Lives Journal 8

Miloš Crnjanski 

KOMENTAR K PESMI O PRINCIPU

(K pesmi »V spomin Principu«)

 

 

(…)

 

Vest, da je v Sarajevu ubit avstrijski prestolonaslednik, je prišla do nas, tega sončnega dne na Dunaju – ki se je zbudil brez enega samega oblačka – po kosilu. Prispela je v našo kavarno (Caffé »Meinl«), v bližini stolpa Sv. Štefana, v času partije biljarda.

Zanimivo je, da nam je bila vest sporočena, sprva, tako, kakor da so v Sarajevu ubili srbskega prestolonaslednika. Natakarji so jo takšno dobili. Tako jim je rekel naš prota, po telefonu. Nasprotno mnenju, ki velja danes, ta vest ni izzvala nikakršne konsternacije, ne med nami ne med Dunajčani, in glasba je na Dunaju igrala do večera. Šele pozno se je nekdo spomnil, da jo je ustavil. Doba valčkov se je končala.

Konsternacijo sta, med Dunajčani, izzvali šele krsti prestolonaslednika in njegove žene, grofice Kotek (ki jo je Princip ubil nehote, streljaje na guvernerja Bosne, generala Potioreka).

 

Vsa postaja je bila zavita v črnino.

Lokomotiva pa je prispela z rdečimi očmi.

Krsta Nadvojvode je bila mnogo večja in z mnogo več venci kot krsta njegove žene, ki je bila samo navadna grofica. V Avstriji ni bilo enakosti ne na dvorih ne med mrtvimi, vse pa je bilo, tudi krste, umerjeno po španskem ceremonialu Habsburga. V ušesih, včasih, v snu, še zdaj slišim šum korakov avstrijskih generalov, na tem pogrebu. Stopali so s korakom lutk, zibajoč se po ritmu Chopinovega pogrebnega marša, s svojimi dvorogimi klobuki na glavah, klobuki pa so bili okrašeni z zelenim perjem iz petelinjih repov. Slišal se je topot konj. Taka tišina je bila nastala.

Krsta Franca Ferdinanda je bila pokrita z zastavo Habsburga, rumeno, z dvoglavim črnim orlom, starim okoli tisoč let.

Sin nekega reveža, proletarca, poljedelca, Hercegovca, še nepolnoleten, ga je bil snel z neba, z revolverskimi streli.

Atentator je imel čudno ime.

Sestavljeno iz imena princa in nadangela.

 

Evropa še danes slavi dva ubijalca atenskega tirana Pizistrata, Harmodija in Aristogejtona, v svojih šolskih udžbenikih (ad usum delphini). Slavi tudi senatorje Rima, ki so ubili Julija Cezarja. Toda za atentatorje iz Sarajeva ni imela lepe besede, nikoli. Pa tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ni bila očarana s temi svojimi podaniki. Dolgo ni hotela dovoliti niti prenosa kosti teh atentatorjev.

Poleg tega so, celo pri nas, nekateri iz Principa naredili Srba – provincialca, fanatika, šovinista, ki je bil, menda, zgolj igračka v rokah šefa Obveščevalnega oddelka srbskega generalštaba, polkovnika Dragutina Dimitrijevića Apisa.

Toda, atentator nam je govoril, razločno, tudi z druge strani groba.

 

Kot je znano, je bil atentator zaprt v temnici v Theresienstatdu in tam mu je bila, menda zaradi kostne tuberkuloze, amputirana desna roka.

Vmes, med temi groznimi trenutki, so ga zasliševali o motivih njegovega atentata. O tem obstaja dnevnik nekega zdravnika.

Princip je, seveda, priznaval, da je želel združitev Bosne in Srbije, odkrito pa je priznaval tudi to, da je to bil le korak do naslednjega cilja atentatorja in njegovih tovarišev.

Ta cilj je bila revolucija.

»Mi vsi smo bili bakuninovci,« so bile besede Principa.

 

Niti po vojni Princip, pri nas, ni bil priljubljena tema.

Njegovo dejanje so odobravali le naši reveži in mladina. Buržoazija ni odobravala dejanja Principa. Ob koncu vojne so pri nas vsi govorili le o potrebi, da se postavi prekrasen Kosovski hram po načrtu Meštrovića.

Naš veliki pesnik Dučić je, tedaj, v Srbiji videl imperatorja. Vzklikal ji je: »Ave Serbia!« (Morituri te salutant). Jaz sem napisal to pesem v slavo uboja in Principa.

 

(1959)

 

 

Iz srbščine prevedel Ivo Antich

 

 

 

English