Lives Journal 7

Matej Krajnc

 

KARANTANC

 

Ko sem v Ljubljani she imel bend, je h kitaristu, v chigar kleti smo vadili, hodil mozhak, sicer majhne postave, a chokat in nabit. Predstavljal se je kot Jozhe, vendar so ga, sicer na skrivaj, vsi klicali Karantanc.

»Slovenija-Karantanija!« je vpil, ko se ga je vlil. »Slovenci-Veneti!«

Vlil se ga je vedno. Ko se je to zgodilo, je bil neizrekljivo techen.

»Vesh,« mi je vedno govoril, »ne hodi ponochi mimo Stare Cerkve. Tam je banda. Zgrabili te bodo in ti vzeli nedolzhnost!«

Nato je zachel gestikulirati.

»Rit bosh imel kot vrocho zharnico!«

Takrat sem stanoval nasproti Tivolija, blizu Stare Cerkve, in sem hochesh-nochesh po vajah z bendom moral tam mimo. Vchasih so se vasovanja pri kitaristu, v chigar kleti smo vadili, zavlekla v pozen vecher, she posebej poleti, ko smo sedeli na njegovem vrtu za leseno, od starosti zhe precej zdelano mizo.

»Jozhe, kaj bodo naredili z njim?« je vedno izzival kitarist in kazal name.

»Jasna zadeva!« je zavpil oni. »Nedolzhnost mu bojo vzeli.«

Karantanc je bil precej skrivnostna oseba. Ni bil zaposlen, ne zavarovan, zhivel je, kjer je naneslo, saj so ga v glavnem napodili iz vseh najemnishkih stanovanj, ker je razgrajal, ni placheval in pod blazino je imel nozh.

»Ne bojo me dobili!« je govoril.

Shiril je legendo, da je bil zaprt, ker je v chasu propadanja bivshe drzhave govoril za svobodno Slovenijo.

»Zaprli so me!« je govoril in si prizhigal cigareto. »In tepli! Pa kaj! Iz zapora she pridesh zhiv, iz groba ne vech!«

Nato me je pogledal.

»Ti pa se le pazi, shkoda te je!« mi je govoril. »Dusho ti bodo iztrgali in jo poteptali!«

Nato je narochil she en pir.

»Jaz se ne bojim nikogar!« je nadaljeval. »Naredim tole ...« – pri tem je poskochil – »...in tole!«

She enkrat je poskochil, vendar smo nekako ugotovili, da je »tole in tole« pomenilo, da je nekoga totalno razsul.

Poleti je delal pri razlichnih ljudeh v Shishki, Kosezah in Podutiku. Belil je, popravljal strehe, tudi zidal.

»Star sem 61 let,« je vpil, »ampak opletach she stoji!«

Zarezhal se je.

»Seka in klesti!«

Vchasih je prishel med vajo in pri vratih poslushal, kako smo igrali. Takoj, ko je v besedilu zaslishal kako besedo, ki mu ni bila vshech, je vzrojil.

Kitarist je vedno precej nestrpno mahal z roko, naj gre ven.

»Ha!« je vpil Karantanc. »Podrekáne pesmi pojete, nash lep jezik tlachite!«

»Hudicha, Jozhe!« je robantil kitarist. »Kaj se vtikujesh v nashe delo?«

»Kaj te briga!« je rojil Karantanc. »Kar drekájte, che hochete! Fuj!«

Pri tem je pljunil na tla.

»Jozhe,« sem rekel, »a te moti ta too much v besedilu ali kaj?«

»Too much?« je zarobantil Karantanc. »Too much je hudobna beseda, slaba beseda. Anglosaksonsko drekánje. Mi smo Slovenci, Veneti, Karantanci! Anglezhi so slabi ljudje, radi bi iztrebili Slovane!«

Oglasil se je bobnar.

»In vse to zaradi too much?«

»Jasna zadeva!« je nadaljeval Jozhe. »Too much ne sodi v lepo slovenshchino. To je anglosaksonska beseda, slaba beseda je, podrekána!«

»Jozhe,« sem dejal, »too much sta dve besedi!«

»Slabi besedi sta!« ni odnehal Karantanc. »Jaz z opletachem napishem boljshi. Kako lahko pojesh tak drek?«

Kitarist je odredil premor, ker je spoznal, da tako ne bomo nikamor prishli.

»Jozhe, ne hodi na vaje!« mu je rekel. »Kvarish nam voljo do dela!«

»Po cigarete grem!« je odvrnil Jozhe. »Na vaje pa ne bom hodil. Ne bom poslushal, kako svinjate!«

»No, Jozhe,« je rekel bobnar, »chisto stoodstotnega jezika ni, vesh!«

»Slovenshchina je chista, kristalna zadeva!« je odvrnil Jozhe. »Chudovita zadeva! Slishish, France?« se je obrnil h kitaristu.

»Povej to njemu, on pishe besedila!« se je izmazal ogovorjeni in kazal name.

Jaz sem medtem sedel na vrtu in se pogovarjal po telefonu. Kar naenkrat je Karantanc stal poleg mene in zachel s svojim naukom:

»Ti si velik chlovek!« je zachel. »Pishesh velike pesmi! Ampak jih posvinjash z anglosaksonskimi tujkami. Anglezh je slab chlovek, rad bi iztrebil Slovane!«

 V hipu se je nechesa spomnil.

»Pa opletach?« je vprashal in zachel gestikulirati. »Dela? Dela?«

Prekinil sem zvezo.

»Dela!« sem odvrnil in se zbal, da bo kitarist spet zachel rajcati Karantanca s Staro Cerkvijo.

»Razgibavash se? Jesh?« je nadaljeval Karantanc.

»Jem!« sem rekel. »Vsak dan imam redno kosilo ...«

»Jest je treba zaseko na kruhu!« je vzrojil Karantanc. »Mast za prst debelo. To daje moch opletachu. Razgibavash se?« je ponovil.

»Pesh hodim na vaje!« sem odvrnil.

»Kje stanujesh?« je zanimalo Karantanca.

»Nasproti Tivolija!« sem odvrnil. »Na Zhibertovi!«

»Tam je banda!« je vzrojil Karantanc. »Vse jih potolchem, potrem! Nimam zastonj nozha pod blazino, vesh!«

Vmeshal se je bobnar.

»Pa si ga zhe uporabil?«

»O, smo zhe plesali, smo!« je vpil Karantanc. »Pet jih je shlo name! Pa sem jim pokazal vraga. Kot Krjavelj vraga, tako sem jih!«

»Mhm!« sem pomislil sam pri sebi. »Petkrat je reklo shtrbunk in petkrat shtr-bunk!«

»Bil si pijan in si jih zmerjal s podrekánimi hudichi, saj ni chudno, da so se te lotili!« se je oglasil kitarist.

»Jaz pijan?« je zarjul Karantanc. »Bil sem trezen kot zdajle!«

Pri tem se je opotekel po vrtu.

»Trezen!« je vpil. »Z opletachem jih razkoljem!«

Pogledal je proti meni.

»Kje si rekel, da stanujesh?«

»Pri Stari Cerkvi, Jozhe!« je odgovoril kitarist.

O, hvala! sem pomislil.

»To ni dobro zate!« je dejal Karantanc. »Dobili te bojo in ti vzeli nedolzhnost. Rit bosh imel kot vr...«

»Jozhe, saj je v redu, smo zhe slishali!« sem nestrpno rekel.

»Ne ne, kar naj pove!« je vztrajal kitarist.

»Rit bosh imel kot vrocho zharnico!« je zmagoslavno dejal Karantanc, kar je izzvalo salve krohota pri kitaristu.

Che se je Karantanc napil bolj pozno ponochi, je redno prihajal na kitaristova vrata.

Ob pol enih zjutraj je tolkel po shipi.

»France! France!«

 Kitarist je nejevoljen vstal in mrmral skoz shipo.

»Jozhe, pojdi spat! Vse sosede bosh zbudil!«

»Kaj me brigajo sosedje!« se je drlo zunaj. »Jim zhe pokazhem! France, odpri! Bova eno pokadila!«

»Ob enih zjutraj ne bom kadil!« je odvrnil kitarist in zagrnil zaveso. Karantanc je potem ponavadi zaspal kar na klopi na vrtu in zjutraj izginil neznano kam.

Zadnje tri mesece ga ni bilo vech na vaje. Tudi drugache ga nisem vech videl. Zadnjich za osmi marec lani, ko sva se srechala na trzhnici.

»O, Jozhe!«

»Pozdravljen! Kako opletach? Dela?« je bil obichajen pozdrav.

»Dela!« sem odvrnil. »In ti?«

»Oh, meni ni nich hudega!« je rekel Karantanc, tokrat svezhe obrit. »Po kruh grem in po fizhol! She hodish k Francetu?«

»She!« sem dejal. Vendar takrat ni bilo vech dalech do konca te chudne pravljice.

»Pazi se!« je dejal Karantanc. Zaupno me je potegnil k sebi.

»Dusho ti bojo vzeli!«

Pozneje sem spoznal, da je imel prav. In od tistega srechanja nisem vech nichesar slishal o njem.

Upam, da mu je dobro, kjer koli zhe je. Bodisi kje v kakshnem novem stanovanju, bodisi med svojimi prijatelji Veneti. Kakshnega pol leta po razpadu benda sem napisal pesem Vrocha zharnica. Bolj zase in za Karantanca. Pri Stari Cerkvi ne zhivim vech in tudi bend je zhe preteklost, cheprav je za nami ostalo precej dobrih pesmi. Morda bi bila Vrocha zharnica hit. In che bi bil Karantanc shesti chlan benda, bi imeli res same lepe, slovenske pesmi. Puristichni rokenrol.

 

 

English