Lives Journal 8

Branko J. Hribovshek

»TACIT IN NJEGOVI ROKOPISI« ?

(Pripombe k pripombam)

 

To ni avtoriziran izvlechek iz zadevne spletne strani.

Prichujochi zapis ne vsebuje nichesar, kar bi lahko avtor izvirne spletne strani razlagal kot »konstruktivne povratne informacije«,

vendar pa so pripombe zelo razdiralne po svojih namerah in s svojim mnenjem.

Komentator ne namerava imeti nikakrshne polemike s komerkoli.

(op. B.J.H.)

 

Je Tacit ponaredek?

Sodobne izdaje Tacita, ki sem jih videl, ne omenjajo trditev o ponarejanju, ki so se pojavljale v prejshnjih chasih. Spodaj podani pregled je povzet po Mendellu, ki daje iste podatke v vechjem obsegu. Che ima kdo vech podatkov ali novejshe bibliografske reference na to temo, da bi se z njimi ta zgodba lahko she bolj uredila, bom hvalezhen, che jih bom prejel.

Po Mendellu je bilo od leta 1775 vsaj shest poskusov diskreditacije Tacitovih del kot ponarejenih ali pa izmishljenih:

·         Dvom izvira od Voltaira, njegove trditve je izoblikoval odvetnik Linguet. Vendar pa je zadevo resno vzel shele Napoleon. Francoski revolucionarji so nashli »velikansko spodbudo v Tacitovem republikanizmu. Sodobni naslednik Cezarja«, namrech Napoleon, je zato imel mochan politichni motiv za diskreditacijo Tacita. Toda ta prizadevanja prenehajo s propadom prvega francoskega cesarstva.

·         John Wilson Ross je (anonimno!) objavil knjigo z naslovom Tacit in Bracciolini: letopisi ponarejeni v XV. stoletju (London, 1878) z namenom dokazati, da je Poggio ponaredil Tacitova dela. (Bilo bi zanimivo vedeti, kako je bil Ross lahko preprichan, da bi Poggio mogel ponarediti rokopise iz 9. stoletja.) Rossovo delo je zdaj uvrshcheno v Projekt Gutenberg in je dostopno na spletu.

 

Pripomba glede anonimnosti: Ross je knjigo posvetil svojemu bratu, ki je s polnim imenom naveden na naslovni strani knjige!

 

Pripomba glede Poggiove mozhnosti ponaredka: Kot pishe Ross, je to mozhno s pergamentom in ustreznim chrnilom, kot so tudi nasploh nemshki ponarejevalci v XI. stoletju in pozneje vech kot dvajset tisoch kronik prikazovali kot kronike iz IX. stoletja in prej.

 

·         Leta 1890 je P. Hochart v delu De l' Authenticite des Annales et des Histoires de Tacite ohranil isto mnenje »z veliko vechjo uchenostjo in podprto she z dodatnim zvezkom«. Ochitno pa niti Ross niti Hochart v svojem chasu nista mogla preprichati mnenja znanstvenikov.

·         Leta 1920 je Leo Wiener v delu Tacitova Germanija in drugi ponaredki »zaman skushal dokazati z zmedenim prikazom lingvistichnih ognjemetov, da so Germanija in s tem implicitno tudi druga Tacitova dela ponaredki, izdelani potem, ko se je arabski vpliv razshiril v Evropo«.

Pripomba: »zaman skushal dokazati« – s katerim svojim mnenjem zaman, kaj je narobe z dokazi? Kje so nasprotni argumenti? Tudi »zmedenih prikazov lingvistichnih ognjemetov« ni mogoche pogasiti z ironijo, che to ni utemeljeno z nasprotnimi argumenti.

 

·         »Po izidu briljantne knjige Gastona Boissiera (Tacite, 1903) se je zbudilo novo zanimanje za tega zgodovinarja; Eugene Bacha (Le Genie de Tacite, 1906) je poskushal dokazati, da je bil Tacit mojster romantichne izmishljije ... Bachova knjiga ima dolocheno vrednost po svojih pripombah o slogovnih zadevah.«

·         T. S. Jerome v delu Vidiki preuchevanje zgodovine (1923) predstavlja Tacita kot »doslednega lazhnivca po naravi in premishljeni izbiri. Knjiga nima nobene vrednosti zaradi svoje vsestranske nenatanchnosti, zmede glede vidikov stvarne in zgodovinske naracije ter zaradi svoje v celoti nepreprichljive metode«.

 

Pripomba: Tacit kot »dosledni lazhnivec« – zakaj ne citirati Tertulijana o tej temi, kot je tukaj navedeno na Tertulijanovi strani?

 

Kot meni Mendell, nobeden od teh piscev ni dosegel sploshne sprejetosti svojih pogledov o Tacitu; ekstremna stalishcha so bila zanemarjena in vsestranska neoporechnost Tacita potrjena. Vseeno pa tako kot pri vsej zgodovini osebni element v izbiri in razlagi pomeni, da znanstveniki niso obvezno sprejeli Tacitovega pogleda kot dokonchno in pravichno razlago prvega stoletja rimske zgodovine.

Zdi se, da argumenti o ponaredku niso zadostovali, da bi bili sprejeti.

 

Pripomba: nezadostni argumenti o ponaredku (?) – ugotovitev je brez navedbe nasprotnih argumentov.

 

Mendell daje tudi obsezhen seznam ljudi, ki od I. stoletja n. sht. dalje omenjajo Tacita ali katero od njegovih del. Iz tega lahko vidimo, da je Tacit omenjan ali citiran v vsakem stoletju vse do vkljuchno shestega. Sedmo in osmo stoletje sta edini, ki nista zapustili nobene sledi o poznavanju tega avtorja. Njegov Dialogus sploh ni kakorkoli omenjen. Brez citiranja vsake reference je tukaj nekaj primerov, ki so se mi zdeli zanimivi.

 

Okoli leta 400:

·         Ammianus Marcellinus objavi svojo zgodovino, ki jo zachenja tam, kjer Tacit koncha.o1

 

Pripomba: Marcellinusa je »odkril« tudi G. F. Poggio Bracciolini.

 

·         Sulpicius Severus iz Akvitanije v Chronicorum Libri (II, 29) uporablja Tacitova Letopisa 15.37 in 15.44 kot svoja vira o poroki Nerona s Pitagorasom in o kaznovanju kristjanov. (Naj dodam, da ne vem tochno, kaj se vezhe na kaj.) Angleshchina v ANF; avtor latinskega teksta je Sulpicius Severus: Sulpicii Severi Libri qui supersunt; ed. C. Halm. CSEL 1, Dunaj (1866). Glej tudi E. Laupot: Tacitov Fragment 2: Antirimljansko gibanje kristjanov in nazarejcev; Vigiliae Christianae 54 (2000), p. 233-47.o2

 

Pripomba: »Tacit«, avtor Letopisov, bi lahko uporabil Chronicorum Libri, che bi to delo obstajalo, kot vir podatkov in tudi kot naslov Letopisi.

Ross: »... kajti ta naslov jim ni bil dodeljen vse do shestnajstega stoletja.«

 

·         Jerome v svojem Komentarju k Zahariju (14.1, 2) navaja Tacita kot avtorja rimske zgodovine od smrti Avgusta do smrti Domicijana v 30 zvezkih:

·         »Haec omnia plenissime Josephus, qui Judaicam scripsit historiam, et multo majora quam legimus v prophetis, eos sustinuisse commemorat. Cornelius quoque Tacitus, qui post Augustum usque ad mortem Domitiani Vitas Caesarum triginta voluminibus exaravit.« (citat iz Patrologia Latina)

Prevod iz lat.:

»Vse te stvari Josephus, ki je napisal zgodovino Judov, navaja zelo popolno in jih podpira z mnogimi podatki v vechjem obsegu, kakor pa jih je mogoche brati iz /biblijskih/ prerokov. Enako Cornelius Tacitus, ki je opisal zhivljenja cesarjev v 30 zvezkih od Avgusta do smrti Domicijana.«

 

Pripomba: Pristnost zapisov Josephusa Flaviusa, zlasti glede kristjanov, je na sploshno sporna; ta spor je kot verska zadeva zelo emocionalen (gl. na spletu).o3

 

Okoli leta 500:

·         Servius citira izgubljeni del besedila v svojem komentarju k Eneidi (3.399).

·         Orosius uporablja Tacita in citira iz zdaj izgubljenih delov besedila. Cassiodorus citira iz Germanije (45). Jordanes citira iz Agricola (10) in je zadnji antichni avtor, ki tako ravna.o4

 

Pripomba: Ali pa je morda »Tacit« uporabil te pisce za sestavljanje Germanije in Agricola, Piccolomini pa je odkril Jordanesovo delo Getica, »uporabljeno« kot prvotna Germanija.

 

 

Poggio Bracciolini in Tacitova dela

 

Ker so berljivo dostopna v angleshki razlichici Poggiova pisma Niccolòju Niccoliju o tej zadevi, mislim, da bo morda zanimivo navesti nekaj odlomkov iz njih.o5

 

Pripomba: Renesanchni pisatelji so imeli navado prepisovati svoja pisma in so prepise razposhiljali zainteresiranim bralcem, zato njihovih pisem sploh ne kazhe jemati kot zelo osebna sporochila ali dopise, temvech kot informacije, razshirjene v sploshno javnost; zlasti to velja za »invectiva« (invekcije, besedni napadi, sramotenje) v smislu predhodnika danashnjega rumenega tiska. Poggio je bil znan med svojimi sodobniki tudi zaradi svojega objavljenega dopisovanja. Zato je vprashljivo, kaj je resnica in kaj je mogoche jemati kot resnichno. Poudarki v citatih iz pisem so komentatorjevi.

 

Iz pisma X

... Kar zadeva samostan Corvey, ki je v Nemchiji, nimash razlogov za upanje. Tam naj bi bilo domnevno veliko knjig; ne verjamem v pripovedi bedakov, ampak tudi che bi bilo res, kar govorijo, je vendar vsa dezhela brlog tatov.

Celo tisti domachini, ki ostanejo v Kuriji, ne gredo varno nazaj v svojo dezhelo. Torej zavrzi to idejo. (...) Devetindvajseti dan oktobra [1420].

 

(Poggio je bil preprichan, da gre v Anglijo v chasu, ko je bila papeshka kurija she posebej ogrozhena, vendar je bil zapeljan od svojega novega pokrovitelja, kardinala Beauforta, ki mu je pustil zelo malo denarja. Vsa Poggiova pisma iz tega obdobja so zelo potrta, nenehno je pritiskal, da bi shel domov. Naposled mu je uspelo dobiti dovolj denarja za pobeg in takoj se je pochutil veliko srechnejshega.)

 

Iz pisma XLII

... Imash skoraj vse novice, toda jaz hranim denar za konec. Moj prijatelj, ki je menih iz samostana v Nemchiji in ki nas je pozneje zapustil, mi je poslal pismo, ki sem ga prejel pred tremi dnevi. Pishe, da je nashel vech zvezkov take vrste, kot so vshech tebi in meni, zheli pa jih zamenjati za Novella Joannesa Andreaeja ali za Speculum z dodatki, ter v prilogi k pismu poshilja naslove knjig. Speculum z dodatki so zvezki velike vrednosti; zato poglej, ali se ti zdi, da bi bila zamenjava mozhna. Med temi zvezki so Julius Frontinus in vech del Kornelija Tacita, doslej nama she neznana. Videl bosh seznam in ugotovi, ali je mozhno te pravne knjige kupiti za spodobno ceno. Knjige bodo deponirane v Nürnbergu, kamor bi moral tudi Speculum z dodatki; prav zlahka je prenesti knjige od tam, kot bosh videl iz seznama. To je izbor; je pa tam she veliko drugih knjig. On namrech pishe takole: 'Ker ste me prosili, da za vas oznachim pesnike, ki naj bi jih vi izbrali iz seznama, sem nashel mnoge, in od teh boste nekatere nashli na prilozhenem popisu.' – Dragi Nicolaus, pishi mi, kakor hitro moresh, kaj mu odgovoriti, tako da bo vse opravljeno v skladu s tvojo presojo; skrbi me le nekaj stvari, ki jih bosh videl sam. Pozdrav, tole sem napisal v veliki naglici. Rim, tretji dan novembra [1425]. – Povej Nicolausu, kar se dá kmalu, naj ne poshilja svojega prepisa De finibus, ker sem jaz nashel enega, in ta, ki ga zdaj pripravljam, bo dokonchan, preden pride njegov. Torej tvoje zadeve gredo po ovinkih naprej. [konec pisma]

(To se nanasha na meniha iz Hersfelda. Pravne knjige, ki so omenjene, so zelo obsezhni in dragi zvezki.)o6

 

Pripomba: Bracciolini je dejal, da »che je shel na Madzharsko, naj bi se pretvarjal, da je prishel iz Anglije«; stvar je morala biti v tem, da naj ne bi nihche vedel za dezhelo, kjer je bil rokopis znova odkrit ...

 

Iz pisma XLVII

... Nichesar vech ne bom rekel o knjigah iz Nemchije, le she to, da drugache kakor ti jaz ne spim, ampak sem buden. Vendar upam, da bo mozh drzhal besedo in da knjiga pride do naju prisilno ali prostovoljno. Tudi zato sem se potrudil, da dobim popis enega zelo starih samostanov v Nemchiji, v katerem je velika zbirka knjig, vendar ti ne povem she vech, tako da me ne bosh drazhil s tvojim sarkazmom. Che zhelish imeti Spartianusa, vedi, da imam Aulusa Gelliusa ... Pozdrav, v Rimu v naglici, dvanajsti september [1426].o7

 

Iz pisma XLVIII

... Vedi, da imam knjige, za katere sem te prosil, in papirje tudi ter predvsem Aulusa Gelliusa. Resnichno bom vesel, che bosh poslal Kornelija Tacita; che bosh to storil, bom vrnil tvojega Spartianusa; zelo vztrajno te prosim za to. (...) Pozdrav, in odgovori mi, chetudi si jezen, kajti tedaj mi tvoja pisma prinesejo najvechje zadovoljstvo. Rim, enaindvajsetega oktobra [1426].

(To je sklicevanje na M. II. Niccolò je bil chlovek nenehno slabega zdravja in zelo zhivchen; to ga je delalo razdrazhljivega in je znatno prispevalo k njegovi zmozhnosti izzivanja nasprotnikov.)

 

Pripomba: Le kako je to mogoche vedeti?

 

Iz pisma XLIX

XLIV. Najinemu prijatelju Cosmusu sem rekel, prav kot si napisal, da je ta menih iz Hersfelda povedal nekomu, da je prinesel popis vech knjig po mojem seznamu. Kasneje, ko sem temeljito izprashal tega mozha, je prishel k meni in prinesel spisek, poln besed in brez vsebine. Je dober chlovek, toda nevednezh glede najinih shtudij, in je mislil, da bo vse, kar je nashel in mu ni bilo znano, neznano tudi nama, in tako je spisek oblozhil s knjigami, ki jih imava, s takimi, ki jih poznash zhe od drugod. Vseeno ti poshiljam del njegovega seznama, ki opisuje zvezek Kornelija Tacita in dela drugih avtorjev, ki nama manjkajo: to so namrech kratka, drobna besedila, ki jim ne kazhe prisojati velikega pomena. Opustil sem veliko upanje, ki sem ga zasnoval na njegovih obljubah; to je razlog, zakaj si nisem posebno prizadeval, da ti pishem o tem, kajti che bi bilo karkoli nenavadnega ali vrednega najine pozornosti, ti ne bi le pisal, ampak bi poletel k tebi, da ti povem o tem osebno. Ta menih potrebuje denar; razpravljal sem z njim o pomochi le pod pogojem, da mi za ta denar dá Ammianusa Marcellinusa, prvo Livijevo Dekado in en zvezek Ciceronovih Govorov, che omenim le dela, ki jih imava obadva, in she nekaj drugih, ki jih kljub temu, da jih imava, ne kazhe prezreti. Nadalje sem zahteval, da se jih na njegovo odgovornost prenese v Nürnberg. Toliko sem opravil. Ne vem, kako se bo to izkazalo; vendar bosh o vsem izvedel od mene v doglednem chasu. (...) Rim, petnajstega maja [1427] ...

 

Iz pisma LI

... Zdaj pa k bolj pomembnim zadevam. Ko prispe Kornelij Tacit, ga bom obdrzhal skritega pri sebi, kajti poznam tisti napev »Od kod je to prishlo in kdo je to prinesel semkaj? Kdo to razglasha kot svojo last?« – Ampak ne skrbi, niti ena beseda mi ne bo ushla. (...) Nichesar nisem slishal o Korneliju Tacitu, ki je v Nemchiji. Chakam na odgovor tega meniha. (...) Rim, petindvajseti september 1427.

 

(To kazhe, da je bilo nekaj dvoma o lastnishtvu zvezka. Nakazano je bilo, da je to zato, ker ga je Niccolò 'pridobil' iz Boccacciove posesti.)

 

Pripomba: Pismo le potrjuje, da sta bila Poggio in Niccolò sokrivca glede zhe »najdenega« Tacita, ter sta zhelela, da bi verjeli, da kakrshnikoli dvomi niso bili utemeljeni in da so nekatera Tacitova dela res bila v Nemchiji.

 

Phyllis Gordan ob tem daje nekaj referenc v zvezi s temo ponovnega odkrivanja Tacita, ter o Poggiu in Niccoliju.o8

·         P. Hochart: De l' authenticité des Annales et des Histoires de Tacite; Bordeaux: imprimerie G. Gounouilhou, 1889. (Glej tudi zgoraj)

·         R. Sabbadini: Le Scoperte dei codici Latini et GRECI ne " secoli XIV e XV; 2 zvezka, v revidirani razlichici E. Garin 1967; II, p. 254.

·         L. Pralle: Die Wiederentdeckung des Tacit: Ein beitrag zur Geistesgeschichte Fuldas und zur Biographie des Jungen Cusanus; Quellen und Abhandlungen zur Geschichte der Abtei und der Diözese Fulda XVII, Fulda: Parzeller & Co. (1952), vkljuchuje znanstveno razpravo o tej zadevi z zaporedjem in datumi Poggiovih pisem na to temo.

 

Iz pisma LVII

... Pozdrav, petega junija 1428. Dal sem Bartolomewu de Bardisu Livijevo Dekado in Kornelija Tacita, da ti to poshilje. V tvojem Korneliju vech strani manjka na razlichnih mestih in v Dekadi cel stolpec, kot bosh lahko videl. 1428. [konec pisma]

 

(Nanasha se na izvod M. II., ki ga je imel Niccolò.)

 

Pripomba: Kako je to mogoche vedeti?

 

Iz pisma LIX

... Kornelij Tacit je v Nemchiji nem in od tam nisem slishal nich novega o njegovi dejavnosti. (...) Pozdrav, v naglici, enajstega septembra 1428.

 

Pripomba: Pravzaprav Tacit ni znan v Nemchiji in menih ni naredil nich – nereshena uganka ima veliko reshitev!

 

Konstruktivne povratne informacije so dobrodoshle. Roger Pearse

Tertulijanova stran: http://www.tertullian.org/feedback.php?page=t_rpearse_tacitus_index.htm

 

Pripomba: Glej moto (op. B.J.H.)

 

 

 

Iz angl. prevedel in dodal opombe Ivo Antich.

 

o1 (Op. prev.: Ammianus Marcellinus, rimski vojak in zgodovinar iz 4. stol. n. sht.)

o2 (Op. prev.: Sulpicius Severus, 4. stol. n. sht., rimski pravnik, krshchanski duhovnik, zgodovinar, avtor znamenitih Kronik in biografije sv. Martina.

Neron je bil »uradno« porochen s tremi zhenskami in z dvema moshkima; slednja sta Pitagoras /Pythagoras in Sporus.)

o3 (Op. prev.: Josephus Flavius, Jozhef Flavij, rimski zgodovinar iz prvega stol. n. sht., rimski drzhavljan, izvorno Jud z imenom Yosef ben Matityahu, rojen v Jeruzalemu; pisal o rimski in judovski preteklosti ter o zachetkih krshchanstva; v judovski tradiciji oznachen kot konvertit.

Domicijan – ekscentrichen rimski cesar, sposoben, a tiranski, preganjal Jude in kristjane, umorili so ga dvorni uradniki leta 96 n. sht.)

o4 (Op. prev.: Servius, Orosius, Cassiodorus, Jordanes – rimski pisci, zgodovinarji med 4. in 6. stol. n. sht.)

o5 (Op. prev.: Gian Francesco Poggio Bracciolini, 1380-1459, pisec, zgodnji ital. renesanchni humanist, odrashchal v Florenci, v sluzhbi pri sedmih papezhih, v samostanskih knjizhnicah v Nemchiji, Shvici in Franciji odkril shtevilne klasichne rimske rokopise, med njimi Lukrecijevo pesnitev O naravi; prepise teh del je poshiljal prijateljem uchenjakom; med raziskovalci obstaja mnenje, da je avtentichnost nekaterih rokopisov vprashljiva.

Niccolò Niccoli, 1364-1437, Florentinec, humanist, izumitelj kurzivne pisave.)

o6 (Op. prev.: Giovanni d'Andrea ali Johannes Andreæ, ok. 1275-1348, italijanski ekspert za cerkveno pravo, njegovo delo Novella ali komentarji, 1234.

Speculum iudicale, iz 1271, pregled civilnega in cerkvenega prava, avtor je francoski pisec in shkof Guillaume Durand, tudi Durandus, 13. stol.

Julius Frontinus, rimski aristokrat, pisec, 1.-2. stol. n. sht.)

o7 (Op. prev.: Spartianus in Aulus Gellius, rimska pisca med 2. in 4. stol. n. sht.)

o8 (Op. prev.: Phyllis Walter Goodhart Gordan, 1913-1994, amerishka znanstvenica iz New Yorka, prevedla iz lat. v angl. korespondenco Bracciolini-Niccoli, izd. 1991.)

 

 

 

English