Lives Journal 7

Dani Bedrach

 

POD KAPILARAMI MOJIH VEK

 

Balada

 

Spala si

pod kapilarami mojih vek

in zhivali so dihale.

 

Molchala si

v pesku mojega srca

in oblaki so jokali.

 

Bila si

v meni, kakor she nikoli

in angeli te niso kaznovali.

 

Sanjala si

o kapljah na mojem rezilu

in rime te niso dosegle.

 

Zbudila si se

s pojocho vodo v ocheh,

z izpranim prodom na ustnicah

in z vrochimi prsti

v nezhnem, izvotljenem telesu!

 

Kikirikanje jutranje smrti

pa je vendarle prishlo prepozno,

da bi te she lahko vznemirilo.

 

 

 

Mozh s srcem ptice

 

Pil si temno mleko zvezd,

neuslishani, skrivnostni starec

in na vlazhna, prstena tla

tujih prenochishch

dan za dnem

in noch za nochjo

polagal utripajoche ozhilje

svojega  ptichjega srca.

 

V tisocherih templjih

si vedril z romarji in mornarji

in skupaj z njimi

dan za dnem

in noch za nochjo

preziral odsotnost

nikoli izrechenega.

 

Bival si v kamnu in shepetal vetru,

prezhet z vonjem smole in mahu.

Hodil si po zhivem steklu,

ti, vrvohodec in zvezdogled!

 

In glej:

dan za dnem

in  noch za nochjo

so ti vnetljive psice

pohlepno lizale ogenj

z nabreklih stopal.

 

Je morda zhe chas, da obmirujesh

in she zadnjich raztrosish svoje zrnje

po brazdah tistih dishechih njiv,

ki jih nikoli nisi utegnil

povsem razocharati?

 

 

 

Kitara

 

S pajchevinasto jutranjo srebrnino

pozhenesh v dir svojih shest suzhenj,

kadar ti z veshchim ptichjim prijemom

drgnem vretenca vitkega vratu.

 

Danes pojesh kot she nikoli:

tridesetletna devishka starka,

ljubljenka mrtvega Boga,

drhtecha v tihem zanosu!

 

Sem mar jaz tisti, ki te vznemirja

ali pa me morda ti

vedno znova vznemirish

s svojo tiho negibnostjo?

 

Se bova kdaj utrudila

od dihanja v tistem prijemu,

ki rezhe svetle koncentrichne kroge

v neizrekljivost najinih

trpinchenih teles?

 

 

 

Letni chasi

 

Razrahljana v lepoti prebujajoche se pomladi

se bela odeja snega

nezhno izmika

prstom predrznega sonca.

 

Odkod ivje v srcu, vechni nomad?

Pokrpaj vendar svoj shotor

in zapoj svojim nestrpnim konjem

pesem o zelenih, vznemirjenih uzdah!

 

Ne odlashaj v minevanju

in naj te od drzne pomladne poti

ne odvrne turobna slutnja

razzharjenega, peshchenega obzorja.

 

Bodi studenchnica,

ki v ranjeno peno krvi

prinasha hladen veter odpushchanja!

 

Ko bo mimo tvoje poslednje poletje,

bo prishla nagajiva jesen

- tista rjava, spogledljiva starka -

in pogasila tvoje nemirno ognjishche

z belim, zamolklo pojochim dezhjem.

 

Takrat ji povej,

da si s svojim usnjenim obrazom

in s svobodnim, cheprav prebichanim srcem

ljubil lahkotno spreminjanje

letnih chasov.

 

 

 

Cvetna nedelja

 

Odpusti mi dvom in negotovost,

moja potrpezhljiva ljubica:

nikoli mi niso povedali,

da sem vreden njihove ljubezni.

 

Odpusti mi trde besede,

moje nezhno dekle:

z njimi obdajam vse tiso,

kar ne zheli biti vedno znova ranjeno.

 

Odpusti mi dolge zimske ure,

moja igriva razuzdanka:

v njih se skriva bojazen,

da morda ne bom znal prepevati

v tvojem vrochem, poletnem dezhju.

 

Odpusti mi nerazumljive sanje,

moja budna zhena:

le v njih sem she lahko

tisti radosten otrok,

ki ni bil nikoli kaznovan

za svoje rojstvo.

 

Pusti mi biti to, kar sem,

moja velika ljubezen:

le tako bova lahko

skupaj mirno zrla

v zahajajoche sonce.

 

 

 

Pokrajina

 

Antropomorfna rana:

mrtva pajchevina sonca

krichi v nedoumljivi geometriji.

 

Potrpezhljiva beseda

lizhe z lepljivim jezikom

ohlapne gobe zraka.

 

Shtiri srebrne ptice

pa so nad izsusheno polje

tochno opoldne

zarisale zvok viole.

 

 

English