Lives Journal 7

Dani Bedrač

 

POD KAPILARAMI MOJIH VEK

 

Balada

 

Spala si

pod kapilarami mojih vek

in živali so dihale.

 

Molčala si

v pesku mojega srca

in oblaki so jokali.

 

Bila si

v meni, kakor še nikoli

in angeli te niso kaznovali.

 

Sanjala si

o kapljah na mojem rezilu

in rime te niso dosegle.

 

Zbudila si se

s pojočo vodo v očeh,

z izpranim prodom na ustnicah

in z vročimi prsti

v nežnem, izvotljenem telesu!

 

Kikirikanje jutranje smrti

pa je vendarle prišlo prepozno,

da bi te še lahko vznemirilo.

 

 

 

Mož s srcem ptice

 

Pil si temno mleko zvezd,

neuslišani, skrivnostni starec

in na vlažna, prstena tla

tujih prenočišč

dan za dnem

in noč za nočjo

polagal utripajoče ožilje

svojega  ptičjega srca.

 

V tisočerih templjih

si vedril z romarji in mornarji

in skupaj z njimi

dan za dnem

in noč za nočjo

preziral odsotnost

nikoli izrečenega.

 

Bival si v kamnu in šepetal vetru,

prežet z vonjem smole in mahu.

Hodil si po živem steklu,

ti, vrvohodec in zvezdogled!

 

In glej:

dan za dnem

in  noč za nočjo

so ti vnetljive psice

pohlepno lizale ogenj

z nabreklih stopal.

 

Je morda že čas, da obmiruješ

in še zadnjič raztrosiš svoje zrnje

po brazdah tistih dišečih njiv,

ki jih nikoli nisi utegnil

povsem razočarati?

 

 

 

Kitara

 

S pajčevinasto jutranjo srebrnino

poženeš v dir svojih šest suženj,

kadar ti z veščim ptičjim prijemom

drgnem vretenca vitkega vratu.

 

Danes poješ kot še nikoli:

tridesetletna deviška starka,

ljubljenka mrtvega Boga,

drhteča v tihem zanosu!

 

Sem mar jaz tisti, ki te vznemirja

ali pa me morda ti

vedno znova vznemiriš

s svojo tiho negibnostjo?

 

Se bova kdaj utrudila

od dihanja v tistem prijemu,

ki reže svetle koncentrične kroge

v neizrekljivost najinih

trpinčenih teles?

 

 

 

Letni časi

 

Razrahljana v lepoti prebujajoče se pomladi

se bela odeja snega

nežno izmika

prstom predrznega sonca.

 

Odkod ivje v srcu, večni nomad?

Pokrpaj vendar svoj šotor

in zapoj svojim nestrpnim konjem

pesem o zelenih, vznemirjenih uzdah!

 

Ne odlašaj v minevanju

in naj te od drzne pomladne poti

ne odvrne turobna slutnja

razžarjenega, peščenega obzorja.

 

Bodi studenčnica,

ki v ranjeno peno krvi

prinaša hladen veter odpuščanja!

 

Ko bo mimo tvoje poslednje poletje,

bo prišla nagajiva jesen

- tista rjava, spogledljiva starka -

in pogasila tvoje nemirno ognjišče

z belim, zamolklo pojočim dežjem.

 

Takrat ji povej,

da si s svojim usnjenim obrazom

in s svobodnim, čeprav prebičanim srcem

ljubil lahkotno spreminjanje

letnih časov.

 

 

 

Cvetna nedelja

 

Odpusti mi dvom in negotovost,

moja potrpežljiva ljubica:

nikoli mi niso povedali,

da sem vreden njihove ljubezni.

 

Odpusti mi trde besede,

moje nežno dekle:

z njimi obdajam vse tiso,

kar ne želi biti vedno znova ranjeno.

 

Odpusti mi dolge zimske ure,

moja igriva razuzdanka:

v njih se skriva bojazen,

da morda ne bom znal prepevati

v tvojem vročem, poletnem dežju.

 

Odpusti mi nerazumljive sanje,

moja budna žena:

le v njih sem še lahko

tisti radosten otrok,

ki ni bil nikoli kaznovan

za svoje rojstvo.

 

Pusti mi biti to, kar sem,

moja velika ljubezen:

le tako bova lahko

skupaj mirno zrla

v zahajajoče sonce.

 

 

 

Pokrajina

 

Antropomorfna rana:

mrtva pajčevina sonca

kriči v nedoumljivi geometriji.

 

Potrpežljiva beseda

liže z lepljivim jezikom

ohlapne gobe zraka.

 

Štiri srebrne ptice

pa so nad izsušeno polje

točno opoldne

zarisale zvok viole.

 

 

English