Lives Journal 7

Damir Globochnik

 

VELIKI SLIKARSKI INTIMIST

 

Marko Šuštaršič spada med osrednje predstavnike prve povojne generacije slovenskih likovnih umetnikov. V tretji četrtini preteklega stoletja bi težko našli likovni opus, ki bi bil primerljiv s Šuštaršičevim. Pri tem ne gre za njegovo obsežnost ali za avtorjev neposredni vpliv na likovne sodobnike, pomembnejši se zdita slikarska kondicija oziroma sposobnost oblikovanja osebnih interpretacij nekaterih ključnih likovnih tém.

Zgodnje risbe s figuralnimi motivi in portreti iz časa pred vpisom na ljubljansko Akademijo upodabljajočih umetnosti leta 1947 pričajo o Šuštaršičevi likovni pozornosti do neposredne okolice. Šuštaršič je risal tudi prizore z mladinskih delovnih akcij, vendar brez spogledovanja s socialističnim realizmom. Diplomiral je leta 1951 pri Gabrijelu Stupici in dve leti pozneje zaključil specialko za zidno slikarstvo pri Slavku Pengovu. Tega leta se je predstavil v Malih dvoranah Moderne galerije na razstavi sedmih diplomantov ljubljanske in zagrebške akademije (Milan Berbuč, Mile Cetin, France Peršin, M. Šuštaršič, Marijan Tršar, Drago Tršar, Melita Vovk). Mladi umetniki, ki so za enega osrednjih ustvarjalnih ciljev izbrali ponovno navezavo na sodobno evropsko umetnost, so si nadeli ime Skupina 53 (skupini sta se kmalu pridružila tudi Šuštaršičeva soproga kiparka Alenka Eržen in Ivan Seljak). Marko Šuštaršič je bil najpomembnejši član Skupine 53.

Slike in grafike, ki so nastajale od sredine petdesetih in skozi šestdeseta leta, zaznamuje Šuštaršičev odmik v intimni svet. Marko Šuštaršič velja za vodilnega predstavnika slikarskega intimizma. Pri likovnem uprizarjanju dogajanj v umetnikovem notranjem doživljajskem svetu je bilo sprva moč zaslediti zgledovanje po italijanskem magičnem realizmu in drugim smereh zahodnoevropskega, zlasti francoskega slikarstva, ki pa jih je Šuštaršič kot izrazit individualist preoblikoval v osebno inačico »primitivne« figuralike in fantastičnega slikarstva. Na kontemplativno temačnih in ploskovito zasnovanih kompozicijah je figure in akte, portrete, avtoportretna doprsja, stole, mize in šopke povezoval s fragmenti arhitekture ter izbranimi oblikami in vzorci poznobaročnega kmečkega okrasa. Sprva je figure postavljal v eksterierje in interierje. Kasneje različni drobni motivi, ki se spreminjajo v simbole, lebdijo v gostih, temnih rdečkastih, rjavih ali temno zelenih barvnih nanosih. V barvni lestvici lahko slutimo odmeve starega holandskega slikarstva, s katerim se je Šuštaršič seznanil med strokovnim izpopolnjevanjem v Amsterdamu in Den Haagu. Med značilnosti Šuštaršičevega slikarstva so spadali tudi erotični poudarki. S skrivnostnimi, včasih bolj slutenimi kot konkretno prikazanimi motivnimi fragmenti, se je približal abstraktnemu slikarstvu. Ukvarjal se je tudi z grafiko (akvatinte in jedkanice), ki ga uvršča med predstavnike t. i. Ljubljanske grafične šole.

S pop-artističnimi slikami, ki so po nizih figuralnih motivov-sličic, povezanih s širokimi barvnimi trakovi v geometrijsko urejen, a dinamičen kompozicijski sestav, poimenovane Slikanice, se je Šuštaršič konec šestdesetih let pridružil iskanjem v sklopu »nove figuralike«, kar se mu je zopet posrečilo na samosvoj način, med drugim z izborom motivike iz različnih virov (fotografije v množičnih občilih in družinskem albumu, znana umetniška dela).

Figuralni junaki iz umetnikovega zasebnega spomina in družbenih mitov so osrednji motiv zadnjega Šuštaršičevega slikarskega ciklusa, t.i. zelenih slik, ki so nastale v letih 1974 do 1976. Tokrat je figuralne motive brez izjeme razpostavil pred skrbno naslikano travnato gorato pokrajino. Človeške figure, med katerimi sta tudi popularna idola Marilyn Monroe in Jimi Hendrix, učinkujejo sredi zelene pokrajine nemo, odtujeno. Morda je bil njihov izbor deloma mišljen celo ironično, vendar neskončen hribovit pejsaž, pred katerim so se znašli likovni protagonisti, ki med seboj ne komunicirajo, stopnjuje samoten in zlovešč vtis kompozicij.

 

 

 

 

English