Lives Journal 8

John Donne 

 

TRIJE NAGOVORI

 

V POSTELJO GREDOČ

(Elegija, XIX)

 

Le sem, Gospa, pridi, moje moči

upró se snu, pri delu moč mi spi.

Sovražnik s sovražnikom pred očmi

neredko truden brez boja stoji.

Le proč ta pas, kot rajski Krog sijoč,

a daleč lepši svet obsegajoč.

Odpni ta bleščeči prsni okras,

da norcev vid lahko tja vstopi v vas.

Razveži se, ker ta ubrani glas

pove mi, da je postelje zdaj čas.

Naj proč ta steznik gre, od sreče čist,

njegov stik s tabo vzbuja mi zavist.

Razkrije tvoja halja, ko gre proč,

kot senca hribov s trat lepoto rož.

Naj proč gre ta Diadem in razkrij

vso Krono las, ki bujne je rasti.

Zdaj proč ti čevlji, da bo tvoj korak

v to postelj, v hram ljubezni, res mehak.

Prav v takih belih haljah Angeli

ljudem se kažejo; Ti Angel si,

Raj Mohamedov nam nesoč; čeprav

so v belem zli duhovi, pa je nrav

obojih, Angelov in škratov zlih,

razvidna: prvi las, zlo dviga kri.

Le pusti mojim blodečim rokam,

naj spredaj, zadaj, vmes, gor, dol jih dam.

O moja Amerika! svet odkrit

kraljevski, z enim moškim varen zid;

moj Rudnik dragotin, Imperij Moj,

kako sem blažen kot odkritelj tvoj!

Vstopiti v te vezi je biti prost;

kjer roko položim, moj žig bo gost.

Vsa nagost! Sreča je le tebi dolg,

kot duše s teles se sleče telo,

da radost vso zazna. Dragulji ti,

ta žensk okras se lišp Atlante zdi,

da norec, ko Dragulj mu spne pogled,

po ženskah ne hlepi, po njem pač le.

Kot slike ali knjige ženske vse

za laike so v blišč opremljene;

so knjige mistične, katerih čar

opisni, le za nas opazen dar,

imamo čast odkriti. Torej mi

sproščeno kot pred Babico razkrij

vso sebe: stran vse to, ta beli sij,

tu Kèsa ni, še manj Nedolžnosti.

V poduk se prvi slečem: to je znak,

naj se razkriješ kakor že možak.

 

 

 

 

SMRT, NIČ SE NE KOŠATI

(Sveti soneti, X)

 

Smrt, nič se ne košati, pa čeprav

se nekaterim silna, grozna zdiš;

nihče ne mre, ko misliš, da moriš,

uboga Smrt, še jaz bom živ ostal.

Počitek in Sen tvoj videz naj bo,

prijeten bolj, kot zdaj se kažeš ti,

in brž najboljši bodo s tabo šli,

teles odrešeni, duše v nebo.

Si sužnja Usode, kraljev, vseh muh,

in tam si, kjer je vojna, strup in bol,

in opij ali čar omami bolj

kot tvoj udar; čemu potlej napuh?

Po bežnem snu vstajenju konca ni,

in Smrti več ne bo; Smrt, mreš le ti.

 

 

 

 

HIMNA BOGU OČETU

 

I.

Boš Ti oprostil mi storjeni greh,

ki bil je moj, čeprav storjen že prej?

Boš Ti oprostil mi ta greh, ki grem

zdaj v teku vanj, obžalujoč naprej?

Ko to storiš, ne storiš nič,

sem grešen tič.

 

II.

Boš Ti oprostil ta greh, ki sem vanj

še druge ujel, da bil jim je vzor?

Boš Ti oprostil ta greh, ki ga znam

prikriti leto-dve, pa vdrem se vanj?

Ko to storiš, ne storiš nič,

sem grešen tič.

 

III.
Moj greh je strah, da ko poslednjo nit

odvijem, bom poginil sred obal;

a s Tvojo zavezo, da bo Tvoj Sin

sijal mi v smrti, kot doslej in zdaj;

ko to storiš, storiš še več,

me strah ni več.

 

 

 

 

 

JOHN DONNE (London, 1572 ali 1573 – ibid. 1631); angleški pesnik, pravnik, duhovnik (Shakespearov sodobnik – visoka renesansa, barok, začetki klasicizma), eden najbolj nenavadnih fenomenov v angleški in svetovni literaturi; iz katoliške družine (valižanskega porekla, potomstvo Thomasa Mora) v času, ko je v Angliji prevladal protestantizem in so za katoličane tedaj veljale ostre omejitve (npr. nemožnost diplome). Po šoli pri jezuitih je študiral pravo in bil na diplomatskih misijah za svoje plemiške mecene (potoval po Evropi, se udeležil nekaj bitk); z Anne More, hčerjo enega od njih, se je skrivaj poročil (star 28 let, ona 17 ali 14), po razkritju krajši zapor in umik v provinco. Po prestopu v anglikanstvo je postal še duhovnik, doktor teologije; zadnja leta je bil dobro plačan dekan londonske katedrale sv. Pavla in znamenit pridigar (mojstrska proza; mnogi citati so ponarodeli, zlasti »Ne sprašuj, komu zvoni« kot moto Hemingwayevega romana). Za življenja je bil kot pesnik znan le v ožjih krogih po rokopisih pesmi (t. i. »rokopisna kultura«), natisnjene so bile šele posmrtno; pozneje je tonil v pozabo, zaznamovan kot čudaški stihoklepec. Spet so ga začeli odkrivati v 19. stoletju, v začetku 20. pa so ga modernisti z Eliotom na čelu »prerodili« kot velikana angleške poezije; danes je kultni avtor, njegov pomen »kafkovsko« raste, mestoma zveni osupljivo sodobno, za nekatere je sploh največji pesnik v angleškem jeziku (v ZDA John Donne Society prireja letne simpozije o njem; Josif Brodski mu je posvetil elegijo), ostajajo pa tudi kritični pridržki (zapleten stil, sholastični intelektualizem, aroganca, mačizem, cinizem, karikirano trubadurstvo ipd.).

Vsekakor je Donnova poezija »težko branje«; njen idiom je kompleksen, skoraj hermetičen, čeprav tudi realističen, baročna »večstopenjska« metafora je nabita s predirno lucidnostjo, s polihistorskim znanjem v kozmični perspektivi, vendar je sintaksa kljub vibasti strukturi logično pregledna, besedni tok pa poganja dramatičnost silovitih, ambivalentno in mestoma igrivo, paradoksalno-humorno izostrenih opozicij med fizis in gnozis (nekak »metafizični naturalizem«). Pogosta je invokacija: govoreči subjekt nagovarja določen fenomen, ki izziva njegovo retorično ekspresijo; predvsem gre za tri esencialne pojme Ljubezen-Smrt-Bog, ki jih kakor tudi druge abstrakcije v stilu t. i. »metafizične pesniške šole« piše z veliko začetnico in jim s tem daje posebno alegorično razsežnost, zmeraj s prizvokom subtilno vserazjedajoče ironije in (samo)kritične dvoumnosti (npr. pesmi Loves War; Negative Love; Self Love).

Za Donna, ki je »elusive poet«, je namreč značilno drzno »metafizično« prepletanje vsakršnih protislovij na arhetipski sledi iz pradavnih kultur (prim. »sveta prostitucija«, zlasti v templjih na Orientu; Donne omenja »ljubezni posvečeni tempelj« in »Mohamedov Raj«, v krščanskem kontekstu provokativno, saj je islamski raj znan po t. i. huriskah; prim. tudi bujna erotična metaforika v t. i. Visoki pesmi kot enem temeljnih religioznih tekstov: v judaizmu alegorija ljubezni med Bogom in Izraelom, v krščanstvu med Kristusom in Cerkvijo, itd.). Pričujoči prevod skuša biti čim zvestejši izvirniku tako vsebinsko-pomensko kot formalno; verz je desetzložni jambski pentameter z moškimi zaporednimi rimami (nekaj krajših verzov v Himni Bogu Očetu; verjetno Donnova zadnja pesem, v drugi varianti naslov Kristusu). Očitek kritike, da je bil Donne nemaren glede metričnih poudarkov, je preciozen; v angleščini je možno enozložno ali dvozložno branje iste besede (npr. called / callèd – gl. prvi verz v izvirniku soneta X., brez naglasa verzu manjka zlog; ibid. začetni vokativ običajno brez vejice, da »izgubi« samostojni naglas: Death be not proud, …; obstaja tudi Donnova elegija z istim začetkom). Ob upoštevanju teh in podobnih potez angleščine se Donne tudi v formalnem pogledu kaže kot trden klasik, slovenščina pa pri tovrstnih prevodnih nalogah dokazuje visoko stopnjo prilagodljivosti.

 

Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antič

 

 

 

English