Lives Journal 7

Damir Globochnik

 

»Johanca« ali vodishki chudezhi 

 

T. i. »farshke gonje« so na zachetku 20. stoletja na Kranjskem dozhivele dva neslavna vrhunca. Prvega leta 1909 z napadi na ljubljanskega knezoshkofa Antona Bonaventuro Jeglicha ob izidu Jeglicheve spolni vzgoji Slovencev namenjene knjizhice Zheninom in nevestam. Do drugega je prishlo leta 1913. Shkandal t. i. »vodishko afero« je zagreshila sleparka, imenovana Vodishka Johanca, ki se je leta 1909 oziroma 1911, 1912 in 1913 poskushala oklicati za svetnico, leta 1913 pa je njena goljufija prishla na dan. Ob razkritju Johanchinih podvigov je zbledelo liberalno zgrazhanje nad domnevno »affaire d’amour« katolishkega politika in organizatorja dr. Janeza Evangelista Kreka z dunajsko gospodichno Kamilo Theimer.

Predstave Vodishke Johance Ivanke Jerovshek (18851919), popestrene s »chudezhnimi« videnji in znamenji Kristusovega trpljenja na njenem telesu, ki jih je uprizarjala najprej na Reki in nato v domachih Vodicah pod Shmarno goro na Gorenjskem, so naletele na podporo katolishke Cerkve oziroma na nerodno ravnanje nekaterih njenih prevech zaupljivih predstavnikov, med katerimi je bil tudi ljubljanski knezoshkof Jeglich. Zaradi Cerkvene vpletenosti so vodishki »chudezhi« in konchno razkritje Johanchine goljufije, do katerega je prishlo shele po skorajda letu dni Johanchinega bivanja v vodishkem zhupnishchu, prilili olja na ogenj protiklerikalnega pisanja v liberalnem Slovenskem narodu, socialdemokratski Zarji, ultraradikalnem Dnevu in drugem chasopisju. Blizhale so se nove volitve v kranjski dezhelni zbor, pri katerih je Johanchina sleparija sluzhila kot pomemben argument v rokah liberalcev, ki so poskushali s spektakularizacijo politichnih in verskih shkandalov ter ostrimi napadi odvrniti volivce od podpore klerikalnim nasprotnikom.

V privoshchljivem pisanju o aferi bi nemara lahko razbrali nekakshno zadoshchenje za izgube in ponizhanja, ki so jih liberalci prestajali na politichnem polju. Od konca 19. stoletja je bila katolishka stranka v silnem vzgonu. Liberalne politichne trdnjave so po propadu slogashke politike padale ena za drugo. Katolishki tabor je po zaslugi dobro premishljenega socialnega programa za gospodarsko ogrozhene kmete in delavce (zadruzhnishtvo), izrabljane v razmerah svobodnega kapitalistichnega podjetnishtva, na svojo stran pridobil velik del slovenskega prebivalstva, Mahnicheva brezkompromisna lochitev duhov je postala osnova programa Katolishke narodne oziroma (Vse)Slovenske ljudske stranke, ki je premogla dobro zastavljene gospodarske, politichne in kulturne smernice ter oblikovala vsenarodni program, ki je zajel vse sloje prebivalstva. Liberalna Narodno napredna stranka takshnega programa ni bila sposobna zastaviti. Njen vpliv se je krepil samo v mestih, poleg tega so bili liberalci sprti med seboj. Enega najhujshih udarcev jim je povzrochila demokratizacija volilnega reda za Kranjsko, ki je po hudih prerekanjih med liberalno in katolishko stranko stopil v veljavo leta 1908 in prinesel volilno pravico za nove mnozhice potencialnih volivcev katolishke stranke, s tem pa njeno absolutno vechino v kranjskem dezhelnem zboru in odboru. Katolishka stranka je postala mochnejsha od vseh drugih strank na Slovenskem skupaj. Zato sta se oba politichna tabora she siloviteje zagrizla drug v drugega.

Vodishka afera je pustila za seboj precej nejasnosti, na primer glede tega, ali so Cerkveni dostojanstveniki vedeli, da je Johanca sleparka oziroma histerichna zhenska, ali pa niso dovolj skrbno preiskali Johanchinih »svetnishkih« metod in so ji nasedli prav tako kot dobrshen del vernih ali radovednih vodishkih obiskovalcev. Toda njihovi nasprotniki so si jih lahko privoshchili z ochitkom, da so se klerikalci nadejali mnozhichen odziv izkoristiti za ustanovitev nove bozhje poti ali pa kar slovenskega Lurda z domacho svetnico namesto sv. Bernardke, kateri se je sredi 19. stoletja v Lourdesu prikazala Marija.

Nekatere obtozhbe so bile prehude. O tem pricha dejstvo, da je katolishko chasopisje v primerjavi z liberalnimi chasniki, ki so o vodishkih dogodkih ves chas pisali posmehljivo negativno, Johanco skorajda ignoriralo, dokler ni bilo prisiljeno odgovarjati na najbolj ostre napade. Vendar je katolishki Slovenec prepozno, shele konec septembra 1913, zachel svariti pred Johanchinimi predstavami.

Vsakogar, ki je imel z vodishko sleparko kaj opraviti po uradni ali neuradni poti, je doletel ochitek sodelovanja v verski goljufiji. Sum je segal od reshkih kapucinov, vodishkega zhupnika, salezijancev z Rakovnika, ki naj bi od Johance oziroma tistih, ki so ji nasedli, dobili najvech denarja, vse do knezoshkofa Jeglicha, ki naj bi se prav tako znashel med romarji. Zlasti Jeglicha so liberalci silno sovrazhili, odkar je zavrnil mozhnost za spravo med katolishkim in liberalnim taborom, zato so dajali v nich prav vsa njegova prizadevanja za duhovni, gospodarski, politichni, socialni in kulturni napredek Slovencev in mu, kadar so le mogli, metali polena pod noge.

O vodishki aferi so pisali tudi mnogi tuji, amerishki, cheshki, nemshki, madzharski, hrvashki, italijanski, bolgarski in drugi chasniki, ki Slovenije sicer nikoli niso omenjali. Liberalni poslanec dr. Vladimir Ravnihar je afero novembra 1913 uspel spraviti celo v drzhavni zbor na Dunaju.

Cheprav je vodishka afera imela za vse vpletene resne in boleche posledice, se zdi danes she najbolj podobna smeshnici, zato jo najbrzh lahko najbolj primerno ilustrirajo karikature v Dnevu, ki so v chasu svojega nastanka bile zabavno in uspeshno orozhje v politichno-propagandni vojni.

Vrhunec zafrkljive medijske vojne glede dogodkov v Vodicah je predstavljala persiflazha Vodishki chudezhi, ki je bila med 23. in 31. oktobrom v osmih delih objavljena v Dnevu (od sht. 659 do 667, z izjemo sht. 663) in je bila podobna vrsti satirichnih pesmic, opremljenih z ilustracijami oziroma karikaturami. Vodishki chudezhi, za katere je besedilo v verzih najbrzh napisal urednik dr. Ivan Lah (1881–1938), karikature pa je narisal Fran Podrekar (1887–1964), so na zheljo bralcev na zachetku novembra – tik pred volitvami – izshli tudi kot samostojna priloga Dneva v obliki broshure na 46. straneh. Broshura z naslovom »Johanca« ali vodishki chudezhi (sht. 672680) je dosegla izjemen uspeh. Zhe prvi dan je prishla v roke 4.500 kupcev, naslednji dan je bilo kupcev zhe 10.000. Naklada je narashchala in konchno dosegla rekordnih 20.000 izvodov, od katerih je bilo 1.000 izvodov namenjenih za Slovence v Clevelandu. To je bila zhe druga, trzhno nadvse uspeshna Dnevova broshura. Prva je bila broshura Balkanska vojna v karikaturah in pesmih, ki jo je Dan izdal na zachetku leta 1913. Broshura Vodishki chudezhi velja za enega najbolj znanih slovenskih politichnih pamfletov. Spada v niz broshur z antiklerikalno tendenco, ki so pri razlichnih zalozhnikih izhajale v tem chasu.

V broshuri objavljeni satirichni verzi pesmi »Vodishki chudezhi« izpod peresa Ivana Laha so posmehljivo in dokaj svobodno opisovali zgodbo Johanchinega svetnishkega zhivljenja, ki so ji je bila dodana izmishljena nedeljska zhupnikova pridiga, porochilo o seji klerikalnega odbora v Ljubljani in opozorilo na sleparska naklepanja vodishkega zhupnika. Tezhko bi trdili, da imajo verzi kakrshnokoli pomembno literarno tezho, vendar se spretno in gladko prelivajo drug v drugega. Tekochi verzi in shaljiva vsebina sta bila razlog, da se je pesem o Johanci hitro prijela med ljudmi. Mnogi so si posamezne verze nauchili na pamet.

Med Podrekarjevimi karikaturami sta najbolj izstopali naslovnica broshure, ki je bila pod naslovom »Najnovejshi grb kranjske dezhele« objavljena tudi v 669. shtevilki Dneva, in po vrstnem redu zadnja karikatura z naslovom »Kako so si mislili nekateri svetnico ‘Johanco’ v nebeshki gloriji«, ki je bila prav tako objavljena v Dnevu eno shtevilko poprej. Ostale, po formatu drobne ilustracije niti niso bile pretirano ambiciozno zasnovane, vendar so izprichevale avtorjevo nadarjenost in posluh za skicioznost in neposrednost kvalitetne karikirane risbe. Tudi drobne Podrekarjeve karikature so po zaslugi ostrine, shaljivega uchinka in lahke prepoznavnosti upodobljenih dogodkov vzbujale veliko pozornost.

Pri zadnji karikaturi v broshuri si je Podrekar pomagal z najpopularnejsho Rafaelovo sliko Marije – Sikstinsko madono (1513/1514 ali pozneje, Gemäldegalerie v Dresdnu). Sledil je motivni in kompozicijski shemi, razporeditvi in razmerju med nastopajochimi akterji, toda na karikaturi je Marijo z Jezushchkom nadomestila Johanca s telichkom v rokah, papezha Siksta II. ljubljanski knezoshkof Jeglich in sv. Barbaro debel zhupnik. Slednji v steklenico lovi telechjo kri, ki jo je Johanca uporabljala pri svojih sleparijah. Rafaelovo sliko sta pozhivljala angelchka, Podrekar pa je na njunem mestu narisal dva chuka. Slika Rafaela Santija (14831520) velja za eno najbolj znanih umetnin nasploh, zato je bil kontekst karikature vsakomur zlahka razumljiv. Soochamo se z »izposojo« likovnega motiva, ikonografskega vzorca oziroma znanega umetnishkega dela. Tovrsten, uchinkovit princip karikiranja oziroma smeshenja neke osebe ali dogodka v Sloveniji ni bil povsem neznan. Vech podobno zasnovanih karikatur je namrech konec 19. stoletja objavil trzhashki satirichni list Brivec. Med slovenskimi karikaturisti je po tem principu najpogosteje posegal Fran Podrekar.

Tako kot ostro »protifarshko« pisanje v chasnikih je tudi broshura zadela v polno. Cheprav je broshura predstavljala zgolj parodijo, shaljiv sramotilni spis, je katolishka stran ni razumela samo kot zabavno zbadljivko in propagandno sredstvo v predvolilnem boju, kar zlahka razberemo iz napadalnih odgovorov, ki so bili zaradi volitev, zachele so se 1. decembra 1913 z volitvami v sploshno kurijo, nujno potrebni in primerno shtevilni. Zlasti karikatura »vodishke Johance kot Matere bozhje, ki drzhi v narochju tele, iz katerega teche kri« (po: Matija Shkerbec, Pregled novodobnega slovenskega katolishkega gibanja, I. del, Cleveland 1956, str. 36), naj bi zhalila verska chustva katolichanov. Izjave v bran od liberalizma in socialnih demokratov ogrozhene vere in verskih chustev je objavljal predvsem Slovenec, ki je Johanco proglasil kar za liberalno junakinjo. Svarila in pozivi k bojkotu so prihajali tudi s prizhnic in iz spovednic.

Javno so med drugim protestirale vse shtiri moshke Marijine kongregacije iz Ljubljane, ki so pozvale oblasti, naj ukrepajo, vernike pa k bojkotu protiverskega chasopisja. »Dalje pa, ker se je v tem sluchaju indirektno zhalila chast Matere bozhje, zbor prosi in pozivlja verno ljubljansko moshtvo vseh stanov, naj se kot v odgovor na to blazfemijo kar moch mnogoshtevilno oklene Marijinih kongregacij. To bo najbolj izdaten odgovor, katerega se imajo nasprotniki vere najmanj veseliti ...« (»Proti zhaljenju verskih chustev praktichno krshchansko delo«, Slovenec, 1913, sht. 280)

Oktobra 1913 je bila Ivanka Jerovshek aretirana in na zachetku leta 1914 obsojena na desetmesechno zaporno kazen. Pisanje okrog vodishke afere je bilo del odmevne volilne agitacije, vendar liberalcem ni kaj prida pomagalo na volitvah, she celo v Vodicah ne, saj je v volilnem okraju Kamnik-Brdo kot kandidat SLS nastopal drzhavnozborski poslanec in najvechji katolishki »ljudski tribun« dr. Janez Evangelist Krek, ki je v Vodicah v enem dnevu priredil dva dobro obiskana volilna shoda, na katerih je uspel navdushiti prisotne. Decembra 1913 je SLS uspelo preprichljivo zmagati na kranjskih dezhelnozborskih volitvah. Razmerja politichnih sil se zato niso bistveno spremenila, SLS je obdrzhala vechino v dezhelnem zboru.

 

 

 

 

 

Fran Podrekar, Kako so si mislili nekateri svetnico,

Bodecha Nezha, leta 1914, str. 1

Fran Podrekar, Zhrtev, Bodecha Nezha, leta 1914, str.. 1 

 

English