Lives Journal 7

Marko Petrovich

 

POTOVANJE S TOVORNO JADRNICO

 

Mahajanga

 

Vroche in suho obmorsko mesto Mahajanga lezhi na obali ob ustju shiroke reke, ki predaja morju z rdecho zemljo obarvano vodo kot paradizhnikovo juho. Zaradi blizhine Komorskih otokov je chutiti muslimanski vpliv, predvsem po navzochnosti nekaj moshej in po znachilnih ohlapnih oblekah nekaterih prebivalcev.

Mi bi radi potovali naprej proti jugu in v glavnem pristanishchu nam povedo, da ni nobene ladje, ki bi shla v Morondavo – 700 kilometrov juzhno od Mahajange. Iz Mahajange plujejo bolj v Diego ali na Nosy Be ter na Komorske otoke. K pomolu je privezana ladja, ki chaka na odhod na Komore. Ko bo polna, bo odplula.

Kasneje gremo v manjshe pristanishche, kjer v blatu, ki ga je odkrila oseka, lezhijo tovorne jadrnice (vsaka nagnjena malo po strani zaradi okroglega trupa). Rechejo jim »boutre« (izgovori se »buchi«) in v glavnem pristanishchu so nam povedali, da gredo nekatere na jug, v smeri Morondave. Zachnem sprashevati ljudi na barkah, kam so namenjeni in kdaj. Z ene od bark mi mahajo, naj pridem k njim, in ker so bolj oddaljeni od kopnega, je treba chez dve drugi barki, da pridem do njih. Barke povezujejo deske, po katerih je treba kar previdno stopati. Na zhalost pa je ta namenjena na Nosy Be. Vseeno potem kar hitro odkrijem boutre, ki se pripravlja na dolgo plovbo v Morondavo. Kapitan govori nekaj francoshchine, z lepim naglasom, in je videti she kar poshten. Pove, da bo odhod naslednji vecher, potem ko bodo nalozhili ves tovor – 15 ton sladkorja in 10 ton mila. Nosilnost tega dvojambornega, petnajst metrov dolgega plovila, ki nima kobilice, je trideset ton. Izdelujejo jih na roko v kraju Belo sur Mer na zahodni obali. S kapitanom se zmeniva za ceno 300.000 FMg do Morondave. Hrano in pijacho je treba imeti vso s seboj. Vprasham, kakshno hrano in koliko vode naj vzamemo, pa odvrne, da moramo to mi sami vedeti, da se po njih se ne smemo zgledovati. Do kraja Maintirano se ponavadi potuje tri ali shtiri dni, che pa je premalo vetra, lahko tudi shest. Tam se barka ustavi za dan ali dva, da se raztovori, in do Morondave je potem she kakshen dan ali dva plovbe.

 

 

Odplutje

 

V veleblagovnici Magro, kjer se iz zvochnikov razlega avstrijsko jodlanje oziroma nekaj temu zelo podobnega, nakupimo hrano in pijacho: 24 litrov vode, 3 kile rizha, kozarec marmelade, dve pashteti, en »corned beef« in dve konzervi zgoshchenega mleka. Kruha nimajo, zato grem sam na lov za njim, medtem pa se punci vkrcata na ladjo. Pri manjshih ulichnih prodajalcih ne najdem kruha in na trzhnici ga tudi ni, mi pa pozornost pritegnejo oklepi morskih zhelv in zhage rib zhagaric ... Na poti nazaj proti pristanishchu k srechi najdem pekarno, kjer imajo lepo ponudbo peciva, kot v Evropi. Vzamem shest baget. Blizu pristanishcha na plochniku ob hishi sedi rikshar na svoji rikshi z otrokom v narochju in ob sebi ima radio, iz katerega se slishi vesela glasba. Nasmehnem se mu in vrne mi nasmeh z lepimi belimi zobmi.

Malo predolgo sem pohajkoval po mestu, in ko pridem do pristanishcha, barke ni vech! Ljudje me takoj opazijo in mi s prstom pokazhejo drevak, ki me je prishel iskat. Barka nima motorja in uporabi tok ob oseki, da odpluje, zato ni mozhno chakati zamujajochih belcev! Do barke, ki je zhe dosegla shiroke vode rechnega izliva, me z drevakom pripelje neki domachin.

Sedimo na palubi in gledamo, kako se oddaljujejo mestne luchi in luchke ribishkih ladij, zasidranih v ustju rdeche reke. Ostali potniki so Malgashi in si zhe kuhajo vecherni rizh. Z vljudnostno besedo »mandroso« me povabijo, naj se jim pridruzhim, in skupaj jemo na tleh iz iste sklede. Mlajsha zhenska z ruto na glavi se sladko smeje, che kaj rechem po malgashko. Vsi smo polni tistega prijetnega obchutka zachetka avanture, ki spremlja vsako izplutje in sploh vsak zachetek potovanja. Eva in Jasna sta utrujeni in zhe lezhita na strehi kabine v spalnih vrechah. Ostali ljudje (potnikov nas je 15, mornarjev 9) lezhijo na velikem pokrovu odprtine za tovor in po tleh, pokriti z odejami.

 

 

Jadranje

 

Okoli dveh zjutraj mornarji dvignejo jadra in kar hitro krenemo na shirno morje. Neverjetno, kako se z bosimi nogami oprijemajo zheleznih kablov, ki drzhijo jambor: kabel zgrabijo med dva prsta na nogi in tako zlezejo gor ter nastavijo jadra. Za navigacijo so ponochi le zvezde. Barka ne pozna niti najmanjshega navigacijskega pripomochka – niti kompasa! Voda zachne valoviti in barka se zaziba. Ko smo zhe dovolj dalech izven rechnega ustja, zavijemo proti jugu in mimo svetilnika. Zaspim na palubi na svojem lezhishchu.

Zbudita me vroche sonce in dim ognja, na katerem zhe kuhajo jutranji rizh. Ogenj je zakurjen v posebnem zaboju, ki se nahaja v sprednjem delu barke, tik za sprednjim jamborom. Veter je zelo ugoden, vendar povzrocha valove, zato mi chez nekaj chasa postane slabo. Ne upiram se bruhanju in se kmalu znebim zajtrka – kruha in ananasove marmelade. Toda slabost ostane in she vechkrat bruham, marmelada pa postane bolj in bolj grenka ... Ko tako sedim na premcu in praznim zhelodec, naenkrat zagledam na morski gladini veliko zhelvo, ki pa se kmalu potopi.

Popoldne srechamo motorni choln, ki je verjetno ilegalno lovil zhelve. Mornarji z nashe ladje se dogovorijo za nakup ene zhelve. To zhelvo privezhejo na vrv in jo povlechejo na nasho barko. Lepa rumena zhival ima neprijeten vonj. Takoj se je lotijo z nozhi. Spodnji del oklepa vrzhejo proch, skupaj s chrevesjem in ostalo drobovino. Tace dajo sushiti v drevak, ki lezhi na palubi, mast pa razrezhejo v podolgovate trakove in jih potem obesijo na deblo. Neprijeten vonj nas je spremljal vse do mesta Maintirano. Zhelvino meso skuhajo in ga ponudijo. Ni mi vshech, ker je okus ravno tako neprijeten kot vonj. Morda se mi je zaradi slabosti zdel okus she slabshi.

Prijazen francosko govorechi Malgash srednjih let pove, da decembra zhelve valijo jajca in jih je zato tedaj prepovedano loviti. Pove mi tudi, da zhelve jedo ribe in niso nevarne za ljudi. Zhelve lovijo s trnkom kot ribe. Moj sogovornik je sicer ekonom za neko gradbeno podjetje. Gradijo shole, vodnjake in podobno. Kritizira novega predsednika (Ravalomanana), chesh da je baraba in da dela samo za svoje interese ter da je sramota, da tako navija ceno rizha, ki se je zadnje chase astronomsko dvignila. Pravi, da je predsednik tipichen pripadnik dominantnega plemena Merina. On sam pa je ponosni »côtier« ali prebivalec obalnega dela otoka in izhaja iz plemena Vezo, ki zhivi na jugozahodni obali, chlani pa so zelo sposobni pomorshchaki. Pravi, da bi lahko potoval s taxi-broussom ali z letalom, ampak gre raje z barko, ker to pomeni njegovo tradicijo. Ko potuje z barko, nich ne je, marvech le pije, ker na barki ni nobenih sanitarij. Stranishche je pach rob ladje! Mornarji, ki so bolj spretni, se postavijo na verigo, ki je obeshena pod kolom, shtrlechim iz premca, in opravijo veliko potrebo!

Zvecher se zasidramo in valovi barko tako zibajo, da zopet bruham. Nisem se pravochasno »zagrebel« za lezhishche in ostanem brez njega. Na tleh pa ne kazhe lezhati, ker se barka tako mochno ziblje, da voda vdira skozi odtochne luknje. Kasneje se morje k srechi umiri in se lahko ulezhem na tla.

 

 

Brezvetrje in nevihta

 

Brez vetra je morje mirno, zato mi ni vech slabo, ampak sonce je naslednji dan obupno vroche. Vsi ishchemo senco, a ko je sonce najvishje na nebu, je na ladji izredno malo sence. Ljudje z vrvicami napenjajo odeje in druge kose blaga ali obleke ter se nato ulezhejo v njihovo senco. Ko sonce ni naravnost nad glavo, nam tudi jadra nudijo senco, a jo je treba loviti, ker ladja pogosto spreminja smer in se senca premika. Bezhati moramo tudi pred deblom (dolg tram, ki drzhi spodnji konec jadra), ko se zapelje chez nas. Krizh me zachne boleti od raznih skrchenih polozhajev.

Popoldne se pojavijo morski psi, ki pa niso veliki – najvechji meri morda meter in pol. Krozhijo okoli barke. Mornarji jim nekaj vrzhejo in bliskovito vse pojedo.

Zvecher vidimo nevihtne bliske nad kopnim na vzhodu. Prav lepo osvetljujejo velike, bele, vataste oblake. Niti ne pomislimo na mozhnost, da bi nevihta dosegla tudi nas. Spravimo se spat na streho kabine, a nas kar kmalu zadenejo prve kapljice dezhja. Mornarji hitro postavijo zasilno zavetishche tako, da chez deblo kot shotor obesijo cerado. Zhal ima cerada luknje in smo hitro premocheni do kozhe. Zebe nas. Bliski osvetljujejo morje z nenavadno belo-sivo barvo. Nevihta chez nekaj chasa pojenja, a noch je she dolga. Dodatno trpljenje povzrochi majhna punchka (ime ji je Sarobidy, kar pomeni »dragocena«), ki lezhi blizu mene ter tako maha in krili z nogami in rokami, da se moram prav paziti pred njo.

 

Jutro prinese upanje, da bo mogoche ogreti premrazhena telesa in posushiti premochene obleke, spalne vreche itd. Cheprav je radio (za poslushanje kaset) edini tehnichni predmet, ki ga premorejo mornarji, nimajo tezhav z navigacijo. Vchasih smo tako dalech od obale, da je sploh ne vidimo; ko pa je vidna, vidimo le chrto z majhnimi »iglami« na obzorju – to so palmovci, po katerih mornarji tochno vedo, kje se nahajamo. Veter je bolj mochan kot prejshnji dan in zvecher dosezhemo mestece Tambohorano, ki ga prav tako oznachuje dolochena kombinacija palmovcev. Ravno ob sonchnem zahodu se prebijemo skozi valove ob obali in pazimo, da ne bi nasedli na pesku pri izlivu reke. Zato gresta dva mornarja z drevakom preverit, ali je voda she dovolj globoka (ali ni morda zhe oseka) za vhod v reko. Vidimo, kako ju blizu obale valovi mechejo gor in dol. Ko se spustita v »kotlino« med dvema valoma, za nekaj chasa izgineta, dokler se zopet ne povzpneta na naslednji »greben«. Po precej dolgi odsotnosti se vrneta in z jadrnico previdno krenemo izlivu reke naproti. Na najbolj plitvih predelih s koli preverjajo globino. Ko dosezhemo globlje vodovje reke, lahko zopet bolj korajzhno zajadramo v smeri mesteca, ki je malo oddaljeno od morja. Tambohorano sicer ima »pristanishche« – betonski pomol ob blatnem obrezhju, a se zhe od dalech vidita jambora dveh »boutre«, kar pomeni, da ni prostora za nas, zato se zasidramo kar na reki, nedalech od blatnega obrezhja. Ves chas prihoda se je vecherilo s prekrasnimi barvami, ki spremljajo sonchni zaton. Obchudovali smo bel peshchen jezik, ki lochuje morje od reke, in nad njim silhuete palm in mangrov na oranzhnem obzorju – krasota. In kakshen mir! Edini zvok je nezhno butanje vode ob barko. Vsi v tishini obchudujemo naravo. Od sidrishcha do obrezhja nas prepeljejo z drevakom. Kapitan (klichejo ga »Caresse«) mi da denar, da bi zanj kupil cigarete, in kmalu izvem, da ni dal dovolj – hoche, da jaz placham preostalo!

 

Ko stopimo na trdna tla, je zhe noch; pesh gremo v mestece po peshcheni cesti. Po treh dneh na zibajochi se barki se majemo kot pravi mornarji! Z nami gre francosko govorechi mozh, ki pravi, da v tem kraju ni nobenega lokala, zato gremo z njim v neko trgovino, ki pa ne prodaja skoraj nobenih prehrambnih izdelkov. Lastniki so indijskega porekla in jih nash prijatelj dobro pozna. Najprej si omislimo pijacho, potem nam postrezhejo z domachimi pishkoti, ki jih tudi plachamo. Nato se prijatelj z Indijci zmeni, da nam bodo skuhali pashto in jo bomo pojedli kar pri njih. Takoj pristanemo na to zamisel, ker smo zhe navelichani rizha in precej potrebni prave hrane. Medtem ko chakamo, da nam skuhajo, sedimo v trgovini in se pogovarjamo z Indijcem, ki she nikoli ni bil v Indiji. Prijazen mozhakar, musliman (Tambohorano je sploh bolj muslimanski kraj), trpi za ishiasom in ga mochno zanima, kako bi si to stanje izboljshal – sploh ko izve, da je Eva medicinka. S prestrashenim izrazom na obrazu se zanima, kako je videti operacija.

Ko je vecherja skuhana, nas pride poklicat sluzhabnica, domachinka, in gremo skozi velike prostore v pritlichju ter po stopnicah do mize, postavljene v dolgi, shiroki vezhi. Jemo skupaj z nashim prijateljem – pashto s paradizhnikovo omako in nekaj suhih rib. Imam obchutek, da se mi je zhelodec zhe malo skrchil, ker ne pojem toliko, kot bi sicer lahko! Po vecherji nam Indijec ponosno pokazhe svojo pisarno – veliko sobo z majhno, nepomembno mizico, na kateri je skoraj edina stvar radijska postaja. Vecherjo nam placha prijatelj z barke.

Vrnemo se na barko siti in zadovoljni ter veseli ob pogledu na ozvezdeni nebesni svod. Ampak tisto noch so nam komarji povzrochili precej trpljenja ...

 

 

Dan na soncu

 

Zjutraj pochasi odjadramo. Veter je shibak in blizu izliva reke jadra podrejo ter za pogon raje uporabijo dolge kole, na katere se oprejo in tako porinejo barko naprej. Potem poshljejo Krempeljchka (tako smo poimenovali nekega malo norega mornarja) z mladim Richardom v drevaku naprej proti izlivu. S seboj imata sidro in petdeset metrov vrvi. Sidro odvrzheta, mornarji na barki potegnejo vrv, in na ta nachin premaknejo barko. Tako se pochasi priblizhamo kraju, kjer morski valovi butajo ob rechni iztok. Tam postane ochitno, da smo prepozni, da je zhe oseka in je preplitvo, da bi lahko izpluli. Precej obupani (vsaj mi trije belci) se sprijaznimo z dejstvom, da bo treba ves dan prechepeti na ladji pod zhgochim soncem, v sicer rajsko idilichnem zalivchku, obdanem z rajsko idilichnimi plazhami. Tako smo izchrpani, da se nam ne da preplavati niti kratke razdalje do plazhe! Celo prevoz z drevakom nam ponudijo, a nas to sploh ne zanima ...

Okoli poldneva pa me vprashajo, ali bi shel z enim od mornarjev z drevakom nazaj v Tambohorano kupit hrano in pijacho. Takoj sem za stvar, ker uzhivam ob veslanju in se bom vsaj malo razmigal. Zadovoljstvo chutim, ker se mi zdi, da bom naredil vsaj nekaj koristnega. Odveslava v ozkem drevaku, ki ima na desni strani stabilizator. Kar hitro gre, verjetno zato, ker sta veter in tok ugodna. S soveslachem izmenjava nekaj osnovnih podatkov – ime in podobno. Sami zobje so ga – verjetno je vesel, da ima belca za druzhbo! Trudim se, da bi veslal chim bolj »profesionalno« oziroma tako kot on. Veslo je treba chimbolj gladko povlechi iz vode. Che eden od veslachev bolj mochno vesla, se to takoj pozna, ker zachne drevak spreminjati smer. Tisti, ki vesla zadaj, ima boljshi nadzor nad smerjo drevaka in lahko prilagaja svoje veslanje, da smer ostaja prava.

Izstopiva blizu privezanih »boutre«, na spolzkem, rdechem, blatnem nabrezhju, ki je polno luknjic, v katerih zhivijo drobni rakci. Pri Indijcu je trgovina zaprta, je pa odprta pri Komorcu na drugi strani ceste. Resen mozhakar z ochali, muslimansko kapico in samozavestnim nastopom. Dobro govori francosko. Edino pijacho, ki jo ima, je »Bonbon Anglais« – limonada s posebnim okusom. Na trzhnici kupim kokosove pishkotke, sadja pa ni. Pri iskanju sadja mi pomaga neki domachin, ki sprashuje ljudi, kje bi se dobilo mange. Po peshchenih cestah prideva do ograjenega dvorishcha, kjer poleg hishe stoji velik mangovec. Gospodar poshlje dechka na drevo in ta nam vrzhe dol okoli deset zrelih sadezhev. Ko mu hochem plachati, pa se brani; to me prav preseneti, ker na Madagaskarju se ljudje redkokdaj branijo denarja! Konec koncev pa je bogat zhe s tem, da zhivi v tako idilichnem kraju – mehek topel pesek pod nogo, lichne palme in lesene barakice, ki se estetsko prav perfektno ujemajo z okoljem. Ampak vrochina je taka, da na ulicah skorajda ni ljudi. Raje se hladijo v svojih hishkah. Tambohorano naredi vtis skrajno zaspanega kraja.

Z drevakom se vrneva na barko, tokrat proti toku in vetru. Kar namuchiva se in voda pljuska spredaj v drevak, da jo mora kolega z lonchkom metati ven.

Preostanek dneva prezhivimo na barki. Cheprav so blizhnje bele plazhe she vedno mikavne, smo tako izchrpani, sonce pa je tako vroche, da se nam she vedno ne da odplavati ali odveslati do njih. Raje vedrimo v senci, kolikor je sploh je na barki. Mornarji pa se vechkrat podajo na obalo ter zhivahno chofotajo v vodi in tekajo po pesku. Zavidam jim njihovo energijo in utrjenost!

 

 

Maintirano

 

Naslednje jutro s pomochjo drevaka in sidra zapustimo zaliv.

Popoldne priplujemo v Maintirano. Ker je pristanishche juzhno od mesta, mi pa prihajamo s severa, lepo vidimo lego kraja in krasne plazhe. Kot pishe v turistichnem vodichu, je mesto »morju obrnilo hrbet« – ob morju je le nekaj lesenih koch, mesto samo pa je malo odmaknjeno. Do pristanishcha priplujemo po izlivu reke, ki ima rdecha blatna obrezhja, pokrita z mangrovami. Tudi tu je blato prevrtano z neshtetimi luknjicami – domovi rakovic. Mornarji se tako obirajo s privezovanjem barke, da jih mi trije belci prav tezhko gledamo! Nadaljevanje poti do Morondave je she povsem negotovo, ker nihche ne ve, kako dolgo bo trajalo raztovarjanje petnajstih ton sladkorja in desetih ton mila. Tudi ni gotovo, ali bo treba chakati na nov tovor za Morondavo ali pa bomo nadaljevali kar brez tovora. Ker se za Evo in Jasno zhe naglo priblizhuje datum odhoda nazaj v Evropo, se pozanimamo za mozhnost, da bi pot nadaljevali kar s taxi-broussom. Izjemno prijazni usluzhbenci lokalnega ribishkega podjetja nas zapeljejo v mesto in nam pomagajo iskati taxi-brousse. Vsi nas svarijo, da se lahko v tem dezhevnem letnem chasu vsako potovanje krepko zavleche. Neki terenski kamionchek se pripravlja na pot v Antananarivo in krozhi po mestu, ishchoch potnike. Razlichni viri so nam navajali razlichne mozhnosti glede trajanja potovanja. V lepi restavraciji, v kateri smo presedeli najvech chasa, je neka zhenska rekla, da kamionchek lahko potuje deset dni, lahko pa se zgodi, da sploh ne pride na cilj! Francoz, ki je z motorjem vechkrat zahajal v isto restavracijo in je bil v Maintiranu zaposlen pri organizaciji, ki pomaga ljudem, prizadetim od ciklonov, je rekel, da ni govora, da bi shli s taxi-broussom, ker bosta sicer punci zamudili letalo. Odlochili smo se, da pochakamo in vidimo, kdaj bo barka odplula v Morondavo. Che bo trajalo predolgo, she vedno obstaja letalska povezava: Maintirano – Tsiroanomandidy, ki je blizu Antananariva.

V Maintirano smo prispeli v ponedeljek in najprej nam je bilo recheno, da bomo morda shli dalje v sredo. Torej smo imeli dovolj chasa, da Maintirano kar dobro spoznamo. Cheprav je kraj veliko vechji kot Tambohorano, je zaradi obupnih cest prav tako izoliran. Ampak obchutek sem imel, da so ljudje v najbolj odmaknjenih krajih bolj prijazni. Maintirano se nam je v shtirih dneh, ki smo jih tam prezhiveli, kar priljubil. Mesto velja za enega najbolj vrochih krajev na Madagaskarju in smo kar gagali, ko se je temperatura dvignila na 38 stopinj v senci. Ko smo se pogovarjali z ljudmi, smo opazili, kako vrochina vpliva na mozhgane: ko jih kaj vprashash, pochasi premislijo in traja malo dlje kot obichajno, da dobish odgovor. Tudi sami smo ugotovili, da vrochina otezhuje miselne procese; porabili smo vech chasa, da smo kaj razmislili.

Spoznal sem indijskega trgovca, ki je dobro znal angleshko (redkost na Madagaskarju). Rojen je bil v Tanzaniji in je tam tudi odrashchal. Na Madagaskar se je preselil, ker ima tu sorodnike. Omenil je, da ima v Angliji dva brata, ki ga stalno vabita, naj ju obishche.

V sredo popoldne sem shel do pristanishcha, ker nas nihche ni prishel iskat, cheprav so nam prejshnji dan obljubili, da pridejo po nas. Na svoje zachudenje, jezo in nejevero sem ugotovil, da nashe barke ni vech … Sprasheval sem, kje je, in so mi povedali, da ni odplula, ampak da se je le priblizhala morju in se zasidrala ob izlivu reke. Do nje me je peljal mozhakar z drevakom, ki je sicer vozil she vrecho rizha in drugo robo. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem zagledal nasho barko. Nekaj mornarchkov jo je strazhilo. Kapitana »Caressa« ni bilo. Nazaj v Maintirano po punci sem shel kar po plazhi – razdalja morda dveh kilometrov. Bil je krasen, toda utrujajoch sprehod v vechernih urah po sledeh, ki so jih pustili mornarji v pesku ob vsakodnevnem odhajanju do mesta.

Jasna in Eva sta mi povedali, da jima je kapitan prishel povedat, da okoli treh zjutraj odplujemo (takrat bo plima). Shli smo na zadnjo vecherjo v mestu in povabili kapitana. Nerodno mu je bilo in ni hotel jesti kakor mi. Potem smo se mi trije odpravili s tezhkimi nahrbtniki po pesku do barke. Zopet smo bili priche chudovitemu sonchnemu zahodu. Ker je barka chepela v blatu, je bilo treba malo potelovaditi, da smo zlezli na palubo. Noch na prostem je pomenila ponovne bitke s komarji, in cheprav sem se dobro »zadelal« v spalko, je bil spanec kljub temu zaradi mrchesa zelo nemiren. Ko je prishel chas plime, nas je zbudila zhivahna dejavnost na drugih barkah, na nashi pa je bilo nekam chudno mirno. Z narashchajocho zhivchnostjo smo opazovali, kako drugi odhajajo, medtem ko nashi mornarji z nichimer ne kazhejo, da bi se pripravljali na odhod. Razlog: kapitan se ni vrnil iz mesta ... Plima se je pochasi spremenila v oseko in zamudili smo mozhnost za odhod. Zjutraj smo od muzajochih se mornarjev izvedeli, da se je kapitan v mestu napil.

Cheprav je bil odhod obljubljen za naslednjo noch, punci upravicheno nista verjeli tej napovedi in sta she isti dan odleteli z Air Madagascarjevim Twin Otterjem v Tsiroanomandidy, od koder sta imeli potem kratko vozhnjo s taxi-broussom do prestolnice.

Meni se ni mudilo in zanimal me je zadnji krak poti do Morondave, zato sem ostal she en dan v Maintiranu, naslednjo noch pa smo res odpluli. Barka je bila tako rekoch prazna, vozili smo le eno omaro, pa smo se med vozhnjo skrili pred soncem kar v prostornem, smrdechem podpalubju, iz katerega je bilo treba redno z vedrom odnashati vodo. Zahvaljujoch ugodnemu, mochnemu vetru in lahki barki, smo Morondavo dosegli v manj kot 24 urah. Mornarjem se je zdelo zelo smeshno, da sta me punci zapustili in so me stalno sprashevali, kje sta. Kapitan pa se me je izogibal. Verjetno ga je bilo sram ali pa celo strah. Punci sta bili zelo prijazni do njega – za zobobol sta mu dajali protibolechinske tablete, in she na vecherjo smo ga povabili. Dobro je vedel, da se dekletoma mudi, pa nas je vendarle takole »zashil«!

V Morondavi (precej velik kraj) je bilo vreme muhasto; pri tem sem tudi hitro spoznal, da ni prav nich zabavno potovati sam. S prvim mozhnim taxi-broussom sem se vrnil v Antananarivo in she ujel dekleti, preden sta odleteli z otoka.

 

 

 

__________

Iz knjige (v pripravi) Zgodbe z Madagaskarja. (Op. ur.) 

 

 

 

English