Lives Journal 8

Rajko Shushtarshich

 

 

ENDOFAZIJA III

 

Iz metastvarnosti – neposredna dejstva zavesti

ter nasha vsakdanja stvarnost

 

»Ko bi bila svoboda povsem izgubljena,

zunaj tega sveta,

bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi,

obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali.

Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu,

celo ko je to okrasheno, ne! ...«

Étienne de La Boétie 1

  

Pa vendar se vsak ples za vsakega plesalca nekako koncha, bi za konec najinega pogovora (v Endofaziji II) 2 pripomnil Henri (je menil Shus):

 

HENRI

Na Étiennov zakljuchni moto torej stavish veliko; ali ta ne izkazuje bolj tvoje vere in upanja, kot pa neposredna dejstva tvoje zavesti?

SHUS

Z Étiennom sem pogovor zachel zhe v prvi shtevilki Revije SRP 1/2, z njegovim napotkom zhelim okrasiti smoter Revije SRP 111/112. Nichesar mi ni bilo treba verjeti, nichesar predpostaviti, nichesar dokazovati, ker neposredna dejstva zavesti, o katerih govori, so vsakomur neposredno preverljiva.

HENRI

(se poshali) Upajva, da je tako. Le da je malo teh,  ki jih preverjajo.

SHUS

Sicer je vse le ples senc – ko sence odpleshejo svoj zadnji ples?

HENRI

Ne, ne, to pusti, pravi odgovor je oseben.

SHUS

Moj ples, natanchneje recheno –  bolj poplesavanje moje sence, se koncha tako kakor ples vsakogar; tako, kot sem zhivel, tako ...

HENRI

Bom vprashal drugache, je imel ta ples zate smoter, ti je bil v radost?

SHUS

Radostilo me je, da smo preostali sodelavci, skupaj z novimi,  izpolnili dvajsetletni program revije.

HENRI

V spisih, ki si jih oznacheval za utopije, si vendarle nakazoval nekoliko dolochnejshe okvire.

SHUS

Marsikaj se mi je napletlo v ta splet.

HENRI

Na primer?

SHUS

Na primer: globalni bilingvizem, to je, da bi imel vsak narod svoj govor in jezik in pisavo, da bi ga ne izrival noben drug jezik-govor, ker bi hkrati vsi na planetu imeli she en skupen globalni jezik;

pa she slovensko pisavo za Slovence, pisavo, ki temelji na latinskih znakih, kot smo jo nekoch zhe imeli – danes vsaj za tiste, ki bi jo hoteli;

temu bi dodal she mojo utopichno zheljo, da bi seme SRPa nekoch vzklilo.

HENRI

Nihche ti ne prepoveduje svobode misli in pisanja, Revija SRP redno izhaja, in poleg je she slovensko-angleshka revija Lives Journal … Mar to ni dovolj, tega ni mogoche kar tako, enostavno zavrechi.

SHUS

Srchno upam, da ne, a dandanes je vse to sistematichno spregledovano.

HENRI

Potemtakem ti je do institucionalnega priznanja povrshinskega jaza vech, kot si sebi pripravljen priznati.

SHUS

(v vidni zadregi, momljaje) Saj pravish, da globlje sebstvo tvori s povrshinskim jazom eno in isto osebnost. Vchasih me zanese v to smer, posebej ko gre za nashe mistvo.

HENRI

(nagajivo) Na primer, v tvojih Pismih zavednim Slovencem. V njih vendarle izrazhash nek cilj, ciljev pa ne marash. Omejiva se raje na delokrog revije. Kaj ste v resnici hoteli?

SHUS

Iskali smo odtenke dushe in iskre duha.

HENRI

In koliko tega ste nabrali?

SHUS

To bodo, che bodo, razbrali kasnejshi bralci-zapisovalci; pochakati velja kar nekaj deset let, vsaj dotlej, ko bo premenil sistem. Prej pa bi bilo glede tega nesmiselno karkoli prichakovati, vnaprej bi bilo ujeto v zamegljevalne razprave sistemskih vlogoslovcev. Meni osebno pa bi zadoshchal en sam bralec-zapisovalec.

HENRI

(hudomushno) Enega zhe imash.

SHUS

(se izgovarja) Za vsak primer. Obchasno sam sebe preberem, kaj ponovim, kdaj tudi ponovno zapishem. Od nekdaj pa je bilo tako:

 

Od enega zapisovalca

do drugega,

sogovornika zunaj chasa,

prav zanj;

tako je zhivela,

se ohranjala;

in prezhivela veliko grbov,

zastav in drzhav,

in vseh vrst krizhev —

simbolov mochi.

 

HENRI

(doda) V svetu senc!

SHUS

In v vmesnem svetu – v svetu paralelne stvarnosti – tudi!

(Paralelna stvarnost je Shusu v igri Paralelna igra administrativni ali zapisnishki parastvarnosti pomenila vse: vse bistveno, tisto, chesar nikakor ni mogoche izpustiti, zamolchati, ne da bi s tem zmalichili resnico v navadni stvarnosti.)

HENRI

Naj bo tako, ker si jo res dobro zastavil. Pojasni jo torej she enkrat, ampak kolikor mogoche kratko – to svojo Paralelno stvarnost – ker o njej si izchrpno porochal zhe v dveh spisih.

SHUS

(premisli, in se, resda tezhko, odlochi za njeno predstavitev iz igre)

Paralelna stvarnost, ki stvarni stvarnosti igrivo sledi, jo razkriva, je samo v pomoch dramaturshkim teamom za lazhjo razchlenitev in uprizoritev oz. neuprizoritev kochljivih prigod nastopachev.

Sicer pa sta zame v igri Paralelne stvarnosti le dva igralca. Eden je individuum svobodne volje, drugi igralec pa je igra usode. Igra je v tem, da se posameznik neprestano poigrava s svojo svobodo, vechinoma na rachun svoje slave; se svobodi odreka, vchasih se ji izmika v korist (determinizma) vloge. Zato pa se obchasno z njim grdo poigra usoda. V Paralelni stvarnosti se namrech (bistveni) dogodki dogajajo sochasno. Le po neki napaki transcendence, v neki chudni zanki chasa lahko posameznik (individuum) vidi. Che se dovolj poglobi, poduhovi ali dovolj vzhivi vanjo, vidi, kaj se bo v navadni stvarnosti zgodilo, ker se je v paralelni stvarnosti zhe zgodilo oziroma se pravkar dogaja. Ochitek, da so v igri zhenske vloge zapostavljene, premalo usodne, je povrshen. Saj je usoda, tudi ko je pojmovana kot politika, zhenskega spola. 

HENRI

(ga zbode, a ne v zhaljivem tonu) Za tvojo predstavitev vmesne stvarnosti to ni neprichakovan izbor, je namrech zhe v obeh predhodnih spisih o njej.

SHUS

Vsaka drugachna predstavitev bi bila daljsha, lahko bi se vlekla, razvlekla v navadno stvarnost.

HENRI

(odvrnene) Niti ni slaba utemeljitev, za ta izbor namrech ...

Zdaj pa she ti meni povej, kaj te je tako vznemirilo v mojem eseju? A na kratko, v nekaj besedah.

SHUS

(ne lochi vech dobro med sogovornikoma, kdo koga sprashuje,

kdo komu pojasnjuje, on Henriju ali Henri Shusu, a ve, da tako prezhemanje misli za endofazijo ni nenavadno)

She najbolj me je vznemirila – ganila ideja svobode – svoboda kot neposredno dejstvo zavesti, in pa ideja prezhemanja dejstev zavesti – beseda prezhemanje. Ali lahko povzamem tvoje besede in moj komentar?

HENRI

(Ne reche nichesar.)

SHUS

(to razume kot privolitev, zato povzame torej svoj prvi poskus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu iz Eseja o neposrednih dejstvih zavesti.) 3a

 

 

 

 

 

 

Rajko Shushtarshich

 

O NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI

 

(Poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu

iz “Eseja o neposrednih dejstvih zavesti”)

 

a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,

kjer chasa ni, je samo trajanje,

obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,

vsakomur dojemljive, preverljive,

nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,

ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,

samo, che on to sam hoche, jih bo nashel

le v sebi, sebstvu svojem.

 

Nerad se sklicujem na avtoritete, kot je to navada v akademskih krogih, vendar v tem primeru je obravnavano vprashanje tako pomembno in hkrati v nashem chasu in prostoru tako neprimerno, da bom glavno breme prevalil na sogovornika: Henrija Bergsona. Na ta nachin bom morda z nekaterimi vzpostavil komunikacijo, ki je brez njega ne bi mogel. Tema pogovora med vami, Henrijem Bergsonom in mano, che naj bo komunikacija kolikor toliko zadovoljiva, nam mora biti blizu, to je poglobiti se moramo vanjo, v idejo svobode, ki je vrednotam bistvena. Navadno se pred bralca v takem primeru postavljajo tale vprashanja:

Ali se je bralec, njegov jaz, pripravljen poglabljati v idejo Henrija Bergsona, njegov jaz, njegovo sebstvo, svojskost?

Ali sem to storil jaz, moj jaz? Poenostavljeno recheno, ali sem ga v bistvu razumel?

Ali smo vzpostavili globljo komunikacijo od zgolj formalne, tisto, ki je za simboli in jo simboli le simbolizirajo?

Zelo radi pa bralci zamolchijo sebi in drugim temeljno vprashanje komunikacije, sporazumevanja, sorazumevanja, in to je:

Ali je res tako? A to vprashanje skepse, naj bo izgovorjeno ali neizgovorjeno, je stalno prisotno v komunikaciji. Ne ali je res tako v odnosu do idej v dialog vpletenih in nekoliko tudi drugih mogochih avtorjev, ki mu jih asociacijsko mishljenje venomer vsiljuje, ampak ali je res tako z gotovostjo, t.j. v odnosu do njemu lastne apriorne vednosti. On to zhe apriori ve. Za bolj skeptichne bralce pa bi rekel, da to vedo vsaj kot mozhnost. Chlovekov um ne more umeti nichesar, chesar v bistvu zhe ne ve. Intuitivno dojemanje je kot vzbujanje praspomina. In tako to velja za chlovekovo etichno intuicijo, “kategorichni imperativ”. Chlovek ne more globlje vrednotiti nobenega ravnanja, ki ga sam v bistvu ni dozhivel. Za skeptika pa bi rekel, da je vrednotenje dejanja mogoche potem, ko se tako vzhivi, poglobi v ravnanje drugega, kot da bi bilo to njegovo lastno ravnanje. Ker v komunikaciji vechinoma posredujemo, izmenjujemo ideje, misli, obchutenja prek medijev (srednikov), kaj radi pozabimo, da smo bistveno vezani na posredovanje nashega povrshinskega jaza in da posredujemo dejstva zavesti prek mrtvih simbolov, jezika v nashem primeru. Potemtakem ne bo odvech, che posvetim nekaj mrtvih besed jeziku in nachinu prevajanja teh simbolov v zhiva dejstva zavesti.

Moje vodilo pri prevajanju mrtvih simbolov je takole:

Tisto, kar zhelim ujeti, je celota misli in globina ideje. Za stil jezika, ki je kljub svojemu mrtvilu nedvomno pomemben, nisem kaj prida nadarjen, nobenemu lingvistu bi ne mogel oporekati. Tudi prevod Henrija Bergsona je vsekakor lahko sporen, she posebej, ker ni prevod originala, ampak je prevod prevoda. Trdim, da to ni bistveno. Dodatno pa ga kazijo she oklepaji in podchrtavanja, ti so po moji krivdi in so bolj za skeptike in analitike, lepshe se prevod bere brez njih. Sprememb v prevodu nikakor ne bi mogel utemeljiti drugache, kot da to delam zgolj po obchutku, in morda bi me v tem podprl celo kak shirokogruden lingvist.

Che pa bi vseeno skushal analizirati ta obchutek, bi dejal:

Posamezni simbol, besedo, tudi vech besed hkrati, je mogoche zamenjati, ne da bi pri tem sestavljeni simbol, stavek, ki izrazha zakljucheno misel, idejo, vrednoto utrpel shkodo, che se pri tem le drzhimo nekaterih principov. Preden navedem te principe, naj poudarim, da je za intuicijo to en in isti princip, ki mu sicer rechemo obchutek. To pa je tako le, che je bistvena zhiva misel in ne mrtev stavek.

Estetika misli, ki je pred estetiko simbola in jo ta skusha samo izraziti, lahko narekuje modifikacijo simbola. To je estetski razlog modifikacije simbolov.

Razpoznavanje ideje je pred formalno jasnostjo simbola ali sestavljenega simbola, na primer stavka.

Etika intence simbola je samovolja simbola, natanchneje: navada. Shablona jezika ne more diktirati misli, ideje, vrednote, tega, kar je njeno notranje bistvo, kar jo rojeva. Etika misli je pred intenco simbola.

Ti trije principi pa se med seboj solidarno dopolnjujejo in nam pomagajo v izrazhanju svojih misli, idej, obchutenj. Pri prevodu pa je to nevarno pochetje, vendar tudi tu ne gre brez tega. Vedeti moramo, da nihche ne misli dvakrat iste misli in da je nihche ne bi mogel izraziti dvakrat na isti nachin. Kolikor pa k temu vendarle tezhimo, smo zhe zhrtve shablone svojega izrazhanja v svojem jeziku.

Che uvedemo v solidarnost treh principov na horizontalni ravni, to je pomembno, she njihove parne kombinacije, se stvari, simboli in pravila strahovito zapletejo: tezhimo k principu etosa spoznavanja in spoznavanju etichnega (kar ni isto), k lepoti etosa in etichni lepoti, k spoznavanju lepote in lepoti razpoznavanja. Toliko o horizontalni osi komunikacije.

Za vzpostavitev komunikacije pa je bistvenejsha vertikalna os v strukturiranju dejstev zavesti. Prodiramo v globinske sloje zavesti, poglabljamo se v najgloblje plasti nashega jaza, pri chemer se poglabljanje jaza v nadzavest bistveno razlikuje od poglabljanja v podzavest in njunega formaliziranega pristajanja na nivoju vsakdanje povrshinske zavesti nashega jaza.

Tako nekako, po tem analitichnem zapletu, ekvilibrizmu razuma, zopet pristanemo pri dejstvu, da celostne komunikacije ni mogoche vzpostaviti ne eksaktno ne analitichno, ker je razumu nerazumljiva, ko zadeva v sfero sintetichnega uma, in se zopet prepustimo le “obchutku – intuiciji”.

Che jezikoslovci v nasprotju z nami mislijo, da je jezik zhiv, potem najbrzh mislijo na to spreminjanje mrtvih simbolov, ki jih ozhivlja zavest, duh. Na tako misel z lahkoto pristanemo, saj je le simbolichna. Ne moremo pa pristati na misel, da bi chlovek, ki je bitje uma, mislil z besedami in stavki. Tako pochasi ni mogoche misliti ali tako hitro ni mogoche govoriti, pisati, peti, igrati, slikati. Che bi tako, do kraja sformalizirano mishljenje bilo sploh mogoche, bi bilo to mrtvo. Cheprav je mishljenje zhe umiranje vednosti (Platon v Simpozionu), pa je vendarle neizmerno bolj zhivo kot jezik, ta svet mrtvih simbolov. Do kraja sformalizirano sporochilo bi nichesar ne posredovalo, razen gore chrk in gomile papirja in zvokov brez pomena. Zdi se, da se hoche nasha civilizacija priblizhati ravno temu stanju do mere, kolikor je to le mogoche. Simbolno recheno, jezik ne more vzpostaviti diktata duhu jezika, razum pa ne umu.

Che se to vseeno tako pogosto dogaja, se dogaja, ker je pach tako, da slon, ki je mochan, uchi vrabca letati, slavca pa she peti povrhu. Pridruzhijo pa se slonu she manjshe zhivali, ki imajo trsho kozho.

Kljuch vsake komunikacije je notranji govor (endofazija). Kot otroci smo se ga zacheli sramovati in odrasli so nas uchili vljudnega in praznega zunanjega govora, ki tako zelo malo pomeni. Vseeno pa se kdaj pa kdaj skrivoma pogovarjamo s sabo in chudno – takrat slishimo tudi druge.

Tako lahko tudi Henrija Bergsona prevajam, che nochem biti le mehanichni prevajalec, v odnosu do svoje strukture zavesti, njegov tekst mi je le vodilo, kam bom usmeril misli, kako bom poglabljal dojete ideje ali, drugache recheno, po katerih hodnikih zavesti bom hodil, kajti misli vsakogar uhajajo po svojih poteh, in che se nekomu vendarle pustim voditi, potem mi je ta blizu, in che se nekomu ne pustim voditi in ko se mu ne pustim voditi, mi je tuj. Vedno pa smo neposredni in pristni v odnosu do svoje strukture zavesti, le njo poznamo. In tako je bil Bergson, ko je mislil svoj esej, najprej v odnosu do strukture svoje zavesti. In od tam, od koder ve on, od tam vemo tudi mi, le zato je vsaka komunikacija sploh mogocha. Vendar ne pozabimo – govorimo o neposrednih dejstvih zavesti.

Uvod v poizkus predstavitve Bergsonove misli je nekoliko daljshi, ker zhelim z njim dosechi komunikacijo, ki bi vendarle presegla zgolj formalno logichno razpravljanje. Predvsem z njim ne razpravljam, ampak soglasham, skusham se z njim uglasiti. Rekel bi, da moj pristop k njegovi misli ni kritichen ali opozicionalen, chesar sem veliko bolj vajen, ampak izrazito afirmativen. Afirmativen pa je zato, ker nimam chemu oporekati, zopet pa se to nanasha na bistveno, in izbral sem za predstavitev to, kar je pri Henriju Bergsonu zame bistveno in nikakor ne menim, da je to nujno zanj bistveno ali da bi to moralo biti she za kogarkoli enako bistveno. To pa moram sedaj skushati kratko predstaviti z njegovimi besedami, she prej pa s svojimi:

Stanja zavesti so gotóva in vsakomur preverljiva realnost, so apriorna dejstva. To pomeni, da imajo vechjo gotovost in neposredno preverljivost kot na primer posredovana dejstva, informacije, ki jih nismo in jih ne moremo neposredno preveriti. O takih posrednih dejstvih bo tako ali tako she prevech izgovorjenih besed. Cheprav jih oznachujejo iste besede, je njihov pomen in izvor povsem razlichen, predvsem pa so nepreverljiva dejstva, so dejstva iz preprichanja in tudi njihova gotovost je gotovost iz preprichanosti. Intuicija prodira v stanja zavesti globlje, kot je to analitichnemu razumu sploh mogoche.

Svoboda je kljuchno dejstvo zavesti, je ideja, je pojem, je vrednota. Svobode ni mogoche definirati. Vrednote so stanja zavesti, ki so zanjo bistvena, vrednote zavest orientirajo. Vrednote so neposredna stanja zavesti, so entitete duha, so to, kar duh je. Lahko bi rekli, da so etichna komponenta idej ali etichna komponenta “estetskih vrednot”. Strukturirajo se iz dveh subjektov: iz nashega globljega jaza – sebstva in iz nashega mi, pri chemer je vpliv nashega jaza na nash mi relativno majhen. Enako pa je v obrnjeni relaciji, ne moremo sprejeti nashega mi, che ga ne pomirimo s svojim osebnim jaztvom. Nash mi sprejemamo v individualni variaciji kot osebno vrednotno orientacijo. Razlika pa vseeno ostane. Vrednote strukturirata dva subjekta. Strukturira jih “moj” jaz in strukturira jih “nash” mi. In ta razlika je za oba bistvena. Iz sebe in svojega svojstva chlovek ne more, toliko, kolikor je nereduktibilno bitje, individualnost. Ostane pa tudi obcha veljavnost nashih vrednot, sicer jih tudi nash jaz kot takih ne bi razpoznal. Drugo pa je, che rechem, da vrednote strukturiram jaz in strukturirajo mi jih drugi, ker takrat mislim na svoj povrshinski, vsakdanji jaz, na vrednotni sistem tega reduciranega jaza – ega, in na institucionalni, socialno veljavni vrednotni sistem (ki sem ga obravnaval v knjigi Traktat o Svobodi ali vrednote sistema 4).

Med vsemi vrednotami, orientacijami duha ali dushe – ne vem, zakaj bi moral biti ta simbol pomensko razvrednoten in reduciran – pa ima svoboda she prav poseben status. Tako tezhko jo je s simbolom izraziti. Tako polna ali tako prazna beseda je to: svoboda. Vendar smo si gotovi, da globlje ko prodiramo v stanje zavesti, bolj poln je njen pomen, blizhe smo njenemu bistvu, in vemo, da je v zvezi z vsemi vrednotami, idejami in da jim njena globina spreminja pomen, jim daje barvo in ton in smisel.

 

 

_______

Opomba Shusa: Z gornjim uvodom Shus sicer ni bil prevech zadovoljen, tu in tam bi imel kaj pripomniti, Henri zagotovo she vech, a se je vzdrzhal vsakrshne pripomnje. Posebej she zato, ker bi zdaj tu moral nujno slediti Shusov povzetek Iz Bergsonovega Eseja o neposrednih dejstvih zavesti 3.

(Skrajshanje povzetka nikakor ne bi bilo primerno, za predstavitev v celoti  na tem mestu pa je preobsezhen, objavljen bo v nadaljevanju  Endofazije III in objavljen je  bil v Reviji SRP 39/40, 2000).

V njem govori Henri sam zase!

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp39/henbe39/onepo39.htm

 

 

 

(Henri na povzetke seveda ne odgovarja, Shusu pa se zdi, da nekaj bistvenega manjka; o nechem, kar ga pogosto preganja – mu ne da miru, ga hoche she vprashati.)

 

HENRI

(kot bi ga uslishal) Zakaj te tako vznemirja vprashanje smrti – o smrtnosti dushe?

SHUS

Bolj ko nam je blizu, bolj nas vznemirja.

HENRI

Pogojuje to strah – pomanjkanje poguma, ali pa bolj rado-vednost? Kajti ako prevech prevladuje prvo, se oddaljujete od vednosti, ako pa drugo, utegnete zgreshiti svoj smoter bivanja.

SHUS

Zdi se mi, da oboje, zdaj eno zdaj drugo, prezhemata se. Glede tega si res nisem gotov.

HENRI

Nisi gotov glede chesa? Bolj dolochno se izrazi!

SHUS

Mislim glede tega, ali po smrti dusha ohrani svojo individualnost?

HENRI

Kaj bi pa sicer lahko she ohranila?

SHUS

Res bi tezhko nashel she kaj drugega, kar bi se mi zdelo bolj bistveno.

HENRI

Radovednost je nasploh lepa lastnost, to zhe moram rechi. A chudim se, da vas toliko vznemirja zhivljenje po smrti, bolj malo pa to, kar vam je na dosegu uma, in kar je pravzaprav ves smisel individuumovega bivanja.

SHUS

Ja, to je res chudno, zdaj mislim, da izvira ravno iz rado-vednosti. Zhelja po vednosti onkraj dosegljivega je vechja od zhelje po vednosti, ki je dosegljiva, tako chudovita – in je sama po sebi chudezh.

HENRI

Prehitevanje pa je za vednost pogubno.

SHUS

Ko zatavam – se povsem izgubim, potem se vracham nazaj k pravilni predstavi: “pravilna predstava dela nekako srednjo stopnjo med vednostjo in nevednostjo.”

HENRI

Vrachash se k Sokratu oziroma Platonu in svojim sogovornikom zunaj chasa. Pri tem si zamolchal, skushal zatajiti oba(dva), ki sta bila zate najpomembnejsha sogovornika.

SHUS

Pisca prvotnih dveh gnostichnih evangelijev Janez Krtstnik in Janez Evengalist sta mi bila dostopna le posredno, prek neznanega posrednika, pogovarjal sem se lahko le z neznanim zapisovalcem, mar ne? Od kod potem njemu ta vednost?

HENRI

Hochesh rechi, da je za tebe ta neznani zapisovalec dojel resnico, in she vech kot njo: dojel je vednost iz gnoze ali gnozo neposredno – dve razlichni besedi za isti chudezh; zapisal jo je tako, da z gotovostjo lahko rechesh, da je to zate chudezh.

SHUS

Vendar je sporochilo shifrirano, ni lahko deshifrirati njegovega zapisa. She bolj chudno pa je, odkod meni poprejshnja vednost, brez katere namrech ne bi nashel ne razumel in ne dojel bistva sporochila, kaj shele, da bi ga dojel v njegovi celostni podobi. Nikoli ne bom razvozlal, kako sem v resnici prishel do njiju.

HENRI

Si poskushal?

SHUS

Nichkolikokrat. Vsakdanja razlaga, kako sem prishel do Janezovega razodetja (to je Evangelija po Janezu), bi vechini zadoshchala; nekam logichno si slede analize, raziskovalna porochila, razprave, traktat, in potem “razodetje”. Vendar v resnici ni nobene logichne povezave, niti zakonitosti niti nuje ni v tem sosledju.

HENRI

Kako pa je bilo v resnici?

SHUS

V resnici je bilo chisto drugache. V mestu Piranu na Jadranskem morju sem imel privez jadrnice Ariadne. Nega vechera sem si pred spanjem dejal: “Nocoj si zastavim vprashanje. Che Oni so, bom nocoj sanjal o Njih, Njihov vrednotni sistem hochem vedeti.”

HENRI

In she danes ne vesh, kdo so Oni in kakshen je njihov “sistem”.

SHUS

Vem le to, to pa z gotovostjo, da to ni sistem. Je nekaj, kar je vech kot katerikoli meni znani sistem.

HENRI

In ta vednost ni ravno malo, a ne zanemarjaj dejstev, kot so prebliski intuicije uma.

SHUS

Hvala, Henri, le da meni tvoj svèt niti malo ne poteshi moje rado-vednosti o Njih.

HENRI

Mimogrede recheno, tudi s Sokratom se nisi pogovarjal neposredno, pogovarjal bi se lahko kvechjemu s Platonom; tudi z mano se ne pogovarjash neposredno. Posrednik si ti sam, in moram rechi, da precej osamljen. Odgovor na tvoje vprashanje pa je: poprejshnja vednost ni poprejshnja, natanchneje, take vednosti ni. Vednost je v trajanju.

SHUS

Tezhko razumem. Potemtakem se ne pogovarjam s sogovorniki zunaj chasa? Mar se pogovarjam le z njihovimi mislimi, idejami, vrednotami, in se dozdevno dotaknem tudi njihovih obchutenj? A teh chudnih nakljuchij je le malo prevech, da bi jih lahko kar tako sprejel kot verjetne razlage.

HENRI

(hudomushno) Ta tvoj: “le” zagotovo ni primeren izraz. Tako si nakljuchno odprl moj esej na strani 102 in pismo nakljuchno pri Evangelistu Janezu. Tudi vse druge pomembne odlochitve v tvojem zhivljenju se ti zde bolj ali manj nakljuchne.

(potem pa resneje) Glede teh nakljuchij in vseh drugih, ki so bila za tebe resnichno pomembna, pa moram rechi, da jih je res veliko, in res so zagonetna. So te vsaj vzradostila?

SHUS

Nadvse so me prevzela. In kot sem zhe dejal, in kar je smeshno – nekatera so me ganila do solz. Zdaj se mi vchasih zazdi, da sam ne bi zmogel ... Brez vseh teh nakljuchij bi te ne mogel slishati v svojem notranjem govoru. Upal sem tudi, da bom morda vsaj z nekaterimi v nashem mi-stvu vzpostavil komunikacijo, ki je sicer ne bi mogel.

HENRI

Podlechi sentimentalnim reminiscencam seveda ni dobro, a je lahko kdaj pa kdaj za koga spodbudno. Poprejshnja vednost pa ni ne apriorna ne aposteriorna, ker sta obe  v trajanju. Resnichni svet je v trajanju – dostopen z intuicijo uma:

“Naj bo dovolj, che rechemo, da nepremishljena silovitost, s katero se opredeljujemo (orientiramo) v dolochenih vprashanjih, v veliki meri dokazuje, da ima nash razum instinkte: kako bi si (sebi) sicer predstavili te instinkte, che ne s poletom, ki je skupen vsem nashim idejam, vrednotam, to je s skupnim prezhemanjem.” (64)

SHUS

Svet senc nam je le navidezno bolj jasen in razumljiv. Mimogrede, Sokratova smrt mi ne gre v skladno predstavo z njim, zdi se mi, da bolj odseva Platonovo zamisel velichanja drzhave. Sokrat bi se po mojem skromnem mnenju srechal s smrtjo (popil trobeliko) iz povsem drugih razlogov.

HENRI

Katerih?

SHUS

Ravno nasprotnih, iz razocharanja nad svetom senc, posebej nad drzhavo (institucijo, sistemom). Morda pa bi bilo za pravilnejsho predstavo o njegovi smrti treba dodati she to, da si jo je Sokrat zhelel iz rado-vednosti, iz silne zhelje po vednosti o tistem onkraj.

HENRI

Individualnost zunaj chasa je nekoliko drugachna kot v svetu senc, povsem svojska je. Mar ne?

SHUS

Ta dvom me mochno razjeda.

HENRI

Dvom je dober pomochnik, je tvoj shchit zoper lahkovernost, ki bi ti jo kdorkoli tezhko ochital. Glede neposrednih dejstev pa: ne gre za to, kako ali koliko si ji dojel; pomembno je, ali si jih zhivel.

 

 

NI KONCA! KJER CHASA NI, JE SAMO TRAJANJE

 

 

 

 

 

 

ENDOFAZIJA III – drugi del

 

Poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu

iz “Eseja o neposrednih dejstvih zavesti”

 

Naj bo dovolj, che rechemo, da nepremishljena silovitost,

s katero se opredeljujemo v dolochenih vprashanjih,

v veliki meri dokazuje, da ima nash razum instinkte: kako bi sebi sicer predstavili te instinkte, che ne s poletom, ki je skupen vsem nashim idejam, vrednotam, to je s skupnim prezhemanjem.

Henri Bergson

 

Prevajanje naslovov je obchutljiva zadeva, podvrzhena je najrazlichnejshim intencam. Prav lahko pa bi na primer esej zamenjal z razpravo, saj ga tisti, ki ljubijo predvsem razprave, zhe tako razumejo kot razpravo o ideji trajanja in ideji svobode. Nekoliko svobodnejsha variacija posameznih simbolov naslova bi lahko bila na primer taka: To, kar oznachuje beseda “neposredno”, bi lahko oznachili kot: pristno, istochasno, sochasno; besedo “dejstva” pa bi lahko zamenjali z besedami: podatki, data, danosti, informacije ali celo osnove; “zavest” pa: s psiho, dusho, duhom, jaztvom, sebstvom, in tako naprej. V tako variiranem pomembnem sestavljenem simbolu, kot je naslov, bi s kombiniranjem posameznih simbolov lahko izrazili prav zanimive naslove. No, branje eseja pa postavi stvari spet nekoliko nazaj na svoje mesto in pri nekaterih naslovih bi bili bralci lahko she prav posebej razocharani, kot na primer tisti, ki bi radi vedeli, ali chlovek ima dusho ali je nima; ali pa tisti, ki ishchejo duhovnost le v knjigah; ali tisti, ki vidijo zgolj materializirano, objektivizirano zavest, le tisto, ki je v zunanjih simbolih, ko je tam pravzaprav she ni, in tako naprej. Moramo pa si biti na jasnem, da to, kar je prepovedano analitichnim ekspertom, bralcu ni. Bralci povsem svobodno in avtomatichno prevajajo simbole v sebi ustrezne in to delajo tudi, ko berejo v svojem jeziku, in noben pameten avtor jim tega ne brani, variacijo pomenov in polipomenskost si shteje v chast; ker ve, da so besede same po sebi mrtve, se zheli sporazumeti she s tem, kar te le oznachujejo. /Uvod.: Rajko Shushtarshich/

 

 

 

_______

Kasnejsha opomba: Tudi  pri tem uvodu se je Shus vzdrzhal vsakrshne pripomnje.

Njegovi vmesni komentarji v  predstavitvi Bergsonovih misli so zgolj  vzporedni prebliski intuicije uma, zasnova mnogih kasnejshih endofaznih pogovorov z njim. Bistveno je to, kar govori Henri sam zase!

 

 

 

Henri Bergson

 

ESEJ O NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI

 

O IDEJI SVOBODE

 

“Sedaj lahko formuliramo nashe pojmovanje svobode.

Svobodo imenujemo odnos konkretnega jaza in dejanja (deja), ki ga ta vrshi (udejanja). Tega odnosa se ne da definirati ravno zato, ker smo svobodni. Analizira se stvar, ne rasti: razchlenjuje se razsezhnost in ne trajanja. Ali pa, che nikakor ne morete prenehati z analizo, rast nezavedno spreminjate v stvar, trajanje pa v razsezhnost. Samo s tem, ko hochete razchleniti konkretni chas, zhe razprostirate njegove trenutke v homogenem prostoru; namesto dejstva, ki se ostvarja, postavljate dovrsheno (konchano) dejstvo, ko ste zhe zacheli s tem, da ste na nek nachin zamrznili aktivnost nashega jaza, se spontanost pred vashimi ochmi pretvarja v inercijo, svoboda v nujnost. – Zato bo vsaka definicija svobode pritrdila (na koncu dala prav) determinizmu.” (102)

Kljuchna misel je apriorna vednost, trditev: “smo svobodni”. Do nje se ni mogoche dokopati z analizo niti je ni mogoche dokazati. Che pa nash razum pri tem pochetju vztraja, bo nujno konchal v neki vrsti determinizma, dal mu bo prav in dokazal nesvobodo. Vendar nash um ni analitichen, je celostno sintetichen in se s tem diktatom razuma ne more zadovoljiti. Ponuja nam neposredno preverljivost stanj zavesti in v najglobljih stanjih nashe zavesti umuje svobodo kot neizbezhno dejstvo.

Che se poigramo z nashim razumom in trdimo nasprotno: nismo svobodni; vsakdanje zhivljenje, druzhbena praksa nam to neprestano dokazuje. Kot vidimo, ni tezhav, nash razum to apriorno trditev enako dobro prenese kot prvo. Svobodi smo se odrekli v korist drugih, imeli bomo vso podporo drugih. Socialni sistemi so vrednotno utemeljeni na fikciji socialnega determinizma. Ostane le vprashanje vashega jaza: ali ste se vi osebno s tem odrekanjem pomirili? To je vprashanje vashega uma in ne razuma. Ostane pa tudi sumljivo vprashanje: zakaj so dejavnosti socialnih sistemov tako nepredvidljive, odkod njihova svoboda?

Namesto mojega jaza je nash, druzhbeni mi. In zopet se lahko le chudimo univerzalnosti Bergsonovega umevanja svobode. Naj vas ne moti, che bom v ilustraciji oz. posploshitvi umevanja svobode od jaza na mistvo (t.j. duzhbeno svobodo) she nekoliko svobodnejshi. Sedaj pa lahko formuliramo pojmovanje nashe svobode.

Nasho svobodo imenujemo odnos konkretnega mi in dejanj, ki jih vrshimo (ki jih ta nash mi uresnichuje). In tega odnosa nashega mi(stva), te druzhbene svobode se v svobodnih druzhbah zopet ne da definirati, ravno zato ne, ker smo svobodni. V nesvobodnih se seveda dá. Rekli boste: “Vsaka druzhba za sebe trdi, da je najbolj svobodna.” Mi pa bomo rekli: “In vendar so med njimi – druzhbami, in med nami – individuumi obchutne razlike.” Svobodni individuum jo lahko dojema neposredno, nesvobodni, t.j. ko je individuum nesvoboden, jo dojema posredno, tako kot mu jo posredujejo dominantne propagande sistemov. Analiziramo torej socialne odnose, objektivizirane in reducirane vloge, ne pa svobodnih ljudi, teh se ne da analizirati. Kot smo videli v predhodnih poglavjih, analiziramo druzhbene dosezhke, in ne druzhbene rasti; njeno institucionalizacijo, in ne osvobajanja.

In che nikakor ne moremo prenehati s stvarnimi druzhbenimi analizami chlovekovega razvoja, v katerih je chlovek stvar – objekt, druzhbeno rast nezavedno spreminjamo v druzhbene dosezhke, nasho svobodno prihodnost pa v lazhno utopijo. Zhe samo s tem, ko hochemo razchleniti konkretni chas, razprostiramo njegove zhive trenutke v utesnjenem prostoru. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate dovrshene ideale, konchno dosezhene cilje kot dejstva. Zhe ko ste zacheli s tem, ste na neki nachin zamrznili aktivnost nashega mi; spontanost naroda, ljudstva se je pred vashimi ochmi pretvarjala v inercijo mase, druzhbena svoboda v druzhbeno prisilo, nujo. Zato bo vsaka definicija druzhbene svobode pritrdila in se udinjala socialnemu determinizmu. Nachrtovana svoboda bo konchala v nekem integralizmu, totalitarizmu, v vsakem primeru v nekem –izmu.

In che nikakor ne moremo prenehati s stvarnimi druzhbenimi analizami – analiziramo kvantiteto zhivljenja in ne njegovih kvalitet, v katerih chlovek ni svobodno bitje, ampak je stvar, objekt odtujenega mi –, druzhbeno rast nezavedno spreminjamo v druzhbeni razvoj, spontano zdruzhevanje pa v institucionalno hierarhijo, v ekspanzijo in dominacijo uchinkovitega, dosezhkovno orientiranega, reduciranega chloveka. Samo s tem, ko hochete razchleniti chloveka na skupek delnih vlog, ga determinirate v stvar, primerno za statistichno in rachunalnishko obdelavo. Ali pa to storite tako, da stvari – artikle dvignete na nivo chlovekovih vrednot, rachunalnik na nivo chlovekovega uma. Institucije, njih centralni registri pa ne potrebujejo chloveka, uporabijo samo njegov del, tega, ki ga rachunalnik lahko registrira, tega, s katerim institucija lahko manipulira. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate vrednostno druzhbo, njene vrednosti, cilje pa kot dejstva, brez katerih civilizacija ne more biti. Zhe ko ste zacheli s tem, ste zamrznili ustvarjalnost nashega mi, spontanost se je pred vashimi ochmi pretvarjala v neustavljivo inercijo, svoboda v nereflektirano, nesmiselno uchinkovitost, disciplino robotov. Taka definicija svobode bo konchala v zlagani svobodi, ki jo bo nadomestilo nevarno in leno udobje nekega druzhbenopolitichnega in ekonomskega reda, v katerem je vse: vse bolj umetno in vsiljeno in zlagano, kot je zlagana svoboda, in to dishi po mrtvilu, po smrti vsega zhivega.

 

V Bergsonovem pojmovanju svobode je izredna mnogopomenskost, eden od pomenov odseva tudi odgovor na neresheno vprashanje vsem tistim, ki so proklamirali vrednoto (idejo) svobode za ostvaritev velikih ciljev, samo da so pri tem pozabili na nekonchano, trajno trajajoche osvobajanje nashega jaza in nashega mi. Lahko vidite socialna gibanja in njih konec v institucionalizaciji spontanitete. Lahko vidite Georgea Orwella, Jevgenija Zamjatina, Aldousa Huxleya. Lahko vidite, dvomim, da je mogoche to spregledati, kako zgodaj je to videl Edvard Kocbek – konkretni udelezhenec nashega gibanja za svobodo konkretnega mi; kako zaman je opozarjal na institucionalizacijo spontanitete, lahko vidite ceno tega nevidenja. Ali ni ta ista misel o ideji svobode vodilo Kocbekovim opozorilom, ko ga je tako kmalu resno zachelo skrbeti za nash mi, za spontaniteto ljudstva ob preobrazbi gibanja v organizacijo, ob birokratizaciji oblasti, njeni odtujitvi, ob razkolu in razslojevanju tega nashega konkretnega mi. Ali niso to iste skrbi, ki so tako zgodaj vznemirile Jevgenija Zamjatina v njegovem romanu “Mi” in Georgea Orwella v njegovi viziji nashega leta “1984”.

Kaj tej Bergsonovi misli omogocha tako shiroko napolnitev s pomenom, s pomeni? Njena univerzalnost? Njena globina? Njena zhivost? Je v njej simbolna predstavitev resnichnega bistva svobode? Z vprashanji bi seveda lahko nadaljeval, pa ni potrebno. Nash um ni analitichen, ampak je sintetichen. Brez intuicije ali vsaj brez limitirajochega mishljenja pa se bo zdela ta moja interpretacija le igra besed in konstrukt.

Vrednota svobode ni karsigabodi, ko se je dotaknesh in ko se te ona dotakne in ko se je mi dotaknemo, jo uporabimo, ona pa se nam izmuzne, se mashchuje, nam pokazhe, da je ni mogoche ne imeti, ne dolochiti, ne razdeliti, ne definirati.

Ta Bergsonova misel je hermenevtichni krog, ki nas vracha v svoje izhodishche – k svobodi. In tako nas vsako omejevanje svobode vodi nazaj k njenemu definiranju. Definiranje svobode torej ni nedolzhna stvar, je tisto izvorno dejanje, ki nas vodi v determinizem in iz njega v integralizem, totalitarizem, liberalizem, –izme, ki se jim chlovek, ker je svobodno bitje in je bitje uma, upre iz globine svoje zavesti. Smo mar zachudeni, da nas je ravno ideologija, ki se po imenu utemeljuje na vrednoti svobode, z “liberalnim definiranjem svobode”, z definiranjem nashe svobode pripeljala v doslej najbolj pervertirano vladavino: v “prostovoljno suzhenjstvo”. Prav to je liberalizem ali neoliberalizem, kakor hochete.

“Svoboda je torej dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, jasnejshega, gotóvejshega ni. Vse tezhave tega problema in problem sam izvirajo od tod, ker se ... ideja svobode ne dá izrechi v jeziku, v katerega je ochitno neprevedljiva.” (103)

Svoboda je neizrekljiva. Odrechi se ji ne moremo. Prepustiti jo samo politichnemu govoru, jeziku, tega ne zmoremo. Che se je odreche nash jaz v korist nashega mi, jo je s tem odrekel nam. Nash mi je pred istim problemom kot poprej nash jaz. /Interpretacija oz. komentar: Rajko Shushtarshich/

 

 

O DEJSTVIH ZAVESTI, KI UMRO

brzh ko jih nasha zavest izreche:

 

O CHISTEM TRAJANJU

 

Povsem chisto trajanje je oblika (zavesti),

ki jo jemlje sosledje nashih stanj zavesti,

ko se nash jaz (jaztvo – sebstvo) prepushcha zhivljenju,

ko vech noche lochevati sedanjih od predhodnih stanj.

Prav zato ne chuti potrebe,

da se popolnoma utaplja (izgublja) v chutnosti

ali v ideji, ki nas preveva,

ker bi tedaj prenehalo trajati.

Ne chuti niti potrebe,

da pozablja predhodna stanja (dushe, sebstva):

dovolj je, ko jih pomni,

teh stanj k stanju sedanjemu ne stavi kot tochko za tochko,

pach pa jih le prezhema z njim,

kot se to dogaja, ko se spomnimo not neke melodije,

rekel bi skupaj stopljenih v harmoniji.

Kaj ne bi mogel rechi, da te note, ko se menjujejo,

zaznavamo vse, vsako naslednjo v vseh drugih,

da je njihova celota kot neko zhivo bitje,

katerega deli se, cheprav locheni,

prezhemajo s samim delovanjem njihove solidarnosti? (49)

Takshna je, ne dvomim, predstava,

ki bi jo sebi o trajanju ustvarilo neko bitje,

v sebi isto (identichno) in spreminjajoche se hkrati,

bitje, ki ne bi imelo nobene ideje o prostoru. (50)

 

 

O JAZU

 

Z eno besedo: nash jaz se dotika zunanjega sveta s svojo povrshino;

nasha obchutenja, ki slede drugo drugemu,

cheprav se drugo v drugem utapljajo,

zadrzhe nekaj od vzajemnosti zunanjega sveta,

ki stvarno zaznamuje (oznachuje) njihove vzroke;

zato se nashe povrshinsko dushevno zhivljenje

odvija v nekem enovitem okolju,

ne da bi nam ta nachin predochanja povzrochal kak znaten napor.

Medtem pa simbolichni pomen te predstave postaja vse vidnejshi,

bolj ko prodiramo v globino zavesti:

notranje jaztvo – sebstvo,

tisto, ki chuti in se navdushuje,

ki se premishlja in odlocha,

to sebstvo je moch,

njegova stanja se spreminjajo in pristno prezhemajo,

globoko spremembo pa utrpe, ko jih lochimo med seboj,

da bi jih razvrstili v prostoru.

No, ker to globlje sebstvo tvori s povrshinskim jazom eno in isto osebnost,

se zdi, da oba neizbezhno trajata na isti nachin. (60)

 

 

 

O UMIRANJU GLOBLJEGA JAZA NA POVRSHINI ZAVESTI

 

Malo po malem se nasha obchutenja lochujejo med seboj

kot zunanji vzroki, ki so jih vzburili,

in tako z njimi chustva in misli kot obchutenja,

ki so z njimi sochasna. (60)

 

 

O TRIVIALNI ZMOTI NASHE VSAKDANJE (POVRSHINSKE) ZAVESTI

 

Zavest, muchena z nezasitno zheljo, da razlikuje (opredeljuje),

zamenjuje realnost s simbolom,

dejanskost dojema samo she posredno po simbolu.

Ker tako prelomljen in s tem razdeljeni jaz dosti bolj

odgovarja zahtevam druzhbenega zhivljenja in jezika she posebno,

daje zavest takemu jazu prednost in postopoma izgublja

bistvo jaza (bistveno jaztvo – sebstvo). (61)

 

 

O MOCHI IN NEMOCHI SIMBOLA

 

Da bi se vrnilo to bistveno jaztvo (sebstvo), takshno, kakrshno bi spoznala neskaljena (chista) zavest, mu je potreben mochan analitichni napor, s katerim se notranja in zhiva dejstva zavesti lochijo od njihove podobe (simbola), najprej prelomljene in potem postvarjene (popredmetene) v enovitem (homogenem) prostoru.

Drugache recheno, nashe zaznave, opazhanja, obchutenja, chustva in misli se nam kazhejo v dvojni luchi: v eni so jasne, natanchne, a brezoblichne (brezosebne); v drugi so pomeshane, zmedene, skrajno, neskonchno spremenljive, nestanovitne in neizrekljive (ne iz rechi).

Jezik jih ne bi mogel niti imenovati, ne da bi s tem fiksiral njihovo spremenljivost, niti bi jih jezik mogel prilagoditi svoji banalni formi, che bi jih poprej ne vpeljal v podrochje, ki je skupno vsem.

Kot da so predmeti, ki sem jih neprestano opazhal – ne da bi se mogli prenehati odslikavati v mojem duhu –, konchno vzeli nekaj od mene, mojega zavestnega bivanja. Kakor jaz so tudi oni zhiveli in se starali z mano. Ne, to ni navaden privid...

To je tako, ker je nashe zunanje in tako rekoch druzhbeno zhivljenje za nas praktichno pomembnejshe kot nashe notranje in individualno bivanje. Mi instinktivno zhelimo strniti, zgostiti nashe vtise, da bi jih lahko izrazili v jeziku.

Tako se dogaja, da samo obchutenje, ki je v trajnem bivanju, meshamo z njegovim vnanjim, a stalnim objektom in she posebej z besedo, ki ta objekt izrazha. Kot se prehodno trajanje nashega jaza ustalja s svojo projekcijo v enoviti prostor, tako se tudi nashi, vedno spreminjajochi se vtisi ovijajo okoli zunanjega objekta, ki jih je proizvedel, prisvajajo njegove obrise in negibnost. (61)

 

 

O RASTI DUSHE, BRUTALNIH BESEDAH, MRTVEM JEZIKU

 

Pravzaprav ni ne identichnih obchutenj ne vechkratnih okusov; meni se obchutenja in okusi kazhejo kot stvari, brzh ko jih izlochim in imenujem, medtem ko v chlovekovi dushi skorajda nichesar drugega ni razen rasti.

Jezik ne samo, da nas preprichuje o nespremenljivosti obchutenj, ampak nas kdaj pa kdaj vara o svojstvu chustvovanega obchutja.

Na kratko, beseda jasno zarisana je beseda brutalna, ki zbira vse, kar obstaja. Sploh pa, ko se ozremo na to brezoblichnost v vtisih chloveshkih bitij, rushi ali vsaj skriva najnezhnejshe in nikoli iste vtise nashe individualne zavesti. Da bi ji vrnili z isto mero, bi se morali izrazhati z natanchnimi besedami; a te besede, komaj oblikovane, se vselej obrnejo proti obchutenjem, ki jim dolgujejo svoj obstoj. Izmishljene zato, da bi prichevale, da je obchutenje neobstojno, mu vsilijo sebi lastno obstojnost. (62)

 

 

O ZHIVIH CHUSTVIH

 

Nikjer ni to rushilno unichevanje neposredne zavesti tako vidno kot v fenomenih chustev. Strastna ljubezen, globoka melanholija preplavljata nasho dusho: tisoche je tu raznih stanj, ki se stapljajo, medsebojno prezhemajo brez jasnih obrisov, brez najmanjshega nagnjenja, da bi se ponavljala; to je cena njihove originalnosti. Zmalichijo se zhe, ko v njihovi kaotichni masi razvijemo oshtevilcheno mnozhico: in kaj se bo zgodilo, ko jih medsebojno lochena razvijemo v enovitem miljeju, ki ga bomo sedaj imenovali prostor ali chas, kakor hochete? Vsako od njih si je she malo prej sposojalo nedolocheno osenchenost od miljeja, v katerega je postavljeno: a sedaj, glej ga, je brezbarvno, popolnoma pripravljeno, da dobi neko ime. (63)

 

 

O SOOCHANJU S SEBOJ, REDUKCIONIZMU LOGIKE, MOCHI POEZIJE

 

Samo chustvo je bitje, ki zhivi, ki se razvija in ki se zato neprestano spreminja; che bi ne bilo tako, bi se ne dalo razumeti, da nas ono vodi postopoma k neki odlochitvi; nasha odlochitev bi sicer bila trenutna. A chustvo zhivi in se razvija zato, ker je neprestanost, v kateri se razvija, trajanje, katerega trenutki se prezhemajo: lochujoch te trenutke med seboj z odvijanjem chasa v prostoru, smo temu obchutenju vzeli njegovo zhivost in barvo. Sedaj, glej, smo soocheni s senco nas samih: mislimo, da smo analizirali nasha chustva, obchutenja, a v resnici smo jih zamenjali le s sosledjem inertnih stanj, prevedljivih v besede, to so stanja, od katerih vsako pomeni (tvori) skupno prvino, brezosebno usedlino vtisov, ki jih je v danem primeru sprejela vsa druzhba. Zato mi razsojamo o teh stanjih in na njih uporabljamo svojo enostavno logiko, pripisujoch jim pomen vrste; samo s tem, da smo jih medsebojno lochili, smo jih pripravili za neko kasnejsho dedukcijo. Che nam sedaj neki srchen romanopisec trga spretno stkano platno nashega konvencionalnega jaza in za to navidezno logiko pokazhe osnovni absurd in za tem sosledjem enostavnih stanj kazhe neskonchno prezhemanje tisochev raznih vtisov, ki jih, zhe ko jih imenujemo, ni vech, ga bomo pohvalili, che zhe ne priznali, da nas je spoznal z nami bolje, kot se sami poznamo. ...

Po njem opogumljeni, smo vsaj za trenutek razgrnili zastor, ki smo ga postavili med nasho zavest in nas. Soochil nas je z nami samimi. (63)

 

 

O INSTINKTU RAZUMA, INTUICIJI UMA

 

Naj bo dovolj, che rechemo, da nepremishljena silovitost, s katero se opredeljujemo (orientiramo) v dolochenih vprashanjih, v veliki meri dokazuje, da ima nash razum instinkte: kako bi si (sebi) sicer predstavili te instinkte, che ne s poletom, ki je skupen vsem nashim idejam, vrednotam, to je s skupnim prezhemanjem. (64)

 

 

O MISLIH, NA KATERE NEKAJ DAMO

 

Misli, na katere damo najvech, so tiste, ki bi jih najtezhe upravichili, a sami razlogi, s katerimi jih dokazujemo, so redko isti kot ti, ki so vplivali na nas, da jih sprejmemo. Sprejeli smo jih na neki nachin brez razloga, ker jim njihovo vrednost v nashih ocheh daje to, da njihovo prelivanje ustreza sploshni obarvanosti vseh nashih misli, to, da smo takoj videli v njih nekaj svojega. Zato misli v nashem duhu nimajo tistega banalnega prizvoka, ki se ga navzamejo, brzh ko jih izrechemo v besedah, pa cheprav jih drugi imenujejo z istim imenom, te misli sploh niso iste misli. (64)

 

 

O MISLIH, KI JIH PREVZEMAMO

 

She zdalech pa se vse nashe misli z vso maso nashih stanj zavesti ne zlivajo na ta nachin. Mnoge plavajo po povrshini kot ovenelo listje po vodi nekega jezera. Drugache recheno, nash duh, ko jih misli, jih najde vedno v nekakshni negibnosti, kot da so zunaj njega. Takshne so misli, ki jih prevzemamo dovrshene in ki ostanejo v nas, ne da bi se kdaj zrasle z nashim bitjem; ali pa misli, ki smo jih pustili mimo nashega bitja, da so utonile v pozabi. Bolj ko se oddaljujemo od globokih slojev nashega jaza, vse bolj nasha stanja zavesti tezhé v obliko shtevnega mnoshtva mnozhice, da se razprostró v enovitem prostoru, prav zato kazhejo vse bolj inertno naravo, svoj vse bolj brez(ob)lichen lik. Potem ni treba, da smo presenecheni, ko nam je edino ideje, ki nam najmanj pripadajo, mogoche ustrezno izraziti v besedah; samo pri njih, kot bomo videli, se lahko uporablja asociacionistichna teorija. (64)

S tem bi zakljuchil izbor Bergsonovih misli. Che se sklicujem na njegovo misel, potem ni smiselno, da ta izbor prevech utemeljujem, razlagam, ker bolj ko bi to pochel, bolj bi dokazoval, da sem njegove misli prevzel kot zgolj dovrshena dejstva, namrech kot mrtve misli, ki jih zgolj povzemam. Nekoliko pa bom vseeno moral tvegati.

 

V Ljubljani, marca 2012

 

 

__________________

Predhodne objave:

1 Étienne de La Boétie, Prostovoljno suzhenjstvo /Propagandni dodatek – Étienneja de La Boétiea/, Revija SRP 1/2, 1993

2 Rajko Shushtarshich, Endofazija II – O narodu iz metastvarnosti, Revija SRP 29/30, 1999; 2a Rajko Shushtarshich, Endofazija I, Revija SRP 11/12 1995)

3 Henri Bergson, Esej o neposrednih dejstvih zavesti; /3a Rajko Shushtarshich, Poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu iz “Eseja o neposrednih dejstvih zavesti”/, Revija SRP 39/40, 2000

[Naslov originala: Henri Bergson: ESSAI SUR LES DONNÉES IMMÉDIATES DE LA CONSCIENCE uporabljen prevod: Henri Bergson: Ogled o neposrednim chinjenicama svesti; prevedel Feliks Pashić, Beograd 1978]

4 Rajko Shushtarshich, Traktat o Svobodi ali vrednote sistema, Ljubljana (1992, 2001, 2006)

 

 

English