Lives Journal 7

Rajko Šuštaršič

 

ENDOFAZIJA II

O narodu iz metastvarnosti – neposredna dejstva zavesti

 

»Pravilna predstava,« je dejala Diotima Sokratu, »ta, kakor veš, ne stoji na dokazu in torej ne more biti vednost, kajti kako bi nedokazana reč mogla biti vednost, pa tudi nevednost ni, kajti kako bi nekaj, kar pogojuje resnico, moglo biti nevednost? Jasno je tedaj, da pravilna predstava dela nekako srednjo stopnjo med vednostjo in nevednostjo.«

Platon

 

OSEBE:

Šusovi (pogovori s) sogovorniki izven časa: Sokrat, Henri, Étienne, ...

Drugi (v ozadju) nastopajoči: Diotima, Niccolo, Ivan, Homer in drugi

(Sedaj, deset in petnajst let pozneje, sicer pa čas tu ni niti malo pomemben)

 

 

 

 ŠUS

Danes bi rekli, da je resnica o narodu in narodnosti naroda, za to nam gre v našem primeru, še vedno enako daleč kot neresnica. Sistem hipotez in predpostavk v vrednotnih izhodiščih pa je ta, ki premika naše predstave o narodu iz nekake sredine med vednostjo in nevednostjo na rob vednosti ali nevednosti. To premikanje nekako laže vidimo kot čisto resnico ali čisto laž.

SOKRAT

Če je resnica o narodu vrednota, ki ima svoj protipol v neresnici, potem je nekje med njima, nikoli ne čisto na sredi, »pravilna predstava«.

ŠUS

Ta predstava se dandanes močno nagiba, premika stran od sredine k resnici tistih, ki jo posredujejo množici, jo zanjo kroje. To so dandanes močni mediji – mediji moči. Medijevi kriteriji resnice ali resnica medijev za množice je daleč, vedno dlje, od pravilne predstave in resnice.

SOKRAT

Kaj je potemtakem po tvoje resnica o tvojem narodu ali vsaj pravilna predstava o njem. Vendar povej to na kratko, kar se da.

ŠUS

Narod moj umira. Izginja s prizorišča.

SOKRAT

Vsi narodi nekoč umro, tako kot ljudje. Nihče njih ni nesmrten, tako mogočni in slavni med njimi kot tudi mali, za zgodovino komaj opazni. To, kar ostane v večnosti, je njih svojskost, duša naroda ali duh njegov svoboden – osvobojen.

ŠUS

Saj to je ravno tisto, kar me boli. Duša naroda gnije, duh njegov svobodni se razblinja. Prostovoljno se podaja v suženjstvo, po njem hrepeni. Natanko tako, kot pravi Étienne.

SOKRAT

Če smrt naroda tvojega taka, kot praviš, da je, ni ravno častna. Vendar svarim te pred malodušnostjo spričo te, morda zadnje, preizkušnje tvojega naroda, zakaj iz nje nastaja sovraštvo do logosa in raziskovanja uma, podobna sovraštvu do ljudi: ena kakor druga imata izvor v razočaranju.

ŠUS

Hvala ti, Sokrat, za svet tvoj modri. Kaj mi je storiti ...?

SOKRAT

Hipoteze torej!

 

...

ŠUS

(Šus se je sprva izgovarjal: »Izvedene so iz mojega endofaznega umevanja subjekta po vmešavanju Henrija Bergsona ali z njegovo pomočjo. Torej so zapisana presoja, premislek, meditacija, kakor hočete.« Potem pa ...): O Henri ... Ko bi mi pomagal iz te nevednosti moje ...

HENRI

Zahtevaš razsodbo?

ŠUS

Morda ne čisto dobesedno razsodbo, morda presojo. Obupno si želim pogovora. A prepričan sem, da ima vsakdo, ki to res hoče, pravico do razsodbe.

HENRI

Samo to, prepričan si?

ŠUS

Sedaj nisem več čisto prepričan. Mi se kar naprej prepričujemo. Prepričujemo druge, sami sebe, drugi nas prepričujejo. Konec koncev je, da je vse polno prepričanih, zazrtih v nazore, in ne moremo se prebiti iz goste megle.

HENRI

Potem niste svobodni.

ŠUS

Včasih smo, na trenutke morda.

HENRI

Trenutkov ni, je samo trajanje. Razteza se v večnost, večno je.

ŠUS

Potem je pravi, resnični čas razpotegnjen in hkrati sočasen, toliko večen in brezčasen, kot sami hočemo. Bi potemtakem zadoščalo le prečesati dejstva zavesti, jih očistiti v sebi, jih tako poveličati v trajanje? Saj včasih to delamo ...

HENRI

Tudi šematika in naprezanje tu ne bosta kaj dosti prispevali. Za neposredna dejstva zavesti gre, mar ne? Ta pa niso tako preprosta, da bi šla v katerokoli definicijo. Le razumeti jih, to ni mogoče, in nesmiselno je. Živeti jih, doživljati, to je nekaj drugega. A pustiva zdaj to. Potrebuješ me, da bi rešil nalogo, ki ti jo je zastavil Sokrat, mar ne?

ŠUS

Zastaviti hipoteze kar se da pravilno, to mi je vedno bilo težko, težje kot njih preverjanje.

HENRI

Preverjajo jih drugi. Nisi svoboden, da bi sprejemal ali zavračal razsodbe.

ŠUS

V čem sem potem svoboden?

HENRI

Ko si izbiral razsodnika, si bil svoboden, ne moreš pa spremeniti njegove razsodbe, tudi zavreči je ne moreš. Zaletav si, neučakan, s to zahtevo razsodbe. Meni ne moreš ničesar prikriti. Mar misliš, da ne vem, da si obravnaval moj »Esej o neposrednih dejstvih zavesti« ali »Razpravo o nesmrtnosti duše«, kot namiguješ v svojem »Traktatu o svobodi«? Morda misliš, da ne vem, da bi ga z omalovaževanjem zavrgel, če bi ga naključno ne odprl na strani 102 v Feliksovem prevodu?

ŠUS

Oprosti mi, Henri. Potem tudi veš, da sem imel solze v očeh, ko sem prebral tvojo trditev, da svobode ne moremo definirati ravno zato ne, ker smo svobodni. Da sem se sam sebi zdel smešen, kako lahko imam solze v očeh ob branju suhega odstavka razprave, saj ni roman. Saj nisem cmerav in to se mi je prvič zgodilo.

HENRI

Samo zato se lahko sedaj pogovarjava. In morda tudi zato, ker si izgubil veselje do ribolova. Klen, ko ga udariš po glavi zajoka kakor otrok, in ko si slišal ta krik, ti je večno ostal v glavi, traja, ne moreš ga več utišati. Skušaš ga pozabiti, nasilno ga pozabiš, potlačiš v sebi, zaman. Tudi ta krik je postal neposredno dejstvo tvoje zavesti, tvojo dušo je prežel.

ŠUS

Res je, čisto sem pozabil, toliko let je preteklo od tega dogodka, kako bi se mogel spomniti?

HENRI

Zate je bilo to seveda naključje, saj drugo v tako umetno razdeljenem času ne more biti. Tisto, kar se vam resnično dogaja, se vam sploh ne dogaja, dogodki so le razvrščeni v času, zaporedno, kronološko natančno. Po vaše človek sploh ni z ničemer zaznamovan. V trajanju ni ga. A to ni človek.

ŠUS

Zaznamujejo ga drugi, drug drugega označujemo, žigosamo, definiramo po vlogah. To delamo, vedo bolj natančno.

HENRI

Vendar sedaj ne govoriva o tem, to je površno, površinsko. Ko si slišal ta krik, to ni bilo prvič. Kot otrok si ga slišal, ko so zaklali prašiča, ki si ga vzljubil. Kako mu je bilo ime? Si komu zaupal to doživetje svoje?

ŠUS

Dal sem mu ime, a se ga ne spominjam. Ne, mislim, da ne. Komu naj bi se zaupal? Groze moje žalosti, z jezo prežete (na klavce), vsega tega nisem mogel prikriti, pa tudi treba mi ni bilo, saj sem bil otrok. Predvsem pa tega ne bi razumeli. Smejali bi se mi.

HENRI

Tudi tisti, ki so te imeli radi?

ŠUS

(Je bil vidno v zadregi, ni imel kaj odgovoriti, pa saj mu ni bilo treba.)

HENRI

Zdaj veš, zakaj ti ne gre iz zavesti konec Jozefa K. v Ka-jevem romanu. Saj je samo roman, si praviš. Franc je dal ime Jozefu K., in rad ga je imel.

ŠUS

Zakaj ga je potem moral (v romanu) zaklati kot prašiča? Hočeš reči, Henri, da to ni bilo samo v romanu, kako je pri vas s temi procesi?

HENRI

Pri nas je drugače. Praga, Berlin, Moskva, Beograd, Pariz, v vseh velikih mestih sveta in v malih tudi proces traja. Je v bistvu en sam proces. Franc ga je kar dobro končal, le tako je lahko slišal svoj krik.

ŠUS

Ja, tudi v malih mestih je veliko krikov. Moja Ljubljana ima na kupe sodnih spisov, da ne govorim o procesih, ki so tako pomembni, da o njih spisov ni. So mesta, ki so znamenita ravno po veličastnosti svojih procesov.

HENRI

Večina vas gleda na to zastraševanje svobode človeka tako kot Niccolo. Češ, da je mogoče učinkovito vladati človeku – ljudem le s silo, močjo, zastraševanjem z zločinom, z vsemi sredstvi, ki so učinkovita. Skoraj isto velja za vaše besede.

ŠUS

Naše najbolj bučne in hrupne besede so mrtve parole, slogani, apeli. Le včasih zasije iz Njih-ovih besed presojni soj omrtvičene duše. Ko najbolj bučni med nami govore kot zemeljski bogovi, nas preslepi podoba videza, ki ga sami ustvarjajo o sebi, drug o drugem med seboj.

HENRI

Ples senc, ... ko sence plešejo, se duša umakne. Mislim, da sva kramljala dovolj, vsekakor več, kot je potrebno, da se uglasiva za reševanje tvoje domače naloge.

ŠUS

Sokrat, Sokrat ...

 

Resnično, resnično ne vem ...

 

...

HENRI

(Henri sedaj vendarle pomaga Šusu formulirati zanj zagonetno, a ključno vprašanje v Endofaziji II.): Je narod subjekt?

ŠUS

Če je narod subjekt,

če je živo bitje,

če je bitje kot tako, bitje po sebi, bitje za sebe,

potem narod ni:

ekonomska tvorba, tvorba kapitalizma, kapitala

ali politična tvorba ali državna tvorba ali tvorba

armade ali administracije

ali pa skupne religije, tvorba cerkva

ali kaka druga tvorba;

potem narod ni institucija in narodovega bistva ni moč opredeliti niti z državnimi niti z republiškimi mejami niti z nacionalnimi institucijami ne, pa naj bodo te:

politične, vojaške, ekonomske ali celo kulturne institucije, in naroda ni mogoče opredeliti niti s knjižnim jezikom, kaj šele političnim govorom, ker celo književni jezik ni živa govorica naroda, ampak tvorba njegovih institucij, ker je ranljiv in podvržen samovolji in moči, njenim intervencijam, v smislu Novoreka,

niti z očali ideologije zapisano proklamirano zgodovino,

niti s planirano skupno prihodnostjo na podlagi trendov,

vidnih sedanjosti, pa tudi z deklariranimi vrednotami prihodnosti, celo tistimi o nacionalni samobitnosti in identiteti kot folklorno posebnostjo, ki jo dopušča združba narodov, naroda ni mogoče definirati.

HENRI

Če je narod subjekt, kaj je to zanj, kaj mu to pomeni?

ŠUS

Če je narod subjekt, potem kot subjekt živi, v odnosu do drugih narodov, svobodno, le tako mu lahko rečemo, da je narod. Če je tako, potem je narodova svoboda njegovo bistvo in ga ni mogoče definirati ravno zato, ker je svoboden, če je tako z njegovim bistvom, je tako z narodom samim, z vsem njegovim bitjem. Potem naroda v bistvu in po njegovem bistvu sploh ni mogoče definirati.

HENRI

Vsaka definicija naroda bo dala prav nekemu determinizmu, nekemu integralizmu, nekemu totalitarizmu, nekemu institucionalizmu. Definiran narod je mrtev narod, je papirnati narod, narod na papirju. V definiciji naroda je lahko marsikaj, kar je življenjskega pomena za narod, za njegovo bivanje, eksistenco, le svobode v tej definiciji ne more biti. V čem vidiš svojskost naroda?

ŠUS

Če je narod subjekt, bo črpal svojo svojskost iz sebe, iz svojega hrepenenja po svobodi, tako bo živel in bo umrl, ko bo izčrpal to svoje hrepenenje. Ko mu ne bo več do svoje lastne svobode, šele takrat bo kot narod umrl (izumrl). Ostala bo tvorba, opredeljena v okviru institucije, ali pa se bo zlil v druge narode in nikoli le v enega.

HENRI

Če je narod svoboden, mu njegove narodnosti ne more vzeti noben drug narod, nobena moč, nobena sila, ne moč orožja, ne vojska, ne okupacija, ne raznarodovanje ga ne more ogroziti. Narod se brani tako, da poveča svoje hrepenenje po svobodi, svojo identiteto veliča.

HENRI

O raznarodovanju ...? Kaj je raznarodovanje?

ŠUS

Raznarodovanje ...? Če se narod, del za delom (njega) odreka svoje identitete, če z raznarodovanjem naroda, sebe, soglašajo njegovi pripadniki in soglašajo narodova jedra in sprva neopazno, komaj vidno soglaša narod kot nedeljiva celota, vsa narodova skupnost, potem je narod ogrožen. Ogrozila pa ga ni nobena zunanja sila ali pritisk, ogrozilo ga je njegovo soglašanje. Če je narod svoboden, se lahko svojemu rodu odreče le sam, le svobodno se mu lahko odreče.

 

Narod, ki je neštevilen, in narod, ki se manjša po številu narodnjakov, ni nič manj narod, kot so to drugi, veliki narodi. To je tako, ker narodnost ni številčnost, ni števnost, ker se velikost naroda ne da izmeriti, ne po velikosti zasedenega ozemlja ne po številu duš. Potem morajo biti bliže resnici tisti, ki pravijo, da je majhen narod lahko bolj svoboden, kot so svobodni veliki narodi, in kar je pomembno: bolj svoboden kot skupnosti narodov, če se ne odreče hrepenenju po svoji svobodi.

HENRI

O pripadnikih naroda ...: O Njih pa nimaš ravno dobrega mnenja. Zgolj (suho) mnenje ne pomeni dosti. Hrepenenje pa, če je pristno. Nesrečen je ta izraz: pripadnik. Pripadnik je tisti, ki nekomu pripada, se k njemu šteje. Biti določen po narodu, prežet z njegovo narodnostjo, je nekaj povsem drugega, sega v globino in ne v števnost.

ŠUS

Pa se vseeno venomer preštevajo pripadniki naroda: s popisi prebivalstva, vodi se njihova statistika, registrira se njihova pripadnost narodu. Temu preštevanju bi se narodnost brez škode odrekla in v resnici se ji tudi pripadniki naroda upirajo, to preštevanje sámo se jim upira.

HENRI

Resničnosti njihove pripadnosti, intenzitete njihove identitete se ne dá izmeriti.

ŠUS

Svoboda naroda je potemtakem prežeta s svobodo vsakega svobodnega individuuma, njegovo svobodo lahko dopolnjujejo le svobodni subjekti. Ko je ogrožen subjekt – individuum, ta drobec v narodu, je ogrožen narod, njegova svojskost, njegovo sebstvo, lahko rečemo, da takrat narod ogroža sebe.

HENRI

Tako mora biti po hipotezah, če je narod subjekt?

ŠUS

Svoboda naroda živi le, če se oživlja svoboda v narodu, sicer narodnost postaja narodnjaštvo, ekskluzivizem clandestinih združb. Propaganda je usmerjena na subjekta: na individuuma in na narod. Njen cilj je objektivizacija obeh. Propaganda agitira pripadnike, a to je le zunanji videz. Propagandna gesla so sicer mrtvi simboli, parole, ki pa imajo magično moč, ko prodro v subjekta in postanejo dejstva zavesti.

HENRI

Res je nesrečen ta izraz »pripadnik naroda« , vodi nas stran od bistva.

ŠUS

Vendar govoriva o dveh subjektih. Med subjektiviteto ali svojskostjo subjekta individuuma in subjektiviteto subjekta naroda ni le analogija, ampak je vez močnejša. Ta zveza izhaja iz univerzalnosti vrednote svobode in je usodna. Človek in narod sta ji usodno zavezana. To sta dva subjekta in več jih ne poznam.

HENRI

Če pa je en sam subjekt, je to človek? Potem narod ni subjekt in potem te hipoteze zavajajo, vodijo stran od resnice.

ŠUS

Če pa bi bil en sam subjekt in bi bil to narod, potem jaz ne bi vedel zanj, za narod moj. Samo narod bi vedel zame in ne bi me potreboval. Če pa bi me potreboval, bi me potreboval le kot sredstvo, za to, da bi realiziral hierarhijo nadljudi brez subjektivitete, na vrhu katere je en sam subjekt, ki je použil vse ostale.

HENRI

Kar nekaj takih poizkusov v zgodovini narodov je že spodletelo. Pa vendar!

ŠUS

Vendar se iz zgodovine nikoli ničesar ne naučimo, dasi neprestano trdimo in predvsem razglašamo nasprotno. Tako smo, do nedavna še, imeli en sam zgodovinski subjekt: ZK, »Zvezo pravičnih«. Od tod tudi težave z razumevanjem subjekta individuuma in naroda.

HENRI

Vendar te muči še neki tretji subjekt.

ŠUS

Res je. Včasih se vprašam, kaj če imajo vendarle prav tisti, ki pravijo da so trije subjekti.

HENRI

Sprašuješ me, če je Bog subjekt. Kaj nisi to resnično res pomembno vprašanje odgonetil v pogovoru z Janezom?

ŠUS

Seveda sem, a dvom se mi znova in znova poraja. Oboževanje Boga osebe, kot zgolj subjekta torej, je pri nas prevladujoča religija. Spričo novih in novih uvoženih ver, njihovih pripadnikov, pa se zopet poraja neki planetarni (globalni) neo-politeizem. Njih bogovi so edini, ali vsaj nadsubjekti so.

HENRI

Vendar to ni tvoj problem, prepričanjem, veri ne podležeš. Za nekaj drugega gre. Bistvo ...?

ŠUS

Gotovost, za katero mi gre, se mi vendarle zdi včasih blizu veri ali prepričanju, izmika se mi, ko že mislim, da jo imam, se razblini.

HENRI

»Se-ve-da resnica je čudež, a je le umiranje vednosti, kakšen čudež je potem vednost?« Bistveno je zamegljeno z mešanjem nivojev transcendence in realnosti. Bistvo ...

ŠUS

Vednost nam govori, da je ravno bog bistvo v nas. Drugače rečeno, svojskost individuuma in naroda, dveh subjektov torej, je božanska – je bog v njih.

HENRI

No vidiš (se pošali), za nekaj časa bi že moralo zadoščati, pomiriti tvoj dvom. Vendar to, kar nas zanima, je konkretna individualnost, svojskost sebe, pojavnost bistva tebe in tvojega naroda. »Hic Rodos! Živo (življenjsko) te zadeva, kaj ne? ... «

ŠUS

(Šus je rotil svojega sogovornika v svojem nekoliko vznesenem stilu):

Če bi svojskost naroda spregledali,

če bi zemljo razprodajali,

če bi se tujcem udinjali čez mero okusa,

če bi kulturo naroda zanemarili na račun udobja stvari (standarda),

če bi jezik svoj zatajili, kjer je in ko je to le mogoče,

če bi sebstvo sebe zatajili tako,

da je bilo to doslej (v dosedanji zgodovini naroda)

komaj mogoče videti,

bi bili potem še narod?

(Sogovornika molčita, navadno je tako, vsaj na začetku pogovora. Potem se oglasita izven časa, sočasno; a tako, kot se to dogaja, tega, zapisati ni mogoče. Njun govor, po-govor se staplja, natančneje rečeno, prežema se s Šusovim notranjim govorom. Na koncu povzame Šus še nekaj njunih zunajčasnih odgovorov, te kar se da dobesedno zabeleži v »njunih opombah«! Vendar tudi teh ne dobesedno, ker ko to stori – dovolj je, da samo poskuša ali se trudi za to – sogovorniki hipoma umolknejo. Ali pa bi temu pre-molku – njih žive besede, misli – morda lahko rekel, da mu sogovornika ne govorita več živo. On pa hoče ravno to, namreč povzeti živ pomen njunih misli, ne le mrtve besede. Teh, namreč živih misli, ne more dojeti niti prebrati niti dvakrat na isti način. Notranji govor pa lahko prevede samo v živ jezik, in tega šele mu je mogoče izraziti v svojem narojenem »materinem« jeziku, če se posebej potrudi tudi knjižnem. Šele ta je prevedljiv v vse jezike. Vendar mi se pogovarjamo neposredno, v notranjem govoru, mar ne?)

 

HENRI

(Henri ga sedaj vendarle /u/sliši.): Pa še sklepno hipotezo! Drugič!

ŠUS

(Zdaj se Šusu odpre, kot šolarček /z/deklamira svojo prvotno sklepno hipotezo iz leta 1985, pa še pojasnilo ali dopolnilo k njej.):

Sklepna hipoteza – prva: Začel bom z onim drugim: ona povsem druga je negativna hipoteza. Je neverjetno razširjena in otipljiva, celo objektivna je, izhaja iz dejstva, da je človek objekt, in po njej je narod objektivna tvorba, a tvoren narod nima duha in nima ga zgrajeni človek ali pa ga celo imata, duha namreč, a še vedno nimata sebe, kajti sama možnost imeti duha je subjektoma dana šele potem, ko je zabrisana razlika med imeti in biti. V resnici je teh drugih hipotez na kupe, imajo pa vendarle neko skupno smer in izhajajo iz točke obrata, zato o njih govorim kot o eni sami.

 

Njena problematičnost je v tem, da je tudi ona postavljena z duhom, čeprav proti njemu samemu, zato ji rečem negativna hipoteza, a bi ji prav tako lahko rekel obrnjena hipoteza, zaradi ontološkega obrata. Narod in narode prepričaš, da je duh nič in materija vse (ter stvari in njih stvarni red), sam pa vladaš z duhom.

 

Težko mi je formulirati sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. Vendar že ko sem začel, sem vedel, da se ne bom mogel ustaviti. Narodov duh hrepeni po svobodi, jo išče. Sprašuje se: ali je še svojski, ali je duh naroda sploh živ, ali je to le iluzija? Umevanje uma mu odgovarja nekako nejasno: »Svoboda naroda je dejstvo, med dejstvi v njegovi zavesti bolj gotovega dejstva ni. A vseeno je ne bo nikoli našel, če jo bo iskal izven sebe, v odnosu do drugih narodov. Ena sama možnost je, da jo najde, da se premakne s točke obrata, ki zastira videnje, in videl bo le to, da to, kar išče, je on sam.«

 

Res je, to je zelo stara hipoteza, čeprav ne preveč znana, in vsakič se mora vsakdo poglobiti vanjo, če jo hoče dojeti, tu ne pomaga nikakršno prepričevanje.

 

Če vas hipoteza spominja na kateregakoli človeka svobodnega duha, ki tava v temi za svojim duhom in sprašuje, ali ima njegovo telo dušo, in ker ga je strah zanjo, se sprašuje še, kaj ji grozi in ali je umrljiva, se utegnete dodobra nasmejati.

 

Upanišadski modrec pa je resen in pravi: »Napačno vprašanje, napačen odgovor. Ti nimaš duha, duše, to si ti sam.« Med kaj imeti in kaj biti pa je neopisna razlika.

HENRI

Kaj praviš danes k svojemu takratnemu umotvoru?

ŠUS

Skorajda nimam kaj dodati.

HENRI

Potem jo vsaj v duhu obnovi. Takole z deklamacijo recitirane ne slišim. (se pošali Henri) Še sam je ne slišiš več. Sklepna hipoteza – druga!

ŠUS

(se izmotava iz zagate): Težko sem formuliral sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. To sem vendarle storil pred petnajstimi leti. (Prvič je bila objavljena, če dvajsetim izvodom lahko rečemo objava, v poročilu ISU, leta 1985.) Že sedaj pa jo moram dopolniti.

 

Čeprav mislim, da v teoretskem smislu še vedno stoji, praktično pa nima več svoje predmetne podlage – osnove. Težko bi namreč danes izrekel njeno bistvo. Naj jo ob tej priložnosti najprej ponovim (ne čisto dobesedno):

 

Narodov duh hrepeni po svobodi, jo išče. Sprašuje se: ali je on še svojski, ali je duh naroda sploh še živ, ali je bila to vseskozi le iluzija? Umevanje uma mu odgovarja nekako nejasno ...

HENRI

(Henri vidi vedno večjo Šusovo zagato, že skoraj brezizhodnost; mu pomaga): Svoboda naroda je dejstvo, med dejstvi v njegovi zavesti bolj gotovega dejstva ni. A vseeno je gotovo dejstvo: svobode ne bo nikoli našel, če jo bo iskal izven sebe, v odnosu do drugih narodov, še manj v njih naročju. Ena sama možnost je, da jo najde, da se premakne s točke obrata, ki zastira videnje, in videl bo le to, da to, kar išče, je on sam.

ŠUS

Danes bi rekel, da je bila moja takratna hipoteza o »duhu svobodnem« mojega naroda vendarle bolj iluzija, ki se je celo stopnjevala, dosegla vrh, ko se je moj narod odločil za osamosvojitev – deset let pred iztekom drugega tisočletja. Vendar osamosvojitev še ni svoboda, svoboda duha namreč. Narod moj je vse svoje duhovne energije usmeril izven sebe, ravno tja, kjer nima nobene možnosti, da bi obstal svojsko svoj. Usmeril jih je ne le v odnose do drugih narodov, ampak v skupnost narodov ekspanzivne Evrope. Narod se je duhovno podal v »prostovoljno suženjstvo«. Po njem hrepeni tako močno (ponižujoče hlapčevsko), da je skoraj gotovo za vselej izgubil svojo svobodo, svojskost sebe ali, kot danes pravimo, svojo identiteto. V njej hoče biti tvoren narod, za vsako ceno, za ceno sebe. Če bi bila Evropa res skupnost narodov in če bi z doslejšnjimi skupnostmi narodov ne imeli toliko izkušenj, potem bi človek to usodno zmoto še lahko razumel, se z njo pomiril. Tako pa? Biti tvoren narod za vsako ceno? Imeti svojo državo in zanemariti identiteto ...

HENRI

Vendar v tvoji prvi sklepni hipotezi nekaj bistvenega manjka, tako se mi zdi vsakič, ko slišim ta tvoj umotvor. Zavračam misel, da je resigniran. Vendar, brezoseben in brezdušen je, tak se mi zdi. Bo Sokrat soglašal? Kaj ni te svaril: podleči razočaranju, zapasti v malodušje ...

ŠUS

Da: »pred malodušnostjo, spričo te, morda zadnje preizkušnje mojega naroda, kajti iz nje nastaja sovraštvo do logosa in raziskovanja uma, podobna sovraštvu do ljudi. Ena kakor druga imata izvor v razočaranju« , je dejal. Prepoceni izhod iz moje zagate bi bil (tako boš rekel Henri), če bi se zagovarjal, da ji (hipotezi namreč) naravno manjka živost, nekaj živega ali celo življenje samo, da tega v hipotezah ni. Ker hipoteza govori – upam, da je tako – ravno o utripu življenja mojega naroda v danem trenutku časa (zanj usodnih dejstvih zavesti).

HENRI

Morda pa ji manjka ljubezni do naroda. In nimam v mislih ne dejavne ljubezni ne Pavlove (iz triade: vera, upanje, ljubezen).

ŠUS

Morda ljubezen iz treh vrednot (resnico, svobodo, ljubezen)? Da, ljubezen po njem je prežeta z resnico, svobodo. A povej mi, Henri, kako naj ljubim svoj narod, ki se je prostovoljno podal v suženjstvo duha, ki je izdal sebe, svojo svojskost, to, po čemer on je? Kaj ni bil Ivan zato tako jezen na narod svoj, tudi moj?

HENRI

Vprašaj ga!

ŠUS

Ne bo mi odgovoril. Ne morem se uglasiti nanj. Mislil sem, da zato, ker je bil je preveč jezen na svoj narod (tudi moj). Res je, o hlapčevstvu mojega naroda imam občasno podobno občutenje kot on, včasih pa ravno nasprotno. Res ne vem ...

HENRI

Ta negotovost veje iz tvoje hipoteze, kako že gre ...

ŠUS

(brez posebnega žara, navdušenja prebere Šus svojo hipotezo O hlapčevstvu naroda, na katero je bil še nedavno tega posebej ponosen):

Tako zelo radi podležemo vplivu aktualizirane vrednote o hlapčevstvu v narodu Slovencev, pri čemer mislimo, da hlapčevstvo zadeva le hlapce in ne gospodarjev, da se sramujemo hlapčevstva hlapcev, ne pa njega tvorcev. Če me nekdo zmerja s hlapcem, potem me toliko ne moti, če to dela s prezirom ali iz njega, kot me moti, da to dela z namenom, da me kot hlapca ohranja.

To hlapčevstvo pa je le premena (modalnost) lojalnosti in ta je strukturo tvorna (konstitutivna) vrednota vsake institucionalne hierarhije, reda institucij.

Je nacionalna obarvanost slovenskega hlapčevstva skozi stoletja tako zelo svojska Slovencem, je zanje tako tipična? Treba jo je videti tako, kot je, v svoji čisti obliki, to posebnost hlapčevstva, brez vrednote lojalnost, ki je pravzaprav hlapčevstvo, lastno vsem narodom sveta, le da so večinoma tvorci njih hlapčevstva iste narodnosti kot v hlapce pretvarjani. Hlapčevstvo takega naroda se ne le manj vidi, ampak tudi manj propagira.

Druga emanacija hlapčevstva, in to je treba ločiti od prve, pa je: hlapčevstvo naroda drugim narodom. Zopet je posebnost zgodovinskega hlapčevstva Slovencev drugim narodom eno in podrejanje narodov po narodih drugo. In tu prvega, te posebnosti, zopet ne kaže aktualizirati čez vsako mero okusa kot nacionalno jed prve vrste.

Če je narod Slovencev narod – rod hlapcev,

če so »Slovenci hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!«,

je potem to Ivanovo zmerjanje svojega naroda, ta jeza na svoj narod upravičena? Če je tako, potem tudi ni treba stvari obračati in se izgovarjati na simbolno in mobilizatorsko moč tega ideološkega apela narodu, ki da je usmerjen z željo osvobajanja svojega naroda hlapčevstva in ne narobe, z željo gospodovanja svojemu narodu.

Stvari so stvari in simboli so stvari, ki ne ostanejo samo tam, kamor jih vržeš. (Vem, da sem dregnil v sršenje gnezdo.)

Ko bi apel močneje govoril o rodnosti (generiranju) hlapčevstva namesto o rodu hlapcev, bi ne bil eden tistih apelov, ki je tako zelo močan in toliko časa aktualen. Ivan je, pa naj je to hotel ali ne, z njim k hlapčevstvu svojega naroda sam prispeval. Bil je zelo jezen, ko je vrgel narodu ta apel, in tega hlapčevstva svojega naroda ni videl v luči hlapčevstva v narodih in hlapčevstva narodov. Aktualizirati hlapčevstvo kot temeljni greh naroda ali vsaj kot njegovo poglavitno narodno posebnost, je vsaj pretirano, če ne hud redukcionizem močnega simbola – apela, ki bo morda trajal stoletja.

Teža hlapčevstva, vrednotne orientacije svojega naroda, je velika, njen predznak je negativen, zato v narodu vzbuja občutenje nesvobode, nesvobode v narodu, in če taka vrednota zaživi v narodovem duhu, ga prav gotovo ne osvobaja, ne vodi k svobodi. (Če se izrazim zamotano: evalvacija te vrednote in tega apela je intenzivna in negativna in tega ni mogoče prikriti. Intenziteta pa je neizmerljiva in lahko je tudi neizmerna.)

Apel in vrednota v njem sta simbola, navzven so to mrtve besede, v sebi pa nosijo magično moč. Vržena v svet, je beseda mrtva, ko pa se je samo dotakneš ali se te ona dotakne z duhom, je kot živa in deluje in usmerja. To vedo propagandisti vsake vrste. Ti operirajo z izločenim simbolom, apelom in ne z njegovim pomenom v kontekstu. Propagandist ne vrže knjige, on vrže apel, pa še ta je samo zunanji znak tega, kar vrže.

Če me vprašate, kaj bi s tem hotel Ivanu? Hotel bi zmanjšati njegov vpliv, njegovo moč, uporabo te njegove moči, in ne recite, da bi želel utemeljiti omejitev umetniške svobode. Toliko samo kot primer, ker velika je teža apela o hlapčevstvu naroda. Močan bes in jezo na narod, tudi moj, je občutil Ivan, ko je izrekel ta apel, njegova magija deluje, ko ga narodnjak izreče, izreče tako, da občutim ta bes in to jezo. In ta bes in ta jeza se me dotakneta in ne geslo samo, zanju je geslo le iztočnica, le sopotnik, korelat njun, in če me vprašate: kaj bi hotel s tem? Hotel bi izničiti njegovo magično moč.

Jezik pravi, da je geslo živo in močno, pa ni tako. Da bi to mogel, bi moral biti močnejši od tega, kar je v njem, potem bi jezik oživljal in bil bi jezik: živ.

HENRI

(hudomušno pripomni): Nekam kisel obraz imaš, ko jo danes prebiraš. Še celih petnajst let vašega časa ni minilo, ko si jo izpisal. Ko bi videl svoj obraz, ko si deklamiral zaključek udarnega apela: bo morda trajal stoletja!?

ŠUS

Res ne vem, kaj naj si mislim o tem nesrečnem hlapčevstvu danes, še manj, kaj si bom mislil jutri. Kaj meniš Henri?

HENRI

Vprašaj Étienna!

ŠUS

Še enkrat?

HENRI

Vprašaj ga vsakič, ko potrebuješ njegov odgovor, pronicljivost duha njegovega. Vsakič boš odkril novo razsežnost misli njegovih. Edin-stven je v tem vprašanju Étienne, namreč o prostovoljnem suženjstvu ljudstev, narodov, rodov.

ŠUS

Kar se mene tiče, sem miren (je dobesedno ponovil Šus svoj takratni zaključni izgovor, ker z njim je bil še posebej zadovoljen): Skušal sem slediti umevanje subjekta, tako kot ga je umeval Henri Bergson. To pomeni: v tem premikanju naših predstav o narodu sem ves čas skušal govoriti le o neposrednih dejstvih zavesti.

 

 

 

ENDOFAZIJA II

(nadaljevanje)

 

O narodu iz metastvarnosti – neposredna dejstva zavesti ter nasha vsakdanja stvarnost

 

»Pravilna predstava,« je dejala Diotima Sokratu, »ta, kakor veš, ne stoji na dokazu in torej ne more biti vednost, kajti kako bi nedokazana reč mogla biti vednost, pa tudi nevednost ni, kajti kako bi nekaj, kar pogojuje resnico, moglo biti nevednost? Jasno je tedaj, da pravilna predstava dela nekako srednjo stopnjo med vednostjo in nevednostjo.«

Platon

 

(Šus se sprašuje, ne gre mu v glavo, kako je mogoč tak hiter preobrat v narodovi samo-zavesti. »Je bila to le moja napačna predstava o njem?« Od nekod iz ozadja mu sili v zavest: misel, opozorilo, namig, porog. Sam ne ve kako bi poimenoval to dejstvo zavesti, še manj, kako bi ga odgnal. »To bo Sokrat«, ga prešine.):

 

ŠUS

Pa dobro, brez razočaranja, malodušja, a dejstva zavesti govore, da kmalu bo le še peščica njih, ki mar jim je za narod Slovencev, njegovo svojskost, svobodo, identiteto (kot danes radi pravijo, dasi jim je malo mar, kaj ta resnično pomeni. Peščica njih

...

Bi bili potem še narod?

Gotovo bi bili,

a bili bi majhen narod, narod, ki izginja,

katerega števnost in številčnost zopet postaja odločilna

za njegov obstoj.

Zdi se mi, močno se mi zdi,

da bili bi narod, le še peščica njih,

ki so le posebnost, zanimivost

za zgodovinski spomin (naroda),

ki bil je nekoč za hip svoboden.

 

...

ŠUS

(Šus roti: Sokrata, Henrija, Étienna):

O nasprotnikih naroda – največjih – nič še ni bilo rečemo!

Kdo so Oni? (sprašuje Šus samega sebe):

Najprej je treba reči, da narod svoje največje nasprotnike

poraja sam.

Največji nasprotniki naroda niso ne tujci,

ne gospodarji njegovi lastni, ki so ga najprej zatajili,

večji od njih so: nacionalisti med njimi.

Oni so veličali nacijo – državo, in ne narod.

Čeprav so nas dejanja – sedanja zgodovina nekdaj bratskih narodov – glede tega največ učila.

 

Osvobodili smo se (ali natančneje: so nas),

a ne kot narod, ampak kot nacijo!

Razlika med narodom in nacijo namreč ni majhna, in ni

le v intenziteti narodne zavednosti naroda in narodnjakov.

Osvobodili smo se ali natančneje,

Oni (vidni in nevidni predstavniki naroda – narodnjaki),

so nas osvobodili.

Iz okov Jugo-sklavije so nas povedli v svobodo.

Rekli so, da nismo več le narod, rod, narojena skupnost,

da smo sedaj Nacija. To je narod z lastno državo! –

(po) njihovo seveda.

Naši dovčerajšnji bratje – sklavi z juga – so nasedli

Njim – gospodarjem svojim in narodnjakom svojim največjim –

sanjačem v SANU.

Verjel jim je njihov rod in verjeli so tudi Oni,

da niso več narod med narodi,

da so prav oni izbrani – poklicani narod –

za državotvornost svojo in drugih nedržavotvornih narodov,

da bodo prav oni gospodovali svojim manjšim bratom,

le narodom in rodovom.

Bili so pozvani, da povedejo novo Nacijo – Državo Srbosklavijo –

v svetlo prihodnost.

Če ne vseh, pa vsaj tiste, na katerih zemlji so zakopane kosti

Njihovih: očetov, dedov, pradedov, prednikov Srbov.

Pa saj te so tudi pod obzidjem Dunaja /Wienne/Vindobone,

ko smo kot janičarji, vazali Turkov oblegali belo mesto.

(Tako so rekli razsodnejši, a njih poslušali niso.)

Morija se je začela, ne vem več, katera že, a vem,

da najbolj neslavna, nesmiselna na Balkanu doslej.

Moril je brat brata, suženj sužnja, narod bratski narod je ubijal.

Za slavo, za zgodovino, za svetlo prihodnost

Njih, ki so izgubili razsodnost.

Vojna je bila okrutna tako, kot da tod na jugu Balkana

civilizacije še nikoli ni bilo.

Če bo treba, bomo (kar pomeni boste) jedli travo, so jim rekli

Oni, ki bogateli so v vojni z ropom osvajalcev,

še bolj z ropanjem naroda svojega.

Se je Njim kaj zgodilo?

Se jim zganila je vest?

Svarili so nekateri svobodnejši med njimi sonarodnjake svoje,

zaman, bili so slepi in gluhi za vse, razen za

voditelje svoje.

Še najbolj pa so verjeli Njemu, Enemu in Edinemu,

ki je bil svoboden za vse njih,

ki použil je svobodo njihove odločitve v celoti

za čas zgodovine ne majhen.

Ime mu je bilo Slobodan, kako čudno

se včasih pošali zgodovina z imeni Njih.

Drugi po veličini je bil Tuđman,

po klicu general-zgodovinar-vladar.

Njega, Enega in Edinega posnemalec –

zatiralca vseh narodov z juga Balkana.

Imeli smo Veneti s svojim Milanom še srečo.

Domačija, očetnjava je njegova, a

najmilejši je med njimi vladar.

All(es) klein: majhna država, majhen predsednik,

mala personalna legitimiteta, malo narodnjakov,

a malodušja, podanikov veliko. Veliko preveč!

(V uradnem jeziku se bo reklo):

All(es) klein: Klein/es/-Führer/s/ Kleinstaat,

kleine persönliche Herrschaft, Nationalisten wenig,

aber viel Kleinmut, viel Uterworfene. Viel zu viel!

(Šusu se zazdi, kot da sliši Étiennovo svarilo):

»Kaj se mu nisi zhe dovolj zameril z esejem

‘Streha Sveta – Obisk dolincev na strehi sveta’?«):

O, Étienne ... Kako je to mogoče, Étienne, da se zgodba

o prostovoljnem suženjstvu narodov Njim,

(narodnjakom nacionalistom) v svoji naciji, in Njim,

v nacijah tujih, in ona druga, ki je neločljiva od prve:

o Enem in edinem, neprestano ponavlja?

Je večna? Tako trdovratno se obnavlja,

skozi vso zgodovino rodov, ljudstev, narodov?

 

(V ozadju se sliši hvalnica mogočnega zbora na stadionu, z njim pojejo: drug za drugim, ki so zbrani tu, kmalu že množica, že stotine, tisoči njih.):

 

»Ako ima večnosti,

ako večnost ima ime,

ime večnosti je Titovo ime.«

 

(Šus se zgrozi... Zbere se, in potem se obupno trudi najti sogovornika, vsaj nekoga, koga, ki bi hotel slišati, kaj poje ta mogočni zbor na stadionu ob praznovanju dneva mladosti): »On je bil za njih Bog.«

 

Ni dovolj prebrati poetični tekst in se mu prepustiti,

le-ta ni isti, če analiziramo njegov pomen,

ni isti, ko slišimo še njegovo melodijo,

ni isti, ko jo slišimo tisti trenutek v trajanju,

ko jo slišijo množice sočasno.

Če dojamete vse to in še to, česar ni mogoče izraziti

niti z besedami niti z melodijo, to, kar ju kot korelat

poraja, ste dojeli transcendentalnost vrednot.

On je bil za nas Eden in edini, on je bil za nas bog.

Ko preminul je, so vzniknili Njegovi nasledniki

(čeprav za zgodovino On nikoli ne umre).

Bilo jih je zdaj šest, zdaj osem,

(prve tri – od treh nekdaj narodov v SHS –

pa sem že izpostavil).

Lahko pa rečemo, da jih je vseh včasih deset

(vsekakor tu ne bom preveč natančen),

potreben je odmik časa, dejstev zavesti,

da jih vidimo jasneje, se na Njih uglasimo,

se sprijaznimo z Njimi.

In narodov je bilo sedaj sedem ali osem.

Rodil ali prerodil se je v krvi »nov« narod Bošnjakov,

do sedaj so mu priznavali le religijsko svojskost

(muslimansko identiteto).

Uprl se je narod Albancev,

njih števnost je podvajana številčnost.

Nočejo biti le narodna skupnost, le rod,

hočejo biti Nacija, najštevilnejša skupnost rodov,

najmočnejša na Balkanu

(ali vsaj v deželah sosedov).

Začasno je utihnila skupnost Vojvodincev.

Njih vojvode vodijo vojne načelno

(na čelu so le na začetku vojne).

Osvobajalo se je pol naroda Črnogorcev

(po Njih, ki niso zaupali Belemu gradu).

Makedonci so se držali kar se je dalo zase,

Njih vodniki so iskali identiteto med Grki, Bolgari

(še bolj od Srbov se boje Grkov in »svojih« Albancev).

Na obzorju zgodovine se riše najožja mogoča Srbija,

tako majhna, da je noben Srbonarodnjak ne vidi,

če vidi jo, pa komaj kakega Srba v njej.

In vstala je mogočna Hrvaška (»Ustaše« v njej),

Njeni zgodovinarji so pisali začasno zgodovino,

da je edina zmagovalka v tej vojni.

Zasedla je svoja sanjsko-zgodovinska ozemlja,

(razen vseh predalpskih Hrvatov – Venetov – Slovencev).

 

(»Vendar to pesem je mogoče slišati le, če jo poslušate ob spremljavi gusel«, je trdil Šus. Gusle so najbolj priljubljeni narodni oziroma ljudski inštrument na jugu Balkana. Tam pravijo, da ga je tako uporabljal že Homer.)

 

 

»MOJA DEŽELA JE PRODANA!«

 

 

(Tako je vzkliknil Šus, takoj nato pa se je umiril, zavedel se je, da ga je inštrument, glasba njegova, zanesel v stanje zavesti, ki ji rečemo patos. Skušal je nadaljevati v mirnejšem, spravljivejšem tonu. Seveda mu to ni uspelo takoj.):

 

ŠUS

Lahko bi rekel, da je moj narod »nacijica« ali pa sedaj že (pravilneje) »narodnostna skupnost« ali pa le še rod sonarodnjakov. Da več daje, kot dobi ali pričakuje, ker daje namreč sebe, svojo svojskost. Ko se ta staplja, utaplja ali asimilira, kakor hočete, v obljubljeni deželi EU.

Seveda bodo predstavniki velike dežele rekli ravno nasprotno. In tretji, najpametnejši, bodo rekli, da je to odvisno zgolj od zornega kota zrenja (gledanja). Seveda, če si že Evropejec – namreč pripadnik »evropske nacije« – potem res nimaš kaj izgubiti, svojo svojskost, narodno identiteto si že zatajil. Odrekel si jo sebi, to je tvoja stvar, a s tem jo odrekaš še svojim, do nedavna sonarodnjakom.

Kaj nismo ravno preživeli polomije enega samega »jugoslovanskega naroda«? Vedno nas premami pot v obljubljeno deželo ali svetlo prihodnost.

Le za kratek čas smo se osvobodili, se udinjali iluziji svobode, da smo kot narod pozabili na previdnost in trdoživost samoobrambe. Svojih zamejcev nismo poslušali, na njih smo pozabili, jih zatajili že davno poprej.

Prej so Oni letali v Beograd, sedaj letajo v Bruxelles. Da se pogajajo? Res? Le kdo jim bo verjel čez petdeset let?

Germanizacija s severa, italijanizacija z zahoda, ogrizacija z vzhoda. Na jugu se šopiri Tuđman. Pravi, da smo predalpski Hrvati.

ŠUS

(se obupano sprašuje): In kakšna je ta obljubljena dežela Evropa? Zbirokratizirana, pohlepna, zatiralska; vojaško strahopetna je. Razen ko se ji primeri zgodovina, ko se njeni narodi spopadejo med seboj. Doslej so zakuhali šele dve svetovni vojni (na tem planetu Zemlji). Nacionalno dominirata le dva nad-naroda – naciji: Nemci in Francozi. In po tem šivu poka, že sedaj, ko nastaja. Njeni najprodornejši individui-emigranti še vedno napajajo Novi svet – USA. Versko je razklana, kulturno je ohola. Kiti se z zavzemanjem za človekove pravice in pozablja na pravice celih narodov. (Dobrobit deklariranega zavzemanja za pravico do dela pa še posebej občuti naraščajoča armada brezposelnih.) Krni, in več, celo negira pravice – manjših narodov, manjšin – do samobitnosti, njihove kulturne identitete. Brezobzirno, zahrbtno jih asimilira, da, tako kot Njih je podučil Niccolo.

Ste se res že dogovorili, kakšen bo naš uradni jezik v EU? Zakaj se moramo ravno mi (naša generacija) učiti toliko okupatorskih jezikov?

Rajši me ne vprašajte, katerih. V zameno nam nudite evropsko identiteto, ki je morda nikoli ne bo. Pri tem me pa najbolj pekli svetohlinstvo novoveške ekspanzije nad-sistema(ov). Nekoč so se širili z odkrito versko ekspanzijo – pobožnostjo – pokristjanjevanjem in z mečem – vojskami najemnikov vseh vrst. Danes, v modernih časih, pa z ekspanzijo kapitala transnacionalk z vsemi sredstvi. Zdaj preizkušajo doslej manj poznano (vsekakor najbolj prikrito) ekspanzijo, ko narodi sami moledujejo za svojo okupacijo. Pri tem se sramotno ponižujejo in ponosni so na svoj napredek. V prostovoljno sužnost se podajo s prepričanjem, da gredo v obljubljeno deželo. Da le ne bi zamudili s TRANZICIJO, to je s transportom prostovoljnih sužnjev. Rajši me ne vprašajte, kdo jih je v to prepričal.

 

O Étienne ..., pri nas se govori samo še o voznem redu. Kdo bo prvi in kdo bo zadnji, ki bo morda zamudil vlak, ki pelje v EU. Ne zanima nas naše hitro razslojevanje ne stotisoči bednih in obubožanih, ki jih poraja premena sistema. (Strokovno ji sociologi rečejo restratifikacija in transformacija sistema, vendar za zdaj o njiju še previdno molče. Rekli so jim, da ni tako ...) Še v nebo vpijoči privilegiji peščice, nove ekonomske elite in parvenijev na oblasti, nas ne vznemirjajo preveč.

 

Seveda pa to ni edina možnost, kako se čim hitreje odreči svoje identitete. Tu je še SECI – sprva trgovinska skupnost južne Evrope, kasneje morda, še politična, vojaška in potem, se razume, prava SEU (Južna Evropska Unija). Bo potrebna še ena vojna med njenim bogatim severom in zaostalim jugom, za nadaljnji razvoj človeštva, preden USA uresniči projekt globalizacije planeta? Vendar to je (za zdaj še) rezervni scenarij, glede katerega se Oni še niso povsem dogovorili.

Kaj praviš, Étienne, na to našo nesrečo? Je naravno to ...?

ÉTIENNE

(skorajda ogorčeno): Kaj nisva o tem že ničkolikokrat razpravljala?

ŠUS

Seveda sva ... Vendar to pot te bom poslušal pozorneje. Vsakdan moj mi pravi, da mi govoriš o prostovoljnem suženjstvu bolj jasno kot katerikoli sodobnik.

ÉTIENNE

Poskusiva torej!

ŠUS

Že razumem... (Šus prebere prva dva odstavka iz svojega Traktata o svobodi: O prostovoljnem suženjstvu. Bere in se čudi ... »Étienne, saj to je, kot da bi te slišal prvič«.):

ÉTIENNE

Resnici na ljubo, neplodno je razpravljanje o tem, ali je svoboda naravna. Že zato ne, ker nihče ne more biti v suženjstvu, ne da bi se mu s silo nad njim delalo neko zlo. In ničesar ni, kar bi bilo tako nasprotno svetu, ki mu vlada narava, ki je umna, kot je nepravičnost, krivica sama.

 

Ostane nam, da rečemo le to, da je svoboda naravna, in zato, po mojem, ne samo, da smo rojeni s svojo svobodo, temveč tudi z voljo, da jo branimo. Če pa kdaj le podvomimo o tem in če smo toliko odtujeni od sebe (svojega sebstva) da ne moremo več razpoznati svojega bistva niti svojega prirojenega nagnjenja ne, potem vam moram izkazati čast, da tako rekoč dvignem divje zveri na piedestal, da bi vam pokazal vašo naravo in vaše stanje.

ŠUS

Bolj jasnega odgovora na vprašanje, ki me muči iz dneva v dan bolj in bolj, bi ne mogel dobiti. O Étienne, večna zahvala gre tebi, vseh, ki omahujejo, ko jim jemljejo voljo braniti sebe, svojo svobodo.

 

(Étienne sedaj moli, čeprav bi danes mnogi rekli, da recitira neko svojo pesem ali da ima vajo iz retorike. Šus dobro ve, da ni tako. Resnična molitev je enkratna, ne moreš zbrisati njenega pomena, če jo enkrat slišiš, ker je zapisana v večnost. Vendar čudno je le to, da je v duhu svojem ne slišiš niti dvakrat enako, nikoli na isti način.):

 

...

O Bog, pomagaj mi;

ko so ljudje gluhi,

zveri tulijo: Živela svoboda.

Mnoge od njih poginejo takoj, ko jih polove;

kot riba umira, brž ko ni v vodi,

tako razna bitja zapuščajo svetlobo dne,

ne žele preživeti izgube svoje naravne svobode.

Če bi med živalmi bila hierarhija,

bi zveri, ki takoj umro, ko jih ulove,

pripadale živalskemu plemstvu.

Ostale živali pa, od najmanjših do največjih,

ko jih ulove, se tako zelo upirajo,

s kremplji, rogovi, kljuni,

da s tem dovolj jasno govore,

koliko jim je do tega, kar so izgubile.

Ko pa so povsem ujete,

nam dajejo toliko jasnih znakov svoje nejevolje,

da je lahko videti,

da od tega trenutka dalje bolj čeme, kot žive,

da svoje življenje zadržujejo bolj zato,

da bi obžalovale svojo izgubljeno dobrino,

kot pa, da bi še uživale v svojem suženjstvu.

Še voli stokajo pod jarmom. Ptice kopne v kletki ...

 

ÉTIENNE

Torej, vsako bitje, ki občuti svojo eksistenco, občuti zločin pokorjenosti in teži k svobodi; če se še živali, ki so udomačene za služenje človeku, lahko podrede šele potem, ko jim zatro nasprotno željo, kakšna nesreča je to lahko za človeka, ki je edini resnično, resnično rojen zato, da živi svobodno. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje in željo da ga ponovno oživi.

ŠUS

Je potemtakem suženjstvo za človeka, ljudi posledica izgubljenega praspomina na svoje naravno, prvobitno stanje zavesti? Zakaj se potem nekateri vseeno upirajo sužnosti, ravnajo naravno, prvobitno?

ÉTIENNE

Vedno se najdejo eni, srečnejši od drugih, ti, ki so rojeni pod srečno zvezdo, ki občutijo težo jarma in ne morejo vzdržati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem. ...

 

(Šus ga ni več upal prekinjati, motiti s svojimi neumestnimi vprašanji. Endofazija je bila sedaj skorajda idealno uglašena.

Étienne je z občasnimi premolki nadaljeval svojo vizionarsko meditacijo):

ÉTIENNE

In ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje oživili v svoji predstavi, občutili bi jo v svojem duhu in jo še vedno uživali. Suženjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrašeno, ne! ...

 

Gotovo je torej dejstvo, da se s svobodo sočasno izgubi tudi srčnost. Podaniki pa nasprotno v boju ne kažejo niti navdušenja niti jeze: nevarnosti gredo nasproti, kot da so zvezani, otrpli, sploh ne občutijo, da v njih globini gori strast za svobodo, ki daje moč, da se nevarnost prezira, in ki ustvarja željo po slavi in časti, ki jo daje lepa smrt med tovariši.

...

O dobri Bog!

Kaj bi moglo biti to?

Kako naj to imenujemo?

Kakšna je to nesreča?

Kaka hiba je to, kakšna brezmejna hiba je to,

da je množica ljudi ne samo poslušna, še hlapčevska je?

 

...

Naj se na dve strani postavi

petdeset tisoč oboroženih ljudi,

naj zavzamejo borbeni položaj, naj se spopadejo;

eni so svobodni in bore se za svojo svobodo,

drugi poskušajo z vojno, da jim jo vzamejo;

komu bo pripadla zmaga, kateri bodo šli srčneje v boj:

ti, ki upajo, da jim bo nagrada zmage

ohranitev lastne svobode,

ali tisti, ki za nagrado

za zadane in dobljene udarce

pričakujejo samo suženjstvo drugega?

A kaj? Če je svobodo dovolj zaželeti,

če je enostavno zanjo potrebna le volja,

se bo našel katerikoli narod, ki bi verjel,

da predrago je plačal svobodo, če ve,

da jo je mogoče doseči z enostavno željo?

 

...

Vendar od vseh dobrin sveta, ki jih ljudje tako žele, je ena sama vrednota, za katero ljudem, ne vem, zakaj, zmanjka sle, da bi hrepeneli po njej – a ta je svoboda – tako velika vrednota, tako prijetna dobrina. Če se ta dobrina izgubi, privrela bodo vsa zla, in dobrine, ki preostanejo po njej, v suženjstvu sprijene, izgube svoj okus in vonj.

 

...

Edino svobode ljudje ne žele,

in to, zdi se tako,

z enim samim in edinim razlogom:

če bi jo želeli, imeli bi jo;

oni zavračajo svobodo, ta dragulj,

ker je preveč lahko priti do nje.

 

ŠUS

(je bil vidno vzhičen, ne, ganjen do solz, dasi ni imel pravega razloga zanje): Étienne, mislim, da sva prijatelja, če ne, bi ne bil sogovornik moj, jaz bi te ne mogel slišati v svojem notranjem govoru. Tako že ne. Še vedno ne doumem, kako je mogoče, da sem mislil in seveda tudi pisal o vrednoti svobode (v »Vrednotnih sistemih institucionalne strukture«, leta 1985), čeprav se niti v sanjah ne morem meriti, primerjati s teboj, pa vendar, po bistvu in duhu podobno. Je bilo to zato, ker sem ganil Henrija ... oziroma me je ganil on? Tvoje »Razprave o prostovoljnem suženjstvu« žal nisem poznal. Pa tega ne pravim zato, da bi se ti udinjal, le čudi me in govori mi, da je v endofaziji nekaj, kar presega človekov razum, in to daje spoznanju v njej srhljivo gotovost. Vsaj meni se zdi tako.

ÉTIENNE

Vprašaj ga! ... Pa niti ni treba, ker če bi ne iskal vednosti – vednosti praspomina, ki je v vseh ljudeh, potem bi se trudil zaman, ne razumel bi, kar govorim ti. Svojega notranjega glasu bi ne slišal. Ne z menoj ne s Henrijem, ne s Sokratom se ne bi pogovarjal.

ŠUS

Tvojo vednost o vladavini Enega bi rad slišal še enkrat. Sistem Enega in Edinega me vsak dan boj čudi. Fascinira me kot neposredno dejstvo naše zavesti, našega mistva. Kako je to mogoče, Étienne, da je ta servilnost v nas tako vsemogočna?

ÉTIENNE

Zdaj pa bi že lahko nekaj storil tudi sam, na svoj lastni način, v svojem navadnem govoru, bi me lahko predstavil, povzel!

ŠUS

Velja poskusiti, mogoče bo šlo (se zamisli, ...): Sedaj si bom dovolil nekoliko svobode in na kratko povzel misli Étienna de La Boétiea o oni drugi nesvobodi – prostovoljnem suženjstvu, tako kot bi mi to danes rekli, ko je jezik nekoliko bolj zapleten – strukturiran. To je, o prostovoljni sužnosti, izvirajoči iz same narave institucij, hierarhije sistema, vrednotne utemeljenosti njihovega reda. Bistvo je isto, kot govori o njem Étienne de La Boétie – lepše ni mogoče, le razpoznamo ga nekoliko težje, ker ravno tega nočemo!

 

 

VLADAVINA ENEGA

 

Naj Eden vlada,

Eden naj bo, ki nas predstavlja,

Eden naj bo predstavnik vseh, ki jim to zmore biti.

Tako bi danes rekel Homer,

Étienne pa bi se samo nasmehnil

in rekel nekako takole:

Ob tej priliki bi rad dojel, kako to, da

toliko ljudi, toliko mest in vasi, toliko njih narodov

prenaša kdaj pa kdaj (v svoji zgodovini)

enega edinega tirana,

ki ima samo tisto moč, ki mu jo oni dajo;

ki ima le toliko moči, da jim naškodi,

kolikor oni sami dopuščajo;

ki jim lahko stori zlo, le če so ga oni

brez zoperstavljanja voljni trpeti.

To je zagotovo velika, pa vseeno tako vsakdanja stvar,

da bi bilo bolje razžalostiti se, kot pa biti presenečen,

ko na milijone ljudi bedno služi, upognjenih glav

pod jarmom brezsramnim;

pa ne zato, ker bi jih na to primorala neka večja moč,

močnejša prisila,

pač pa zato, ker so obsedeni in očarani,

vse tako kaže, z imenom

Njega Edinega,

ki bi se ga ne bilo treba bati,

ravno zato ne, ker je on sam,

ki bi ga ne bilo treba ljubiti,

ne njega, ne lastnosti njegovih,

ker on z njimi ravna nečloveško, divjaško.

 

...

O dobri Bog!

Kaj bi moglo biti to?

Kako naj imenujemo to?

Kakšna je to nesreča?

Kaka hiba je to, kakšna brezmejna hiba je to,

da je množica ljudi ne samo poslušna, še hlapčevska je?

Ne samo da jim vladajo, pač pa jih tiranizirajo do te mere,

da nimajo: ne dobrin, ne staršev, ne žena, ne otrok;

še svojega lastnega življenja ne;

rop trpe, pa lopovščino in okrutnost,

pa ne od neke vojske, barbarske horde,

temveč od nekega človečka,

enega edinega človeka.

Naj jo imenujemo strahopetnost?

Naj ljudem, ki služijo, rečemo: slabiči, strahopetci?

Če se dva, trije ali štiri njih ne zoperstavijo enemu,

je čudno to, a vseeno, mogoče je.

Rekli bi tako, da njim manjka srčnosti.

Če pa na stotine, tisoči njih enega trpe,

bomo še rekli strahopetnost temu,

da si ne upajo ga napasti,

ali bolje morda, da ga nočejo napasti,

ker prezirajo in podcenjujejo ga?

Če pa vidimo, da ne stotine, ne tisoči ljudi,

ampak stotine dežela, na tisoče mest, milijoni ljudi

ne napadejo posameznika, ki se vede do njih

kot le do hlapcev, slug,

kako imenujemo naj to?

Je to strahopetnost? ...

Ne!

 

...

Kakšna je potem to monstruozna hiba,

ki ne zasluži, da bi ji rekli

strahopetnost, ki se ji ne more najti dovolj gnusno ime,

hiba, ki se je narava odreka, zanika, da bi jo ustvarila,

hiba, ki ji jezik zavrača dati ime?

A ni bistvo v tem, da se njemu edinemu nekaj odvzame,

temveč je v tem, da se mu ničesar ne da.

Narodi sami dopuščajo to,

delajo tako, da so ukročeni,

ker bi že samo z zavrnitvijo služenja

bili osvobojeni.

Narod sam sebe podjarmlja,

isti narod, ki mu je mogoče,

da izbiral bi: med podaništvom in svobodo.

 

 

Vendar: NI KONCA! NI GA MOGOČE PREDVIDETI

 

 

 

 

P.S.: Propagiranje Svobode iz TRKTATA O SVOBODI: »O nacionalnih institucijah« in »Vrednotni sistem naroda«, pa v to igro ne spada, je she pripomnil Shus.

Opomba Shusa: Naslov originala: Étienne de La Boétie: LE DISCOURS DE LASERVITUDE VOLONTAIRE; Uporabljen prevod: RASPRAVA O DOBROVOLJNOM ROPSTVU; prevedel Ivan Vejvoda, Beograd 1986.

 

_________

Objavljeno:

Rajko Shushtarshich, Endofazija II – O narodu iz metastvarnosti, Revija SRP 29/30, 1999

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp29/rajsh29/2endof29.htm

 

Rajko Shushtarshich, Endofazija I – O narodu iz metastvarnosti, Revija SRP 11/12, 1995

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp11/rajsh11/1endof11.htm

 

 

 

(nadaljevanje: Endofazija III)

 

 

English