Lives Journal 8

Branko J. Hribovšek

 

»NAJBOLJ NEVARNA KNJIGA«

(I)

 

Nekoč, v dobrih starih časih, so alkimisti poskušali spremeniti svinec v zlato, krivoverci in čarovnice so bili na grmadah živi sežigani in kogar ni pobrala kuga, je užival z božjo voljo in blagoslovom v ropu, uboju in posilstvu, kot storilec ali kot žrtev ali pa oboje.

Dandanes smo v tem mnogo bolj učinkoviti.

 

... fateor – magnam esse humani generis imbecillitatem ... (G. F. Poggio Bracciolini) [1]

 

The secret to creativity is knowing how to hide your sources ... (Albert Einstein)

 

Da, to boste potrdili, ko boste brali pričujoči spis. V vsakem primeru zahteva opredelitev za mene ali proti meni. Moj namen ni napisati oceno te knjige ali pa na kratko ponoviti njeno vsebino. Moj skromni namen je opozoriti na neka druga dejstva, ki zadevajo Tacitovo knjigo Germanija. Poudarek bo na tistih dejstvih, ki jih še vedno glasno oznanjajo, in na drugih, ki naj bi ostala skrita ali pa jih napačno predstavljajo. Ta dejstva so razumljiva tudi nestrokovnjaku. Kljub temu ne trdim, da sem vsemu temu kos niti da bom to naredil popolno.

 

Krebs [2] je knjigo zelo dobro napisal. Zgodba in način pripovedi od začetka do konca ne pogrešata napetosti. Vsebino je izčrpno podprl z referencami, viri in literaturo. Kjer to ni bilo mogoče, je to nadomestil z zelo verjetnimi, dobro povezanimi, prebrisanimi in domiselnimi vložki. Krebs sam pravi (str. 77):

 

... Toda dokazila so borna in zmotna, in zopet to, kar se zdi verjetno, mora biti nadomestilo za tisto, kar je znano kot dejstvo ...

 

Bolje bi bilo reči: za tisto, kar ni znano kot dejstvo ...

 

Krebs zaključi svojo knjigo z besedami (str. 250):

 

... Končno rimski zgodovinar Tacit ni napisal najbolj nevarne knjige; njegovi bralci so jo naredili za tako.

 

Zelo res, vse pa je odvisno od stališča.

 

Naslov je skoraj nesmiseln kljub nedoločnemu členu »a« na začetku. Ena najbolj nevarnih knjig, ki so sploh bile napisane, je gotovo Biblija z vsemi njenimi deli. Še dandanes bistveno vpliva tako na politiko kot na vsakdanje življenje milijonov. Prav v tem trenutku mučijo, ubijajo in zapirajo ljudi ne glede na njihovo starost in spol, neposredno ali pa posredno opravičeno z Biblijo ali z njenimi izpeljavami.

 

Krebs je knjigo napisal za Zahod, zato je pretiran, bombastičen naslov obvezen kot vaba za oko in knjiga naj bi se dobro prodajala.

 

Že od začetka pisane besede so bili nekateri rokopisi, kasneje pa določene knjige označene kot nevarne in so jih zato uničevali; tako vse druge »biblije« razen te, ki je priznana kot Sveto pismo, uničili pa niso tudi Germanije.

Zgodba v Krebsovi knjigi začenja z Rimskim imperijem, nadaljuje s Tacitom in njegovo dobo ter nato z »odkritjem« njegove Germanije, temu pa sledijo odgovori na vprašanje (ki mu sledi tudi obrazložitev): zakaj naj bi bila Germanija postala tako nevarna.

Bistvo odgovora, ki ga je Krebs podal v svoji knjigi, je resničen primer, opisan brez velike filozofske razprave, ki pa jasno pokaže, kako lahko neka misel ali pojmovanje, resnično ali izmišljeno, uporabljeno ali zlorabljeno za dosego določenega namena, vpliva na ljudi, da naredijo najbolj nezaslišana dejanja.

 

Krebs zastavlja namen svoje knjige kot intelektualno epidemiologijo (str. 23):

 

... Virus Germanije, ki je bil uvožen v poznem petnajstem stoletju iz Italije ... je napredoval v sistemsko okužbo, ki je imela svoj vrhunec v veliki krizi dvajsetega stoletja ...

Da bi napisali intelektualno epidemiologijo, to pomeni obiskati bolnike in raziskati različne zgodovinske in kulturne miselne povezave, v katerih je ta nestrupen, toda škodljiv spis igral svojo vlogo ...

 

Opisuje zelo natančno uporabo in zlorabo Germanije – od Rimskega imperija ali, bolje rečeno, od verjetnega »Tacita« iz 15. stoletja prek reformacije vse do nacistov, Hitlerja, pa Heinricha Bölla in dejansko do profesorja Krebsa samega.

 

Krebs o Germaniji na splošno pravi (str. 20):

 

... Tacitovo delo je dobilo tako velik vpliv skozi tako veliko časovno dobo – vsega 450 let – ker je bila »Germanija (tj. Nemčija – op. B. J. H.)« v mnogih stoletjih samo plod domišljije ...

 

Samo zato ali pa najmanj zato – je res to glavni razlog?

 

Zelo kratek povzetek vloge Germanije sta podala R. Monaldi in F. Sorti v svojem romanu I dubbi di Salai (str. 345):[3]

 

... Morbidna ideološka perspektiva, ki je od začetkov pa do Hitlerja storila vse, da bi razvnela vojno in vse ostalo, kar je iz tega sledilo, ni bila plod nenadnega plamena kolektivne morilske norosti niti žgoče nemške frustracije iz dobe po Versaillesu, temveč večstoletne propagande, s katero je bil strup prezira in suma proti vsem, kar ni nemško, polagoma in potiho vbrizgavan v vene celotnega nemškega naroda ...

 

Da, toda ne gre le za to – dostopnost za rasistično miselnost je prisotna povsod. Spomnite se znanih, skoraj vsakdanjih pripomb, kot so: le kako se je mogla ali mogel poročiti, biti prijatelj ali pa se družiti s to ali ono osebo, ki je takega ali drugačnega porekla, narodnosti, vere, izobrazbe, poklica, barve, ali pa, ker je zgolj iz druge vasi? … Pravzaprav so na začetku ravno tovrstni odzivi!

 

Za številne Američane ostaja Nemčija skrajna podoba zla, zastrašujoč opomin ranljivosti civilizacije. (Deidre Berger)

Hitler je bil »zrcalo podzavesti vsakega Nemca ... zvočnik, ki ojačuje neslišno šepetanje nemške duše«. (Carl Jung) [4]

 

Resnično, ni bila Germanija vzrok za razvoj nemškega in avstrijskega nacizma in rasizma. Bila je samo v pravem smislu (pravzaprav ne samo, ampak na splošno) produkt zahodne, z vidika posebno evropskih narodov, predvsem nemške miselnosti. Ta način mišljenja – domišljavost, objestnost, večvrednost v vsem – je bil in je še prisoten, mogoče ne več prevladujoče in morda ne več pri večini, tudi pri Francozih, Britancih in Američanih, da ne omenjamo Holandcev, Belgijcev, Dancev, Italijanov, Špancev in Portugalcev. Značilen je za vse, ki tvorijo »pravo jedro narodov«, za vse, ki se širokoustijo kot nosilci zahodne kulture in ki kažejo s prstom na Nemce. Tak odnos do drugih ljudstev so imeli tudi stari Grki in Rimljani.

 

Isque habitus animorum fuit, ut pessimum facinus auderent pauci, plures vellent, omnes paterentur.

Ponavadi se jih je samo nekaj drznilo nagovoriti na tako nizkoten zločin, več voljno storiti, vsi pa so ga dopustili. (Tacit)

 

Ali naj omenjam kolonije, pretekle in sedanje vojne s spremljajočo propagando, izvoz »demokracije«, podporo »borcem za svobodo« proti »tlačiteljem«, vojno proti »terorizmu«, »zaščito človekovih pravic«, »pomoč« za »spremembo režima«? Prisluhnite pozorno današnjim novicam!

 

V starem imperiju:

Auferre, trucidare, rapere, falsis nominibus imperium; atque, ubi solitudinem faciunt, pacem appellant. (Tacit) [4]

 

V »imperiju«, ki bi hotel to biti:

Bombardiranje, pokol in mučenje napačno imenujejo osvoboditev, povzročeno opustošenje proglašajo za mir. (prosto po Tacitu)

 

Tako so vzgojene, da mislijo, da imajo že po rojstvu pravico vse to početi – te male, brezimne, zlorabljene, zavedene, uporabljive zahodne ovčice (»šeeple from the street«), toda vodilo so le moč, pohlep in požrešnost njihovih »elit«, ki imajo množice za potrošnike in za potrošniško blago.

Germaniji podobno zavajanje je to doseglo z gesli: mi smo izvoljeni in izjemni, mi smo rojeni za voditelje človeštva, mi z najvišjo kulturo in znanostjo; drugi ne marajo našega plemenitega načina življenja, živeti hočejo na naš račun in nam zavidajo, mi smo zanje Indija Koromandija, hočejo del »našega« kolača; ta dezinformacija doseže višek z slaboumnimi »apps« Niala Fergussona v delu The West and the Rest. [5]

 

V starem imperiju:

Idque apud imperitos humanitas vocabatur, cum pars servitutis esset. (Tacit)

 

V »imperiju«, ki bi hotel to biti:

Iz neznanja so imenovali demokracijo to, kar je bilo del njihovega suženjstva. (prosto po Tacitu)

 

Nemci niso nikdar v zgodovini povsem jasno pripadali Zahodu. V trenutku, ko je Nemčija postala nasprotnik v prvi in drugi svetovni vojni, je z zahodnega vidika prenehala pripadati Zahodu. Zahod jo je demoniziral, kakor danes demonizira, morda ne povsem enako, Rusijo in Kitajsko, skoraj gotovo pa kot islamiste.

Toda prav ta Zahod enači Nemce največ z njihovimi grehi v drugi svetovni vojni. Bilo je jasno: poleg svojih grehov so zagrešili tudi določeno ideologijo na osnovi Germanije, jo »znanstveno« razširili, jo postavili v zgodovinski in filozofski okvir s Spenglerjevim delom, [6] z namenom namen zgraditi Das Dritte Reich s svetovnim glavnim mestom Germanijo. Italijanski fašisti niso bili veliko boljši; bili so le manj dosledni, ko so hoteli na svoj način znova oživiti Rimski imperij.

Dejstvo je, da ima vsak večji zahodni narod v kleti svoje nove in stare zgodovine prav toliko žrtev, kot jih imajo Nemci. Niso sicer industrializirali umora, so ga pa legalizirali in avtomatizirali. Bil je in je avtomatično legalen, če ga je bil storil zahodnjak na nekem nezahodnjaku (primere imamo tudi v današnjih novicah).

 

Združene države in Velika Britanija lahko govorita angleško, toda bolj, kot se zavedata, mislita nemško. (Peter Watson) [4]

 

Zli duh moči, pohlepa in požrešnosti je našel v Tacitovi Germaniji prav to miselnost, kot jo je našel v (zlo?)rabi Svetega pisma, Tore, Korana, Kapitala ... ali kateregakoli drugega dela, ki buri in obvladuje človeška čustva z namenom, da naščuva ljudi drugega proti drugemu – v propad za večino in z dobičkom za nekatere.

Že kratek pregled pripomb h Krebsovi knjigi, objavljenih na spletu, pokaže, da vsebina Germanije še vedno povzroča veliko razburjanja. Kakor nekoč je tudi danes Germanija prisotna, če ne očitno, pa vsaj pritajeno.

 

 

 

NAJBOLJ NEVARNA DEJSTVA ZA NAJBOLJ NEVARNO KNJIGO

 

Kakor je bilo pričakovati, teh dejstev Krebs seveda sploh ni omenil v svoji knjigi. Toda ta dejstva niso le nevarna za Germanijo, temveč so pravzaprav najbolj zanimiva dejstva v zvezi s to knjigo.

 

Preden nadaljujem, naj naredim majhno stranpot.

 

V zahodni znanstveni in manj znanstveni literaturi, v različnih objavah, je izpuščanje referenc, citatov ali pa priznanj »nedomačim« delom – na primer vzhodnoevropskim, kitajskim itd. – skoraj pravilo, še posebno, če je v tej tuji vsebini nekaj resnično novega. Ponavadi take tuje prispevke zahodne revije takoj zavrnejo ali pa jih leta dolgo ne objavijo ter jih po možnosti plagirajo in objavijo pod za zahod »košer« imenom. Običajni izgovor je: Tudi mi smo raziskovali na tem področju in nismo vedeli, da enako dela že kdo drug. Tak izgovor uporabijo tudi glede objave dejstev, ki so bila že prej objavljena kje na Vzhodu – s pripombo, da jim zadevna tuja literatura takrat ni pač bila dostopna.

Tudi z strokovnim pregledom pred objavo so težave. Delo, ki ni v skladu z mnenjem določenega strokovnjaka (»peer's opinion«), pogosto ne bo objavljeno. Tako nekaj novega, kar nasprotuje uradnemu »prepričanju«, strokovnjaki neradi sprejmejo, saj so potrjeni in priznani eksperti na svojem področju; inovativno delo bo torej zavrženo, saj res obstaja tudi določen »odpad«, kakor to lahko potrdi vsakdo iz znanstvenih krogov.

Kraja znanstvenega dela in zamolčanje reference iz izvirnika drugega avtorja, celo v isti znanstveni ustanovi, ni nič nenavadnega. Celo ponarejevanje znanstvenih odkritij ni ničesar izjemnega. Tak primer je slavna »Einsteinova« enačba, ki je bila postavljena in objavljena pred Einsteinovo objavo,[7] v kateri je bila sploh brez ustreznih referenc. Na srečo so taki plagiati in ponaredbe v tehničnih in naravoslovnih vedah prej ali slej razkriti, ker preprosto ne morejo ostati skriti že po sami naravi stvari.

Najhujše so okoliščine v religiji imenovani filozofija, v zgodovini in delno v jezikoslovju; pri tem prvi dve pravzaprav nista znanosti, marveč sta obliki verovanja, jezikoslovje pa je prikrito temu zelo blizu.

Za nekaj, kar je bilo sprejeto kot »vsesplošna« resnica, čeprav v davni preteklosti, ne zadostujejo še tako očitna nasprotna dejstva, da bi lahko spremenili to »vero«. Nosilce »krivoverstva« dopuščajo kot sekto, v zgodovini in jezkoslovju jih praviloma spregledajo – oni so bili in bodo zmeraj »totgeschwiegen – mrtvo zamolčani«, proglašeni za »revizioniste«, »teoretike zarot« ali pa celo za »simpatizerje teroristov«, toda v vsakem primeru ostajajo smrtni sovražniki za ustrezno uradno strokovno skupnost. Z objavo svojih del nedvomno naredijo pravi strokovni samomor.

Dela, ki so splošno sprejeta, so le tista, ki potrjujejo, zaključujejo ali pa dopolnjujejo uradna prepričanja.

 

Za bralca, ki je morda vsaj malo bolj kot površno seznanjen s Tacitom, je zelo nenavadno, da so nekatera bistvena dejstva glede Tacita skoraj v vseh objavah, ki se nanašajo na njegova dela, preprosto izpuščena. Tudi Krebs je popolnoma »tacit« o njih. Zelo problematičen je molk o dejstvu, da so bila Tacitova Germanija in ostala njegova dela večkrat označena kot lažna ali kot ponaredek, najpogosteje, da jih je napisal »Tacit« v 15. stoletju, ter da za te trditve obstojajo prav razumni dokazi.

 

Prvi bistveni problem glede izvirnosti Tacitovih del je čas, v katerem so se pojavila – približno 13 stoletij potem, ko naj bi bila napisana. Pred tem ni nobene verodostojne reference o tako imenovanih »Tacitovih« delih in tudi obstoj pisca »Tacita« samega je vprašljiv.

Ta problem je problem večine klasičnih rokopisov, ki naj bi bili napisani v Rimskem imperiju.

Zelo pogosto jih navajajo, toda redkokdo vpraša, kdo jih je našel in kje so »izvirniki«, iz katerih so bili prepisani. Čeprav bi morda bili tudi izvirni, je redkokdaj jasno, kaj je bilo dodano, kaj je bilo izpuščeno iz njihove vsebine in zakaj. Samo peščica je ljudi, v renesansi imenovanih »humanistov«, ki so »odkrili izvirnike«, nihče drug ni videl večine antičnih rokopisov, ker so praviloma »izgubljeni«.

 

Izvirne rokopise te starosti lahko odpremo ali pa razvijemo le z uporabo visoke tehnologije kljub temu, da so bili mogoče ves čas popolnoma zaščiteni, kot na primer Kumranski zvitki, da ne omenjamo problemov z razbiranjem poškodovanih delov. Nesmiselno je mnenje, da so se izvirniki ohranili v srednjeveških samostanih, ki so bili zgrajeni nekaj stoletij kasneje, kot naj bi bili rokopisi napisani. Poročila govore, da so rokopise odkrivali v najbolj zakotnih prostorih, kjer je bilo preprosto popolnoma nemogoče, da bi rokopisi fizično ostali ohranjeni celo le nekaj desetletij.

 Potrebno je razložiti, kako so ta dela lahko ostala ohranjena. Izvirni bi bili lahko le prepisi, če bi bila sama dela izvirna. Toda kdo jih je prepisal in zakaj so njihovi »izvirni prepisi« izgubljeni, zakaj so bila dela do njihovega »odkritja« neznana ali se vsaj nihče ni menil zanje?

Naslednje vprašanje zadeva verodostojnost vsebine starih del, posebno če obstaja sum, da niso izvirna.

Dokazi za izvirnost Tacitovih del naj bi bile redke in ne prav jasne reference v delih Jordanesa, Ammiana Marcellina itd. To sodi v čas ob koncu Rimskega imperija. Pri tem pa je edina napaka to, da so ta dela odkrili isti osumljenci za ponaredke kakor tista, katerih izvirnost naj bi bila dokazana, in tako vse to seveda niso zanesljivi dokazi.

 

... Nesmrtnost posameznika je pogosto kupljena z brezimnostjo mnogih ... Podobe jih kažejo sklonjene čez njihove poševne mize, ko spretno vihtijo svoja pisalna peresa – in lahko dodamo, da so z lepopisno prizadevnostjo dopolnjevali to, kar jim je manjkalo glede jezikoslovne sposobnosti ... Med zidovi knjižnice in šole je bilo vedno glasneje slišati praskanje pergamentov ...

 

Tako Krebs (str. 62) nazorno opisuje meniške pisarje iz Fulde (mesto v nemški deželi Hessen) v času bajeslovnega cesarja Karla Velikega; bralec ima vtis, da verjetno pravkar prepisujejo Germanijo ... prav zavidljivo je tako slikovito leporečje, ki dokazuje prizadevnega studiosusa.

 

Tako naj bi iz Karlovega časa izvirala naslednja referenca: običajno poročilo, da je Rudolf iz Fulde (800? - 865), ki naj bi bil poleg Meginharda (tudi: Eginhard) pisec t. i. Fuldskih letopisov,[8] v pripovedi Translatio sancti Alexandri (str. 29)[9] skoraj dobesedno prepisal opis Germanov iz Germanije, pri čemer je le zamenjal slovnični čas in opis prilagodil poganskim Saksoncem ... Dokaz naj bi bila njegova omemba Tacita v Fuldskih letopisih (Ann. Fuld. Pars II; Fuldensis, leto 852).

Ta omemba je očitno vstavljena – nekako se ne sklada z ostalo vsebino, stoječ osamljena v celotnih Fuldskih letopisih.

Obstaja pa le prepis Fuldskih letopisov, izvirnik je »izgubljen«. Rokopis z naslovom Translatio sancti Alexandri, ki naj bi bil izvirnik, so kupili od nekega Švicarja z imenom dr. Huber leta 1735 za kraljevo knjižnico v Hannovru.[10] V Švici je ime Huber tako pogosto kot na angleškem Smith ali pa Brown. To naj bi tudi bil rokopis iz knjižnice Bibliotheca Federici Pacii, ki je bil oglašen za prodajo v Leipzigu leta 1734 ...

Najprej so pripisali rokopis 11. stoletju, kasneje pa je bil označen kot »unverkennbar« (nezmotljivo) iz 9. stoletja ... Toda ta rokopis, če je izviren, je bil zagotovo znan v Rimu, saj gre za poročilo o prevozu relikvije, ki naj bi ga odobril papež Leo; drugi nemški spisi (Thietmarjev, Adamov, Helmholdov, Rudolfov, Saxov ...) pa verjetno tam sploh niso bili znani.

 

Kakor so ugotovili pri zbirki Monumenta Germanie Historica, da je bilo približno dvajset tisoč srednjeveških rokopisov,[11] ki naj bi bili napisani pred 11. stoletjem, v resnici napisanih v 11. stoletju in kasneje, tako je vprašljiva tudi izvirnost Fuldskih letopisov. Kasnejši kronisti, kot so Thietmar iz Merseburga (975 - 1018),[12] Helmold iz Bosaua (1125 - 1177),[13] Adam iz Bremna (1050? - 1081?),[14] Saxo Grammaticus (1150 - 1220?)[15] in drugi, so bili resnično živeče osebe in nobeden od njih ni dal niti najmanjšega namiga, da bi kadarkoli kaj slišali o Tacitu – vsi pa so bili zelo verjetno seznanjeni z Fuldskimi letopisi, ker so jih verjetno tudi uporabili, ko so omenjali dogodke iz Karlove dobe.

Tako ostane le končna ugotovitev, da je »Tacit« prepisal iz spisa Translatio sancti Alexandri, če je ta resnično izviren, in vice versa verjetno samo po 15. stoletju.

 

Na stotine, ako ne na tisoče avtorjev je po 15. stoletju navajalo Tacita, toda le nekaj je znanstvenikov, zgodovinarjev in jezikoslovcev, ki so kritično razčlenili vsebino in latinščino spisov z naslovi Historiae, Annales, Agricola, Germania itd. Med temi redkimi so John Wilson Ross,[16] Polydore Hochart[17] in Leo Wiener[18] (tudi oni so zahodnjaki; ta namig velja v izogib sumu o njihovi pristranosti).

Pravzaprav gre za reference v zvezi z njimi in njihovimi deli; navedbe iz njih so skoraj povsem prenehale. Celo pokojnega profesorja Lea Wienerja s Harvardske univerze, svojega starejšega kolega, profesor Krebs sploh ni omenil. Toda prav profesor Wiener je bil resnični strokovnjak za jezik in vsebine klasičnih spisov; poleg drugih klasičnih del je natančno analiziral tudi Germanijo in ugotovil, da je – ponaredek.

 

... Skrajna brezvrednost Germanije je očitna, daleč od vsake možnosti zagovora ... (Leo Wiener; str. 299).[18]

 

Vendar se bolj razgledan bralec ne more znebiti vtisa, da se tudi Krebs tega zaveda in da so vsa ta zamolčanja namerna. Kakor Wiener se tudi on precej obširno ukvarja s t. i. »germanskim bojnim krikom« (baritus ali barditus) in z imeni germanskih čarovnic, ki so del Wienerjevih dokazov za Germanijo kot ponaredek; zdi se, kot bi Krebs s tem skušal »razkrinkati« Wienerja. O tem več kasneje.

Toda Krebsu se ni treba boriti za kariero, za eksistenco, tudi mu ni treba prikrivati plagiata, čeprav so sicer mnogi pisali o istem predmetu. Mogoče Krebs ta kritična dela nasploh ocenjuje kot nepomembna. Vendar njegov odnos niti ni pomemben, saj je pač tak, kot pri večini zgodovinarjev. Bistveno je, da so bila dela redkih kritičnih znanstvenikov zmeraj sistematično »totgeschwiegen«; v primeru Germanije to velja za večino nemških ter tudi drugih zgodovinarjev in jezikoslovcev.

Če bi vsa ta kritična dela omenjali in obenem podajali nasprotne razloge ali pa bi jih preprosto označili kot ničvredna, bi to bilo dokaj običajno, saj se znanstveniki lahko strinjajo ali so proti, njihovi razlogi so lahko sprejeti ali pa ne, za koga so lahko zanimivi, za drugega ne. Toda dosledno in popolno zamolčanje je dejstvo, ki zelo »smrdi«. To pa pravzaprav tudi potrjuje, da je izvirnost »Tacitovih« del resnično problematična. Tisti, ki so to dejstvo zamolčali, verjetno niso našli razlogov za ali proti, zato je bil njihov molk edini način, da se izognejo razkrivanju šibkosti lastnih del ali priznanju lastnih zmot. Toda vse to so pravzaprav dejansko najmanj važni razlogi.

 

Priznati je namreč treba, da si je Krebs zelo prizadeval, da bi dokazal, kolikor je pač mogel, izvirnost Germanije, pa čeprav ni niti omenil možnosti za nasprotno mnenje.

 

Kot je razvidno tudi po podatkih iz spleta, močna čustvena naklonjenost do Tacitovih del onemogoča, da bi bila neodvisno analizirana. V ozadju je občutna verska pristranost za in proti v zvezi z zgodnjim krščanstvom, posebej to velja za Anale, ter močna rasisitična pristranost zlasti glede Germanije.

 

Pred nekaj leti sem nagovoril nekega zelo uglednega znanstvenika, ki se je v nekaterih svojih delih močno naslanjal na »Tacita«, posebej na Germanijo. Vprašal sem ga, kaj misli o izjavah, da so »Tacitovi« spisi mogoče ponaredki. Odgovoril mi je, da o tem ni še nikoli nič slišal.

Iskreno povedano, sem se razjezil. Ne vem, ali ga je sploh zanimal stik z menoj, toda jaz ga nisem nikoli več ogovoril. Nemogoče se je obširno in v globino ukvarjati s Tacitom in ne naleteti na pomiselke o izvirnosti.

Toda kasneje sem spoznal, da je pač moral odločno zanikati; preprosto priznanje bi zanj pomenilo strokovni samomor, ker je deloval predvsem na nemško govorečih področjih. Ali pa je morda imel isti namen kot drugi: biti »tacit« o tej zadevi …

 

Ob prebiranju nemških zgodovinarjev je očitno, da se tudi sami zavedajo tega problema. Tacita navajajo zelo pogosto, toda neredko z opombo: Tudi ta in ta kronist je moral biti seznanjen z njegovimi deli, čeprav jih sploh ni omenil ... V vsakem delu, v katerem je omenjen Tacit, so »tacit« uporabljeni razlogi, misli in navedbe, ki naj bi razveljavili sleherno kritiko izvirnosti. Praviloma »odkritelja« Germanije označujejo kot jezikovno in sporočilno popolnoma nesposobnega, problem je le, da je ta nesposobnež od zgodovinarja do zgodovinarja nekdo drug (sicer pa moj namen ni, da bi ponavljal že dovolj znana dejstva).

 

FAZ (Frankfurter allgemeine Zeitung),[19] eden najpomembnejših nemških časopisov, je v svoji oceni romana I dubbi di Salai (gre za zgodbo o Salaju, posinovljencu Leonarda da Vincija), ki sta ga napisala R. Monaldi in F. Sorti kot pripoved v Boccacciovem stilu, posredoval pojasnilo:

 

... Vsakdo, ki je velikansko zgradbo antične filologije pretresal, najsi so to bili Britanec John Wilson Ross in Francoz Polydor Hochart v devetnajstem ali pa harvardski profesor Leo Wiener v dvajsetem stoletju, je bil »totgeschwiegen« (temeljito zamolčan).

In kaj bi bilo, če bi se celoten Opus izkazal za velikansko ponaredbo? Kaj, če bi ne bil nikakršen Tacit, ki naj bi napisal to knjižico o nekaj močvirnih plemenih z nenavadnimi običaji? Kaj, če bi se pokazalo, da gre za prevaro prebrisanih, poslovno sposobnih ponarejevalcev iz petnajstega stoletja, ki so s svojo lažno najdbo povpraševanje po antičnih spisih zadovoljili in kakor tudi težnjo, da bi nekaj predzgodovinskega izvedeli o novi evropski gosopodarski sili severno od Alp?

 

Celotna znanstvena zgradba bi se sesula, profesorski stolčki bi se majali, izdana dela bi bila deležna posmeha. In še huje: Mogočen brezdušen nauk o germanski narodnosti in o bistvu nemških lastnosti bi se pokazal kot slaba šala s stopnišča in kot nesporazum iz samega začetka.

 

Allan A. Lund, avtor knjige Die ersten Germanen [20] (str. 30; moj poudarek), pravi:

 

... Omembe vreden pa še danes ostaja poizkus zajedljivega freiburškega komentatorja Germanije Antona Baumstarka (1800-1876) v šestdesetih letih preteklega stoletja, razlagati Tacitovo Germanijo kot hlinjeno zgodovino. Ta zelo dober in izviren poizkus razlage so poslej popolnoma zamolčali.

 

Vendarle se je med tisoči v nemško govorečih deželah našel nekdo, ki je javno izrazil dvom o Germaniji, čeprav omemba njegove »Bissigkeit« (zajedljivosti) nekako omili ostrino izjave.

 

To gotovo niso vsi razlogi za molk – razlogi, da bi bili »tacit«. Omenili smo že strokovni samomor, ki ga stori vsakdo, ki odstopa od »splošne resnice« ali od uradnega nauka. Narodnostno istovetnost določata zgodovina in jezik, odpraviti zgodovino pa pomeni rop narodne istovetnosti – in nič ni bolj groznega za faustovsko dušo, kakor ponarediti njeno laskavo zgodovino in jo potem razveljaviti. Še huje: ponaredek naj bi zagrešila felahovska duša, ki je del manjvrednih obarvanih (pod)ljudi; tako je namreč južnjake, Mediterance in Slovane označil Oswald Spengler (Band II)[6]

 

To bi bili bolj ali manj osebni, faustovski duši lastni razlogi, toda obstajajo še bolj splošni razlogi. Ti pa se nanašajo na manj omenjane dele Germanije. Pravzaprav gre bolj za razlage teh delov, ki jih komentatorji večinoma niso »predelali«. Ti deli obsegajo opis germanskega porekla, popis germanskih plemen in njihovih plemenskih področij.

 

 

 

O GERMANIJI BOLJ ALI MANJ URADNO

 

Obstoja ponarejevalcev »klasičnih, antičnih« del Krebs pravzaprav ni zamolčal (»verschwiegen«) (str. 99):

 

... Med ponarejevalci ni bil nobeden večji kot Annius iz Viterba (1432-1502) ...

 

Annius je izdelal nemško genealogijo tako, da je začel z Noetom; pri tem je uporabil »Tacitovega« Tuysca in Mannusa. Krebs (str. 104; moj poudarek) razlaga:

 

... Večina bralcev je zavrgla svoj sum glede Anniusovih del zaradi njihove zapeljive vsebine, predstavljene navidezno trezno, in zaradi izdajateljevega strokovnega prevzema jezikoslovnih standardov. Toda predvsem je bilo domoljubno navdušenje tisto, kar jih je vodilo – Nemce, Francoze, Italijane, Špance in Nizozemce – da omenjajo Berosusa tam, kjer bi morali omeniti njegovega izdajalca in razlagalca Anniusa. Lahkovernost je povzročila verodostojnost.

 

Enako lahko rečemo tudi o Germaniji – z zamenjavo le nekaj imen.

 

Krebs v uvodu k svojemu delu (str. 25) piše:

 

... Neuspeh pri iskanju pergamenta simbolizira varljivi opis stare »Germanije«: utopija, beseda, ki dobesedno pomeni »nikjer«. Germanija ni poročilo: Tacit najbolj verjetno ni bil nikdar na bregovih Rena. Svoje delo je napisal po virih iz starejših grških in rimskih etnografskih piscev, z enim očesom na rimskih zadevah in le z bežnim pogledom proti severni resničnosti. Ta spis, ki naj bi imel poslanstvo, da določa nemški narodni značaj, je bil izmišljeni rimski prikaz človeških vrednot in politična izjava.

 

To je nedvomno ena od globljih zgodovinskih ironij.

 

In sploh ni edina, niti v primeru Germanije.

 

Krebsova knjiga navidezno v nobenem primeru ne zagovarja »Tacitove« Germanije niti ne opeva edinstvenih in pogumnih Germanov. Vendar pa kljub vsemu pomanjkanju dokazov predstavlja Germanijo kot izvirno delo iz dobe Rimskega imperija. Izvirno, kakor da bi ga bil napisal Tacit, zgodovinar, ki naj bi ga omenil Plinij mlajši, toda ne izvirno tudi, kar zadeva vsebino in opise.

 

Zanimivo je, da je Germanija imela, izvirna ali pa ne, že od začetka svojega obstoja, politično nalogo ali pomen. Tacit, kot rečeno, naj bi prepisal njeno vsebino iz drugih virov z določenim in verjetnim namenom v interesu politike svojega dobe (Krebs, str. 43):

 

... (imperator) ... naj bi končno prečkal Ren in zavzel celotno Germanijo ...

 

Dalje citirano iz raznih delov, ne v izvirnem sosledju kakor zgoraj (str. 44):

 

... Germane kot enotno ljudstvo, ki živijo v Germaniji, je izumil Cezar: Namensko je prezrl germanske naselbine zahodno od Rena, da bi določil Germanijo kot teritorij na njegovem vzhodu, imenujoč prebivalce Germane, kakor da bi ti tvorili politično skupnost ... .

 

V tem stavku Krebs, skrito v Cezarjevem določilu, navidezno vključno izjavlja, da so Cezarjevi Germani v resnici nemški naravni predniki. Dejansko pa je bila Cezarjeva oznaka Germanov nekako v smislu: to je Evropa in v Evropi živijo Evropejci. Oznaka je bila torej le zemljepisna, ljudje, ki so živeli v Germaniji, so bili brez kakršnekoli »etnične pripadnosti« imenovani Germani (gl. Lund).[20]

 

Krebs se popolnoma zaveda teh napačnih trditev (str. 19, moji vložki v okl.):

 

... Toda prav vseeno je, kako so (rimski) Germani definirani, ne moremo jih šteti za prednike današnjih modernih Germanov (Nemcev) ... Potomci katerih (rimskih) Germanov so potemtakem Nemci (Germani)?

 

Bila je le »Tacitova« Germanija, ki je Nemcem dala njihovo ime, iz nje so Nemci sprejeli in potrdili svoje ime. Ime Germani je očitno starejše kot njegova omemba pri Cezarju.

Toda vse dosedanje etimologije so poskušale izvesti to ime iz bolj ali manj izmišljenih ali izumljenih starih germanskih besed in korenov; tako so jasno potrjevale mnenje, da so stari Germani naravni predniki današnjih Germanov. Najbolj verodostojna, ne nemška nacionalistična etimologija, je podana tukaj. [21]

 

V Krebsovi knjigi, občudujoče (str. 45):

 

... Germanija je odlično stkana pripoved, njen pisec ni bil začetnik ... Tacit opiše germansko življenje dokaj podrobno ... ta, pogosto zgolj vključena prikrita antiteza med življenjem Rimljanov in življenjem v Germaniji preveva celotno Tacitovo poročilo.

 

Mogoče Krebs brez omembe imena nasprotuje svojemu starejšemu kolegu profesorju Wienerju (str. 49):

 

... zato pa s tem ni rečeno, da je Germanija popolnoma neuporabna kot zgodovinski vir ...

 

Krebs tudi ponovno poudarja resnično izvirnost Germanije (str. 49):

 

... Germanijo je napisal Rimljan v Rimu za Rimljane ...

 

... (Tacit) izraža simpatijo do njihove (germanske) surove pogumnosti, moralne celovitosti in strastne težnje po svobodi. Toda zraven je tudi otožnost: vseh zaželenih vrednot ne moreš imeti obenem ...

 

... Ta (Tacitov) zelo izvirni stil zmede ... Natančnost v bralcu pogosto izzove osuplost ... On je težak pisatelj ...

 

... Zaradi pesniške moči njegovega jezika so Tacita označevali kot enega od redkih velikih rimskih pesnikov, brez dvoma je tudi eden od njihovih največjih satirikov ... (str. 55)

 

»Totgeschwiegene« Ross[16] gre še dalje in Krebsovo hvalo »Tacitovega« literarnega stila v Analih primerja s stilom v Tacitovih Historijah (Knjiga II, pog. I, i):[16]

 

... Čeprav sem se zadrževal na rezkosti (osornosti) stila in načina ter na občasnih netočnostih v slovnici in jeziku avtorja Analov, ne smete domnevati, da ne cenim njegovih zaslug. V nekaterih odlikah, ki označujejo velikega pisatelja, presega Tacita; kdorkoli, ki ga ne bere v izvirniku, ne more ustrezno dojeti, kako ga njegova moč povzdiguje v resničnega genija ... Njegove splošne misli komajda ohranjamo v prevodu ...

 

Zastavlja se vprašanje: Kdo je ta čudoviti človek? Če je neznan, ali ga ne moremo odkriti?

 

To so zelo močni razlogi za branje »Tacitovih« del, posebej Germanije. Bralec lahko najde različne latinske izdaje in prevode Germanije v razne jezike, ki vsebujejo veliko dobronamernih razlag, te pa po obsegu presegajo obseg Germanije skoraj v vsaki izdaji – in to ne le pri nemških piscih (te je analiziral Krebs in jih ne bom navajal), očaranih z Germanijo; na primer Duane K. Stuart (str. xxi):[22]

 

... Od devetnajstega stoletja dalje je lopata arheologov storila plemenito uslugo, ko je odkrivala sledi tevtonske civilizacije vse od kamene dobe. Ta odkritja so spremenila določena dejstva, ki so jih našli v Germaniji in jih obširno dopolnila; tudi točnost Tacita je bila potrjena in je naredila silen vtis.

V vsakem primeru je Germanija bila in mora ostati nujen pripomoček pri naši raziskovalni dejavnosti na tem področju. Pričevanje te knjige se ujema z izkopaninami.

Bil je srečen nagib, ki je navedel vodjo intelektualnega življenja svoje dobe, nadarjenega predstavnika najvišje omike, da je naslikal te ljudi, živeče v njihovi deželi gozdov, močvirij in gora, ki so nato nekaj stoletij sledili »zvezdi imperija« na jug in na zahod ter so, ko so rušili stare svetove, gradili poti za nove. V sodobni Nemčiji so si klasični jezikoslovci in strokovnjaki za Germane podali roke pri preučevanju Germanije z navdušenjem, ki ni bilo podprto le z raziskovalnim duhom, marveč tudi z domoljubno gorečnostjo. Njihov ponos, da imajo v lasti ta spomenik velike starosti, in žar njihovega zanimanja zanj bi morali deliti vsi potomci Anglov in Normanov v vseh deželah in podnebjih.

 

Tevtonci, in ne le oni, so v Germaniji našli predvsem potrdilo za oceno lastne vrednosti, svoje »plemenite rase« in »izjemne« zgodovine, kakor tudi »opravičilo« za svoja dejanja zoper druge, storjena precej bolj zgodaj, kot pa so se seznanili z Germanijo.

Z navdušenjem so sprejeli svoje novo ime in umišljeno plemenitost svojih namišljenih prednikov.

Germanija je bila mazilo za tevtonsko, kakor je to Spengler imenoval, faustovsko dušo, ki naj bi jo bili ponižali tisti, ki naj bi bili nasledniki starih Rimljanov.

 

Krebs (str. 106) o političnem stanju v 15. stoletju, tj. v stoletju »odkritja« Germanije, ter v začetku 16. stoletja:

 

... oropan resnične moči, se je imperij (Sveti rimski imperij) še naprej soočal z grožnjami, in to ne le s turškimi, ko so si Turki prisvajali njegove dežele, temveč tudi znotraj meja svojega ozemlja. »Skupna nemška očetnjava« je čutila dvoje kril rimskega jarma na svojem vratu. Sveta stolica je vztrajala pri svojih privilegijih, ko je zasedala nemške cerkvene položaje po svoji volji in za svoj dobiček – za vse, za kar pastirji skrbijo, so strigli svojo nemško čredo, je zasikal humanist v času, ko je reformacija začela deliti krščansko skupnost. Medtem pa je rimsko pravo veljalo nad nemškim navadnim pravom in s cesarskim odlokom so ga morali uporabljati znotraj meja imperija ...

 

Tako latinska omika, južnjaška prefinjenost kot severnjaški primitivni, barbarski, surovi način življenja sta bila v nasprotju z izdajalskimi mediteranskimi pankrti in s čisto, plemenito in pošteno severnjaško raso ... kakor so se oboji medsebojno ljubeznivo označevali.

 

Krebs, govoreč o Tevtoncih (str. 91), pravi:

 

... Ko so bili Germani rojeni, je bila jeza babica ...

 

Luter (str. 126) pa piše: Nezakonita spolnost, podkupovanje, pohlep in propad ... nazaj k zmernosti, celovitosti, skromnosti in poštenosti ...

... vse je tam (v Rimu) dovoljeno, samo ne biti pošten človek ...

 

Tako se je Germanija pojavila, kakor da bi bila naročena in kakor da bi jo bil izdelal »public relations specialist« – v pravem času na pravem mestu ter s težkim in uspešnim vplivom na nadaljnje dogodke.

 

Ta nemški »kulturni manjvrednostni kompleks« je bil prisoten skozi stoletja do dandanes. Pruski kralj Friderik Veliki ni hotel govoriti nemško – raje je govoril francosko, zanj je bil nemški jezik primeren le za pse. Nemško televizijsko nadaljevanko o rimskem Limesu [23] so sklenili s trditvijo, da stara germanska kultura ni bila manj vredna od rimske, bila je enako visoka, le različna, Germani pa so Rimljanom tudi pokazali, kje so njihove meje in jih tja pregnali.

Tej reviziji zgodovine sledijo Britanci in Francozi – njihove televizijske nadaljevanke o Keltih, Galcih in Vercingetorixu gredo v isti smeri.

 

Quod licet Jovi, non licet bovi ...

 

Toda ne pozabimo: germanski ali zahodni »večvrednostni kompleks« nasproti Slovanom je prav tako kot nekoč prisoten tudi danes. Vsak slovanski popravek z namenom, da bi pojasnili zgodovino, ki so jo ponaredili nemški in avstrijski zgodovinarji in je splošno sprejeta na Zahodu, je »totgeschwiegen«, zamolčan. Toda ni spregledan; kakor hitro je mogoče, so odkrita domnevna nova dejstva, ki naj bi posredno razveljavila zadevne popravke.

Pri tem pa Zahodnjakom pomagajo naši domači klečeplazci (v tej luči so njihova dela seveda povsem brez vrednosti), kajti evropskim »prijateljem« se ni dobro zameriti, in tako sprejemajo zgodovinske laži v našem imenu.

 

Krebs nadaljuje z vplivom Germanije (str. 50) takole:

 

... Rimljani niso nikdar osvojili germanskega ozemlja. Toda tam, kjer so bili legionarji neuspešni, so uspeli pisatelji: Tacitova Germanija bo stoletja določala germanski mit ...

... Za mnoge (nemške humaniste) je bila (skupna nemška očetnjava) istovetna s Svetim Rimskim Cesarstvom Nemškega Naroda (Das Heilige Römische Reich Deutscher Nation).

 

 

 

RAZLIČNO O VSEBINI GERMANIJE

 

Ne le za germanske humaniste, temveč za vsakega Nemca je »Das Heilige Römische Reich Deutscher Nation« zgodovinsko dejstvo; tako o tem učijo tudi v šoli. Germanija nima več uradno prednostnega mesta v šoli, toda če že ne uporabljajo latinskega »izvirnika«, pa prebirajo nedvomno mogočen poetični prevod izbranega besedila (str. 3):[24]:

 

 ...

Strinjam se z njimi, ki smatrajo germanska plemena

za čista, ohranjena brez kakršnega koli mešanja z tujim, za

svojski, nepokvarjen, nobenemu drugemu raven narod.

Od tega tudi, ne glede na ljudi številnost,

pri vseh enako: svetlomodre kljubujoče oči, rdeči svetli

lasje, mogočna telesa, sposobna samo za dejanja in vihravo silo;

težavnemu delu enako nedorasla. Žejo in vročino pa nikakor ne prenesejo ...

 

Te vrstice iz Germanije stojijo na čelu in so najbolj pomembne za vsakega »white blood racist« – rasista »bele« krvi ali faustovsko dušo, ki se je za tako proglasila ali pa tudi ne.

 

V latinščini »izvirnika« so jedro opisa besede:

 

... truces et caerulei oculi, rutilae comae ...

(nasilne in modre oči, rdečerumeni lasje)

 

Nemški prevod (v slovenskem pomenu):

... svetlo modre in kljubovalne oči, svetlo rdeči lasje ...

 

Ironično je, da Nemci v glavnem sploh niso tako svetlolasi in modrih oči kakor njihovi bližji ali daljni severovzhodni felaški, »obarvani« sosedje – Poljaki, Balti, Finci (ti niti niso indogermanski ali indoevropski narod) in Rusi. Najbolj »svetlolasi« so Balti in južni Švedi (ti naj bi bili čisti Germani), kot je to skušala dokazati Marija Gimbutas (Gimbutane) s svojo teorijo »«indogermanskega osvajanja« Evrope;[25] to teorijo Nemci zelo cenijo, čeprav je že davno razveljavljena (Renfrew, nato tudi Alinei).

 

Letopisec Helmold (I. 1.)[13] je poročal o poganskih slovanskih plemenih, ki jih je, kakor tudi njegovi tevtonski kristjani, globoko zaničeval:

 

Oni (Slovani) prepovedujejo celo dandanes našim ljudem, s katerimi pravzaprav vse delijo, dostop do gozdov in izvirov, ker bodo ti, kakor to oni verjamejo, onečaščeni z obiskom kristjanov. Konjsko meso je njihova hrana; pijejo konjsko mleko in kri in se celo z njo opijajo. Ti ljudje imajo modre oči, njihovi obrazi so rdeči, njihovi lasje dolgi. Nedostopni zaradi močvirij, ne trpijo nikakršnega gospodarja v svoji družbi.

 

... Homines hii caerulei, facia rubea et criniti ...

(Ti ljudje imajo modre oči, njihov obrazi in lasje so rdeči)

 

Zveni zelo znano ... S prebiranjem besedil nemških letopiscev o Slovanih najdemo opise vseh po njihovem mnenju slabih točk, poganskih navad, podobno opisom Germanov v Germaniji.

Seveda pa glede Slovanov niso omenjene nikakršne plemenite lastnosti, le izdajalstvo njihove poganske duše.

 

Proprium humani ingenii est odisse quem laeseris.

Lastnost človeškega značaja je, da sovraži tistega, kogar je ranil. (Tacit)

 

Celo dandanes meče »Tacitova« Germanija veliko senco, in to ne le glede nemške lastne ocene in domišljavosti. V antropoloških raziskavah o indogermanski »Heimatland« še vedno prevladuje mnenje, da so bili prvi Indoevropejci veliki, modrooki svetlolasci, kakor so opisani v Germaniji. Tako kot skeleti ne morejo pokazati, da so bili njihovi lastniki modrooki svetlolasci, so tudi podolgovato (dolikokefalno) obliko lobanje povezovali z istimi lastnostmi. Ti ljudje, ki naj bi bili predniki predvsem Germanov, naj bi zavzeli Evropo pri koncu mlajše kamene dobe ter prinesli močno vodstvo in svojo premoč nad predhodnimi prebivalci ... (in tako naprej v tem smislu).

Tudi Krebs ne molči o tem.

Od več kot 1300 znanstvenih objav[26] s tega področja resda skuša velika večina dokazati omenjene lastnosti, toda brez resnično trdnega sklepa.

Smešno je tudi dejstvo, da so nekateri celo poskušali zares znanstveno dokazati, da so bili rimski imperatorji svetlolasci z modrimi očmi. Tudi pripadniki bramanske kaste naj bi bili bolj svetlopolti kot ostali prebivalci Indije.

 

... Poleg tega pa je vprašanje o izvoru oziroma poreklu Germanov v zgodovini znanosti najožje povezano z iskanjem pradomovine Indogermanov – to oznako zadnja leta v Nemčiji zelo radi uporabljajo. (Lund, str. 13) [20]

 

Rodoslovje Germanov, ta smešni mit, ki ga je bil kasneje Annius podaljšal nazaj do Noa, so častili in ga še vedno zelo častijo nacisti in »white blood« faustovske duše. Kar zadeva germanskega mitičnega prednika, pa se pri branju Germanije vsiljuje naslednja misel.

 

Ste kdaj slišali, kako italijanski »gastarbeiterji« poskušajo govoriti nemško, pravzaprav nemška narečja, kot je npr. Schwyzerdütsch? Brez namena, da bi se iz njih norčeval: kot manj izobraženi prilagajajo svoj italijanski narečni izgovor k svoji govorni »nemščini«, kakor jo oni slišijo in razumejo. Tako slišijo »Dütsch« nekako podobno kot »tuitsch« in zelo podobno kot »tuisc«. To je verjetno izgovorjava, ki je verjetno predhodnica italijanskega imena za Nemce – Tedeschi. Poskušajo tudi tvoriti nemške stavke, ki jih uporabljajo v nenavadni sestavi, običajno začenjajo z »man« (nemški nedoločni zaimek) ali pa »(der) Mann« – človek, moški, mož, pri tem pa večinoma ne razlikujejo pomena obeh besed in tudi ne njune rabe. Ti besedi sta zanje pravi način in prepričani so, da govorijo nemško. O tem piše tudi Wiener.[18]

 

»Tacit« zagotovo ni našel »gastarbeiterjev« v nemških deželah, kvečjemu morda več italijanskih »gastpristerjev« (... ki so strigli svojo nemško čredo ... ), toda tudi v Rimu je bila alemanska kolonija, kjer je lahko na enak način slišal njihovo alemansko nemščino. Verjetno je obiskal tudi Švico, gotovo v času koncilov v Konstanci in Baslu. Sledil je običajnemu »klasičnemu rodoslovju« plemen – njihovo ime je prilagojeno ime njihovega skupnega prednika – in se malo ponorčeval, ko je to verjetno uporabil pri iznajdbi Tuysca in Mannusa.

 

Plemena, ki so našteta v Germaniji, deloma sploh niso germanska v današnjem smislu, tista pa, ki naj bi bila germanska, morda z izjemo imen, ki so prepisana iz Cezarjevega spisa Bello Gallico, so verjetno le plod domišljije.

 

V romanu Monaldijeve in Sortisa I dubbi di Salai, ko Salai bere imena germanskih plemen v Germaniji, bruhne v smeh, ker jih je spoznal kot igro besed.[3] Vsi dobrohotni razlagalci Germanije tega niso odkrili. No, jaz nočem biti dobrohoten – in bom to skušal zanesljivo ugotoviti.

 

Edino Stuart[22] v pripombi omenja, da se beseda »Chatti« mogoče nanaša na mačke – in Grimm jo vzporeja z nemško besedo »Hut« (klobuk). Salai je bil Italijan, toda razumel je tudi latinsko. Njegov lik v romanu je nekakšen Scaramouch – italijanska oblika Simpliciusa Simplicissima, Tilla Eulenspiegla ali pa našega Pavlihe – v upodobitvi italijanskih piscev. Tako je verjetno najbolje poiskati možne razlage te besedne igre v italijanščini, toda domnevni ponarejevalec je veliko potoval po Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji in Britaniji ter je po možnosti uporabil različna narečja raznih jezikov:

 

Aravisci – oltarne omele (pleme Araviscov naj bi bili verjetno Avari, kot to razlagajo nemški zgodovinarji, toda Avari niso bili znani v Tacitovih časih); Osi – širokoustniki; Chatti – mačke, zlobneži, ujetniki; Mattiaci – zmešanci; Tencteri – obotavljalci; Bructeri – siromaki; Chamavi – počesani; Agrivarii – poljedelski norci; Dulgibini – dolgonožci; Cherusci – plešci; Fosi – rovarji; Aviones – ptičarji; Naristi – nosani; Quadi – prevaranti; Marsigni – Marsovi gorečneži; Buri – kmetje; Harii – grivarji; Manimi – začetniki; Elisii – polomljenci; Nahanrvali – samorožci (povezano z ruskim mestom Narva v Baltiku?); Sitones – smrdeči; Bastarnians – zadovoljivi; Oxione – volovski.

 

Mogoče sem malo pretiral. Lund bi verjetno to imenoval »volksetymologische Wortspielereien«. On se sicer v svojih razlagah največ ukvarja s Suevi in Cimbri.

 

Mogoče pa so to le imena, kot jih je »Tacit« slišal in razumel; za primer naj navedem tisto, kar najdemo v Thietmarjevem Chroniconu (iz 10./11. stoletja, II/23):[12]

 

Da bi lahko njemu zaupane duše poučil o resnični veri, je napisal navodilo v slovanščini in je prosil Slovane, da pojejo »Kyrie eleison«, in jim pojasnil njegovo dragocenost. Toda brezsrčni Slovani so prezirljivo obrnili besedo v »Ukrivolsa«, kar po naše pomeni: »Jelša je v grmovju«, in so dodali: »Boso je tako dejal!«, čeprav jim je to popolnoma drugače pojasnil. Cesar je podaril škofu nekaj več vasi, ki so pripadale Merseburgu, in mestece v okolišu Chutici, imenovano Medeburu, kar naj bi pomenilo: Ne prepuščaj medu! ...

 

Ime Medeburu je bilo potem ponemčeno v MagdebornDekliški izvir. Tevtonski prevajalci so pozneje Medeburu razlagali kot Medeni les, pomeni pa preprosto Medeni sod. Te »Volksetymologije« ne kaže prezreti, ker ima npr. tudi ime Berlin slovansko poreklo (barje – ne pa nemški Bär medved), kakor tudi ime Nebra – to je slov. nebo, in podobno. Isti indoevropski koren ima nemška beseda Nebel ; Spengler je v zvenu besede nebo odkril potrditev za slovansko ponižno manjvrednost, besedi Himmel in ciel pa naj bi kazali germansko vzvišenost (... eine wahre Vernebelung des Geistes – ... resnična zamegljenost duha).

 

Germanska prerokovanja z belimi konji in podobno, kot je to opisano v Germaniji, so očitno neverjetno podobna slovanskim poganskim običajem v svetišču Radigost, ki jih je opisal Thietmar.[12]

 

Toda vrnimo se h Germaniji. Tisti del, ki podaja zemljepis dežel germanskih plemen, je posebej zanimiv. Dežele so naštete po vrsti v vzhodni in severni smeri od Rena in Donave čez skoraj vso srednjo in deloma vzhodno Evropo. Tukaj še spisek imen nekaterih drugih plemen, verjetno prevzetih po Cezarju:

Keltsko pleme Bojev ima značilno slovansko ime – boj, bojevati se, bojevnik, z betatizmom vojak, vojna itd.; Vangioni so verjetno Wendi (nemško ime za Slovane); Triboki zvenijo kot Tribogi (Triglav, ki je soroden hindujskemu Trimurtiju); ime Nemeter zveni kot slovansko ime za Nemce.

Rugijci za nemške zgodovinarje nimajo nikakršne zveze z otokom Ruegen (slov. Rujan), kjer je slovanska država obstajala do 12. stoletja; Aesti naj bi zamenjali svoje ime v Latvijce in Litvance, ime pa prepustili Estoncem, ki naj bi bili srečni, da so dobili ime, ki naj bi pomenilo Vzhodnjaki ali pa Plemeniti; vse to po nemškem zgodovinopisju.

 

Tudi Suevi naj bi bili Schwabi – nenavadna je podobnost tega imena z imenom Slavi; Suioni, Sutoni (Švedi), Veneti (Slovani), Fennen (Finci) in Sarmati (Slovani) so znani »Tacitu«. No, vsa plemena niso ravno tam, kjer bi morala biti, nekaterih celo ne moremo z ničimer »enačiti«, toda vsa so našla svoje lastno mesto v Wikipediji in zgodovinskih knjigah – in velika razsežnost stare Germanije v Evropi je očitna.

Na vsakem zgodovinskem zemljevidu narašča obseg stare Germanije z datumom izdelave zemljevida in s starostjo prikazane zgodovinske vsebine.

Ta razvpita velika razsežnost stare Germanije je bila propagandni izgovor za Hitlerjev »Drang nač Osten«, ki je njegova težnja, da razširi Tretji rajh na slovanske dežele – to je bil glavni namen Hitlerjeve vojne. Osnova je bila Piccolominijeva trditev o »Völkerwanderung«[27], tj. o selitvi narodov – šlo naj bi zlasti za slovansko naseljevanje v »od vekomaj nemških« deželah.

 

To je celo še danes ena najbolj čaščenih nemških zgodovinskih teorij. Najvažnejši razlog, da visijo na tej teoriji, je njena politična razsežnost. Njena ideološka osnova je zemljepis Germanije, proklamirani položaj dežel germanskih plemen, dopolnjen z vsemi zgodovinskimi in sedanjimi ekspanzionističnimi nagibi, ki so ravno tako važni danes kot nekdaj. Nemški in francoski mitični preteklosti pripada tudi legenda o Karlu Velikem in o njegovem pravljičnem imperiju, ki naj bi obsegal skoraj večino Evrope.

Nemci so gonilna sila za oblikovanje in razširitev Evropske unije. Oni in drugi Zahodnjaki imajo pravico do gibanja vsepovsod ali do nakupa česarkoli v EU, ostali imajo omejeno svobodo celo kot »gastarbeiterji« in velika večina nima nikakršnih sredstev, da bi kupili karkoli pomembnega na Zahodu. V prizadevanje, da zgradijo veliko Germanijo ali »das Vierte Reich« (Četrti rajh) ali Evropsko Unijo kot osnovo evropske politike, bolj ali manj neuradno verjame, zlasti v okoliščinah današnjega ekonomskega položaja, večina »ljudi z ulice«, navadnih državljanov v vzhodni in jugovzhodni Evropi. Počutijo se opeharjene in dejansko jih je prevarala evropska politika. To jasno razkriva odgovor nekega romunskega politika na vprašanje, ali so Romuni srečni in zadovoljni, da so v EU: »Zgradili ste nam avtoceste in supermarkete, popolnoma ste uničili našo domačo proizvodnjo, sedaj pa ste v vaših supermarketih še brezposelne oropali zadnjega denarja ...« Ali pa izjava Bolgara »z ulice«: »Bolgarske plače so ostale, dobili pa smo evropske cene ...« Pred vstopom v EU bogato in uspešno slovensko gospodarstvo se je po vstopu bistveno zmanjšalo – industrija se je skrčila skoraj na obseg iz 50-ih let po drugi svetovni vojni. Portugalski, španski, italijanski in grški »ljudje z ulice« primerjajo nemško (beri evropsko) politiko z nacistično Nemčijo, s Tretjim rajhom.

Poluradna oznaka teh narodov, kot jo uporabljajo nemški politiki in Nemci »z ulice« (ti uporabljajo tudi zaničljivo oznako »Kanaki« – ne samo za turške »gastarbeiterje«), da so »leni«, »nedelavni«, »parazitski« in »skorumpirani«, ima isti izvor kakor njihov odgovor. To je čisti odraz Spenglerjeve nacistične oznake »Felachenvölker«, obarvanih, kot nasprotje oznaki »Faustische Völker« za bele germanske narode, potomce plemenitih Germanov, opisanih v Germaniji.

To morda zveni kot običajna evropska folklora, toda v sedanjem položaju v Evropi bi to lahko bilo zgodnje znamenje možnih sporov, posebej še, ker se ljudje počutijo izdani s strani lastnih »elit«. Naj pripomnim, da so se zmeraj spori v Evropi večinoma pojavljali zaradi pritiskov na podvržene narode v mnogonarodnih državah – prav tako, kot to danes podrejeni občutijo z raznih strani v Evropski uniji.

 

 

 

KDO JE BIL TA ČUDOVITI ČLOVEK? ČE JE NEZNAN, GA NE MOREMO ODKRITI? 

 

... quoniam communi stultitia a paucis virtus colitur ... (G. F. Poggio Bracciolini)

 

Gornje vprašanje zastavlja John Wilson Ross (1818-1887) v svoji knjigi Tacitus and Bracciolini, The Annals forged in the XVth century[19] ter daje tudi odgovor nanj: ta čudoviti človek je bil Gian Francesco Poggio Bracciolini. On je krivec, on je ponarejevalec – on je avtor Tacitovih Analov.

 

Častitljivi Shepherd (str. 459 ff),[28] Poggiov življenjepisec, o Poggiu, humanistu piše (cit. skrajšano):

 

... da je med številnimi učenimi možmi, ki so krasili njegovo dobo, zavzemal položaj z najvišjimi odličji. Njegov sprejem v rimski urad in njegova stalna služba v zaupnih uradih pri osmih zaporednih papežih nudi jasen dokaz ne le o njegovi delovni sposobnosti, marveč tudi o njegovi zvestobi in celovitosti. Počaščen z naklonjenostjo mogočnežev, ni žrtvoval svoje neodvisnosti v svetišču moči, temveč je stanovitno obdržal svoj visoki čut za svobodo.

... iz njegovih del lahko navedemo mnoge odlomke, ki dokazujejo, da je njegovo duhovno oko zajelo veliko širše intelektualno obzorje, kot so ga na splošno imeli v dobi, v kateri je živel. Izžareval je toplino in iskrenost v svojih prijateljstvih ter se je trudil izpolniti dolžnost, da razprši neprijetnosti tistim, ki jih je ljubil.

... Čeprav Poggio ni bil nepomirljiv v svoji jezi, je bil ravno tako silen v izražanju svojega negodovanja, kakor je tudi navdušeno potrjeval, kako ceni tiste, s katerimi je bil prijateljsko povezan. Svoboščina, s katero je žalil v svoji zgodnji dobi, in nespodobna pridiga, ki se pojavlja v nekaterih njegovih spisih, sta bolj greha tistih časov kakor pa človeška.

... Njegove občutke so seveda popolnoma odtehtale različne moralne lastnosti višje kvalitete – z njegovo hvaležnostjo za prejeto dobroto; z njegovo iskrenostjo v prijateljstvu; z njegovim sočutjem za nesrečnike; z njegovo pripravljenostjo, po svojih možnostih, pomagati nesrečnim. K temu lahko dodamo, da se je, vse tako kaže, prikupil večini tistih, s katerimi je imel osebne stike, z uglajenostjo svojega obnašanja in z zabavnim dovtipom. (str. 281)[28]

... Ta pogovor o vprašanju An seni sit uxor ducenda je eden najbolj duhovitih Poggiovih sestavkov ...

... in lahko rečemo, največ v njegovo čast, da je v vlogi zagovornika zakonske zveze obravnaval ženski spol z izrecnim spoštovanjem, in je žensko prikazal ne le obdarovano z ostrino uma, temveč tudi z lastnostmi, ki jo kažejo kot razumsko bitje, ker spoštljivo posluša nauke modrosti in kreposti ...

 

Sicer je še prisotne nekaj patriarhalne mentalitete, toda ...

 

... gospa ... Rinieri je razveseljevala življenje samca in neka Lucia Pannelli mu je podarila celo tri otroke, ki jih je leta 1430 priznal kot svoje ... (Walser, str. 89:[29]

 

In Shepherd (str. 282)[28] o isti zadevi in posledicah zelo obzirno pravi:

 

... Poggiova odločnost, da bo popravil napake svojega obnašanja in da bo stopil v pravi zakonski stan, zasluži, da jo zelo priporočimo. Seveda upamo, da se je najostreje pokesal v samoobtožbi za svojo prejšnjo lahkomiselnost, ko je spoznal, da je začetek njegove preobrazbe označilo dejanje skrajne neprijaznosti. Da bi se pripravil na svoj zakon, je moral odpustiti ljubico, ki mu je rodila dvanajst sinov in dve hčeri. Kakšne žalostne zadrege združi vrsta grehov; kako močna so dobronamerna čustva, ki jih v nas vzbudi čut za poštenost, ko vidimo žensko kot predmet lahkomiselnega užitka, kako je po dolgoletni zvezi, ko je bila, kot vse kaže, zvesta svojemu zapeljevalcu, v novih okoliščinah nazadnje zapuščena, zavržena, verjetno v revščino – zagotovo v najhujši duševni stiski – in prepuščena javnemu zasmehu ...

 

Te vrstice, ki mečejo dvom na Poggiovo značajsko celovitost, so mogoče pretirane glede števila otrok. Njegova pisma in ostali spisi so bili večinoma namenjeni bolj ali manj širokemu krogu bralcev ter so bili izčrpno raziskani in obrazloženi. Toda njegove osebne odnose, razen njegovih pivskih bratcev in prijateljev z istimi interesi, so njegovi življenjepisci komajda omenili; gre za odnose z njegovimi najbljižjimi, ki bi pravzaprav pokazali njegovo resnično naravo.

Toda Shepherd je z njim usmiljen: skušnjavi mlade in lepe srnice z bogato doto se starejši gospod preprosto ni mogel upreti (teorija je eno, praksa je pač drugo), a je menda vsaj zelo poskrbel za vso svojo družino.

 

Ne nameravam ponavljati pripovedi o Poggiovem življenju, dotaknil se bom le nekaterih bolj splošnih stvari, glede katerih menim, da odkrivajo nagibe za nekatera njegova dela. Pri tem gre manj za njegova leposlovna dela, namenjena širšemu krogu, ali pa za pisma s pokloni veljakom, kakor pa za njegova osebna čustva.

Težko je namreč sprejeti, da bi bil resničen pogled njegovih življenjepiscev na njegov značaj, še težje pa je imeti o tem zanesljivo lastno mnenje. Toda nekako se vseeno strinjam s Shepherdom.

 

Poggio je nedvomno stremel za uspehom, bil je nekoliko oportunist, toda ni bil konformist. Bil je previden; vedel je, da so vrhovi podložni spremembam, zato je ostajal, kolikor je bilo mogoče, v senci ter je tako kot tajnik preživel sedem papežev.

Toda večina ga sodi po njegovih nesramnih pismih (invective), v katerih ogovarja, blati in žali svoje nasprotnike. V njegov zagovor lahko rečemo, da so mu ti vračali na enak način.

 

Hochart[17] o teh sramotilnih pismih piše:

 

... izmenjevali so med seboj strupene posmehe, umazane žalitve, nespodobne nesramnosti, včasih podla obrekovanja. Njihovi sramotilni spisi, ohranjeni kot zapisane priče leposlovne zgodovine, povzročajo, da bralec zardeva namesto njihovih avtorjev ...

 

Ali ste kdaj slišali šepetanje plemenitih profesorjev Alme Mater, ko danes med sabo izmenjujejo mnenja o svojih odsotnih kolegih, a jih ne zapišejo, kakor so to naredili Poggio in njegovi nasprotniki? Danes bi to bilo predrago! Ste slišali njihove prazne šale? Zato pa uživajte v Poggiovi nesramni lahkomiselnosti z žalitvami, saj so prav izredne – komajda si jih lahko predstavljamo – in ga zato ne obsojajmo prestrogo.

 

Za svojega življenjepisca Shepherda je bil Poggio zelo pobožen človek, globoko razdvojen med svojo vero in šibkostjo svojega mesa: ni mogel s čisto vestjo opraviti duhovniške zaobljube, ker je vedel, da jo bo prelomil zaradi svoje šibkosti (do žensk). Dokazi njegovih skušnjav naj bi bili njegovi nezakonski otroci, njegova pozna poroka z mnogo mlajšo žensko, njegove pikantne zgodbe in kompromitirajoča pisma.

 

Njegov naslednji življenjepisec E. Walser (str. 222)[29] je manj čustven, toda ostaja v mejah malomeščanskega mišljenja:

 

... Podobno kot poteze njegovega obraza, ostro in robato izstopajo nelepe strani njegovega značaja: pohlep, nestrpnost, togota. Poleg tega pa njegove bolj pomirljive poteze izžarevajo neizčrpno veselje do dela, oster um, vztrajno in neutrudno zavzetost za preučevanje človeštva.

 

Politien (ali Angelo Ambrogini ali Agnolo Poliziano; gl. Hochart, str. 23)[17] je Poggia imenoval homo maledicentissimus (prekleti človek).

 

Njegova podkupljivost naj bi bila razvidna iz besedila:

 

... iz obvestila nadškofu Pizzolpassu: on bi zagotovo pisal proti baselskemu koncilu, če bi to kdo plačal ... itd.

 

Kritika Ross in Hochart popolnoma priznavata njegove sposobnosti, drugi so ga imeli za pogoltnega, izdajalskega in nesramnega starega cinika. Hochart je zardeval, ko je bral nekatera njegova pisma, toda vseeno ga je visoko cenil.

 

Hochart (str. 22)[17] o Poggiu kot leposlovcu:

 

... prva polovica XV. stoletja bi morala biti imenovana Poggiova doba. Firence, njegova domovina, so ga dolžne šteti med svoje najbolj slovite sinove ...

... Moralna vrednost Poggia je bila vsekakor daleč pod višino njegove nadarjenosti ...

 

Ross (Book III, chap. I, i)[16] o Poggiu kot ciniku (moj poudarek):

 

... Bracciolini, ki je bil daleč od tega, da bi bil dobrohotnega značaja, je zabredel v prav nasprotno skrajnost, ko je gledal na ljudi kot neverjetno neumne in neuke. Nič ni bolj običajno kot v njegovih delih srečati omalovažujoče podcenjevanje te vrste; posmehuje se človeški naravi za njeno pomanjkljivo razumevanje; ne obotavlja se zasramovati njenih praznih misli; npr. v eseju »De Miseria Humanae Conditionis« pravi: »Od časa do časa moramo pomisliti, da smo ljudje bedasti in plitvi po svoji naravi«. – Ali pa: »Priznam, da je neumnost človeštva velika«. In tudi: »Zaradi splošne neumnosti le redki negujejo znanje (izv. vrline)« – vse to je precej dobro za to delo samo. Potem ga v uvodu v njegovo »Historia Disceptativa Convivalis« bralec najde, kako se roga »plitkosti in neumnosti svoje dobe« ...

 

Poggia so imeli njegovi sodobniki na splošno za pogoltnega človeka. Piccolomini ga je imenoval auri cupidissimum (Walser, str. 199).[29] Toda menim, da je bil zaradi svojega večinoma revnega otroštva in ogrožen zaradi neprestanih vojn med malimi italijanskimi samodržci zelo previden človek, ki se je vedno zavedal nevarnosti, da lahko izgubi vse. Bil je begunec, ujetnik, moral je plačati odkupnino, moral je tudi izpeljati »policijski« podvig po papeževem nalogu.

 

Pravzaprav je bil zelo socialno osveščen. Ni poznal modernega izrazoslovja političnih, socialnih in ekonomskih znanosti, zato je v De Avaritia uporabljal besede, kot so pogoltnost, lažnivost, grabežljivost, oderuštvo, dejavno življenje, javnost, besede in dejanja, družina itd. pri osnovah opisa takratnega firentinskega gospodarstva, humanističnih idej in idealov.

 

Ann Proulx Lang[30] piše o De Avaritia brez običajnih moralnih pridig:

 

... Razprava predstavlja enega teh redkih trenutkov pri študiju zgodovine idej, kjer lahko pokažemo na določeno delo in zabeležimo, da je postala jasno očitna osnovna zgodovinska ali pa družbena sprememba ...

 

V De Avaritia in De Nobilitate Poggio razpravlja o pojmih, ki jih danes označujemo kot radikalni komunizem, akumulacija kapitala, investicijski kapital, finančni dohodki, delo, dobiček, neoliberalizem, demokracija, javna služba, kultura itd.; pravzaprav gre za še vedno prisoten problem razumevanja razlike med akumulacijo kapitala in vzdržljivo socialno ekonomijo na eni strani ter friedmanovskim neoliberalnim kazino-kapitalizmom, tj. kratkoročnim individualnim egoistično požrešnim profitom (po filozofiji Ayne Randove), z druge strani – če uporabimo današnje poimenovanje.

 

Poggia je globoko ganila krivica, ki so jo utrpeli navadni ljudje zaradi vojn. Primer iz njegovega pisma (1398) kanclerju Siene (Shepherd, str. 18),[28] v katerem se je zavzel za ujetega kmeta, ki ni imel dovolj denarja, da bi plačal svojo odkupnino:

 

... Kaj je lahko večje, kot je beda te žalostne usode? Želim, da bi te nesreče padle na glave njihovih povzročiteljev, toda žal! nesrečni kmetje plačujejo izgubo zaradi kriminala drugih. Solze prekinjajo moje pisanje, če pomislim na stanje teh, zaradi katerih posredujem pri vas. Ne morem si pomagati, da ne bi tega preudarjal ...

 

Pravzaprav se je oklepal svoje tajniške službe in je bil pri tem (ne)srečen, da je lahko počasi napredoval od papeža do papeža, ne da bi ogrožal svoj obstoj. Kot človek izrednega uma in sposobnosti zagotovo ni bil posebno pobožen, saj je bil soočen s hinavščino sprijenih duhovnikov, z njihovim pohlepom, pogoltnostjo, lažnivostjo, neiskrenostjo, z njihovo primitivno in nevarno neumnostjo, pri tem pa se jim je moral še priklanjati. Zelo verjetno je globoko zaničeval duhovščino, ki jo je občasno celo opozarjal na pravilno obnašanje.

Tudi politično je bil izredno previden. Njegov spor v zvezi s Petrarco in klasičnimi pisci, kjer je bil na strani Petrarce iz verskih razlogov, kakor tudi njegov kasnejši spor z Vallo o verskih spisih, kažeta, da ni povzdigoval poganstva nad krščanstvom ter je pri tem tudi brez kakršnekoli kritike krščanstva, kajti ta je bila zelo nevarna zadeva v tedanjem času, ko je bilo verjetno, da bi bil zlahka obtožen krivoverstva, zlasti kot humanist, ki širi popolnoma nove ideje.

Pravzaprav je bil Poggio za svoj čas zelo pravičen človek.

 

Iz njegovega pisma Benedettu (1436; Shepherd, str. 479; moj poudarek):[28]

 

... Želel bi, da se izogibaš običajnemu grehu preštevilnih pravnikov, ki zaradi denarja prilagajajo zakon krivičnemu namenu. Seveda se je vedno dogajalo, da so bili slabi v večjem številu kot dobri, in stari pregovor pravično pove, da je odličnost redek pojav. Skoraj vse študente prava, ko nastopijo svoj poklic, spodbuja želja za dobičkom, in ko dosežejo dobiček, je objekt njihove nedopustne težnje prav navada, da cenijo vrednost predmeta ne v soglasju s pravili enakosti, marveč v soglasju z verjetnostjo dobička. Če ne vidijo možnosti za svojo korist, spregledajo pravico in bogatejšega klienta jemljejo kot boljši primer. Kakor mnogi trgovci menijo, da ne morejo narediti dobička, ne da bi pripovedovali neresnice, ko hvalijo svoje robo, tako tudi večina ljudi, izobraženih v pravu, misli, da ne bodo nikoli napredovali, če bodo imeli pomisleke pri spodkopavanju pravičnosti s pristranskostjo in pravice s sofizmi. S takim delovanjem se ne trudijo raziskati prave narave primera, marveč tvegajo vse, da bi poskusili zagovarjati stališče stranke, ki jih je najela za denar ...

 

Poggiov globoki občutek za pravdo in pravico je popolnoma razviden iz njegovega pisma, v katerem opisuje sodbo in usmrtitev husita Hieronima Praškega v Konstanci. Videl je, da je bila ta obsodba prava izdaja pravice in poštenja pod pretvezo verske gorečnosti zaradi podle vatikanske, italijanske in nemške politike. Ni šlo za primer krivoverstva, temveč za nemško in cerkveno maščevanje nad poštenim češkim duhovnikom.

Tukaj navajam nekaj izvlečkov iz njegovega pisma Leonardu Aretinu (1416; Shepherd, str. 69; moj poudarek),[28] ki kažejo Poggiov izredni civilni pogum. Bralca opozarjam, da je že prvi prevod skoraj popolnoma izgubil poetično moč Poggiovega izvirnika, moj prevod prevoda pa dokončno. Toda vsebina je ostala ista, to pa je tukaj kakor tudi kasneje glavni namen.

 

... Ko je hvalil Jana Hussa, je rekel, da ni podpiral nikakršnih načel, ki bi bila sovražna ustroju svete cerkve, in da on zgolj prinaša pričevanje zoper duhovniško zlorabo in bahavost ter pompoznost prelatov, in sicer zato, ker je bila dediščina cerkve prvotno v lasti revnih, nato tujcev in končno namenjena za gradnjo cerkva, dobri ljudje pa menijo, da je zelo neprimerno, da bi bila zapravljena za vlačuge, zabave, pse, sijajna oblačila in za ostale reči, ki niso pogodu veri Kristusa. Naj kot največji dokaz Hieronimovih sposobnosti omenimo, da čeprav so ga pogosto prekinili z različnim hrupom in so ga nekateri dražili z dlakoceptstvom njegovih izrazov, jim je v vsem odgovoril in jih prisilil, da so ali zardeli ali pa utihnili ...

 

... Nikdar se ni bal mrmranja svojih nasprotnikov, tudi je neomajno obdržal moč in smelost svojega duha. Bil je čudovit primer moči svojega spomina; čeprav je bil zaprt tristo štirideset dni v temni ječi, kjer je bilo nemogoče brati in kjer je moral vsak dan trpeti v skrajni grozi duha, je še vedno navajal toliko učenih piscev v zagovor svojih pogledov in je podprl svoje občutke z avtoriteto tolikerih cerkvenih doktorjev, da bi človek lahko verjel, da je posvetil ves čas svojega zapora mirnemu in nemotenemu študiju filozofije. Njegov glas je bil prikupen, jasen in zveneč; njegove dostojanstvene kretnje so dobro izražale prizadetost ali pa so budile sočutje, za katero ni nikdar prosil niti ga ni želel. Stal je neustrašno in pogumno, ne le s prezirom, temveč kakor drugi Cato celo s hrepenenjem po smrti. Bil je mož, ki je vreden, da ga obdržimo v večnem spominu ...

 

... Noben stoik nikoli ni umrl s tako stanovitnostjo duha. Sam se je slekel, ko je prispel na morišče, in pokleknil je pred grmado, na katero so ga kmalu privezali z mokrimi vrvmi in verigami. Nato so do višine njegovih prsi nakopičili velike kose lesa, pomešane s slamo. Takoj ko so prižgali grmado, je začel prepevati himno, kar je prekinjal zaradi dima in plamena. Ne smem izpustiti nenavadne okoliščine, ki je pokazala trdnost njegovega duha. Rabelj je nameraval prižgati ogenj za njegovim hrbtom, da bi on tega ne videl, on pa mu je dejal, naj pride na njegovo stran in naj zaneti tako, da ga bo videl, kajti če bi se tega bal, ne bi nikdar prišel sem. Tako je preminil mož, v vsakem pogledu vzoren, razen v zmotah svoje vere. Bil sem priča njegovemu koncu in sem opazoval vsako podrobnost njegove obsodbe. Lahko da je bil krivoveren v svojih pojmovanjih, ki se jih je trdovratno držal, toda zagotovo je umrl kot filozof ...

 

Edini greh, ki ga je zagrešil Hieronim kot tudi drugi husiti, je bil tisti, ki ga ne bo odpustila nobena cerkev, krščanska ali pa katera druga. Zahtevali so zgolj skromno, ponižno in pravično Cerkev, ki bi skrbela za nemočne; ker je niso dosegli, so se uprli. Vsakogar, ki je to zahteval, so vladajoči živega scvrli.

 

Redki so bili višji duhovniki, ki so hoteli doseči vsaj nekaj pravičnosti – papež Aleksander VI. (Borgia), ki je hotel reformirati Cerkev generacijo ali dve po Hieronimu, je to svojo gorečnost plačal z uničenim ugledom skoz vso zgodovino in morda tudi z življenjem. Njegov ugled sta načrtno blatili nemška in italijanska duhovščina; pri tem je prva pripravljala reformacijo, uporabljajoč Germanijo, druga pa se je prav tako kot prva bala, da bo izgubila svoje privilegije.

 

So Poggiova pisanja vplivala na mladega Borgijca? Zelo verjetno ...

 

Walser o obeh (str. 297) pravi:[29]

 

... mladi Roderigo Borgia (kasnejši Aleksander VI), ki je na čaščenje ostarelega kuriala (Poggia), ko so ga izvolili za vicekanclerja, izredno spoštljivo odgovoril ...

 

Običajno pripisujejo Lutru (1517) zaslugo za kritiko »lahkoživih« klerikov, požrešnosti in gospodovalnosti Vatikana, »neodpustljivih grehov razuzdanega« papeža Aleksandra VI. Nizozemski zgodovinar in duhovnik msgr. Peter de Roo[31] je natačno raziskal življenje in dela Aleksandra VI., papeža od 1492 do 1503. Njegova dela so bila izdana v petih knjigah. Njegov papeški ugled je bil dejansko vzpostavljen, v resnici je bil zelo pobožen človek. Njegove knjige je uradna znanost zamolčala in jih še zmeraj zamolčuje; enako ravna tudi katoliška cerkev, s »tehtnim« razlogom – le poglejte vsebino tretjega zvezka: reforma cerkve po vsej Evropi! Reforma je obetala konec razkošnega življenja duhovščine, preostala bi le vzdržnost in ponižnost posvečenih Cerkvi. Spomnimo se bogomilov in husitov! Ti veliki »krivoverci« so si zaslužili, da so jih žive zažgali! Niso hoteli spreminjati nobenih verskih dogem, govorili so le, da mora biti Cerkev ponižna in revna, kot so to bili prvi kristjani in sam Jezus. Nezaslišane zahteve ...

Papež Aleksander VI. je bil neposredna grožnja za vse v razkošju živeče škofe, menihe, še posebno pa za nemške klerike, ki so bili večinoma plemiči in tako tudi posvetni vladarji svoje črede, po zamislih Aleksandra VI. pa naj bi zgolj ponižno služili Vatikanu ...

 

Edini način, da bi obdržali svoje izjemne pravice, je bila reformacija. Protestanti so strigli svojo čredo ravno tako kakor katoliki in so sežgali na grmadi celo več čarovnic kot katoliška stran. Po stoletjih se je papež Janez-Pavel II., Poljak Wojtila, drznil ustno rehabilitirati husite in Galilea, češ da niso prekršili nobene od cerkvenih ali verskih dogem, vsi njihovi nauki so bili zgolj politične zamisli. Toda Wojtila je bil na strani bogatih, ko je ukoril socialno zavedne latinskoameriške škofe.

Vatikanske banke, ki se je pred kratkim pokazala v zelo nesveti luči, tukaj niti ni treba posebej omenjati.

 

Poggio je videl v Hieronimu svoj drugi jaz, delil je z njim iste misli in filozofijo, toda ne tudi njegovega ponosa, gorečnosti in poguma, ki jih je občudoval, ni pa mogel razumeti njegove trdovratnosti.

Poggio je bil v svojem pismu izredno jasen, zato ga je njegov prijatelj Leonardo Aretino resno posvaril, naj bo bolj previden v svojem pisanju in naj se ne zavzema za krivoverce (po: Shepherd, str. 81):[28]

 

... Ti resnično skrbiš za pravilen sodni postopek; toda predvsem kažeš veliko naklonjenost do tega primera. Moram ti svetovati, da poslej pišeš o takih dogodkih na bolj pazljiv način ...

 

Poggio ni zgolj občudoval filozofov, pisateljev ali pa Hieronima. Prav pred Hieronimovo obsodbo je obiskal švicarsko mestece Baden. Svoje doživljaje in opazovanja je živo opisal v pismu Niccoloju Niccoliju (1416; Shepherd, str. 67).[28] Njegov nazoren opis (za mnoge dodaten dokaz njegove grešnosti) kopeli in kopalnih navad, posebno razstavljene ženske lepote, v kateri je užival kot vsi opazujoči moški obiskovalci (joi de vivre z dvorjenjem med kopeljo), bralca zapelje, da spregleda veliko važnejše primerjave s svojimi sonarodnjaki pri koncu pisma:

 

... Dogaja se, da je pojem ljubosumja, te nadloge, ki drugod povzroča toliko gorja, tukaj neznan. Kako različne od naših so navade teh ljudi, saj naši vidijo stvari zmeraj s temne strani in so tako vdani obsojanju, da v naših glavah sum nenadoma zraste v popoln dokaz krivde. Pogosto zavidam tem Nemcem brezbrižnost in se zgražam nad našo pokvarjenostjo, ki stalno teži za nečim, česar nimamo, in se nenehno uklanjamo sedanjim neugodnostim, nastalim zaradi strahu pred bodočnostjo. Toda ti ljudje, ki so zadovoljni z malim, uživajo sleherni dan življenja v radosti in veselju; ne hrepenijo po bogastvu; ne bojijo se naslednjega dne; neprijetnosti prenašajo s potrpljenjem. Tako so bogati le po svoji duševni čudi. Njihovo geslo je »živi, dokler živiš«. Toda dovolj o tem – moj namen ni, da bi hvalil svoje nove prijatelje na račun mojih rojakov.

Želim si, da je moje pisanje premore dovolj šaljivosti, tako da ti lahko posredujem vsaj del užitka, ki sem ga imel v badenskih kopelih.

 

V Badnu je Poggio prvič srečal vsakdanje Švicarje, ki jih je pomotoma zamenjal za Nemce-Tevtonce. V izdaji latinskega izvirnika tega pisma, ki mi je dostopna, gosti kopališča sploh niso poimenovani, namreč, da bi bili Nemci; morda je poimenovanje v prevodu posledica nemškega običaja »Bereinigung, Berichtigung, Bearbeitung« (čiščenje, poravnava, predelava) zgodovinskih spisov na njihovo vižo.

Ti Švicarji so bili nastajajoče meščanstvo. Alemanski Švicarji so že pred davnim časom pregnali »Vogts«, svoje male samodržce, med katerimi so bili tudi Habsburžani na začetku svojega vzpona, izvirajoč prav iz te dežele. Švicarsko svobodo so sosedi dopuščali zgolj z namenom, da bi obdržali varen severno-južni prehod čez Alpe, kajti bilo je nemogoče dejansko podjarmiti vse prebivalce Alp za daljši čas.

Pravzaprav sta ravno ta svoboda in prostost badenskim kopališkim gostom omogočili njihov način življenja in Poggio je neposredno priznal, da so njegovi rojaki Italijani sužnji predvsem zaradi svoje mentalitete.

 

Ali je Poggio morda v Badnu prišel do nekaterih podob, ki jih je leta kasneje opisal kot lastnosti Germanov v Germaniji? V nasprotju s svojo sodobnostjo (po: Shepherd, str. 182)[28] je pisal:

 

... Nemci so bili nekoč bojeviti ljudje – sedaj so vztrajni zgolj v jedi in pijači, in so mogočni le v odnosu do vina, ki ga lahko pogoltnejo. Ko so njihove čutare prazne, je njihov pogum izčrpan ...

 

Poggio v pismu Niccoloju Niccoliju (1423; Walser, str. 85) tudi pravi:[29]

 

... Slavnostno leto je minilo, izginile so zadnje sledi nemških romarskih hord, ki polnijo mesto s smetmi in ušmi (!), zrak je čist in zdrav ...

 

Poggio v nekem drugem pismu ob drugačni priložnosti: (Walser, str. 153:[29]

 

... je Cesarini neraspoložen? Mogoče zato, ker je iz mesta, v katerem duhovščina neizmerno svetniško živi? Ali pa zato, ker je sij alemanske brezmadeževanosti znan po vsej Evropi? ...

 

Vrnil se je v Konstanco, kjer se je ob obsodbi Hieronima Praškega, sredi nestrpnosti in sovražnosti grešne duhovščine, zavedel meja svoje lastne svobode in prostosti.

Kasneje, v zreli starosti, je odgovoril Filippu Mariji, knezu Milana, ki se je leta 1436 vojskoval proti Firencam, na njegovo laskavo pismo (Shepherd, str. 331)[28] takole:

 

..In če je prostost draga ljudem, mora biti draga tudi Firenčanom, ker je svoboda bistvo naših zakonov. Nam ne vlada po poljubni volji kakšen posameznik niti ne stranka plemičev. Vsi naši ljudje uživajo enakost pravic, pot do javnih časti je odprta vsakomur. Zgodi se, da se visoki in nizki, plemeniti in navadni, bogati in revni združijo v obrambi skupne svobode, in v tako slavnem primeru ne štedijo stroškov, se ne izogibajo delu in se ne bojijo nevarnosti ...

 

Ta svoboda Firenc ni bila tako »poetična«, kot je izjavljal Poggio; bila je omejena z nasprotnimi strankami in kdor je hotel preživeti, se je moral eni pridružiti.

 

Z odstavitvijo (koncil v Konstanci 1414-1418) papeža Janeza XXIII. (nekateri trdijo, da je bil XXII.) je tudi Poggio izgubil svojo službo. Zaman se je trudil dobiti namestitev pri papežu Martinu V., zato je v Angliji nastopil službo pri kardinalu Beaufortu, slavnem po obsodbi Ivane Orleanske. Mislim, da se je Poggio s svojim začasnim bivanjem v Angliji (1418-1423) zgolj modro izognil vsaki nevarnosti, ki bi lahko bila posledica dejstva, da je bil pred tem v službi pri »nepravem« papežu.

 

Toda Poggiova strast so ostali rokopisi. Njihova »odkritja« (morda tudi brez narekovajev), prepisi in restavracija so omogočali dober dohodek. Tako je kdaj podlegel skušnjavi in jih je tudi ukradel, če jih ni mogel kupiti. Latinski in grški klasiki so se skladali z njegovimi pojmovanji in idejami. Bilo je nevarno izražati razne nove ideje, zakaj jih torej ne bi vtaknil v usta kakšnega »novoodkritega« ali že znanega starega pisatelja klasika?

 

V nekem pismu ga je njegov prijatelj Leonardo Aretino (1416; Shepherd, str. 95)[28] izredno pohvalil in mogoče tudi izrazil svoj prikriti sum (moje podčrtanje):

 

... Spomin na tvoje zasluge ne bo nikdar izbrisan. Zabeleženo bo do poznih dob, da si ta dela, izgubo katerih so bili tako dolgo obžalovali prijatelji leposlovja, rešil s svojo marljivostjo. Kakor je bil Camill, ker je ponovno zgradil mesto Rim, proglašen za njegovega drugega ustanovitelja, tako si lahko tudi ti po pravici imenovan kot drugi avtor vseh teh del, ki si jih obnovil svetu s svojimi zaslužnimi napori. Zaradi tega te najbolj resno opozarjam, da ne opustiš svojega prizadevanja, da bi uresničil ta hvalevredni načrt ...

 

Toda »izvirniki«, po katerih so bila ta dela sestavljena, so bili »prikladno« izgubljeni. Ali je kdorkoli kadarkoli resnično videl kakšen »izvirni« prepis, iz katerega so pridobljena ta dela?

 

J. W. Ross (Book II, Chapter III, iii; Rossov in moj poudarek) o Poggiovih namerah in njegovi previdnosti piše:

 

... (Poggio) v pismu Niccolu, z datumom London, 10. junija 1422: »Hočem, da mi zaupaš, daj mi prostost in čas, da napišem tisto HISTORIJO« (...) in bom naredil nekaj, kar odobravaš. Moje srce je pri delu, čeprav dvomim o svojih močeh«. Potem ko je navedel nazor Virgila o »trudu, ki premaga vse«, nadaljuje z nezmanjšanim zanimanjem: »Štiri leta nisem posvetil nikakršne pozornosti leposlovju, in nisem prebral niti ene knjige, ki bi jo lahko imel za dobro napisano, kakor lahko presodiš iz teh mojih pisem, ki niso to, kar so običajno bila, toda kmalu bom zopet pridobil mojo staro veščino. Ob pomisli na zasluge starih piscev zgodovine se v strahu umikam od podviga,« (Ross: bodite pozorni na to!) »toda ko premislim, kakšni so pisatelji dandanes, rešim nekaj svoje samozavesti v upanju, da bom z zares močnim trudom vsaj nekoliko manj vreden od njih.«

 

... Katerikoli človek, ki je živel v tistem času in je bil dovolj drzen, da je svetu povedal o krutosti rimske cerkve na preprost način, je moral prav posebno želeti, da ga živega scvrejo ...

 

»Pri tem,« je dejal Poggio, »so neka drobna dela, s katerimi se ukvarjam, ki me sama po sebi ne ovirajo, moteč je način, kako se z njimi ukvarjam; potrebno je namreč, da sem pazljiv do nagibov princev, da ne bi užalil njihove občutljivosti, ker so veliko bolj pripravljeni stresti svojo jezo kakor pa ponuditi odpuščanje, če je bilo karkoli neprimerno narejeno« ...

 

In še Ross (Book III, Chapter IV, ii):

 

... V tistih dneh, ko so nenehno odkrivali toliko vrednih del, pripisanih starim, so nasplošno povsod verjeli (čeprav, kakor sem bil pokazal, bedasto), da lahko vsako antično delo in tako tudi izgubljene Tacitove Historiae, najdejo v nekem temnem kotu Evrope, v neki barbarski deželi, kot je Nemčija, Madžarska ali Češka ...

... Bracciolini je dejal: »Če bom šel na Madžarsko, se bom pretvarjal, kakor da prihajam iz Anglije«; namen je bil, da ne bi nihče vedel, kje je bil najden rokopis, znamenit za samostan Benediktincev, ki je bil ustanovljen na bregovih Fulde ...

 

Zakaj naj bi se pretvarjal, če je že imel rokopis? Nihče ga ne bi mogel znova najti – razen, seveda, če bi bil spet izgubljen ali pa zato, ker rokopis nikdar sploh ni bil tam (v Fuldi) in bi to tako postalo očitno ...

 

... Dogodek, zaradi katerega je Bracciolini izbral ta v Nemčiji najbolj znani samostan, kjer naj bi bil izdelan ponaredek, je bil ta, da se je seznanil z nekim članom tega samostana ... Iz neznanih razlogov je bil ta menih nekaj dolžan Braccioliniju, ki je sklenil, da bo ta sveti mož sredstvo, po katerem bo ponaredek spravljen v obtok. Menih je bil primeren za zadevno nalogo; bil je v zadregi in neuk, predvsem pa je bil neumen ...

 

Temu telebanskem menihu je dal dolg seznam knjig, ki naj bi jih poiskal na policah knjižnice samostana v Fuldi, vključno z deli Tacita; in ker je hotel imeti kopije teh del v najstarejši pisavi, ki bi jo mogli najti, je naročil menihu, naj mu da popoln opis določenih knjig, ki jih je previdno postavil v seznam; te knjige so bile zelo številne, tako menih verjetno ni mogel slutiti, da je knjiga, ki je bila posebej zaželena, Tacit v najstarejših črkah, ki jih je bilo možno najti.

 

Kako je Poggio vedel, katere knjige bi lahko našli ali da morajo biti v Fuldi? Zakaj jih ni sam kopiral, kupil ali pa ukradel, če je obiskal Fuldo? No, pri Krebsu zvemo, da naj bi se menih imenoval Grebenstein in da je bil pravzaprav iz samostana v Hersfeldu ... Zanimivo, da večina tistih, ki omenjajo ta pisma (tudi Ross), ponavljajo tudi Poggiovo trditev, da je bil ta njegov menih neumen; seveda neumen, ker je bil Poggio jezen, da z njim ni uspel doseči tega, kar je hotel.

 

Ta navodila je (Poggio) dal maja 1427; in ker se je pri tej zadevi uprl previdnosti in modrosti, je malo pred koncem poletja tega leta pricurljalo na dan nekaj, kar je grozilo, da bo razkrilo prevaro: razširile so se govorice o tem, kaj se je dogajalo med Niccolijem in Bracciolinijem, ki so prvega zelo razburile; toda pomiril ga je njegov bolj predrzni prijatelj in mu je zagotovil, da »ko pride Tacit, bo to obdržal v tajnosti; tudi s kom in kako je bil pridobljen; saj mu je znano vse potekajoče opravljanje, toda če pride, se mu ni treba bati, ker njemu ne bo ušla niti beseda.«

 

Menih bi bil res neumen, če ne bi opazil, da lahko sam proda rokopise komurkoli, ne zgolj Poggiu, saj je potreboval denar. Dejansko rokopisov sploh ni imel niti jih ni mogel dobiti – najbolj iskani rokopisi preprosto niso obstajali, vsaj ne v Fuldi. Neumen bi bil tudi, če ne bi opazil, da je z rokopisi povezan nekak dvomljiv posel (dejansko je šlo prav za to), za katerega bi bil lahko odgovoren. Ross in Hochart trdita, da bi menih mogel podtakniti rokopise, ki jih je napisal Poggio. Te bi menih lahko poskušal prodati komu drugemu in to bi bilo zelo neugodno za Poggia, toda Poggio ni bil tako nespameten, da bi to tvegal. Zelo verjetno je le hotel napraviti vtis, da so rokopisi izvirni ter da so iz Fulde; to naj bi dokazovala dolga pogajanja in menihovo potrdilo. Če je bilo tako, je menih verjetno zahteval preveliko vsoto, posel je propadel in rokopisi so ostali v Poggiovem predalu. Tudi govorice naj bi prispevale svoje ...

 

Pisma Niccoloju Niccoliju dokazujejo, da je bil seznanjen s Poggiovimi »dejanji«; zato navajanje teh pisem z namenom prikazati, kako je Poggio držal Niccoloja na dolgem povodcu, ter naposled zadevo skleniti z izjavo, da je Tacit v Nemčiji »tacit« kot dokaz za obstoj Tacitovih del v Fuldi – vse to preprosto ne drži, kajti Poggio je hotel le utišati govorice ... Tacitovih del niso mogli najti v Nemčiji, ker jih tam sploh ni bilo.

O teh pismih več v spodnji kopiji spletne strani.[32]

 

(Ross, Book III, Chapter II, vii)

 

Ross je menil, da nam je Poggio »prikazal brezprimerno krutost rimske cerkve s tigrovsko krvoželjnostjo Tiberija in Nerona v Analih ...

 

Ross ni bil sam v tej oceni, še drugi so sprejeli to razlago. Danes, če zanemarimo velike vsote denarja, ki so jih plačali za lažne klasične rokopise in ki so bile glavni razlog za »izdelavo« rokopisov, lahko preprosto ugotovimo:

 

To ni bilo ponarejanje – bila je le izdaja pod psevdonimom, ker je klasično ime zagotavljalo, da bodo dela brali in da je avtor zaščiten pred možnim pregonom.

 

Celo zgolj ta kratek pregled razlogov, po katerih bi Poggia lahko obtožili »ponarejanja« ter da je dejansko on sam avtor teh odličnih leposlovnih del, podaja trdno osnovo, da se sum nagiba v verjetno dejstvo.

 

Toda Germanija pravzaprav ni bila iste »barve« – ni bila preprosta kritika sodobnega življenja v Italiji, prenesena v rimske čase, temveč je imela in še vedno ima, kakor smo tukaj že omenili, dejansko mednarodno politično razsežnost.

 

 

junij 2013

 

 

 

 

Viri

 

[1] G. F. Poggio Bracciolini: De Miseria Humanae Conditionis, Pogii Florentini Oratoris et Philosophi Opera, Basileae Apvd Henri Cvm Petrvm 1538, str. 88.

[2] Christopher B. Krebs: A Most Dangerous Book –

Tacitus's Germania from the Roman Empire to the Third Reich; W. W. Norton & Co. Inc., New York 2011.

[3] R. Monaldi & F. Sorti: Salajeve sumnje (I dubbi di Salai); hrv. prevod: Mirna Čubranić; izd. Fraktura d. o. o., Zaprešić 2010.

[4] Peter Watson: The German Genius;

Simon & Schuster UK 2011.

[5] Nial Fergusson: Civilization: The West and the Rest;

London: Penguin Books 2011.

[6] Oswald Spengler: Der Untergang des Abendlandes;

C. H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung;

Oskar Beck, München, Band I 1920, Band II 1922.

[7] De Pretto 1903/1904; A. Einstein 1905;

www.bibliotecapleyades.net/esp_einstein.htm

http://www.amazon.com/Albert-Einstein-The-Incorrigible-Plagiarist/dp/0971962987

[8] Rudolfus von Fulda: Annales Fuldenses (ANN. FULD. PARS II. /FULDENSES/, leto 852); Hannoverae, Impensis Bibliopolii Hahniani 1891.

[9] Rudolfus von Fulda: Translatio sancti Alexandri;

Nicolaus Ellenbog: PASSIO SEPTEM FRATRVM filior.. sanctae foelicitatis.

Translatio sancti Alexandri. Passio Sancti Theodori martyris; Ottobeuren 1511.

[10] Dr. August Wetzel: Die Translatio sancti Alexandri – Eine kritische Untersuchung; Kiel 1881, str. 6.

[11] Fälschungen im Mittelalter: Internationaler Kongress der Monumenta Germanie Historica; München, 16.-19. September 1986, in 5 Teilen, Hannover.

[12] Die Chronik Thietmar's, Bischofs von Merseburg, nach der Ausgabe von Monumenta Germaniae; übersetzt von Dr. J. C. M. Laurent;

Berlin, Verlag von Wilhelm Besser 1848.

Thietmari Mersenburgis Episcopi Chronicon;

Hannoverae, Impensis Bibliopolii Hahniani 1889.

[13] Helmolds Chronik der Slawen; nach der Ausgabe der Monumenta Germaniae; übersetzt von Dr. J. C. M. Laurent; Zweite Auflage.

Leipzig, Verlag der Dyk'schen Buchhandlung 1888.

[14] Adam von Bremen –

Hamburgische Kirchengeschichte; Herausgegegben von Bernhard Schmeidler;

Hannover und Leipzig, Hahnsche Buchhandlung 1917.

[15] Saxo Grammaticus –

The nine books of the Danish history of Saxo Gramaticus; Translated by Oliver Elton B. A.; Norroena Society, London, Copenhagen, Stockholm, Berlin, New York 1905.

[16] John Wilson Ross (1818-1887): Tacitus and Bracciolini.

The Annals forged in the XVth century.

Originally published anonymously (?) in 1878.

(Anonimously with dedication: I dedicate to my esteemed and estimable brother Robert Dalrymple Ross – op. B.J.H.)

[17] Polydore Hochart: De l'authenticitch des Annales et des Histoires de Tacite;

Paris, Ernest Thorin Editeur 1890.

[18] Leo Wiener: A History of Arabico-Gothic Culture;

Volume III, Tacitus's Germania & other Forgeries;

Innes & Sons, 129435 N. Twelfth St., Philadelphia, Pa., MCMXX.

[19] FAZ – Frankfurter allgemeine Zeitung, 18. Oktober, 2008, No. 244 / Str. Z3.

[20] Allan A. Lund: Die ersten Germanen – Ethnizität und Ethnogenese;

Universitätsverlag C. Winter, Heidelberg 1998.

[21] B. J. Hribovšek: Imeni Raetia in Schwyz, Revija SRP, št. 75/76, 77/78, Ljubljana 2006, 2007; Branko J. Hribovšek IMENI RAETIA IN SCHWYZ

<http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2006-2/imeni_rs22.htm>

[22] Tacitus: The Germania;

With Introduction and notes by Duane Reed Stuart, Professor of classics in Princeton University; New York, The MacMillan Company 1916.

[23] Der römische Limes – Grenzwall gegen die Germanenflut;

http://programm.ard.de/TV/phoenix/der-roemische-limes/eid_287259734114953

BR, SWR, SR, Hessen, ARD, ZDF

[24] Die Germania des Cornelius Tacitus;

Mit einer Karte. Übersetzung von Paul Stefan;

Im Insel-Verlag zu Leipzig 1930.

[25] D. M. Robbins & E. C. Polomé (1997): Varia on the Indo-European Past: Papers in Memory of Gimbutas Marija. Journal of Indo-European Studies Monograph #19. Washington DC: The Institute for the Study of Man.

[26] John V. Day: Indo-European Origins: The Anthropological Evidence;

The Institute for the Study of Man, Washington D.C., 2001.

[27] Enea Silvio Piccolomini: Europa; Herausgegeben von Günther Frank und Paul Metzger; Melanchton-Akademie Bretten, Uebersetzung von Albrecht Hartmann; Verlag Regionalkultur, 2005.

(Melanchton, pravo ime Philipp Schwarzerdt, nemški reformator najbližji Luthru – op. B.J.H.)

[28] The Life of Poggio Bracciolini. By The Rev. W. M. Shepherd, LL. D., Liverpool. Printed by Harris Brothers, For Longman, Rees, Orme, Brown, Green & Longman. London. 1837.

[29] Beiträge zur Kulturgeschichte des Mittelalters und der Renaissance; herausgegeben von Walter Goetz, Heft 14: Poggius Florentinus, Leben und Werke, von Dr. Ernst Walser, Privatdozent an der Universität Zürich; Druck und Verlag von B. G. Teubner; Leipzig Berlin 1914.

[30] Ann Proulx Lang: Poggio Bracciolini's De Avaritia;

A Study in Fifteenth Century Florentine Attitudes Toward Avarice and Usury

Thesis, Sir Georg Williams University, Montreal, 1973.

[31] Material for a History of Pope Alexander VI – His relatives and His Time;

by Right Reverend Msgr. Peter De Roo; Bruges, Desclée. De Brouwer and Co. 1924.

[32] Tertullian page: http://www.tertullian.org/feedback.php?page=t_rpearse_tacitus_index.htm

 

 

 

English