Lives Journal 8

Milosh Crnjanski 

KOMENTAR K PESMI O PRINCIPU

(K pesmi »V spomin Principu«) 

 

(…)

 

Vest, da je v Sarajevu ubit avstrijski prestolonaslednik, je prishla do nas, tega sonchnega dne na Dunaju – ki se je zbudil brez enega samega oblachka – po kosilu. Prispela je v nasho kavarno (Caffé »Meinl«), v blizhini stolpa Sv. Shtefana, v chasu partije biljarda.

Zanimivo je, da nam je bila vest sporochena, sprva, tako, kakor da so v Sarajevu ubili srbskega prestolonaslednika. Natakarji so jo takshno dobili. Tako jim je rekel nash prota, po telefonu. Nasprotno mnenju, ki velja danes, ta vest ni izzvala nikakrshne konsternacije, ne med nami ne med Dunajchani, in glasba je na Dunaju igrala do vechera. Shele pozno se je nekdo spomnil, da jo je ustavil. Doba valchkov se je konchala.

Konsternacijo sta, med Dunajchani, izzvali shele krsti prestolonaslednika in njegove zhene, grofice Kotek (ki jo je Princip ubil nehote, streljaje na guvernerja Bosne, generala Potioreka).

 

Vsa postaja je bila zavita v chrnino.

Lokomotiva pa je prispela z rdechimi ochmi.

Krsta Nadvojvode je bila mnogo vechja in z mnogo vech venci kot krsta njegove zhene, ki je bila samo navadna grofica. V Avstriji ni bilo enakosti ne na dvorih ne med mrtvimi, vse pa je bilo, tudi krste, umerjeno po shpanskem ceremonialu Habsburga. V ushesih, vchasih, v snu, she zdaj slishim shum korakov avstrijskih generalov, na tem pogrebu. Stopali so s korakom lutk, zibajoch se po ritmu Chopinovega pogrebnega marsha, s svojimi dvorogimi klobuki na glavah, klobuki pa so bili okrasheni z zelenim perjem iz petelinjih repov. Slishal se je topot konj. Taka tishina je bila nastala.

Krsta Franca Ferdinanda je bila pokrita z zastavo Habsburga, rumeno, z dvoglavim chrnim orlom, starim okoli tisoch let.

Sin nekega revezha, proletarca, poljedelca, Hercegovca, she nepolnoleten, ga je bil snel z neba, z revolverskimi streli.

Atentator je imel chudno ime.

Sestavljeno iz imena princa in nadangela.

 

Evropa she danes slavi dva ubijalca atenskega tirana Pizistrata, Harmodija in Aristogejtona, v svojih sholskih udzhbenikih (ad usum delphini). Slavi tudi senatorje Rima, ki so ubili Julija Cezarja. Toda za atentatorje iz Sarajeva ni imela lepe besede, nikoli. Pa tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ni bila ocharana s temi svojimi podaniki. Dolgo ni hotela dovoliti niti prenosa kosti teh atentatorjev.

Poleg tega so, celo pri nas, nekateri iz Principa naredili Srba – provincialca, fanatika, shovinista, ki je bil, menda, zgolj igrachka v rokah shefa Obveshchevalnega oddelka srbskega generalshtaba, polkovnika Dragutina Dimitrijevicha Apisa.

Toda, atentator nam je govoril, razlochno, tudi z druge strani groba.

 

Kot je znano, je bil atentator zaprt v temnici v Theresienstatdu in tam mu je bila, menda zaradi kostne tuberkuloze, amputirana desna roka.

Vmes, med temi groznimi trenutki, so ga zaslishevali o motivih njegovega atentata. O tem obstaja dnevnik nekega zdravnika.

Princip je, seveda, priznaval, da je zhelel zdruzhitev Bosne in Srbije, odkrito pa je priznaval tudi to, da je to bil le korak do naslednjega cilja atentatorja in njegovih tovarishev.

Ta cilj je bila revolucija.

»Mi vsi smo bili bakuninovci,« so bile besede Principa.

 

Niti po vojni Princip, pri nas, ni bil priljubljena tema.

Njegovo dejanje so odobravali le nashi revezhi in mladina. Burzhoazija ni odobravala dejanja Principa. Ob koncu vojne so pri nas vsi govorili le o potrebi, da se postavi prekrasen Kosovski hram po nachrtu Meshtrovicha.

Nash veliki pesnik Duchich je, tedaj, v Srbiji videl imperatorja. Vzklikal ji je: »Ave Serbia!« (Morituri te salutant). Jaz sem napisal to pesem v slavo uboja in Principa.

 

(1959)

 

 

Iz srbshchine prevedel Ivo Antich 

 

 

 

English