Lives Journal 7

Marko Petrovič

 

POTOVANJE S TOVORNO JADRNICO

 

Mahajanga

 

Vroče in suho obmorsko mesto Mahajanga leži na obali ob ustju široke reke, ki predaja morju z rdečo zemljo obarvano vodo kot paradižnikovo juho. Zaradi bližine Komorskih otokov je čutiti muslimanski vpliv, predvsem po navzočnosti nekaj mošej in po značilnih ohlapnih oblekah nekaterih prebivalcev.

Mi bi radi potovali naprej proti jugu in v glavnem pristanišču nam povedo, da ni nobene ladje, ki bi šla v Morondavo – 700 kilometrov južno od Mahajange. Iz Mahajange plujejo bolj v Diego ali na Nosy Be ter na Komorske otoke. K pomolu je privezana ladja, ki čaka na odhod na Komore. Ko bo polna, bo odplula.

Kasneje gremo v manjše pristanišče, kjer v blatu, ki ga je odkrila oseka, ležijo tovorne jadrnice (vsaka nagnjena malo po strani zaradi okroglega trupa). Rečejo jim »boutre« (izgovori se »buči«) in v glavnem pristanišču so nam povedali, da gredo nekatere na jug, v smeri Morondave. Začnem spraševati ljudi na barkah, kam so namenjeni in kdaj. Z ene od bark mi mahajo, naj pridem k njim, in ker so bolj oddaljeni od kopnega, je treba čez dve drugi barki, da pridem do njih. Barke povezujejo deske, po katerih je treba kar previdno stopati. Na žalost pa je ta namenjena na Nosy Be. Vseeno potem kar hitro odkrijem boutre, ki se pripravlja na dolgo plovbo v Morondavo. Kapitan govori nekaj francoščine, z lepim naglasom, in je videti še kar pošten. Pove, da bo odhod naslednji večer, potem ko bodo naložili ves tovor – 15 ton sladkorja in 10 ton mila. Nosilnost tega dvojambornega, petnajst metrov dolgega plovila, ki nima kobilice, je trideset ton. Izdelujejo jih na roko v kraju Belo sur Mer na zahodni obali. S kapitanom se zmeniva za ceno 300.000 FMg do Morondave. Hrano in pijačo je treba imeti vso s seboj. Vprašam, kakšno hrano in koliko vode naj vzamemo, pa odvrne, da moramo to mi sami vedeti, da se po njih se ne smemo zgledovati. Do kraja Maintirano se ponavadi potuje tri ali štiri dni, če pa je premalo vetra, lahko tudi šest. Tam se barka ustavi za dan ali dva, da se raztovori, in do Morondave je potem še kakšen dan ali dva plovbe.

 

 

Odplutje

 

V veleblagovnici Magro, kjer se iz zvočnikov razlega avstrijsko jodlanje oziroma nekaj temu zelo podobnega, nakupimo hrano in pijačo: 24 litrov vode, 3 kile riža, kozarec marmelade, dve pašteti, en »corned beef« in dve konzervi zgoščenega mleka. Kruha nimajo, zato grem sam na lov za njim, medtem pa se punci vkrcata na ladjo. Pri manjših uličnih prodajalcih ne najdem kruha in na tržnici ga tudi ni, mi pa pozornost pritegnejo oklepi morskih želv in žage rib žagaric ... Na poti nazaj proti pristanišču k sreči najdem pekarno, kjer imajo lepo ponudbo peciva, kot v Evropi. Vzamem šest baget. Blizu pristanišča na pločniku ob hiši sedi rikšar na svoji rikši z otrokom v naročju in ob sebi ima radio, iz katerega se sliši vesela glasba. Nasmehnem se mu in vrne mi nasmeh z lepimi belimi zobmi.

Malo predolgo sem pohajkoval po mestu, in ko pridem do pristanišča, barke ni več! Ljudje me takoj opazijo in mi s prstom pokažejo drevak, ki me je prišel iskat. Barka nima motorja in uporabi tok ob oseki, da odpluje, zato ni možno čakati zamujajočih belcev! Do barke, ki je že dosegla široke vode rečnega izliva, me z drevakom pripelje neki domačin.

Sedimo na palubi in gledamo, kako se oddaljujejo mestne luči in lučke ribiških ladij, zasidranih v ustju rdeče reke. Ostali potniki so Malgaši in si že kuhajo večerni riž. Z vljudnostno besedo »mandroso« me povabijo, naj se jim pridružim, in skupaj jemo na tleh iz iste sklede. Mlajša ženska z ruto na glavi se sladko smeje, če kaj rečem po malgaško. Vsi smo polni tistega prijetnega občutka začetka avanture, ki spremlja vsako izplutje in sploh vsak začetek potovanja. Eva in Jasna sta utrujeni in že ležita na strehi kabine v spalnih vrečah. Ostali ljudje (potnikov nas je 15, mornarjev 9) ležijo na velikem pokrovu odprtine za tovor in po tleh, pokriti z odejami.

 

 

Jadranje

 

Okoli dveh zjutraj mornarji dvignejo jadra in kar hitro krenemo na širno morje. Neverjetno, kako se z bosimi nogami oprijemajo železnih kablov, ki držijo jambor: kabel zgrabijo med dva prsta na nogi in tako zlezejo gor ter nastavijo jadra. Za navigacijo so ponoči le zvezde. Barka ne pozna niti najmanjšega navigacijskega pripomočka – niti kompasa! Voda začne valoviti in barka se zaziba. Ko smo že dovolj daleč izven rečnega ustja, zavijemo proti jugu in mimo svetilnika. Zaspim na palubi na svojem ležišču.

Zbudita me vroče sonce in dim ognja, na katerem že kuhajo jutranji riž. Ogenj je zakurjen v posebnem zaboju, ki se nahaja v sprednjem delu barke, tik za sprednjim jamborom. Veter je zelo ugoden, vendar povzroča valove, zato mi čez nekaj časa postane slabo. Ne upiram se bruhanju in se kmalu znebim zajtrka – kruha in ananasove marmelade. Toda slabost ostane in še večkrat bruham, marmelada pa postane bolj in bolj grenka ... Ko tako sedim na premcu in praznim želodec, naenkrat zagledam na morski gladini veliko želvo, ki pa se kmalu potopi.

Popoldne srečamo motorni čoln, ki je verjetno ilegalno lovil želve. Mornarji z naše ladje se dogovorijo za nakup ene želve. To želvo privežejo na vrv in jo povlečejo na našo barko. Lepa rumena žival ima neprijeten vonj. Takoj se je lotijo z noži. Spodnji del oklepa vržejo proč, skupaj s črevesjem in ostalo drobovino. Tace dajo sušiti v drevak, ki leži na palubi, mast pa razrežejo v podolgovate trakove in jih potem obesijo na deblo. Neprijeten vonj nas je spremljal vse do mesta Maintirano. Želvino meso skuhajo in ga ponudijo. Ni mi všeč, ker je okus ravno tako neprijeten kot vonj. Morda se mi je zaradi slabosti zdel okus še slabši.

Prijazen francosko govoreči Malgaš srednjih let pove, da decembra želve valijo jajca in jih je zato tedaj prepovedano loviti. Pove mi tudi, da želve jedo ribe in niso nevarne za ljudi. Želve lovijo s trnkom kot ribe. Moj sogovornik je sicer ekonom za neko gradbeno podjetje. Gradijo šole, vodnjake in podobno. Kritizira novega predsednika (Ravalomanana), češ da je baraba in da dela samo za svoje interese ter da je sramota, da tako navija ceno riža, ki se je zadnje čase astronomsko dvignila. Pravi, da je predsednik tipičen pripadnik dominantnega plemena Merina. On sam pa je ponosni »côtier« ali prebivalec obalnega dela otoka in ižaja iz plemena Vezo, ki živi na jugozahodni obali, člani pa so zelo sposobni pomorščaki. Pravi, da bi lahko potoval s taxi-broussom ali z letalom, ampak gre raje z barko, ker to pomeni njegovo tradicijo. Ko potuje z barko, nič ne je, marveč le pije, ker na barki ni nobenih sanitarij. Stranišče je pač rob ladje! Mornarji, ki so bolj spretni, se postavijo na verigo, ki je obešena pod kolom, štrlečim iz premca, in opravijo veliko potrebo!

Zvečer se zasidramo in valovi barko tako zibajo, da zopet bruham. Nisem se pravočasno »zagrebel« za ležišče in ostanem brez njega. Na tleh pa ne kaže ležati, ker se barka tako močno ziblje, da voda vdira skozi odtočne luknje. Kasneje se morje k sreči umiri in se lahko uležem na tla.

 

 

Brezvetrje in nevihta

 

Brez vetra je morje mirno, zato mi ni več slabo, ampak sonce je naslednji dan obupno vroče. Vsi iščemo senco, a ko je sonce najvišje na nebu, je na ladji izredno malo sence. Ljudje z vrvicami napenjajo odeje in druge kose blaga ali obleke ter se nato uležejo v njihovo senco. Ko sonce ni naravnost nad glavo, nam tudi jadra nudijo senco, a jo je treba loviti, ker ladja pogosto spreminja smer in se senca premika. Bežati moramo tudi pred deblom (dolg tram, ki drži spodnji konec jadra), ko se zapelje čez nas. Križ me začne boleti od raznih skrčenih položajev.

Popoldne se pojavijo morski psi, ki pa niso veliki – največji meri morda meter in pol. Krožijo okoli barke. Mornarji jim nekaj vržejo in bliskovito vse pojedo.

Zvečer vidimo nevihtne bliske nad kopnim na vžodu. Prav lepo osvetljujejo velike, bele, vataste oblake. Niti ne pomislimo na možnost, da bi nevihta dosegla tudi nas. Spravimo se spat na streho kabine, a nas kar kmalu zadenejo prve kapljice dežja. Mornarji hitro postavijo zasilno zavetišče tako, da čez deblo kot šotor obesijo cerado. Žal ima cerada luknje in smo hitro premočeni do kože. Zebe nas. Bliski osvetljujejo morje z nenavadno belo-sivo barvo. Nevihta čez nekaj časa pojenja, a noč je še dolga. Dodatno trpljenje povzroči majhna punčka (ime ji je Sarobidy, kar pomeni »dragocena«), ki leži blizu mene ter tako maha in krili z nogami in rokami, da se moram prav paziti pred njo.

 

Jutro prinese upanje, da bo mogoče ogreti premražena telesa in posušiti premočene obleke, spalne vreče itd. Čeprav je radio (za poslušanje kaset) edini tehnični predmet, ki ga premorejo mornarji, nimajo težav z navigacijo. Včasih smo tako daleč od obale, da je sploh ne vidimo; ko pa je vidna, vidimo le črto z majhnimi »iglami« na obzorju – to so palmovci, po katerih mornarji točno vedo, kje se nahajamo. Veter je bolj močan kot prejšnji dan in zvečer dosežemo mestece Tambohorano, ki ga prav tako označuje določena kombinacija palmovcev. Ravno ob sončnem zahodu se prebijemo skozi valove ob obali in pazimo, da ne bi nasedli na pesku pri izlivu reke. Zato gresta dva mornarja z drevakom preverit, ali je voda še dovolj globoka (ali ni morda že oseka) za vhod v reko. Vidimo, kako ju blizu obale valovi mečejo gor in dol. Ko se spustita v »kotlino« med dvema valoma, za nekaj časa izgineta, dokler se zopet ne povzpneta na naslednji »greben«. Po precej dolgi odsotnosti se vrneta in z jadrnico previdno krenemo izlivu reke naproti. Na najbolj plitvih predelih s koli preverjajo globino. Ko dosežemo globlje vodovje reke, lahko zopet bolj korajžno zajadramo v smeri mesteca, ki je malo oddaljeno od morja. Tambohorano sicer ima »pristanišče« – betonski pomol ob blatnem obrežju, a se že od daleč vidita jambora dveh »boutre«, kar pomeni, da ni prostora za nas, zato se zasidramo kar na reki, nedaleč od blatnega obrežja. Ves čas prihoda se je večerilo s prekrasnimi barvami, ki spremljajo sončni zaton. Občudovali smo bel peščen jezik, ki ločuje morje od reke, in nad njim silhuete palm in mangrov na oranžnem obzorju – krasota. In kakšen mir! Edini zvok je nežno butanje vode ob barko. Vsi v tišini občudujemo naravo. Od sidrišča do obrežja nas prepeljejo z drevakom. Kapitan (kličejo ga »Caresse«) mi da denar, da bi zanj kupil cigarete, in kmalu izvem, da ni dal dovolj – hoče, da jaz plačam preostalo!

 

Ko stopimo na trdna tla, je že noč; peš gremo v mestece po peščeni cesti. Po treh dneh na zibajoči se barki se majemo kot pravi mornarji! Z nami gre francosko govoreči mož, ki pravi, da v tem kraju ni nobenega lokala, zato gremo z njim v neko trgovino, ki pa ne prodaja skoraj nobenih prehrambnih izdelkov. Lastniki so indijskega porekla in jih naš prijatelj dobro pozna. Najprej si omislimo pijačo, potem nam postrežejo z domačimi piškoti, ki jih tudi plačamo. Nato se prijatelj z Indijci zmeni, da nam bodo skuhali pašto in jo bomo pojedli kar pri njih. Takoj pristanemo na to zamisel, ker smo že naveličani riža in precej potrebni prave hrane. Medtem ko čakamo, da nam skuhajo, sedimo v trgovini in se pogovarjamo z Indijcem, ki še nikoli ni bil v Indiji. Prijazen možakar, musliman (Tambohorano je sploh bolj muslimanski kraj), trpi za išiasom in ga močno zanima, kako bi si to stanje izboljšal – sploh ko izve, da je Eva medicinka. S prestrašenim izrazom na obrazu se zanima, kako je videti operacija.

Ko je večerja skuhana, nas pride poklicat služabnica, domačinka, in gremo skozi velike prostore v pritličju ter po stopnicah do mize, postavljene v dolgi, široki veži. Jemo skupaj z našim prijateljem – pašto s paradižnikovo omako in nekaj suhih rib. Imam občutek, da se mi je želodec že malo skrčil, ker ne pojem toliko, kot bi sicer lahko! Po večerji nam Indijec ponosno pokaže svojo pisarno – veliko sobo z majhno, nepomembno mizico, na kateri je skoraj edina stvar radijska postaja. Večerjo nam plača prijatelj z barke.

Vrnemo se na barko siti in zadovoljni ter veseli ob pogledu na ozvezdeni nebesni svod. Ampak tisto noč so nam komarji povzročili precej trpljenja ...

 

 

Dan na soncu

 

Zjutraj počasi odjadramo. Veter je šibak in blizu izliva reke jadra podrejo ter za pogon raje uporabijo dolge kole, na katere se oprejo in tako porinejo barko naprej. Potem pošljejo Krempeljčka (tako smo poimenovali nekega malo norega mornarja) z mladim Ričardom v drevaku naprej proti izlivu. S seboj imata sidro in petdeset metrov vrvi. Sidro odvržeta, mornarji na barki potegnejo vrv, in na ta način premaknejo barko. Tako se počasi približamo kraju, kjer morski valovi butajo ob rečni iztok. Tam postane očitno, da smo prepozni, da je že oseka in je preplitvo, da bi lahko izpluli. Precej obupani (vsaj mi trije belci) se sprijaznimo z dejstvom, da bo treba ves dan prečepeti na ladji pod žgočim soncem, v sicer rajsko idiličnem zalivčku, obdanem z rajsko idiličnimi plažami. Tako smo izčrpani, da se nam ne da preplavati niti kratke razdalje do plaže! Celo prevoz z drevakom nam ponudijo, a nas to sploh ne zanima ...

Okoli poldneva pa me vprašajo, ali bi šel z enim od mornarjev z drevakom nazaj v Tambohorano kupit hrano in pijačo. Takoj sem za stvar, ker uživam ob veslanju in se bom vsaj malo razmigal. Zadovoljstvo čutim, ker se mi zdi, da bom naredil vsaj nekaj koristnega. Odveslava v ozkem drevaku, ki ima na desni strani stabilizator. Kar hitro gre, verjetno zato, ker sta veter in tok ugodna. S soveslačem izmenjava nekaj osnovnih podatkov – ime in podobno. Sami zobje so ga – verjetno je vesel, da ima belca za družbo! Trudim se, da bi veslal čim bolj »profesionalno« oziroma tako kot on. Veslo je treba čimbolj gladko povleči iz vode. Če eden od veslačev bolj močno vesla, se to takoj pozna, ker začne drevak spreminjati smer. Tisti, ki vesla zadaj, ima boljši nadzor nad smerjo drevaka in lahko prilagaja svoje veslanje, da smer ostaja prava.

Izstopiva blizu privezanih »boutre«, na spolzkem, rdečem, blatnem nabrežju, ki je polno luknjic, v katerih živijo drobni rakci. Pri Indijcu je trgovina zaprta, je pa odprta pri Komorcu na drugi strani ceste. Resen možakar z očali, muslimansko kapico in samozavestnim nastopom. Dobro govori francosko. Edino pijačo, ki jo ima, je »Bonbon Anglais« – limonada s posebnim okusom. Na tržnici kupim kokosove piškotke, sadja pa ni. Pri iskanju sadja mi pomaga neki domačin, ki sprašuje ljudi, kje bi se dobilo mange. Po peščenih cestah prideva do ograjenega dvorišča, kjer poleg hiše stoji velik mangovec. Gospodar pošlje dečka na drevo in ta nam vrže dol okoli deset zrelih sadežev. Ko mu hočem plačati, pa se brani; to me prav preseneti, ker na Madagaskarju se ljudje redkokdaj branijo denarja! Konec koncev pa je bogat že s tem, da živi v tako idiličnem kraju – mehek topel pesek pod nogo, lične palme in lesene barakice, ki se estetsko prav perfektno ujemajo z okoljem. Ampak vročina je taka, da na ulicah skorajda ni ljudi. Raje se hladijo v svojih hiškah. Tambohorano naredi vtis skrajno zaspanega kraja.

Z drevakom se vrneva na barko, tokrat proti toku in vetru. Kar namučiva se in voda pljuska spredaj v drevak, da jo mora kolega z lončkom metati ven.

Preostanek dneva preživimo na barki. Čeprav so bližnje bele plaže še vedno mikavne, smo tako izčrpani, sonce pa je tako vroče, da se nam še vedno ne da odplavati ali odveslati do njih. Raje vedrimo v senci, kolikor je sploh je na barki. Mornarji pa se večkrat podajo na obalo ter živahno čofotajo v vodi in tekajo po pesku. Zavidam jim njihovo energijo in utrjenost!

 

 

Maintirano

 

Naslednje jutro s pomočjo drevaka in sidra zapustimo zaliv.

Popoldne priplujemo v Maintirano. Ker je pristanišče južno od mesta, mi pa prihajamo s severa, lepo vidimo lego kraja in krasne plaže. Kot piše v turističnem vodiču, je mesto »morju obrnilo hrbet« – ob morju je le nekaj lesenih koč, mesto samo pa je malo odmaknjeno. Do pristanišča priplujemo po izlivu reke, ki ima rdeča blatna obrežja, pokrita z mangrovami. Tudi tu je blato prevrtano z neštetimi luknjicami – domovi rakovic. Mornarji se tako obirajo s privezovanjem barke, da jih mi trije belci prav težko gledamo! Nadaljevanje poti do Morondave je še povsem negotovo, ker nihče ne ve, kako dolgo bo trajalo raztovarjanje petnajstih ton sladkorja in desetih ton mila. Tudi ni gotovo, ali bo treba čakati na nov tovor za Morondavo ali pa bomo nadaljevali kar brez tovora. Ker se za Evo in Jasno že naglo približuje datum odhoda nazaj v Evropo, se pozanimamo za možnost, da bi pot nadaljevali kar s taxi-broussom. Izjemno prijazni uslužbenci lokalnega ribiškega podjetja nas zapeljejo v mesto in nam pomagajo iskati taxi-brousse. Vsi nas svarijo, da se lahko v tem deževnem letnem času vsako potovanje krepko zavleče. Neki terenski kamionček se pripravlja na pot v Antananarivo in kroži po mestu, iščoč potnike. Različni viri so nam navajali različne možnosti glede trajanja potovanja. V lepi restavraciji, v kateri smo presedeli največ časa, je neka ženska rekla, da kamionček lahko potuje deset dni, lahko pa se zgodi, da sploh ne pride na cilj! Francoz, ki je z motorjem večkrat zahajal v isto restavracijo in je bil v Maintiranu zaposlen pri organizaciji, ki pomaga ljudem, prizadetim od ciklonov, je rekel, da ni govora, da bi šli s taxi-broussom, ker bosta sicer punci zamudili letalo. Odločili smo se, da počakamo in vidimo, kdaj bo barka odplula v Morondavo. Če bo trajalo predolgo, še vedno obstaja letalska povezava: Maintirano – Tsiroanomandidy, ki je blizu Antananariva.

V Maintirano smo prispeli v ponedeljek in najprej nam je bilo rečeno, da bomo morda šli dalje v sredo. Torej smo imeli dovolj časa, da Maintirano kar dobro spoznamo. Čeprav je kraj veliko večji kot Tambohorano, je zaradi obupnih cest prav tako izoliran. Ampak občutek sem imel, da so ljudje v najbolj odmaknjenih krajih bolj prijazni. Maintirano se nam je v štirih dneh, ki smo jih tam preživeli, kar priljubil. Mesto velja za enega najbolj vročih krajev na Madagaskarju in smo kar gagali, ko se je temperatura dvignila na 38 stopinj v senci. Ko smo se pogovarjali z ljudmi, smo opazili, kako vročina vpliva na možgane: ko jih kaj vprašaš, počasi premislijo in traja malo dlje kot običajno, da dobiš odgovor. Tudi sami smo ugotovili, da vročina otežuje miselne procese; porabili smo več časa, da smo kaj razmislili.

Spoznal sem indijskega trgovca, ki je dobro znal angleško (redkost na Madagaskarju). Rojen je bil v Tanzaniji in je tam tudi odraščal. Na Madagaskar se je preselil, ker ima tu sorodnike. Omenil je, da ima v Angliji dva brata, ki ga stalno vabita, naj ju obišče.

V sredo popoldne sem šel do pristanišča, ker nas nihče ni prišel iskat, čeprav so nam prejšnji dan obljubili, da pridejo po nas. Na svoje začudenje, jezo in nejevero sem ugotovil, da naše barke ni več … Spraševal sem, kje je, in so mi povedali, da ni odplula, ampak da se je le približala morju in se zasidrala ob izlivu reke. Do nje me je peljal možakar z drevakom, ki je sicer vozil še vrečo riža in drugo robo. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sem zagledal našo barko. Nekaj mornarčkov jo je stražilo. Kapitana »Caressa« ni bilo. Nazaj v Maintirano po punci sem šel kar po plaži – razdalja morda dveh kilometrov. Bil je krasen, toda utrujajoč sprehod v večernih urah po sledeh, ki so jih pustili mornarji v pesku ob vsakodnevnem odhajanju do mesta.

Jasna in Eva sta mi povedali, da jima je kapitan prišel povedat, da okoli treh zjutraj odplujemo (takrat bo plima). Šli smo na zadnjo večerjo v mestu in povabili kapitana. Nerodno mu je bilo in ni hotel jesti kakor mi. Potem smo se mi trije odpravili s težkimi nahrbtniki po pesku do barke. Zopet smo bili priče čudovitemu sončnemu zahodu. Ker je barka čepela v blatu, je bilo treba malo potelovaditi, da smo zlezli na palubo. Noč na prostem je pomenila ponovne bitke s komarji, in čeprav sem se dobro »zadelal« v spalko, je bil spanec kljub temu zaradi mrčesa zelo nemiren. Ko je prišel čas plime, nas je zbudila živahna dejavnost na drugih barkah, na naši pa je bilo nekam čudno mirno. Z naraščajočo živčnostjo smo opazovali, kako drugi odhajajo, medtem ko naši mornarji z ničimer ne kažejo, da bi se pripravljali na odhod. Razlog: kapitan se ni vrnil iz mesta ... Plima se je počasi spremenila v oseko in zamudili smo možnost za odhod. Zjutraj smo od muzajočih se mornarjev izvedeli, da se je kapitan v mestu napil.

Čeprav je bil odhod obljubljen za naslednjo noč, punci upravičeno nista verjeli tej napovedi in sta še isti dan odleteli z Air Madagascarjevim Twin Otterjem v Tsiroanomandidy, od koder sta imeli potem kratko vožnjo s taxi-broussom do prestolnice.

Meni se ni mudilo in zanimal me je zadnji krak poti do Morondave, zato sem ostal še en dan v Maintiranu, naslednjo noč pa smo res odpluli. Barka je bila tako rekoč prazna, vozili smo le eno omaro, pa smo se med vožnjo skrili pred soncem kar v prostornem, smrdečem podpalubju, iz katerega je bilo treba redno z vedrom odnašati vodo. Zahvaljujoč ugodnemu, močnemu vetru in lahki barki, smo Morondavo dosegli v manj kot 24 urah. Mornarjem se je zdelo zelo smešno, da sta me punci zapustili in so me stalno spraševali, kje sta. Kapitan pa se me je izogibal. Verjetno ga je bilo sram ali pa celo strah. Punci sta bili zelo prijazni do njega – za zobobol sta mu dajali protibolečinske tablete, in še na večerjo smo ga povabili. Dobro je vedel, da se dekletoma mudi, pa nas je vendarle takole »zašil«!

V Morondavi (precej velik kraj) je bilo vreme muhasto; pri tem sem tudi hitro spoznal, da ni prav nič zabavno potovati sam. S prvim možnim taxi-broussom sem se vrnil v Antananarivo in še ujel dekleti, preden sta odleteli z otoka.

 

 

 

__________

Iz knjige (v pripravi) Zgodbe z Madagaskarja. (Op. ur.) 

 

 

 

English