze za besedo. To bi pomenilo, da je beseda slovo mlada, saj je ponekod oznaka za črko, ta pa ima smisel samo s pismenostjo. Po drugi strani pa pojem slovo pomeni, da je to zelo stara beseda, ker se nahaja v vseh slovanskih jezikih in je šele kasneje dobila različen, toda soroden pomen v posameznem jeziku. Kakor smo bili videli, je obstajala že v »protoslovanščini«.

Kot sem že omenil, imamo veliko različnih besed za »zvočno komunikacijo«. Te besede so zelo zgovorne, saj nam z večjo ali manjšo težo dajejo tudi podatke o vsebini in načinu govora ali pogovora. To velja tudi za sloviti in za njene izpeljanke. Tak zožen pomen pa bi morebiti lahko pripisali le kasnejšemu razvoju – odvisno od tega, ali je bila prvotna beseda slovo ali pa sloviti.

 

Še dva primera iz sanskrta:

 

svan, svana    zven, zvok, hrup (vetra, groma, vode), ptičje petje, govor in zvok (na splošno)

 

Sorodno je hrv. zvati (klicati), naš izzivati in poziv kot opravičilo za Johansonovo razlago [nav. v 43]. Morda je tudi tu posredna zveza s sloviti, ker obstaja določena, a manjša verjetnost za tak razvoj.

 

Vidimo torej, da obstajajo možnosti različnih razlag in da za zdaj ne moremo ugotoviti enega samega trdnega izvora. Pri tem moramo seveda tudi upoštevati, da se povsem ne izključujejo niti navidezno med sabo nasprotne razlage.

Že prej [4] smo videli, da so pomenske vzporednice, miselne povezanke, delno sopomenke govoreči, rumunit, sloviti, deuten in protipomenke Nemec, Barbar (blebetač), Tatar (jecljač) povezane z imeni ali pa so sploh imena »narodov«, bolje rečeno, skupin ljudi, ki imajo skupen jezik, ta pa je lahko vsem razumljiv ali pa tudi ne.

V skladu s tem [4] menim, da je bilo ime Slovani prvotno. Iz njega se je razvil pojem za nemoteno sporazumevanje kot različica za govoriti, sloviti slovansko govoreči. Šele iz te besede je nastal pojem slovo. Posledica tega je, da ime Slovani ter besedi sloviti in slovo nimajo nič skupnega z besedama slava, slaviti, kakor tudi ne s sorodnicami besede slišati in z indoevropsko rekonstrukcijo klēuH. Seveda obstaja tudi možnost, da sta se besedi slovo in sloviti – v tem zaporedju – razvili iz sorodnic besed zlAgh ali svan neodvisno od imena Slovani. Pri tem se je ime Slovani lahko razvilo iz besede sloviti ali pa je šlo za glasovno zbliževanje v smeri istozvočnic. Razsodbo, katera teh različnih razlag je pravilna, omogoča le natančna analiza ali pa kakšna druga pomenska razlaga imena Slovani.

 

Beseda slaviti, ki seveda izhaja iz besede slava, pa ne pomeni samo častiti. Njen pomen je tudi slavnostno govoriti, hvaliti. To je tudi pomen končnice –slav v imenskih zloženkah Boguslav, Svjatoslav, Jaroslav ipd. Iz teh imen je nastala kratka oblika imena Slovani – Slav, saj so neslovanski kronisti poznali slovanske kneze, npr. Rastislava, Mstislava, Boleslava itd., kot svoje politične in vojaške nasprotnike, niso pa pobliže poznali slovanskega jezika [56]. Vpliv teh imen kakor tudi t. i. akanje sta botrovala vzhodnoevropski obliki Slavjan, medtem ko starocerkvenoslovanska oblika pozna samo ime z o. Tako je lahko tudi res, da je tuje poimenovanje za Slovane izpeljano iz besede slava [57].

 

In kako je z besedo svoboda ?

 

Gołąb [58] izhaja iz Ptolemejevih imen za Slovane – Sthlabenoi, Soubenoi, Stauanoi. Posebej ga zanima ime Soubenoi, ki ga primerja s protoslovanskim *Svoběne. Ob to postavlja zgodovinsko obliko *Slověne, za katero domneva izvor v protoslovanskem pridevniku svobъ. Ta pridevnik je osnova za protoslovansko besedo svoboda ali sloboda. Iz različic te besede v raznih slovanskih jezikih je napravil rekonstrukcijo *svebъ in *svobъ. Nato se sprašuje, kaj naj bi ta pridevnik pomenil. Pomaga si s slovansko besedo svob-ъstvo, ki pomeni oseba, sam. To podpira indoevropska rekonstrukcija *sue/o-bho (pomen: svoj, lastne vrste – prim. etnični imeni Suebi, Swaba) v smislu svoboden, pripadnik lastnemu narodu [13]. To je povezano s sanskrtskim sabha – pomenske sorodnice so zbor, sabor (hrv.), župa, Sippe (nem.). Potem skuša razložiti členek *se (*sue), ki pomeni: ločen, za sebe, ob strani, protoslovanski svojъ in naš svoj. Tako bi indoevropska beseda *sue/o-bho pomenila: oseba za sebe (pravzaprav svoja oseba). K temu sodi še *sue/o-bho-dha  s pomenom: vsi člani sorodnih, rodbinskih in poročnih zvez. Tako bi bil razložen protoslovanski izraz *Svoběne iz razširjene besede svoběnъ z osnovo svobъ. Z razlikovanjem v-b > l-b je nastala tudi oblika *Sloběne, ki je bila nato povezana z besedama slovo in sloviti (to naj bi bila ljudska etimologija) in je prešla v obliko *Slověne.

 

To izpeljavo imena Slovani jezikoslovci odklanjajo kot umetno konstrukcijo.

 

 

 

Ime Slovani – razlage s svoj (in drugo)

 

Pregled navedenih in še nekaj drugih, manj znanih razlag in izpeljav imena Slovani povzemam po Jagodzinskem [51]; seveda so v seznamu tudi že omenjene razlage:

 

·         iz izraza svoj  (M. Rudnicki);

·         iz indoevropskega *swobho- član roda, sorodnik;

·         iz domnevnega izraza slověni, sloveni, slovani – jezikovni bratje; vzporednici sta bratanъ, sestrěnъ (L. Moszyński);

·         iz domnevnega topografskega imena Slovy ;

·         iz indoevropskega korena  *kleu- tok, potok, čistiti – ali iz slovanskega slov-, slav-, ki nastopa v nazivih jezer;

·         iz nedoločenega toponima – reke ali jezera – z imenom Slova, Slava, Slovje ali Slavja; podobno litvanski vasi z imenom Šlavėnai (identično s slovanskim Slověni) ob reki Šlavė ;

·         iz resničnih imen Salava, Sala, iz katerih je izpeljana tudi poljska beseda żuława – suho otočno mesto v močvirju;

·         iz indoevropske besede s korenom *kleu- čisti, lat. cluo čistim, gr. κλύζω čistim, umivam; tudi rusko чисть, чища poljana v gozdu, očiščena dreves in grmovja, čistina;  domnevni *slov- naj bi imel podoben pomen; a więc ostatecznie Słowianie = mieszkańcy czystyč pól: prebivalci čistega rodu;

·         iz hidronima na osnovi korena slov-, slav- s pomenom govoreča reka (O. Kronsteiner);

·         iz izraza človek (slov- < člov-), tj. domačin ali kmet;

·         iz izraza s pomenom naród, ljudje; prim. gr. λαός (lāós) < *slāwos (?);

·         iz izraza s pomenom sadilec ; prim. gr. λωή, λως, λουα stodoła;

·         iz imena mitičnega Slava, prednika Slovanov;

·         iz izraza skała (od tod -k- v latinskih imenih Sclaveni, Sclavini);

·         iz etnonima Skolotów, samopoimenovanja Skitov ali pa imena nekega skitskega plemena;

·         iz indoevropskega *sek- zvezati; v različici *sk-lobh- sorodniki; podobno *sk-eip- rod, *skeut- skitski, Skoci itd.

 

Od vseh navedenih sta pomembni le prvi dve razlagi. Prav neverjetno je, da ju jezikoslovci pravzaprav sploh niso upoštevali. Povzemam prosto po virih [51]:

 

Rudnicki ime izvaja iz indoevropskega korena s pomenom swój, własny (poljsko), slovensko svoj in lasten. Navaja tudi poljske izraze swój < *swojo-, siebie < *sebh-, sobie, osoba < *sobh-, sibī < *sebh-; grško spheĩs (oni se – reflexivum indirectum 3 pl.) in < *sbhejes; angl. self < *selbh-; wal. helw -imetje, gospodarstvo (to drugi zavračajo, gl. zgoraj). Izvajanje zaključi z razlago imena Slovani kot svoji ljudje, znanci, naši, lastni, svojci. Sam Grimm naj bi bil prvi postavil tako hipotezo o izvoru imen narodov. 

 

Dodajam še *slov- (naši ljudje – J. Otrebski [59]), podobno tudi E. Rzetelska-Feleszko za Slovince [60]. Tudi ta dela niso našla velikega odziva v strokovnem svetu.

Kritični pregled raznih razlag imen Slovani in Veneti vsebuje še literatura pod [44]; razlage imen posameznih slovanskih narodov tudi pod [58].

Preostane še naloga najti imenu Slovani sorodnico v sanskrtu, saj jezikoslovje s svojimi običajnimi postopki doslej ni dalo zadovoljive razlage.

 

 

 

Sklavi in Slovani

 

Tisti, ki trdijo, da so se naši predniki priplazili iz pripjatskih močvirij, »kulturni narodi« pa so jih zasužnjili, večinoma tudi menijo, da smo svoje ime dobili iz naziva za sužnje – sklavi  ipd., seveda kot tuje poimenovanje. Iz istega zornega kota so tudi trditve, da so Slovane toliko zasužnjevali in prodajali, da je v zadevnih jezikih iz slovanskega imena nastal izraz za sužnja. Slednje ima svojo osnovo, saj so bili Slovani, zlasti severni in vzhodni, šele precej pozno pokristjanjeni. Dokler niso bili kristjani, so bili za »kristjanske« narode, posebno za Germane, brezpravni, zato so jih ti z izgovorom o »širjenju božje besede« morili, plenili in zasužnjevali. [56]

 

Izvor besede suženj je v slovanskih jezikih popolnoma jasen, stari izrazi v zahodnoevropskih jezikih pa za ta pojem sploh niso znani. Značilno je, da je v večini indoevropskih jezikov izraz za sužnja izpeljan iz besede sklave. Izjeme so seveda slovanski jeziki, pa waližanski, cornski in latvijski ter od Slovanom sosednjih estonski, finski in turški jezik.

Dejstvo, da ima tak ali pa zelo podoben izraz za sužnja večina zahodnoevropskih narodov, lahko pomeni, da je bila trgovina s slovanskimi sužnji zelo »razvita« ali pa je podobna beseda za sužnja obstajala že prej in je bil šele kasneje povezana z imenom Slovani. Za tako možnost govori dejstvo, da je bila »notranja« ureditev zahodnoevropskih plemen izrazito hierarhična, patriarhalna, dednostna in sužnjelastništvo je bilo nekaj normalnega. Pri Slovanih pa je bilo drugače, ni bilo nikakršnih dednostnih položajev, vladala je enakopravnost med spoli, bila je prava demokracija z izvoljenimi vodji, suženjstvo je bilo celo izrecno nezaželeno [61]; tako so tudi izrazi za sužnja v slovanskih jezikih različni, saj je sužnjelastništvo pri Slovanih nastalo šele kasneje, morda obenem s krščanstvom, ko je z novo vero prišel tudi nov politični sistem.

 

Zakaj naj bi potemtakem ti zahodnoevropski narodi dobili izraz za sužnja šele po stikih s Slovani, torej šele potem, ko naj bi se Slovani pripodili iz pripjatskih močvirij? Morda pa so bili Slovani že od davnine zasužnjevani prebivalci Evrope?

 

Poglejmo besede suženj, rob (hrv., srb.), rab (rus.), otrok (češ.) ipd. [62]. Vsi ti izrazi so izpeljani iz pojma ujetnika, težaka in tudi svojca. Slovenski suženj naj bi bil izpeljan iz izraza s užetom – zvezan [13], ujetnik. Imamo torej dovolj besed, da nam ni treba posebej označevati zvezanca ali ujetnika. Tako se mi vsiljuje razlaga: so žena, namreč nekdo, tudi svojec, ki ima položaj, podoben ženam v patriarhalni družbi, ta pa je pri Slovanih nastopila verjetno najprej pri prednikih Slovencev pod »naprednim« zahodnim vplivom.

 

Po sanskrtu [50]

 

zliku           služabnik, suženj, odvisnik; izprijenec;

zli =            zri [50];

zliS             sprijeti se, pritrditi, držati se (angl. cling to);

zri               položiti, vložiti, pritrditi na, pritrditi k (h), usmeriti ali obrniti k; (nem. lehnen, angl. lean  - nasloniti);

ku               kot predpona (?) pomeni razpad, razveljavljenje, pomanjkljivost, stisko, malost, zapreko, grajo, prezir, krivdo;

kU              delati hrup, kričati, stokati, čivkati, kukati (hrv.), brenčati.

 

Torej gre za nekoga, ki ima lastnosti v pomenu skupaj, zelo v povezavi s slabim; vidna je pomenska in glasovna sorodnost z zlikovcem. Drugi sanskrtski izrazi s podobnim pomenom pa so glasovno tako različni, da jih ne moremo upoštevati za razlago besede sklavi. Izvedeni so iz besede

 

dAsa          sovražnik, demon, divjak, barbar, nevernik, suženj, služabnik.

 

Seveda, sklavi naj bi bila izpeljanka iz imena Slovani ali pa obratno [npr. 55]. To je priljubljena razlaga v zahodnih razpravah, ki pa jo prevzemajo po starih kronikah in virih. Pri teh razlagah ni jasno, zakaj in kako naj bi prišlo do zamenjave skl- za sl- ali pa obratno. Večina razlag pojasnjuje, da stara grščina nima sl- , zato naj bi Grki vrinili med s in l glas k ali t. Seveda se lahko vprašamo, zakaj ravno ta dva in zakaj nato pretežno k. Prav tako bi lahko vrinili kak samoglasnik ali pa kateri koli drug soglasnik. Glede obratnega prevzema pa se lahko sprašujemo, zakaj naj bi Slovani k ali kaj drugega izpustili.

 

Omenili smo, da je Lozinski predlagal delovno hipotezo, da so oblike imena Sklaveni  in arabski izraz Saqlaba istega izvora. Grki so imenovali Skite tudi Skot, skitska dežela se je v celoti nahajala na (današnjih in tedanjih) slovanskih področjih, perzijsko ime za Skite pa je Saka. To ime so prevzeli Hindujci, isto lahko velja za Arabce [63]. Tako Bizantinci kot Arabci so verjetno njim popolnoma tuje ime Slovani pomešali z oznako za Skite, saj so Slovani prebivali tudi v deželi, ki so jo Bizantinci in Arabci imenovali Sak. Od tod grški k, ki je prešel v latinsko obliko sclavus, ta kratka oblika pa izvira iz imen slovanskih knezov.

 

Ali je možno, da je beseda za sužnja v zahodnih indoevropskih jezikih obstajala že pred seznanjenjem teh narodov z imenom Slovani in mu je bila mogoče celo zelo podobna, tako da je brez težav zamenjala ime?

 

Poglejmo v sanskrt – iščemo besede, ki se začnejo s predpono sk ali sak, po možnosti še s prisotnim l.

Sanskrtske besede s predpono sk- obstajajo, vendar pa ne bi bila nobena primerna za ime etnosa.

 

skambha    čep, podpora, steber, opora, oporna točka vesolja

skand         skakati, skočiti, poskakovati, zagnati, pljuniti (lat. scando, scala)

skandha     rama, razvejanje, četa, množina, količina, sestavek, del, vojaški oddelek, kralj, princ ipd.

 

Še več jih je, z različnimi pomeni, a so večinoma sorodne naštetim. Zadnja beseda (skadha) bi lahko prišla v poštev, pa ji manjkajo važni soglasniki, tako da vprašanje ostaja odprto.

 

Povsem drugo podobo kažejo besede s predpono sa(k)- :

sakala         sestavljeno, deljivo, tvarno, z vsemi deli, popolno, docela, celotno, vse;

(sorodno s slovenskim célo)

kalA            droben del, vsak posamezen del, časovni interval, »element« človeškega telesa, zametek; sorodno je kal in član, člen.

 

Zloženka z besedo jana :

 

sakalajana  vsaka oseba, vsakdo

sakalajananI   mati vseh

 

Razvidno je, da je našima vse, vsak  ipd. v sanskrtu sorodna beseda saka- . Tudi besedo sakalajana lahko razlagamo kot bližnjo sorodnico izrazu za vse ljudi ali pa za vsi.

Ne moremo zanesljivo trditi, da je ta beseda prvotni izvir, iz katerega bi izšel izraz za sužnje, čeprav je povezana z osebami, z ljudmi. Lahko pa jo razlagamo kot sorodnico imenu Sklavani. Tudi imeni Skiti in Saka sta morda izvedeni iz sorodnice besedi sakalajana. Posledice tega pa so tehtne; beseda bi lahko bila samooznaka Protoindoevropejcev s pomenom vsi ljudje ; gre za etnos, iz katerega so pozneje izšli vsi indoevropski narodi.

 

Tako imamo vzporednico z veliko mlajšim primerom. Ime Tevtoni izhaja iz tous – vsi, enako tudi Allamani – vsi ljudje.

 

Naslednji besedi iz sanskrta:

 

sarva          celo, polno, vse, vsako, vsevrstno, mnogo, različno, razno, skupno, v vseh delih (tudi v sestavljankah),

 

sorodno z zdravo (lat. salvus) in

 

sarvajana    vsaka oseba, vsakdo iz množice (sleherni?).

 

Pomen sarvajana je skoraj isti kot sakalajana, verjetno zaradi ozke sorodnosti besede saka- z besedo sarva-, obe uporabljani v sestavljenkah, lahko pa gre tudi za različice v Vedah ali pa v sanskrtskih dialektih.

Morda jima je soroden tudi latinski servus, saj so služabniki, vojaki in sužnji navadni ljudjevsaka oseba, sleherni, v množini pomensko kot danes ljudstvo, puk, gesinde, folks, raja.

To bi lahko pomenilo, da je podoben izraz za sužnja od nekdaj obstajal v indoevropskih jezikih, naposled pa se je izenačil z oznako za Slovane.

Podobno domneva tudi O. N. Trubačov na podlagi indoevropskega *servo-, ki pomeni cel, ves, in sicer z razlago vsi ljudje za ime Srb [64].

 

 

 

Pomen imena Slovani

 

Posebno so zanimive naslednje sanskrtske besede [50]:

sva              lasten, svoj

svaj             objeti, zgrabiti, obkrožiti, zviti ali oviti

svaja           lastnorojen, lasten, svoj, soroden

svajA          lastnorojen

 

svajana       pripadnik svojih ljudi, sorodnik; svojec, svoje (lastno)

 

svajanaya, svajanAya   biti soroden, podoben, postati sorodnik

svajanman svoj

svAjanya    sorodstvo

svajAti        lastne vrste; član svoje družine ali kaste

 

Takoj spoznamo našo sorodnico svoj-, pa tudi ovoj ali zavoj. Njen prvotni pomen je soroden z nečim kar (nekaj) vsebuje.

Zanimiv je drugi del zloženke svajana:

 

jana            (stvariti), živo bitje, človek, oseba, rod; ljudje, podaniki itd.

jAna           rojstvo, izvor, rojstni kraj.

Ta drugi del zloženke je soroden tudi z besedo

janI            ženska, žena, rojstvo.

 

Očitno je najbližja sorodnica naši ženi. Iz tega izhaja tudi beseda

janya          pripadnost rodu, družini ali pa isti deželi, član naroda.

 

Izpeljanka svajana je nedvomno tako glasovno kot pomensko sorodna imenu Slovani (prim. tudi obliko Slavjani ). Tako je razlaga imena Slovani pravzaprav zelo preprosta: pomeni svoj rod, svoj narod.

 

Torej je ime Slovani res starodavno, verjetno sploh eno najstarejših. Morda je bilo prvotna samooznaka za vse Indoevropejce; Slovani so jo ohranili, kakor so bolj ali manj ohranili svoje jezike. Tudi ostale prej navedene, a manj verjetne razlage nas privedejo do istega sklepa.[78]

S tem so potrjene razlage M. Rudnickega, J. Otrebskega in E. Rzetelske-Feleszke, čeprav so le delno pojasnili pomen imena. Verjetno jezikoslovna stroka ni primerno sprejela njihovih razlag zaradi uporabe problematičnih indoevropskih korenov *slov- in *svoj- (?), kajti zvezdica označuje umetno rekonstrukcijo. 

 

Pogledati še kaže, kako je s prehodom v  v l, pravzaprav sv- v sl-. V ta namen poglejmo naslednje sanskrtske besede:

 

svaka          lasten (svoj), moj lasten, član svojih (svojec), sorodstvo, sorodnik, prijatelj, svojci, prijatelji

svastha       sam svoj, zdrav, neodvisen

svasti          dobro, sreča, uspeh ipd.; pozdrav: zdravo, dobro se imej!

svabhAva   rojstni kraj; lastno stanje bivanja

svAbhAvya samobiten, lastna narava, svoja posebnost

svabhU       samobiten

bhU            biti, postati

 

Vse spominjanjo na svak, svastika (srb.), biti in temu sorodna svoboda, ki je v nekaterih drugih slovanskih jezikih sloboda. Spomnimo se še prej omenjene besede svad, sorodnice naših besed sladko in slastno.

 

Tudi razlike in prehodi j v ž, , dj ali pa đ jezikoslovno niso problematični – na primer rojen in rodjen ipd.  

 

 

Sklep

 

Izvor imen kaže, da razlikovanje v sebe, svojo družino, naše sorodnike, naš rod, naše pleme in v ljudi, ki jih razumemo ali pa ne, ki so iste vere ali pa ne, obstaja od pradavnine in ga lahko izsledimo ravno iz imen [4].

To pravilo velja tudi za ime Slovani.

 

Tako se v povzetku kažejo naslednje ugotovitve:

 

·         Ime Slovani izhaja iz ožje sorodnice sanskrtske besede svajana s pomenom svojec, sorodnik.

·         Kratko ime Slav (tuje poimenovanje; Slave, Slawe ipd.) je izvedeno iz osebnih imen, kot so Rastislav, Boguslav ipd., ki so sestavljenke z besedo slava (s pomenom slaviti ).

·         Ime Sklaveni, Saqlaba ipd.: premena sl- v skl- je lahko nastala iz več razlogov; deloma gre za vpliv imen Skit (gr.) ali Saka (perz.); vpliv ali pa zamenjava z bližjo sorodnico sanskrtske besede sakalajana (vsaka oseba, vsakdo) s pomenom vsi ljudje, blizu je tudi beseda sarvajana (vsaka oseba, vsakdo iz množice,[sleherni ?]) s pomenom navaden človek, vsaka oseba, sleherni iz naroda (v smislu puk, Gesindel, folks, raja) in tako tudi suženj.

·         Kratko ime Sklave (tuje poimenovanje; Sclavo, Sklawe ipd.) je nastalo pod vplivom imena Sklaveni na kratko obliko Slav in je v latinščini postalo izraz za sužnja, ki so ga prevzeli tudi drugi. Podobnost s kako drugo besedo s pomenom suženj (sorodno besedam sakalajani ali sarvajani) ostane odprto vprašanje.

·         Imena Enetoi, Veneti, Wenden, Windischi ipd. so izpeljave iz imena Slovenec, ki je izpeljano iz imena Slovan, mogoče posredno z glagolom sloviti, podobno kot npr. peti – pevec. To smo potrdili tudi z verjetnostnim računom, ki je pokazal, da so vse ostale uradne razlage praktično brezpredmetne.

 

V luči teh spoznanj si moramo ogledati tudi njihov vpliv na razlago slovanske etnogeneze. Kaj lahko sklepamo na podlagi navedenega? Iz sorodnosti imena Slovani s sanskrtsko besedo svajana sledi, da je ime zelo staro. Lahko ga postavimo najmanj v 2. tisočletje pr. n. št., morda še prej, saj sanskrt izvira prav iz te dobe. S tem so tudi neodvisno potrjeni Homerjevi in Herodotovi podatki. Seveda bo še vedno ostal očitek, da je ime v približno današnji obliki znano šele iz prvih stoletij po n. št.

Toda antični viri poročajo o več manjših neslovanskih narodih znatno prej [65].

Kako to pojasniti?

Kot sem že omenil [4], so v antičnih virih omenjeni narodi večinoma samo velike družine, plemena ali pa tudi kakšna plemenska zveza [66]. To velja tudi za Slovane ali, bolje rečeno, Protoslovane; ugotovitev sledi neposredno iz podatkov o oceni gostote prebivalstva v tistih časih [67]. Tiste etnične skupine (na primer Veneti), ki so posebej omenjene kot veliki narodi, so pravzaprav najbliže današnjemu pojmovanju naroda. Taki narodi niso biološko izumrli, kot se je to lahko zgodilo z manjšimi, marveč so postali bolj znani in so tako lahko pri sosedih dobili drugo ime. Pojav ali, bolje, omemba nekega naroda v antiki pa je večinoma povezana z vojaškim pomenom – je pravzaprav odsev nevarnosti, ki jo je določen narod predstavljal za kronistovo okolje.

 

Podatki trgovcev o ostalih »narodih« pa so zelo površni, ker so samo iz »druge« roke; npr. poročilo trgovca trgovcu, ko nista oba osebno prepotovala njihovih krajev. Ob tem ne smemo pozabiti, da pri večini teh »narodov«, ko se pojavijo v zapisih kronista, ne gre zmeraj za pravo »etnično« skupino, t.j. skupino, ki jo veže sorodstvo, govori isti jezik in ima iste običaje. Bolj pogosto je to le oborožena skupina roparjev in plenilcev, ki si je podjarmila lokalno prebivalstvo, svojemu roparskemu področju pa je dala videz nekakšne državne tvorbe. Kasneje je bila mogoče asimilirana v podjarmljeno prebivalstvo, njen jezik se je izgubil, ostalo pa je ime; taki primeri so Langobardi, Bolgari, Gepidi ipd. To je razvidno tudi iz zemljepisnega položaja in trajanja premikov »selečih se« narodov: skoraj izključno gre za meje znanega antičnega sveta (drugi podatki so samo kasnejše razlage, razširjene na ostala področja). Premiki, ki so jih »celi« narodi naredili v nekaj letih, kažejo, da je bila prehrana in ostala preskrba možna le z ropanjem domačega prebivalstva – staroselcev.

 

Tako lahko pritrdimo Tomažiču [7], da je ime Slovani veliko starejše kot pa njegova prva omemba v antičnih kronikah. Slovani so živeli v demokratičnih vaških skupnostih in tako sprva niso imeli kake večje organizacije, ki bi omogočala hitro sklicevanje številnejše vojaške moči, zato tudi niso premogli ustrezne opreme in taktike ob napadih plenilcev.

Za antične plenilce naj bi tako v začetku ne pomenili »resnega« sovražnika [61]. Pod pritiskom plenilcev pa so se Slovani začeli vojaško združevati in upirati; pridruževali so se jim tudi kot najemniki nekateri iz vrst nasprotnikov, npr. Bizantincev, in od teh so se naučili tedaj moderne vojaške taktike in včasih prešli tudi v nasprotne napade. Tako so postali neposredna vojaška nevarnost za »kulturno napredne« etnije in slovansko ime je dobilo določen pomen za kroniste.

Tudi Samova država je nastala zaradi obrambe pred germanskimi roparji.

 

Po Alineijevi teoriji kontinuitete [68] in po arheoloških najdbah podonavskih kultur [69] sega slovanska pismenost daleč v mlajšo kameno dobo. Etrurščanski, retijski, venetski in frigijski napisi so dovolj uspešno razvozlani s pomočjo slovanskih jezikov [70]. Seveda ne moremo pri vseh govoriti o Slovanih, bolj gre za Protoslovane, zraven so tudi predniki današnjih neslovanskih narodov, ki pa so zaradi takratne bližnje sorodnosti vseh Indoevropejcev imeli tudi s Slovani tedaj še bolj sorodne jezike.

Tudi (proto)glagolica in (proto)cirilica sta veliko starejši slovanski pisavi in ju samo pripisujemo apostoloma Cirilu in Metodu [69].

Kako potemtakem pojasniti, da po venetskih in frigijskih napisih nimamo ničesar mlajšega vse do Cirila in Metoda ter do Brižinskih spomenikov?

Tudi na to odgovor ni posebno težak. Pomislimo le na usodo Karantancev ali Retre in Arkone. Slednji sta sicer veliko poznejši, vemo pa zagotovo, da so kipi božanstev v njunih svetiščih imeli napise [56]. Prav neverjetno se zdi, da z izjemo teh napisov ne bi bilo nikakršnih drugih pisnih dokumentov, predvsem z versko vsebino. Najverjetneje so zavojevalci vse temeljito uničili, bolj iz sovraštva in grabežljivosti kot iz verskega zanosa.

»Germanske« rune so pravzaprav nastale iz venetske pisave [71]. Spomnimo se poročil Ibrahima Ibn Jakuba [67] o bogati trgovini na slovanskih področjih. Razvita trgovina gotovo ni mogla biti brez pisave. Tudi njegovo poročilo [69] o ruski runici priča o starejših – predcirilskih in predglagolskih – slovanskih pisavah. Pisali so na drevesnem lubju in lesenih deščicah [72]. Nič od tega se ni ohranilo.

Zahodna Evropa, ki se ima za dedinjo antičnih kultur in za nosilko krščanskih vrlin, tudi ne bi imela večine antičnih virov brez posredništva Bizanca, ki ga je pomagala uničiti. Arabske prevode pretežno grških del so v latinščino prevajali šele prevajalci v Toledu, tj. Judi v muslimanski (mavrski) Španiji. Komajda je možno slutiti, kaj vse je izginilo med požigi starih knjižnic – v Aleksandriji, v Bizancu (tudi ikonoklastično uničevanje), v Kremlju (knjižnica Ivana Groznega) itd. Ni treba posebej omenjati, kdo so bili večinoma požigalci in na katero veroizpoved so se sklicevali.

Tako kot v Retri in Arkoni, kasneje pa tudi v Ameriki in drugod, je bilo pokristjanjevanje izgovor za osvajanje, ropanje, plenitev, poboj, zasužnjevanje in uničevanje kulture domačega prebivalstva. Za vse seveda ne moremo obtoževati le tujcev. Tudi lastne razprtije znotraj narodov in držav so prispevale k propadom; na primer kijevska država, spopadi med Lužičani. Prevzem nove vere je botroval tudi uničevanju prejšnjih lastnih kulturnih dobrin v dokaz prave verske gorečnosti. Primer take miselnosti najdemo pri Thietmarju [73]; bolj ga je groza slovanskega bogoslužja kot vseh pobojev, umorov, plenitev in vojn, ki jih opisuje.

 

Brez dvoma lahko ugotovimo, da so Slovani s pokristjanjevanjem izgubili skoraj celotno svojo predhodno kulturno dediščino.

 

Slovansko kulturo na novih, krščanskih temeljih sta omogočila Ciril in Metod, ker sta bila Slovana (temu podatku zahodni viri seveda oporekajo). Bila sta bolj ali manj na pravi »politični liniji«, kljub temu pa so ju nemško govoreči oblastniki preganjali. Njune plodne dejavnosti ne moremo pripisati le verski gorečnosti, temveč gre tudi za plodove stare slovanske kulture v novih okoliščinah. Tudi novgorodska splošna pismenost [75], zlasti v času, ko so pisanje imeli za žensko in meniško opravilo ter je v zahodni Evropi prevladovala nepismenost, ni nastala čez noč. Bila je dediščina staroslovanske pismenosti pri narodu, ki ga niso tujci pokristjanili in tudi ne osvajali, tako da mu nihče ni povsem uničil temeljev lastne kulture.

 

Kaj lahko ugotovimo iz dosedanjih razlag imena in etnogeneze Slovanov v delih domačih in tujih jezikoslovcev in zgodovinarjev?

 

Značilna so naslednja dejstva in protislovja:

 

·         Vsi jezikoslovci so mnenja, da iz hidronimov ni mogoče sklepati o pradomovini Slovanov, kljub temu pa nenehno ponavljajo »mokro, vlažno in tekočo« etimologijo imena Slovani iz nekega hidronima [74].

 

·         Jezikoslovci niso prepričani o lastnih metodah: upoštevajo večinoma le »rekonstruirane« besedne korene, ki pa jim sami ne verjamejo, čeprav so včasih zelo blizu resnici (Otrebski, Rudnicki, Rzetelska-Feleszko); zato radi prevzemajo tuje razlage.

 

·         Protoslovanščina in slovanski jeziki naj bi nastali »veliko kasneje« kakor germanski ali keltski, in sicer z izposojenkami od vsepovsod, četudi so bolj sorodni sanskrtu kot pa tisti, iz katerih naj bi se razvili.

 

·         Govorijo o razpadu indoevropske skupnosti, ki je bila naseljena po vsem kontinentu in še dlje, za del te skupnosti, namreč za Slovane, pa iščejo »pradomovino« v nekem ozkem področju, razvidnem šele »veliko kasneje«.

 

·         Zemljepisna, rastlinska [75], živalska imena ipd. naj bi kazala pradomovino Slovanov. Neuspeh naj bi bil v tem, da vsaka skupina poimenovanj vodi k drugemu zemljepisnemu področju [76]. Toda ravno v tem je uspeh, saj so bili Protoslovani naseljeni po celotnem evropejskem kontinentu in širina njihovih imenskih sledov to le potrjuje.

 

·         Tuje razlage imena in etnogeneze Slovanov so očitno pristranska vojaško-politična propaganda in ne znanstvena dognanja. Ta propaganda je namenjena lastnim neslovanskim, zahodnim podložnikom, da so se bili in se bodo po potrebi spet pripravljeni »braniti« pred dednim slovanskim sovražnikom, ki jim je nekoč v prazgodovini že »prevzel« Evropo. Gre tudi za opravičevanje lastnih zgodovinskih »grehov«. Tovrstni predsodki proti Slovanom so globoko ukoreninjeni v mišljenju povprečnega zahodnjaka, zlasti nemško govorečega [77]. Iz teh predsodkov še danes izvira temeljni odnos zahodne politike do Vzhoda, prav tako pa je določeno tudi zahodno medijsko poročanje o področjih, ki jih štejejo za (evropski) Vzhod.

 

Vrnimo se naposled k našemu Francetu Prešernu. Največ sveta je jasno. Uporaba besede slišati kot pripadati pa je germanizem in je lahko popolnoma namerna. Temu ustrezno je tuje poimenovanje pravilno – otrokom Slave; v povezavi namreč nakazuje določeno politično izjavo. 

 

junija 2007

 

 

 

 

Viri, literatura in reference

 

[4] B. J. Hribovšek: Imeni Raetia in Schwyz, Revija SRP, št. 75/76, 77/78, Ljubljana 2006, 2007;

Edicija Pogum: Branko J. Hribovšek, IMENI RAETIA IN SCHWYZ, Ljubljana 2006

[7] Šavli J., Bor M., Tomažič I.: Veneti, Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996

[12] gl. [7] str. 321

[13] M. Snoj: Slovenski etimološki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977

 

[31] Ta in naslednji citati so iz O. Spengler: Der Untergang des Abendlandes, Beck, Muenchen 1998, str. 238, 241,761 itd.

O evropski politiki gl. H. Saña: Das vierte Reich, Rasch u. Röhrig, Hamburg 1990, H. Saña: Die Lüge Europa, Rasch u. Röhrig, Hamburg 1993

[32] prim. Goebbels: »Nekatere laži so prevelike, da jih ne bi verjeli.«

 

[33] Ob skoraj vsakodnevnih omembah holokavsta zahodni mediji skoraj redno zamolčijo slovanske žrtve; gl. npr. Arno Plack: Hitlers langer Schatten, Langen-Müller, München 1993

[34] Slovenci smo bili vzor že pred tisoč leti (prim. Helmold: »Charinthi …, homines divino cultui dediti, nec est ulla gens honestior et in cultu Dei et sacerdotum veneratione devocior«), kot smo tudi danes »Musterknaben« v Evropi. Prve šole s slovenskim jezikom pa smo mogli ustanoviti šele pod Napoleonom, pred približno dvesto leti, ker jih prej germanski kulturniki niso dovolili, uporaba slovenščine je bila ponekod celo prepovedana. Še pred šestdesetimi leti so nas isti »kulturni zahodnjaki« množično razseljevali in pobijali. Še danes se dogajajo izgredi proti nam in naši manjšini v Avstriji in Italiji (celo teroristični napadi v 90. letih na našo manjšino v Avstriji), pri tem pa policija nikdar ne more najti storilcev. Evropske inštitucije se ne zavzamejo za pravice obeh slovenskih manjšin, čeprav hkrati poudarjajo pravice katerekoli neslovanske manjšine – seveda le, če jih ni kršila določena »mednarodna družba«.

Vendar ne bi bilo pravično, če ne bi omenil, da vsako manifestacijo neonacistov na Zahodu spremlja tudi demonstracija nasprotnikov, namreč ljudi, ki se zavedajo, kaj jim je nacistična miselnost prinesla v preteklosti.

Prav tako je res, da so nemški uradni krogi precej počistili z najhujšo nacistično propagando (tudi v zgodovinopisju), toda odnos do Slovanov se vseeno ni veliko spremenil. Povprečni zahodni Evropejec je manj izobražen kot povprečni vzhodni Evropejec in ne ve dosti o lastni zgodovini. Za takega »zahodnjaka« je vse enako tam nekje od Dunaja in Benetk proti vzhodu, na to svojo nevednost pa je celo ponosen, ker gre pač za nekaj nepomembnega. Tako se še naprej vzgajajo naši sovražnike, zato nam glede tega ne more biti vseeno.

[35] Zgovoren je pogled na nemške strani Wikipedije o Slovanih in slovanskih jezikih ali pa npr. Die Slawen in Europa - Einleitung (http://slawen.ausgetrock.net/). Megalomansko mentaliteto, aroganco, »razlage v pravilnem zgodovinskem kontekstu«, zavestne laži in neznanje v akademskih krogih kažejo disertacije, ki so sicer brez znanstvene vrednosti, npr.:

R. Steinacher: Studien zur vandalischen Geschichte, Diss. der Universitaet Wien,Wien 2002, http://homepage.uibk.ac.at/~c61705/DISSERTATION-Volltext.pdf ;

U. Schlott: LinkVorchristliche und christliche Beziehungen bei Kelten, Germanen und Slawen,Link Diss., Freie Univ. Berlin, 1996.

Kakor ne bodo Avstrijci Nemcem nikdar odpustili Hitlerja, tako ne bodo Nemci odpustili Slovanom druge svetovne vojne ter celotne predhodne zgodovine.

[36] Npr.: J.W. Ross: The Annals Forged in the XVth Century, Tacitus and Bracciolini by John Wilson Ross - Project Gutenberg).

[37] »deutsche Geschichte« le počasi napreduje v smeri, da postane poglavje o Nemcih in Avstrijcih ter njihovem odnosu do slovanskih narodov v splošni knjigi zgodovine.

[38] Prava izdaja vsega germanskega je izjava: »... von woher kam es (das Volk)? Es gehoert zum Anstand eines Volkes, von irgendwoher gekommen zu sein und eine Urheimat zu haben. Dass es auch dort zu Hause sein koenne, wo man es vorfindet, ist fast eine beleidigende Annahme.« Gl. O. Spengler [31], str. 750.

Tukaj moram omeniti priljubljeno zgodovinsko tezo o »sinhroniciteti« zgodovinskih virov, po kateri je določen »narod« postal zgodovinski dejavnik šele, ko so ga omenili kronisti; prej o njem sploh nima smisla razpravljati, saj dejstva veljajo le od takrat, ko so zabeležena. Teza je surogat za slovansko selitev in zamenjava za nekatere še bolj ali manj neuradne teorije o zgodovini Slovanov.

[39] H. Schroecke: Germanen – Slawen, Panorama Verlag, Wiesbaden, 1999

[40] gl. [39] str. 9: »...Die Bedeutung der Falschuebersetzung Sclavi = Slawen im heutigen Sinne kann ueberhaupt nicht unterschaetzt werden, sie ist eine der Hauptursachen fuer den Verlust des deutschen Volksbodens bis zur Oder-Neisse-Linie, des Sudetenlandes und der Vertreibung der dort lebenden deutschen Einwohner...«

[41] Fr. Jeza: Skandinavski izvor Slovencev, Trst 1967

[42] M. Vasmer: Woerterbuch der russischen Gewaessernamen, Osteuropa-Institut der Freien Universitaet Berlin, Berlin 1969-73

[43] M. Vasmer: Russisches etymologisches Woerterbuch, Winter, Heidelberg 1953-58

[44] H. Popowska-Taborska: Zgodnja zgodovina Slovanov v luči njihovega jezika, ZRC, Ljubljana 2005, str. 49

[45] gl. O. Spengler [31], str. 921: » ...Den unermesslichen Unterschied der faustischen und russischen Seele verraten einge Wortklaenge ... njebo, eine Verneinung ...Geist, esprit, spirit ist ( / Klangsteigung nach oben), das russische duch ist ( \ Klangabsteigung nach unten).«

[46] F. Bodmer: Die Sprachen der Welt, Parkland, Koeln 1997, str.220

[47] S. Brather: Archaeologie der westlichen Slawen, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, Band 30, W. De Gruyter Berlin, New York 2001, str. 1

[48] Lastna ocena nemško govorečih iz dnevnih pogovorov.

[49] V eni prvih knjig v nemščini o samostojni Sloveniji je prva slika fotografija razbite straniščne školjke, posneta baje v zapuščini železarne Jesenice. V novi izdaji (Petra Rehder: Slowenien, München: Beck, 1999; str. 213: Ill.; Beck'sche Reihe; 879. Länder) so to (ali pa podobno) fotografijo preselili na str. 48.

[50] Vse besede iz sanskrta v tem delu so iz: Cologne Digital Sanskrit Lexicon, T. Malten, K. Stöwe: Sanskrit, Tamil and Pahlavi Dictionaries, Institute of Indology and Tamil Studies, University of Cologne, 1997/2003; tam glej tudi glasovne vrednosti. URL: http://webapps.unikoeln.de/tamil/

O sorodnosti sanskrta in slovanskih jezikov: J. Skulj, J. C. Sharda, R. Narale, S. Sonina, The Hindu Institute of Learning, Toronto, Canada: Lexical self dating; gl. tudi indoevropske jezikovne primerjave – razpredelnice besed v. А. В. Гудзь – Марков: Индоевропейская история Евразии – Происхождение славянского мира, Рикел, Москва 1995, str. 112

[51] G. Jagodziński: O nazwach Słowian, http://grzegorj.w.interia.pl/lingwpl/nazwy.html;

gl. tudi Tomáš Spevák: Drugačna perspektiva na izvor Slovanov/Another perspective on the origin of Slavs

[52] J. Kovárník, R. Květ, V. Podborský: Europe's oldest civilisation and its rondels: the real story, http://antiquity.ac.uk/ProjGall/kvet/index.html , AARG 2004 PAPERS

[53] gl. [44] str. 77

[54] Online Etymology Dictionary http://www.etymonline.com/

[55] W. Pfeifer et al.: Etymologisches Wörterbuch des Deutschen, DTV München 2004

[56] Npr. kronisti: Saxo Gramaticus, Helmold Bosoviensis, Thietmar Mersenburgiensis; pregled vsebine njihovih kronik gl. http://oit.boisestate.edu/sknox/thesis/

[57] J. Baudouin de Courtenay je iz teh osebnih imen izvajal ime Slovani; gl. [51]

[58] Z. Gołab: The origins of the Slavs, Slavica Publishers, inc., Columbus, Ohio, 1992, str. 294

[59] gl [44] str. 73

[60] gl [44] str. 75

[61] gl. npr. Flavius Mauricius Tiberius Augustus (Maurikios): Strategikon;

tudi: Feasting with "Kings" in an Ancient Democracy: On the Slavic Society of the Early Middle Ages (Sixth to Seventh Century A.D.) Florin Curta

[62] Petr Jandáček: Slav - Slave Veneti.info zgodovina/history/Geschichte

[63] po Lozinskem [30]:

»I would like to suggest that Arabic Saqlaba was derived from Saka, the name of an Iranian population living north of the Caspian sea in pre-Christian times. Saka, from sah, sak, meaning "lord", referred to the social organization, a type later called feudal (for bibliography see Lozinski, B. P., The Original Homeland of the Purthians; Hague, 1959, pp. 29 f.). Saqlaba, possibly a compound name, might have been a survival of the earlier name Saka, referring to the same geographical region and to a similar social organization of the inhabitants, differences of population notwithstanding. The change from Saka to Greek Sklavini might have occurred by elimination of the vowel and addition of suffixes. In the same way Persian (and Arabic) sakirlat, "textle", primarily wool, became scarlatum, "scarlet" in the Latin of the Middle Ages: Hontum-Schindler, A., "The word scarlet," Journal of the Asiatic Society of Bengal, N.S., VI (1910), 265-265.«

[64] gl. [44] str. 77

[65] gl. [44] str 63.

[66] Vsekakor ne smemo zamenjavati zgodovinske in današnje »politične« pripadnosti (npr. državljanstvo) z narodnostjo (etnična ali kulturna pripadnost), ki je predvsem dedna in pogojena z jezikom in navadami od rojstva. Državljanstvo in narodnost zlasti na Zahodu popolnoma enačijo (gl. npr. J. Šavli: The Vends and the Slavs). To je bil in je prvi vir problemov vseh večnarodnih (multietničnih) držav, posebno pa se kaže v odnosih med tujimi delavci in domačini.
[67]
U. S. Census Bureau, Population Division, International Programs Center: Historical estimates of World Population URL: http://www.census.gov/ipc/www/worldhis.html

[68] M. Alinei: Origini delle lingue d'Europa, Il Mulino, Bologna, 1996, 2000; The Paleolithic Continuity Theory on Indo-European Origins; citat:

»…Also Slavic peoples and their languages existed in south-eastern Europe since the late Middle Stone Age (Mesolithic), resulting in exceptional stability of the Late Stone Age (Neolithic) cultures in the region (only they preserved the tell or mound-shaped structures), this clarifies the reason why differentiation between Slavic languages did not occur - as opposed to the theory of presumed settlement of Slavs at the beginning of the Middle Ages …

I have to commence by clearing away one of the most absurd consequences of the traditional chronology, namely, that of the "arrival" of the Slavs into the immense area in which they now live. (…) Today only a minority of experts support the theory of a late migration for the Slavs ... because none of the variant versions of such late settlement answers the question of what crucial factor could possibly have enabled the Slavs to have left their Bronze-Age firesides to become the dominant peoples of Europe …
The surmised "Slavic migration" is full of inconsistencies. There is no "northern Slavic language"; it is rather only a variant of the southern Slavic ... The first metallurgic cultures in the Balkans are Slavic ... and connected with Anatolia ... Slavic presence in the territory, nearly identical to the one occupied by them today, exists ever since the Stone Age ... The Slavs have (together with the Greeks and other Balkan peoples developed agriculture ... agriculturally mixed economy, typically European, which later enabled the birth of the Greek, Etruscan, and Latin urbanism. Germanic peoples adopted agriculture from the Slavs ... The Balkans is one of the rare regions in which a real and true settlement of human groups coming from Anatolia is proven ...«

[69] Starinski jezikovni sledovi - Lucijan Vuga, Radivoje Pesic. On the scent of Slavic autochtony in the Balkans. Radivoje Pesic; o razlagi starih napisov gl. В. А. Чудинов: Загадки славянской писмености, Вече, Москва 2002, http://chudinov.ru/ruskolani/1/ , http://lindex.lenin.ru/Lindex3/Text/6350.htm; o arheoloških najdbah: Signs on Tartaria Tablets found in the Romanian folkloric art, Prehistory knowledge; o prvih pisavah: H. Haarman: Early Civilization and Literacy in Europe, Mouton de Gruyter, Berlin, New York 1996; o najstarejšem pojasnilu znakov: T. D. Griffen: Deciphering the Vinča Script, Fanad

[70] Gl. [7] ; o frigijski napisih gl. Ą. Ąмброзић: Гордијев чвор, Пешић и синови, Београд 2004, prev. A. Ambrozic: Gordian Knot Unbound; Cythera Press, Toronto 2002.

[71] K tem so pripisovali tudi napise na negovskih čeladah. Leta 1941 so nemški okupatorji hoteli postaviti celo spomenik prvemu »germanskemu napisu« v Negovi. Sedaj so na Zahodu te napise prišteli med italske, etrursko-venetske ipd. vire, Borovega dela [7] pa sploh ne upoštevajo. Zanimivo je, da so nemški zgodovinarji (v nesoglasju z danskimi) za enega najstarejših ali pa za sploh najstarejši »germanski« runski napis razglasili zapis na zaponki iz Vimose. Tega so prepisali kot aadagas(u) / laasauwija. Takoj sta razvidni naši besedi lasa (lasje) in uvija, v nekih drugih prepisih pa tudi beseda viha. Danske runeinnskrifter med eldre runer http://www.arild-hauge.com/arild-hauge/de-rune-vismose-buckle.jpg

Gl. tudi: Ergänzungsbände zum Reallexikon der germanischen Altertumskunde, Band 10: Runische Schriftkultur in kontinental-skandinavischer und -angelsächsischer Wechselbeziehung; M. Stocklund: Von Thorsberg nach Haithabu;Link hrsg. von Klaus Düwel, LinkBerlin [etc.] : de Gruyter, 1994, str. 102;

Band 15: Runeninschriften als Quellen interdisziplinärer Forschung; E. H. Antonsen: On runological and linguistic evidence for dating runic inscriptions; hrsg. von Klaus Düwel; LinkBerlin [etc.]: de Gruyter, 1998

[72] Gl. [69] Chudinov, http://public.kubsu.ru/~usr02898/sl14.htm http://chudinov.ru/runica-and-the-alphabet-writing/ , http://www.dazzle.ru/spec/riap.html

Z. Kulundžič: Zgodovina knjige, DZS, Ljubljana 1967, str. 150

[73] Thietmar Mersenburgiensis Chronicon, VI, pogl.17: »Quamvis autem de hiis aliquid dicere perhorrescam, tamen, ut scias, lector amate, vanam eorum supersticionem inanioremque populi istius executionem, qui sint vel unde huc venerint, strictim enodabo.«

Nemški prevod:

»Ueber sie zu berichten ist mir ein Greuel; doch musset du, lieber Leser, den eitlen Aberglauben und noch sinnloseren Kult dieses Volkes kennen, ich will deshalb kurz erklaeren, wer sie sind und woher sie kommen.«

Gl. tudi http://oit.boisestate.edu/sknox/thesis/

F. Curta: Slavs in Fredegar and Paul the Deacon: medieval gens or »scourge of God«, Early medieval Europe, 6(2), 141 – 167, http://www.clas.ufl.edu/users/fcurta/Slavs.pdf; gl. zaključek:

»In conclusion, Fredegar and Paul the Deacon may have been the first among medieval historians to assign Slavs a place in History. Theirs was an attitude combining interest for the origins of the Slavic gens with the perception of the Slavs as an instrument of divine punishment. It is on this basis that Helmold of Bosau, Adam of Bremen, and Thietmar of Merseburg would later construct their image of Wends.«

[74] gl. [44] str. 164

[75] Tu ne pomaga niti krčevito oklepanje bukve kot rešilne bilke za dokaz slovanske pradomovine: SVEVLAD (M. Budimir: Problem bukve)

[76] gl. [44] str. 155: »… Je mar vprašanje etnogenetskih raziskav res tako brezupno?«; o raziskavah s hidronimi gl. str.164.

[77] Tega mišljenja nihče tako dobro ne opisuje kot Oswald Spengler, nacistični filozof, s svojo »faustično dušo«. Bahata, napihnjena in blebetava samohvala o lastni večvrednosti, edinstvenosti, »krojenje lastne zgodovine«, stremljenje za »višjimi cilji«, lastni tehnološki dosežki itd. –

vse to je pravzaprav mentaliteta mladostnika, ki se hoče uveljaviti; ker pa ni popolnoma prepričan o sebi in svojih sposobnostih, si skuša nenehno dokazovati svojo vrednost, obenem pa se počuti ranljivega in izgubljenega brez svoje tolpe, v kateri rad sprejema slepo poslušnost vodji. Je pravzaprav izraz podzavestnega manjvrednostnega kompleksa v deklarirani megalomaniji. V bistvu je ravno v tem spenglerjevskem zaničevanju vse polno »felahovskih« lastnosti, kajti stremi za »panem et circenses«, zato je izvor in porabnik trivialne zahodne kulture – pop kulture.

 

[78]  Po redakcijskem zaključku naj omenim še naslednje:

 

Q. Atkinson in R.Gray z Univerze v Aucklandu sta v jezikoslovju uporabila matematične metode iz genetičnih  raziskovanj (statistika sorodnosti DNK – DNA sosledij) (http://language.psy.auckland.ac.nz/publications/index.php?pub=Gray_and_Atkinson2003Nature ). Uporabila sta Swadešev seznam besed (http://en.wiktionary.org/wiki/Wiktionary:Swadeš_list), ki naj bi bile prisotne v osnovi vsakega jezika od vseh začetkov, za določevanje sorodnosti jezikov kakor tudi za časovno oceno nastanka jezikov iz njihovih predhodnikov. Njunim trditvam  jezikoslovci precej nasprotujejo, ker niso v skladu z dosedanjimi ugotovitvami glotokronologije (večinoma na osnovi germanskih in keltskih jezikov; http://www.eurasischesmagazin.de/artikel/?artikelID=121003; http://page.mi.fu-berlin.de/froetsch/linguistik/NYT_article.html). Pri tem pa ne moremo izpustiti dejstva, da po “zakonih” te jezikoslovne glotokronologije ne bi smeli skorajda nikakor razumeti Brižinskih spomenikov z današnjo slovenščino. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da zakonitosti glotokronologije izhajajo iz relativno ozkega časovnega intervala razvoja peščice jezikov, namreč tistih, katerih starinske oblike so znane iz dovolj številnih pisnih virov.

Seveda so ugovori tem rezultatom delno upravičeni, vendar pa so rezultati tudi precej zgovorni. Poleg tehničnih ugovorov je največji očitek, da ta metoda daje prestare časovne podatke o ločitvi jezikovnih vej. Ti časovni rezultati pa se precej skladajo z Alineijevo teorijo kakor tudi z našimi – imenujmo jih tako – venetskimi ugotovitvami.

Tako bi bilo ime Slovani pravzaprav staro od 6000 do 7000 let.

  

 

 

_________________

Branko J. Hribovšek, O imenu Slovani, I, II; Revija SRP, sht. 79-80/2007; sht. 81-82/2007

Edicija Pogum: Branko J. Hribovšek O IMENU SLOVANI

 

 

 

English