Lives Journal 8

John Donne 

 

TRIJE NAGOVORI

 

V POSTELJO GREDOCH

(Elegija, XIX)

 

Le sem, Gospa, pridi, moje mochi

upró se snu, pri delu moch mi spi.

Sovrazhnik s sovrazhnikom pred ochmi

neredko truden brez boja stoji.

Le proch ta pas, kot rajski Krog sijoch,

a dalech lepshi svet obsegajoch.

Odpni ta bleshchechi prsni okras,

da norcev vid lahko tja vstopi v vas.

Razvezhi se, ker ta ubrani glas

pove mi, da je postelje zdaj chas.

Naj proch ta steznik gre, od sreche chist,

njegov stik s tabo vzbuja mi zavist.

Razkrije tvoja halja, ko gre proch,

kot senca hribov s trat lepoto rozh.

Naj proch gre ta Diadem in razkrij

vso Krono las, ki bujne je rasti.

Zdaj proch ti chevlji, da bo tvoj korak

v to postelj, v hram ljubezni, res mehak.

Prav v takih belih haljah Angeli

ljudem se kazhejo; Ti Angel si,

Raj Mohamedov nam nesoch; cheprav

so v belem zli duhovi, pa je nrav

obojih, Angelov in shkratov zlih,

razvidna: prvi las, zlo dviga kri.

Le pusti mojim blodechim rokam,

naj spredaj, zadaj, vmes, gor, dol jih dam.

O moja Amerika! svet odkrit

kraljevski, z enim moshkim varen zid;

moj Rudnik dragotin, Imperij Moj,

kako sem blazhen kot odkritelj tvoj!

Vstopiti v te vezi je biti prost;

kjer roko polozhim, moj zhig bo gost.

Vsa nagost! Srecha je le tebi dolg,

kot dushe s teles se sleche telo,

da radost vso zazna. Dragulji ti,

ta zhensk okras se lishp Atlante zdi,

da norec, ko Dragulj mu spne pogled,

po zhenskah ne hlepi, po njem pach le.

Kot slike ali knjige zhenske vse

za laike so v blishch opremljene;

so knjige mistichne, katerih char

opisni, le za nas opazen dar,

imamo chast odkriti. Torej mi

sproshcheno kot pred Babico razkrij

vso sebe: stran vse to, ta beli sij,

tu Kèsa ni, she manj Nedolzhnosti.

V poduk se prvi slechem: to je znak,

naj se razkrijesh kakor zhe mozhak.

 

 

 

 

SMRT, NICH SE NE KOSHATI

(Sveti soneti, X)

 

Smrt, nich se ne koshati, pa cheprav

se nekaterim silna, grozna zdish;

nihche ne mre, ko mislish, da morish,

uboga Smrt, she jaz bom zhiv ostal.

Pochitek in Sen tvoj videz naj bo,

prijeten bolj, kot zdaj se kazhesh ti,

in brzh najboljshi bodo s tabo shli,

teles odresheni, dushe v nebo.

Si suzhnja Usode, kraljev, vseh muh,

in tam si, kjer je vojna, strup in bol,

in opij ali char omami bolj

kot tvoj udar; chemu potlej napuh?

Po bezhnem snu vstajenju konca ni,

in Smrti vech ne bo; Smrt, mresh le ti.

 

 

 

 

HIMNA BOGU OCHETU

 

I.

Bosh Ti oprostil mi storjeni greh,

ki bil je moj, cheprav storjen zhe prej?

Bosh Ti oprostil mi ta greh, ki grem

zdaj v teku vanj, obzhalujoch naprej?

Ko to storish, ne storish nich,

sem greshen tich.

 

II.

Bosh Ti oprostil ta greh, ki sem vanj

she druge ujel, da bil jim je vzor?

Bosh Ti oprostil ta greh, ki ga znam

prikriti leto-dve, pa vdrem se vanj?

Ko to storish, ne storish nich,

sem greshen tich.

 

III.
Moj greh je strah, da ko poslednjo nit

odvijem, bom poginil sred obal;

a s Tvojo zavezo, da bo Tvoj Sin

sijal mi v smrti, kot doslej in zdaj;

ko to storish, storish she vech,

me strah ni vech.

 

 

 

 

JOHN DONNE (London, 1572 ali 1573 – ibid. 1631); angleshki pesnik, pravnik, duhovnik (Shakespearov sodobnik – visoka renesansa, barok, zachetki klasicizma), eden najbolj nenavadnih fenomenov v angleshki in svetovni literaturi; iz katolishke druzhine (valizhanskega porekla, potomstvo Thomasa Mora) v chasu, ko je v Angliji prevladal protestantizem in so za katolichane tedaj veljale ostre omejitve (npr. nemozhnost diplome). Po sholi pri jezuitih je shtudiral pravo in bil na diplomatskih misijah za svoje plemishke mecene (potoval po Evropi, se udelezhil nekaj bitk); z Anne More, hcherjo enega od njih, se je skrivaj porochil (star 28 let, ona 17 ali 14), po razkritju krajshi zapor in umik v provinco. Po prestopu v anglikanstvo je postal she duhovnik, doktor teologije; zadnja leta je bil dobro plachan dekan londonske katedrale sv. Pavla in znamenit pridigar (mojstrska proza; mnogi citati so ponarodeli, zlasti »Ne sprashuj, komu zvoni« kot moto Hemingwayevega romana). Za zhivljenja je bil kot pesnik znan le v ozhjih krogih po rokopisih pesmi (t. i. »rokopisna kultura«), natisnjene so bile shele posmrtno; pozneje je tonil v pozabo, zaznamovan kot chudashki stihoklepec. Spet so ga zacheli odkrivati v 19. stoletju, v zachetku 20. pa so ga modernisti z Eliotom na chelu »prerodili« kot velikana angleshke poezije; danes je kultni avtor, njegov pomen »kafkovsko« raste, mestoma zveni osupljivo sodobno, za nekatere je sploh najvechji pesnik v angleshkem jeziku (v ZDA John Donne Society prireja letne simpozije o njem; Josif Brodski mu je posvetil elegijo), ostajajo pa tudi kritichni pridrzhki (zapleten stil, sholastichni intelektualizem, aroganca, machizem, cinizem, karikirano trubadurstvo ipd.).

Vsekakor je Donnova poezija »tezhko branje«; njen idiom je kompleksen, skoraj hermetichen, cheprav tudi realistichen, barochna »vechstopenjska« metafora je nabita s predirno lucidnostjo, s polihistorskim znanjem v kozmichni perspektivi, vendar je sintaksa kljub vibasti strukturi logichno pregledna, besedni tok pa poganja dramatichnost silovitih, ambivalentno in mestoma igrivo, paradoksalno-humorno izostrenih opozicij med fizis in gnozis (nekak »metafizichni naturalizem«). Pogosta je invokacija: govorechi subjekt nagovarja dolochen fenomen, ki izziva njegovo retorichno ekspresijo; predvsem gre za tri esencialne pojme Ljubezen-Smrt-Bog, ki jih kakor tudi druge abstrakcije v stilu t. i. »metafizichne pesnishke shole« pishe z veliko zachetnico in jim s tem daje posebno alegorichno razsezhnost, zmeraj s prizvokom subtilno vserazjedajoche ironije in (samo)kritichne dvoumnosti (npr. pesmi Loves War; Negative Love; Self Love).

Za Donna, ki je »elusive poet«, je namrech znachilno drzno »metafizichno« prepletanje vsakrshnih protislovij na arhetipski sledi iz pradavnih kultur (prim. »sveta prostitucija«, zlasti v templjih na Orientu; Donne omenja »ljubezni posvecheni tempelj« in »Mohamedov Raj«, v krshchanskem kontekstu provokativno, saj je islamski raj znan po t. i. huriskah; prim. tudi bujna erotichna metaforika v t. i. Visoki pesmi kot enem temeljnih religioznih tekstov: v judaizmu alegorija ljubezni med Bogom in Izraelom, v krshchanstvu med Kristusom in Cerkvijo, itd.). Prichujochi prevod skusha biti chim zvestejshi izvirniku tako vsebinsko-pomensko kot formalno; verz je desetzlozhni jambski pentameter z moshkimi zaporednimi rimami (nekaj krajshih verzov v Himni Bogu Ochetu; verjetno Donnova zadnja pesem, v drugi varianti naslov Kristusu). Ochitek kritike, da je bil Donne nemaren glede metrichnih poudarkov, je preciozen; v angleshchini je mozhno enozlozhno ali dvozlozhno branje iste besede (npr. called / callèd – gl. prvi verz v izvirniku soneta X., brez naglasa verzu manjka zlog; ibid. zachetni vokativ obichajno brez vejice, da »izgubi« samostojni naglas: Death be not proud, …; obstaja tudi Donnova elegija z istim zachetkom). Ob uposhtevanju teh in podobnih potez angleshchine se Donne tudi v formalnem pogledu kazhe kot trden klasik, slovenshchina pa pri tovrstnih prevodnih nalogah dokazuje visoko stopnjo prilagodljivosti.

 

Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich

 

 

 

English