Lives Journal 7

Damir Globočnik

 

»JOHANCA« ALI VODIŠKI ČUDEŽI

 

T. i. »farške gonje« so na začetku 20. stoletja na Kranjskem doživele dva neslavna vrhunca. Prvega leta 1909 z napadi na ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventuro Jegliča ob izidu Jegličeve spolni vzgoji Slovencev namenjene knjižice Ženinom in nevestam. Do drugega je prišlo leta 1913. Škandal t. i. »vodiško afero« je zagrešila sleparka, imenovana Vodiška Johanca, ki se je leta 1909 oziroma 1911, 1912 in 1913 poskušala oklicati za svetnico, leta 1913 pa je njena goljufija prišla na dan. Ob razkritju Johančinih podvigov je zbledelo liberalno zgražanje nad domnevno »affaire d’amour« katoliškega politika in organizatorja dr. Janeza Evangelista Kreka z dunajsko gospodično Kamilo Theimer.

Predstave Vodiške Johance Ivanke Jerovšek (18851919), popestrene s »čudežnimi« videnji in znamenji Kristusovega trpljenja na njenem telesu, ki jih je uprizarjala najprej na Reki in nato v domačih Vodicah pod Šmarno goro na Gorenjskem, so naletele na podporo katoliške Cerkve oziroma na nerodno ravnanje nekaterih njenih preveč zaupljivih predstavnikov, med katerimi je bil tudi ljubljanski knezoškof Jeglič. Zaradi Cerkvene vpletenosti so vodiški »čudeži« in končno razkritje Johančine goljufije, do katerega je prišlo šele po skorajda letu dni Johančinega bivanja v vodiškem župnišču, prilili olja na ogenj protiklerikalnega pisanja v liberalnem Slovenskem narodu, socialdemokratski Zarji, ultraradikalnem Dnevu in drugem časopisju. Bližale so se nove volitve v kranjski deželni zbor, pri katerih je Johančina sleparija služila kot pomemben argument v rokah liberalcev, ki so poskušali s spektakularizacijo političnih in verskih škandalov ter ostrimi napadi odvrniti volivce od podpore klerikalnim nasprotnikom.

V privoščljivem pisanju o aferi bi nemara lahko razbrali nekakšno zadoščenje za izgube in ponižanja, ki so jih liberalci prestajali na političnem polju. Od konca 19. stoletja je bila katoliška stranka v silnem vzgonu. Liberalne politične trdnjave so po propadu slogaške politike padale ena za drugo. Katoliški tabor je po zaslugi dobro premišljenega socialnega programa za gospodarsko ogrožene kmete in delavce (zadružništvo), izrabljane v razmerah svobodnega kapitalističnega podjetništva, na svojo stran pridobil velik del slovenskega prebivalstva, Mahničeva brezkompromisna ločitev duhov je postala osnova programa Katoliške narodne oziroma (Vse)Slovenske ljudske stranke, ki je premogla dobro zastavljene gospodarske, politične in kulturne smernice ter oblikovala vsenarodni program, ki je zajel vse sloje prebivalstva. Liberalna Narodno napredna stranka takšnega programa ni bila sposobna zastaviti. Njen vpliv se je krepil samo v mestih, poleg tega so bili liberalci sprti med seboj. Enega najhujših udarcev jim je povzročila demokratizacija volilnega reda za Kranjsko, ki je po hudih prerekanjih med liberalno in katoliško stranko stopil v veljavo leta 1908 in prinesel volilno pravico za nove množice potencialnih volivcev katoliške stranke, s tem pa njeno absolutno večino v kranjskem deželnem zboru in odboru. Katoliška stranka je postala močnejša od vseh drugih strank na Slovenskem skupaj. Zato sta se oba politična tabora še siloviteje zagrizla drug v drugega.

Vodiška afera je pustila za seboj precej nejasnosti, na primer glede tega, ali so Cerkveni dostojanstveniki vedeli, da je Johanca sleparka oziroma histerična ženska, ali pa niso dovolj skrbno preiskali Johančinih »svetniških« metod in so ji nasedli prav tako kot dobršen del vernih ali radovednih vodiških obiskovalcev. Toda njihovi nasprotniki so si jih lahko privoščili z očitkom, da so se klerikalci nadejali množičen odziv izkoristiti za ustanovitev nove božje poti ali pa kar slovenskega Lurda z domačo svetnico namesto sv. Bernardke, kateri se je sredi 19. stoletja v Lourdesu prikazala Marija.

Nekatere obtožbe so bile prehude. O tem priča dejstvo, da je katoliško časopisje v primerjavi z liberalnimi časniki, ki so o vodiških dogodkih ves čas pisali posmehljivo negativno, Johanco skorajda ignoriralo, dokler ni bilo prisiljeno odgovarjati na najbolj ostre napade. Vendar je katoliški Slovenec prepozno, šele konec septembra 1913, začel svariti pred Johančinimi predstavami.

Vsakogar, ki je imel z vodiško sleparko kaj opraviti po uradni ali neuradni poti, je doletel očitek sodelovanja v verski goljufiji. Sum je segal od reških kapucinov, vodiškega župnika, salezijancev z Rakovnika, ki naj bi od Johance oziroma tistih, ki so ji nasedli, dobili največ denarja, vse do knezoškofa Jegliča, ki naj bi se prav tako znašel med romarji. Zlasti Jegliča so liberalci silno sovražili, odkar je zavrnil možnost za spravo med katoliškim in liberalnim taborom, zato so dajali v nič prav vsa njegova prizadevanja za duhovni, gospodarski, politični, socialni in kulturni napredek Slovencev in mu, kadar so le mogli, metali polena pod noge.

O vodiški aferi so pisali tudi mnogi tuji, ameriški, češki, nemški, madžarski, hrvaški, italijanski, bolgarski in drugi časniki, ki Slovenije sicer nikoli niso omenjali. Liberalni poslanec dr. Vladimir Ravnihar je afero novembra 1913 uspel spraviti celo v državni zbor na Dunaju.

Čeprav je vodiška afera imela za vse vpletene resne in boleče posledice, se zdi danes še najbolj podobna smešnici, zato jo najbrž lahko najbolj primerno ilustrirajo karikature v Dnevu, ki so v času svojega nastanka bile zabavno in uspešno orožje v politično-propagandni vojni.

Vrhunec zafrkljive medijske vojne glede dogodkov v Vodicah je predstavljala persiflaža Vodiški čudeži, ki je bila med 23. in 31. oktobrom v osmih delih objavljena v Dnevu (od št. 659 do 667, z izjemo št. 663) in je bila podobna vrsti satiričnih pesmic, opremljenih z ilustracijami oziroma karikaturami. Vodiški čudeži, za katere je besedilo v verzih najbrž napisal urednik dr. Ivan Lah (1881–1938), karikature pa je narisal Fran Podrekar (1887–1964), so na željo bralcev na začetku novembra – tik pred volitvami – izšli tudi kot samostojna priloga Dneva v obliki brošure na 46. straneh. Brošura z naslovom »Johanca« ali vodiški čudeži (št. 672680) je dosegla izjemen uspeh. Že prvi dan je prišla v roke 4.500 kupcev, naslednji dan je bilo kupcev že 10.000. Naklada je naraščala in končno dosegla rekordnih 20.000 izvodov, od katerih je bilo 1.000 izvodov namenjenih za Slovence v Clevelandu. To je bila že druga, tržno nadvse uspešna Dnevova brošura. Prva je bila brošura Balkanska vojna v karikaturah in pesmih, ki jo je Dan izdal na začetku leta 1913. Brošura Vodiški čudeži velja za enega najbolj znanih slovenskih političnih pamfletov. Spada v niz brošur z antiklerikalno tendenco, ki so pri različnih založnikih izhajale v tem času.

V brošuri objavljeni satirični verzi pesmi »Vodiški čudeži« izpod peresa Ivana Laha so posmehljivo in dokaj svobodno opisovali zgodbo Johančinega svetniškega življenja, ki so ji je bila dodana izmišljena nedeljska župnikova pridiga, poročilo o seji klerikalnega odbora v Ljubljani in opozorilo na sleparska naklepanja vodiškega župnika. Težko bi trdili, da imajo verzi kakršnokoli pomembno literarno težo, vendar se spretno in gladko prelivajo drug v drugega. Tekoči verzi in šaljiva vsebina sta bila razlog, da se je pesem o Johanci hitro prijela med ljudmi. Mnogi so si posamezne verze naučili na pamet.

Med Podrekarjevimi karikaturami sta najbolj izstopali naslovnica brošure, ki je bila pod naslovom »Najnovejši grb kranjske dežele« objavljena tudi v 669. številki Dneva, in po vrstnem redu zadnja karikatura z naslovom »Kako so si mislili nekateri svetnico ‘Johanco’ v nebeški gloriji«, ki je bila prav tako objavljena v Dnevu eno številko poprej. Ostale, po formatu drobne ilustracije niti niso bile pretirano ambiciozno zasnovane, vendar so izpričevale avtorjevo nadarjenost in posluh za skicioznost in neposrednost kvalitetne karikirane risbe. Tudi drobne Podrekarjeve karikature so po zaslugi ostrine, šaljivega učinka in lahke prepoznavnosti upodobljenih dogodkov vzbujale veliko pozornost.

Pri zadnji karikaturi v brošuri si je Podrekar pomagal z najpopularnejšo Rafaelovo sliko Marije – Sikstinsko madono (1513/1514 ali pozneje, Gemäldegalerie v Dresdnu). Sledil je motivni in kompozicijski shemi, razporeditvi in razmerju med nastopajočimi akterji, toda na karikaturi je Marijo z Jezuščkom nadomestila Johanca s teličkom v rokah, papeža Siksta II. ljubljanski knezoškof Jeglič in sv. Barbaro debel župnik. Slednji v steklenico lovi telečjo kri, ki jo je Johanca uporabljala pri svojih sleparijah. Rafaelovo sliko sta poživljala angelčka, Podrekar pa je na njunem mestu narisal dva čuka. Slika Rafaela Santija (14831520) velja za eno najbolj znanih umetnin nasploh, zato je bil kontekst karikature vsakomur zlahka razumljiv. Soočamo se z »izposojo« likovnega motiva, ikonografskega vzorca oziroma znanega umetniškega dela. Tovrsten, učinkovit princip karikiranja oziroma smešenja neke osebe ali dogodka v Sloveniji ni bil povsem neznan. Več podobno zasnovanih karikatur je namreč konec 19. stoletja objavil tržaški satirični list Brivec. Med slovenskimi karikaturisti je po tem principu najpogosteje posegal Fran Podrekar.

Tako kot ostro »protifarško« pisanje v časnikih je tudi brošura zadela v polno. Čeprav je brošura predstavljala zgolj parodijo, šaljiv sramotilni spis, je katoliška stran ni razumela samo kot zabavno zbadljivko in propagandno sredstvo v predvolilnem boju, kar zlahka razberemo iz napadalnih odgovorov, ki so bili zaradi volitev, začele so se 1. decembra 1913 z volitvami v splošno kurijo, nujno potrebni in primerno številni. Zlasti karikatura »vodiške Johance kot Matere božje, ki drži v naročju tele, iz katerega teče kri« (po: Matija Škerbec, Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja, I. del, Cleveland 1956, str. 36), naj bi žalila verska čustva katoličanov. Izjave v bran od liberalizma in socialnih demokratov ogrožene vere in verskih čustev je objavljal predvsem Slovenec, ki je Johanco proglasil kar za liberalno junakinjo. Svarila in pozivi k bojkotu so prihajali tudi s prižnic in iz spovednic.

Javno so med drugim protestirale vse štiri moške Marijine kongregacije iz Ljubljane, ki so pozvale oblasti, naj ukrepajo, vernike pa k bojkotu protiverskega časopisja. »Dalje pa, ker se je v tem slučaju indirektno žalila čast Matere božje, zbor prosi in pozivlja verno ljubljansko moštvo vseh stanov, naj se kot v odgovor na to blazfemijo kar moč mnogoštevilno oklene Marijinih kongregacij. To bo najbolj izdaten odgovor, katerega se imajo nasprotniki vere najmanj veseliti ...« (»Proti žaljenju verskih čustev praktično krščansko delo«, Slovenec, 1913, št. 280)

Oktobra 1913 je bila Ivanka Jerovšek aretirana in na začetku leta 1914 obsojena na desetmesečno zaporno kazen. Pisanje okrog vodiške afere je bilo del odmevne volilne agitacije, vendar liberalcem ni kaj prida pomagalo na volitvah, še celo v Vodicah ne, saj je v volilnem okraju Kamnik-Brdo kot kandidat SLS nastopal državnozborski poslanec in največji katoliški »ljudski tribun« dr. Janez Evangelist Krek, ki je v Vodicah v enem dnevu priredil dva dobro obiskana volilna shoda, na katerih je uspel navdušiti prisotne. Decembra 1913 je SLS uspelo prepričljivo zmagati na kranjskih deželnozborskih volitvah. Razmerja političnih sil se zato niso bistveno spremenila, SLS je obdržala večino v deželnem zboru.

 

 

 

 

 

Fran Podrekar, Kako so si mislili nekateri svetnico,

Bodeča Neža, leta 1914, str. 1

Fran Podrekar, Zhrtev, Bodeča Neža, leta 1914, str 1

 

English