Lives Journal 7

Matej Krajnc

 

KARANTANC

 

Ko sem v Ljubljani še imel bend, je h kitaristu, v čigar kleti smo vadili, hodil možak, sicer majhne postave, a čokat in nabit. Predstavljal se je kot Jože, vendar so ga, sicer na skrivaj, vsi klicali Karantanc.

»Slovenija-Karantanija!« je vpil, ko se ga je vlil. »Slovenci-Veneti!«

Vlil se ga je vedno. Ko se je to zgodilo, je bil neizrekljivo tečen.

»Veš,« mi je vedno govoril, »ne hodi ponoči mimo Stare Cerkve. Tam je banda. Zgrabili te bodo in ti vzeli nedolžnost!«

Nato je začel gestikulirati.

»Rit boš imel kot vročo žarnico!«

Takrat sem stanoval nasproti Tivolija, blizu Stare Cerkve, in sem hočeš-nočeš po vajah z bendom moral tam mimo. Včasih so se vasovanja pri kitaristu, v čigar kleti smo vadili, zavlekla v pozen večer, še posebej poleti, ko smo sedeli na njegovem vrtu za leseno, od starosti že precej zdelano mizo.

»Jože, kaj bodo naredili z njim?« je vedno izzival kitarist in kazal name.

»Jasna zadeva!« je zavpil oni. »Nedolžnost mu bojo vzeli.«

Karantanc je bil precej skrivnostna oseba. Ni bil zaposlen, ne zavarovan, živel je, kjer je naneslo, saj so ga v glavnem napodili iz vseh najemniških stanovanj, ker je razgrajal, ni plačeval in pod blazino je imel nož.

»Ne bojo me dobili!« je govoril.

Širil je legendo, da je bil zaprt, ker je v času propadanja bivše države govoril za svobodno Slovenijo.

»Zaprli so me!« je govoril in si prižigal cigareto. »In tepli! Pa kaj! Iz zapora še prideš živ, iz groba ne več!«

Nato me je pogledal.

»Ti pa se le pazi, škoda te je!« mi je govoril. »Dušo ti bodo iztrgali in jo poteptali!«

Nato je naročil še en pir.

»Jaz se ne bojim nikogar!« je nadaljeval. »Naredim tole ...« – pri tem je poskočil – »...in tole!«

Še enkrat je poskočil, vendar smo nekako ugotovili, da je »tole in tole« pomenilo, da je nekoga totalno razsul.

Poleti je delal pri različnih ljudeh v Šiški, Kosezah in Podutiku. Belil je, popravljal strehe, tudi zidal.

»Star sem 61 let,« je vpil, »ampak opletač še stoji!«

Zarežal se je.

»Seka in klesti!«

Včasih je prišel med vajo in pri vratih poslušal, kako smo igrali. Takoj, ko je v besedilu zaslišal kako besedo, ki mu ni bila všeč, je vzrojil.

Kitarist je vedno precej nestrpno mahal z roko, naj gre ven.

»Ha!« je vpil Karantanc. »Podrekáne pesmi pojete, naš lep jezik tlačite!«

»Hudiča, Jože!« je robantil kitarist. »Kaj se vtikuješ v naše delo?«

»Kaj te briga!« je rojil Karantanc. »Kar drekájte, če hočete! Fuj!«

Pri tem je pljunil na tla.

»Jože,« sem rekel, »a te moti ta too much v besedilu ali kaj?«

»Too much?« je zarobantil Karantanc. »Too much je hudobna beseda, slaba beseda. Anglosaksonsko drekánje. Mi smo Slovenci, Veneti, Karantanci! Angleži so slabi ljudje, radi bi iztrebili Slovane!«

Oglasil se je bobnar.

»In vse to zaradi too much?«

»Jasna zadeva!« je nadaljeval Jože. »Too much ne sodi v lepo slovenščino. To je anglosaksonska beseda, slaba beseda je, podrekána!«

»Jože,« sem dejal, »too much sta dve besedi!«

»Slabi besedi sta!« ni odnehal Karantanc. »Jaz z opletačem napišem boljši. Kako lahko poješ tak drek?«

Kitarist je odredil premor, ker je spoznal, da tako ne bomo nikamor prišli.

»Jože, ne hodi na vaje!« mu je rekel. »Kvariš nam voljo do dela!«

»Po cigarete grem!« je odvrnil Jože. »Na vaje pa ne bom hodil. Ne bom poslušal, kako svinjate!«

»No, Jože,« je rekel bobnar, »čisto stoodstotnega jezika ni, veš!«

»Slovenščina je čista, kristalna zadeva!« je odvrnil Jože. »Čudovita zadeva! Slišiš, France?« se je obrnil h kitaristu.

»Povej to njemu, on piše besedila!« se je izmazal ogovorjeni in kazal name.

Jaz sem medtem sedel na vrtu in se pogovarjal po telefonu. Kar naenkrat je Karantanc stal poleg mene in začel s svojim naukom:

»Ti si velik človek!« je začel. »Pišeš velike pesmi! Ampak jih posvinjaš z anglosaksonskimi tujkami. Anglež je slab človek, rad bi iztrebil Slovane!«

 V hipu se je nečesa spomnil.

»Pa opletač?« je vprašal in začel gestikulirati. »Dela? Dela?«

Prekinil sem zvezo.

»Dela!« sem odvrnil in se zbal, da bo kitarist spet začel rajcati Karantanca s Staro Cerkvijo.

»Razgibavaš se? Ješ?« je nadaljeval Karantanc.

»Jem!« sem rekel. »Vsak dan imam redno kosilo ...«

»Jest je treba zaseko na kruhu!« je vzrojil Karantanc. »Mast za prst debelo. To daje moč opletaču. Razgibavaš se?« je ponovil.

»Peš hodim na vaje!« sem odvrnil.

»Kje stanuješ?« je zanimalo Karantanca.

»Nasproti Tivolija!« sem odvrnil. »Na Žibertovi!«

»Tam je banda!« je vzrojil Karantanc. »Vse jih potolčem, potrem! Nimam zastonj noža pod blazino, veš!«

Vmešal se je bobnar.

»Pa si ga že uporabil?«

»O, smo že plesali, smo!« je vpil Karantanc. »Pet jih je šlo name! Pa sem jim pokazal vraga. Kot Krjavelj vraga, tako sem jih!«

»Mhm!« sem pomislil sam pri sebi. »Petkrat je reklo štrbunk in petkrat štr-bunk!«

»Bil si pijan in si jih zmerjal s podrekánimi hudiči, saj ni čudno, da so se te lotili!« se je oglasil kitarist.

»Jaz pijan?« je zarjul Karantanc. »Bil sem trezen kot zdajle!«

Pri tem se je opotekel po vrtu.

»Trezen!« je vpil. »Z opletačem jih razkoljem!«

Pogledal je proti meni.

»Kje si rekel, da stanuješ?«

»Pri Stari Cerkvi, Jože!« je odgovoril kitarist.

O, hvala! sem pomislil.

»To ni dobro zate!« je dejal Karantanc. »Dobili te bojo in ti vzeli nedolžnost. Rit boš imel kot vr...«

»Jože, saj je v redu, smo že slišali!« sem nestrpno rekel.

»Ne ne, kar naj pove!« je vztrajal kitarist.

»Rit boš imel kot vročo žarnico!« je zmagoslavno dejal Karantanc, kar je izzvalo salve krohota pri kitaristu.

Če se je Karantanc napil bolj pozno ponoči, je redno prihajal na kitaristova vrata.

Ob pol enih zjutraj je tolkel po šipi.

»France! France!«

 Kitarist je nejevoljen vstal in mrmral skoz šipo.

»Jože, pojdi spat! Vse sosede boš zbudil!«

»Kaj me brigajo sosedje!« se je drlo zunaj. »Jim že pokažem! France, odpri! Bova eno pokadila!«

»Ob enih zjutraj ne bom kadil!« je odvrnil kitarist in zagrnil zaveso. Karantanc je potem ponavadi zaspal kar na klopi na vrtu in zjutraj izginil neznano kam.

Zadnje tri mesece ga ni bilo več na vaje. Tudi drugače ga nisem več videl. Zadnjič za osmi marec lani, ko sva se srečala na tržnici.

»O, Jože!«

»Pozdravljen! Kako opletač? Dela?« je bil običajen pozdrav.

»Dela!« sem odvrnil. »In ti?«

»Oh, meni ni nič hudega!« je rekel Karantanc, tokrat sveže obrit. »Po kruh grem in po fižol! Še hodiš k Francetu?«

»Še!« sem dejal. Vendar takrat ni bilo več daleč do konca te čudne pravljice.

»Pazi se!« je dejal Karantanc. Zaupno me je potegnil k sebi.

»Dušo ti bojo vzeli!«

Pozneje sem spoznal, da je imel prav. In od tistega srečanja nisem več ničesar slišal o njem.

Upam, da mu je dobro, kjer koli že je. Bodisi kje v kakšnem novem stanovanju, bodisi med svojimi prijatelji Veneti. Kakšnega pol leta po razpadu benda sem napisal pesem Vroča žarnica. Bolj zase in za Karantanca. Pri Stari Cerkvi ne živim več in tudi bend je že preteklost, čeprav je za nami ostalo precej dobrih pesmi. Morda bi bila Vroča žarnica hit. In če bi bil Karantanc šesti član benda, bi imeli res same lepe, slovenske pesmi. Puristični rokenrol.

 

 

English