Lives Journal 7

Rajko Šuštaršič

 

 

ČLOVEKOVE VREDNOTE ALI VREDNOTE SISTEMA  –

ČLOVEKOV RAZVOJ ALI EVOLUCIJA ČLOVEŠTVA

 

»Je pa še veliko drugih vrednot kazal Jezus;

njih pot svobodno in pot njim;

ko bi vse opisal, menim:

da ves svet bi ne imel prostora za knjige,

ki bi se morale napisati.«

...

»Tudi ves svet bi ne imel prostora za knjige,

ki bi se morale napisati samo o ljubezni.

In kaj ni že danes največ knjig, ki knjige so,

takih, ki govore o ljubezni, njen zapis so,

pričevanje srca, ki govori iskreno.« 1a_

 

R.Š. interpr. Jn 21.2

 

 

Na kaj pravzaprav mislimo, ko govorimo o vrednotah, ko imenujemo neko vrednoto? Vzemimo za primer tri vrednote: ljubezen, resnico, svobodo, lahko pa bi vzeli katerokoli drugo občo vrednoto.

 

 

KAJ JE LJUBEZEN?

 

Kdorkoli, ki je resnično ljubil, ve, da odgovora ni, že ko jo izjavljamo, jo razvrednotimo. Vendar največ knjig je bilo doslej napisanih ravno o ljubezni. (Glej moto 1a_, 1a).

 

 

KAJ JE RESNICA?

 

Nazarenčan Pilatu na vprašanje ni odgovoril. Pravzaprav mu je odgovoril z molkom.

»Pilat: Kaj je resnica?

Jezus mu ni odgovoril. Ne bi je dojel Pilat. On poznal

 je resnico moči.

Molčala sta oba in molče govorila.

Molče odmeri korak svoj Pilat, gre k Judom, in jim

reče: Jaz ne vidim nobene krivice na njem!«1b_ ,1b)

 

 

KAJ JE SVOBODA?

 

Ko pa je ljudje ne marajo, raje imajo prostovoljno suženjstvo, je dejal Étienne de La Boétie, Prostovoljno suženjstvo:

 

»Edino svobode ljudje ne žele, in to, zdi se tako,

z enim samim in edinim razlogom:

če bi jo želeli, imeli bi jo;

oni zavračajo svobodo, ta dragulj,

ker je preveč lahko priti do nje.«

...

»Narod sam sebe podjarmlja,

isti narod, ki mu je mogoče,

da izbiral bi:

med podaništvom in svobodo.«1c

 

Obravnavane vrednote dojemamo kot neposredna dejstva naše zavesti, drugače rečeno, nam so vrednote neposredno dojemljiva dejstva, dojemamo jih z intuitivno gotovostjo. Enako so dojemljive tudi druge obče (občečloveške) vrednote. In kaj pravzaprav pomeni ta občost vrednot?

Vrednote so obče – imajo občo veljavnost – veljajo za vse ljudi. Enake so in enako veljajo za vsakega človeka, ki je živel pred nami, in bodo enako veljale za vse ljudi, ki bodo živeli za nami. Sicer bi ne bile obče. A to ni vse, obče vrednote veljajo v trajanju, ne v prostoru in času.

Vendar človeku so dojemljive, zanj veljajo le, ako jih individuum izbere za svoje, bolje rečeno, ko jim on sam pusti, da ga posvojijo, ga vodijo (da so njegova vrednotna orientacija).

 

Človeštvo pa se razvija po povsem drugih vrednotah. Ne pozabimo, sistemska vrednota razvoj je le dinamični aspekt vrednote hierarhija. Enostavno rečeno, gre za modaliteto iste vrednote. (O tem je bilo veliko rečenega v Vrednotah sistema VII)2; nekaj malega tudi v mojem nekoliko utopičnem prispevku Človeštvo bi se lahko drugače razvijalo.3

 

Zanesljivo pa se sistem ne razvija po deklarativnih (deklariranih naj-vrednotah), te so pripravne za sistemsko manipulacijo, veljajo zgolj za naivneže, za naivna obdobja človeške zgodovine. Prej ali slej se namreč obrabijo – izčrpajo se, za seboj pa puščajo praznino, za njo hitro pozabo, vmes pa neizmerno količino človeških tegob.

Dejal bi, da se sistem razvija po socialno veljavnih vrednotah, ki pa so deklariranim praviloma nasprotne.

Katere so močnejše? Nedvomno je, da prevladajo socialno veljavne (dejanske ali tu-vrednote) vrednote sistemov, pre-dominantnih subsistemov v njih. Človeštvo se torej razvija v vedno večjo hierarhizacijo. Pohlep po moči (dominaciji) je neustavljiv. Močnih in mogočnih ni mogoče ustaviti, tudi morebitne revolucije ne gre ne želeti ne pričakovati. Samo sami bi se lahko ustavili, samo nekateri med njimi bi to morda zmogli, namreč, da bi dopustili, da se prebude obče vrednote v njih. Ta pomisel je evidentno utopična.

Vendar individuum lahko vsaj izbira, kateri zvrsti vrednot se bo uklonil, sistem (sistemski človek) pa tega ne more, ujet je v zanko svojih instrumentalnih vrednot, te ga utemeljujejo in tudi dejansko vodijo.

Individuum lahko izbira obče vrednote. A v čem je potem individualnost občih vrednot (?), saj so vendar občeveljavne. Enake so za Sokrata na primer in za nekega individuuma prihodnosti. Individualnost občih vrednot je v svojskem prežemanju posameznih vrednot, to je neponovljivo – je enkratna svojskost individuuma. Tako kot nimata niti dva človeka enakega genskega zapisa, tako niti dva individuuma nimata enake vrednotne posvojitve – enake vrednotne orientacije, ta je vsakemu svojska.

Nič od tega pa ne velja za posredovane, instrumentalne vrednote. Lahko jih sprejmemo, vanje verjamemo, se po njih ravnamo, ali natančneje, nas z njimi ravnajo, izravnavajo, usmerjajo, a vse to je kratkega daha. Preobrazba iz ene v drugo zvrst vrednot je sestavina našega vsakdana. Idejne, posebej idejno-politične premene ter vseh vrst metamorfoze so naša družbena zavest, naša duhovna hrana, sistem nas z njo hrani, obilno. Sistem nas nenehno preobraža.

 

Izberite torej(!), tisti, ki lahko izbirate:

 

Človekove vrednote ali vrednote sistema?

Ali človekov razvoj ali evolucija človeštva? Prežemanje institucionalnih z občimi vrednotami ni mogoče. Institucionalna vrednota razveljavi občo – jo instrumentalizira.

 

Skušal sem skrajno poenostavljeno povzeti razlikovanje sistemskih in občih vrednot. Imenujemo jih z enakimi besedami, govorimo pa o povsem različnih dejstvih! Za to ima vsak sistem posebej izurjene eksperte za novorek (agitatorje, duhovne vodnike, propagandiste). Ni večjih nesporazumov v človeški komunikaciji, kot so ravno ti, ki jih omogoča uporaba istih označevalcev – simbolov za tako različne in hkrati za človeka tako pomembne reči (entitete), kot so to človekove vrednote. Ni lažje manipulacije z ljudmi (s strani sistema – sistemskega človeka), kot je to ravno manipulacija z njegovimi vrednotami. 

 

 

______________

1a Janez evangelist, 21.25, po grškem izvirniku; ki ga je založila Britanska in inozemska svetopisemska družba, v Ljubljani 1931:

»Je pa še veliko drugega, kar je storil Jezus;

ko bi se to vse posamez napisalo, menim,

da tudi ves svet ne bi imel prostora za knjige,

ki bi se morale napisati.«

 

1a_ Rajko Šuštaršič, Janezovo razodetje, Pogum Revije SRP 2001/2 (Jn 21.25 v interpretaciji R.Š.)

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-2/pogum8i.htm

 

1b Janez evangelist, 18.38, po grškem izvirniku:

»Pilat mu reče:

Kaj je resnica?

In ko je to rekel izide zopet k Judom, in jim reče:

“Jaz ne vidim nobene krivice na njem!”«

 

1b_ (Jn 18.38 v interpretaciji R.Š.)

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-2/15-21janez8i.htm

 

1c Étienne de La Boétie, Prostovoljno suženjstvo /Le discours de la servitude volontaire/

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp1/etibo1/prost1.htm

(Op. R.Š. : glej tudi zaključni moto v Reviji SRP.)

 

2 Rajko Šuštaršič, Vrednote (supra)sistema VII;

Deklaracija človekovih pravic v vrednotnem sistemu institucionalne strukture /zasnutek legitimitete človeštva/

O deklaraciji pravic človeka in državljana (1789, po Maximilienu Robespierru)

Glede splošne deklaracije človekovih pravic ZN (1948), Revija SRP 37/38, str. 136, 138, 144

 

3 Rajko Šuštaršič , Človeštvo bi se lahko drugače razvijalo, Revija SRP 93/94, str. 128

 

 

 

 

English