Lives Journal 9

Branko J. Hribovšek

»NAJBOLJ NEVARNA KNJIGA«

 

(II)

 

ROSSOVE SPLOŠNE RAZLAGE

Zelo lahko je imeti »Tacitovo« Germanijo za izvirno – in ravno tako za ponaredek. Pravzaprav je veliko težje, praktično nemogoče, dokazati njeno izvirnost, kot pa dokazati, da je ponaredek. Morda je to še eden od dodatnih razlogov, da je bilo hote prezrto vsako glede tega kritično delo.

Germanijo naj bi »odkril« Poggio z rokopisoma Dialogues in Agricola v Fuldi, toda prinesel od tam in »rešil« naj bi jo Enoch iz Ascolija (Enoch d'Ascoli), kot to na splošno trdijo (tudi Krebs).

J.W. Ross [16] je dejansko dokazal, da so Tacitusovi Anali ponaredek. Kot je bilo tukaj že rečeno, je obtožil Poggia kot krivca ponaredbe.

Pravzaprav ne maram oznake »ponaredek«, vendar jo bom obdržal.

V skladu s Hochartom [17] so poleg Analov ponarejene tudi Historiae, in če je tako, to velja še za ostala Tacitova dela, torej za Germanijo, Dialoge in Agricolo. Za slednjo pripoved že trdijo, da ni skladna z arheološkimi najdbami.

Naj navedem le del stavka iz predavanja Birgitte Hoffmann Archaeology versus Tacitus' Agricola [33]:

... kaj je narobe z besedilom? Ali Tacit resnično laže?

In nekje pozneje:

In mogoče bi se morali spomniti, da je rimski pisatelj Tertullian napisal okoli sto let po zaključku Agricole:

»Cornelius Tacitus, seveda, ki je, po resnici, najbolj zgovoren v laži.«

Sam Tertullian, še posebno pa njegovi spisi so tudi zelo sumljivi, toda tu se soočimo z istimi problemi, ki nasploh zadevajo klasiko, ter z dodatkom močno čustvene verske pristranosti ... In zakaj Tertulliana ne navajajo kot dokaz za izvirnost Tacitovih del?

Morda je malce naporno prebirati Rossa ali Hocharta – zelo sta zgovorna, njuni stavki so zelo dolgi, obrazložitve nadvse široke, toda tak je bil način pisanja v njuni dobi. Poskušal bom skrajšati Rossovo besedilo, toda obdržati jedro pripovedi, ne da bi izgubil njegov način izražanja.

Zgoraj sem, kar zadeva Poggia, obširno navedel in uporabil Rossove posebne razlage in opombe, tukaj pa bom predstavil njegove najbolj splošne razloge.

Navajam le dele, ki so razumljivi po zdravem razumu in za katere bralec ne potrebuje nikakršnega posebnega znanja, da bi jih razumel. Po mojem mnenju zadostujejo kot dokaz, da dela, ki naj bi bila Tacitova, niso izvirno starorimski spisi.

[16] Ross, Book I, Chapter I, i:

... Tacita povzdiguje njegova genialnost do take višine, da ga že dviga iz dosega kritike. Sveti na lepopisnem nebu kakor sonce, pred žarom katerega se vsi kot parsi priklanjajo v čaščenju.

Prejšnji rodovi so ga prebirali s spoštovanjem in občudovanjem: kot enega največjih učiteljev zgodovine; tako ga moramo prebirati še naprej. Toda kljub temu, da niti hvala niti graja ne moreta povečati ali zmanjšati njegovega slovesa, resnica in pravica kličeta trezno raziskavo narave in značaja del, ki kažejo tolikšno razliko v sestavi in taka nesoglasja glede raznih zadev kot Historiae in Annales ...

[16] Ross, Book I, Chapter II, i:

V začetku raziskave bom izhajal iz domneve, da gre za ponaredek iz petnajstega stoletja; pri tem mi je podlaga za to domnevo dejstvo, da je to bila doba, ko so bili odkriti izvirni rokopisi, ki so vsebovali to delo, a obstoja teh rokopisov ne moremo slediti dlje kot do tega stoletja; to je bila doba prevarantov (in to je neizmerno važna posledica pri raziskavi tega spisa), doba tako velike lahkovernosti glede prevar, da so ljudje brez zadostnih dokazov ali zgolj z rahlimi dokazi ali pa brez vsakih dokazov verjeli vse, kar jim je bilo podtaknjeno; takrat je bil pohlep tako velik, da so se ljudje voljno odrekli ugledu, ki je spremljevalec največjih dosežkov duha. Vzemimo na primer plemenito tiskarsko umetnost: na njeno iznajdbo bi bil vsak pameten človek po pravici ponosen ... Toda kdo je resnični iznajditelj tiska? Iz katere dežele izvira? Je to Holandija s Costerjem iz Haarlema? Je to Nemčija z Mentelom, plemenitašem iz Strasbourga? Je to Guttenberg, zlatar iz Mainza? ...

[16] Ross, Book I, Chapter II, ii:

... Velika je bila skušnjava ponarejati leposlovje, posebno dela glavnih pisateljev antike, na račun papežev, ki so se trudili poživiti pouk in so zato dajali denarne nagrade in odpustke tistim, ki bi našli rokopisne kopije katerega koli avtorja od starih Grkov ali Rimljanov. Rokopisi so se pojavljali kot po čarovniji, z vseh mogočih strani: iz knjižnic samostanov, tako neznanih kot slavnih; iz najbolj zakotnih mest – z dna izčrpanih vodnjakov, od polžev umazani, kot je to Historia Velleja Patercula; ali pa s podstrešij, kjer so bili prekriti s pajčevinami in prahom, kot npr. Catullove pesmi. Vsako delo, če je le bilo videti, kot da je zelo staro, so pri pregledu spoznali za staroklasično; in ni bilo nobenega dvoma o njegovi izvirnosti, čeprav je bilo poleg starinskega videza tudi še v nepopolni obliki.

Ne poznamo preteklosti zadnjih šestih nepopolnih knjig Analov – najmanj do sedaj; čeprav jo bom podal ob koncu te raziskave; ...

Pravzaprav ni važno, ali je Ross res našel pravega ponarejevalca v Poggiu Braccioliniju. Važen je njegov način analize, da bi dokazal ponaredek v ustreznem zgodovinskem okviru.

Rokopisi so se pojavljali kot po čarovniji ... Nicolò Niccoli, Poggiov prijatelj vse življenje in strasten zbiralec starih rokopisov, jih je sam imel približno 800. Najbogatejše knjižnice samostanov so verjetno imele okrog 1000 rokopisov. Tolikšno količino je lahko izkušen lovec na rokopise pregledal v nekaj dneh. Tako je dejansko nemogoče, da ne bi bili nekateri rokopisi opaženi že pri prvem obisku ... Zato so ti lovci navajali najbolj zakotna mesta kot najdišča pozabljenih rokopisov, kjer naj bi ti bili čakali na svoje ponovno odkritje.

Corpora lente augescent cito extinguuntur.

Telesa rastejo počasi in umirajo hitro. (Tacit)

In ne le telesa – tudi rokopisi!

Ta mesta so bila dejansko najmanj verjetna kot najdišča. Že sama izdelava pergamenta iz živalske kože je bila temu primerno draga, potem pa še čas, porabljen za pisanje ali prepis besedila – naposled pa vse to nekam zavreči in pozabiti ... Na kakšno mesto, kjer rokopis ne bi preživel niti nekaj let; vlaga, plesen, miši, prah, toplota, žuželke – in tako naj bi pozabljen počival najmanj stoletje ali več. Pergament, če je bil še vedno za uporabo, so običajno očistili in popisali z novim besedilom. Od kod naj bi prišli izvirniki, da bi jih prepisali? V zakotnih samostanih, ki v dobi antičnih piscev sploh niso obstajali, naj bi kasneje našli rokopise? Jih je kdo prinesel iz Konstantinopla? So bili skriti kje v Rimu? Mogoče so bili iz Toleda? Zakaj so bili skriti, če so jih prepisovali?

Ross nadaljuje o tem (podajam skrajšano):

[16] Ross, Book II, Chapter IV, i:

Sum postaja vse močnejši, kajti dejstvo je, da je bilo leposlovje starih Rimljanov popolnoma uničeno v Evropi v prvih stoletjih krščanstva in da bi bil njihov jezik popolnoma izgubljen, če ga do Justinjanove dobe (527-565) ne bi vodilni pravniki ohranili za zagovore in spise ...

 ... zelo je vprašljivo, ali so samostani sploh kdaj resnično ohranili v kakršnem koli, celo najmanjšem obsegu dosežke človeškega znanja ...

... Toda čeprav so dela starih Rimljanov ohranili menihi v svojih samostanskih knjižnicah, je to bilo le do začetka zadnje četrtine šestega stoletja. Potem pa je prišla mračna doba osvajanj ...

... v tem času je leposlovje popolnoma ugasnilo za dve polni stoletji (568-774), ko so porušili samostane in uničili knjige kakor tudi zravnali z zemljo trdnjave in opustošili mesta ...

... do ponovnega oživljanja znanosti v Petrarcovi dobi kot tudi v dobi očeta sodobne italijanske proze, Boccaccia, sredi štirinajstega stoletja. Tako je osemsto let trajal moralni mrk vsega, kar je bilo odličnega v človeškem znanju v Italiji in na celotnem zahodu Evrope ...

[16] Ross, Book II , Chapter IV, iv:

... Lahko razumemo, da so bile vredne knjige Grkov in Rimljanov ... varno in najdlje ohranjene v raznih deželah, in da bi jih tam prej našli kot kjerkoli v Grčiji in Italiji; toda ker so te dežele skoz in skoz pregledali, ni tako lahko razumeti, zakaj so bila njihova dela odkrita prav tako hitro in zlahka še v drugih, tudi v barbarskih deželah, včasih celo hitreje in lažje ...

... Ne bi minila stoletja, preden bi svet zvedel za njihov obstoj, če bi bila ta dela ostala v civiliziranih rokah, učenjaki jih ne bi mogli izgubiti izpred oči, redki izbranci bi posredovali kopije iz roda v rod, toda v lasti nepismenih ljudi, živečih v barbarskih deželah, bi bila popolnoma skrita pogledu; taki ljudje bi z njimi ravnali kot svinje z biseri; prezirali bi jih; ne bi jih hranili v knjižnicah, marveč bi jih zavrgli kot neuporabno ropotijo v kleti, jame, temne luknje, umazane prehode, suhe vodnjake, odvrgli bi jih kot izmeček na smetišče ali na kup gnoja. Skoraj isto pove Bracciolini s temačnimi izrazi »v temi«, »v temnici«, »v umazani ječi«, »v bednih ječah«, »v mnogih brlogih«, kot če bi rekel na primer »da so našli knjige, ki so jih imeli v svojih samostanih zaprte v temi in v ječah brez oken« ...

... Rešil je ugledne avtorje iz bednih ječ, v katerih so bili proti svoji volji ujeti, nedostopni za uporabo (ker so bili zaprti v mnogih brlogih in gnusnih ječah)« ...

Mora nam biti jasno, da so knjige, odvržene na taka mesta, našli čisto naključno, ko so prišli do njih; zato je bilo takoj razumljivo, zakaj so stoletja ostale neznane svetu. Le kdo bi se spomnil iskati knjige na takih mestih?

Toda to so bila točno tista mesta, kjer je Bracciolini s svojimi spremljevalci iskal knjige, ki jih je hotel imeti; še bolj nenavadno je, da so na takih čudnih mestih odkrivali točno tiste knjige, ki so jih iskali. Tako je bilo na primer, ko so našli knjige v samostanu v St. Gallnu; knjig niso našli tam, priznava Bracciolini, kjer bi morale biti zaradi svoje odličnosti, namreč na policah knjižnice, marveč tam, kjer bolj pogosto iščemo in najdemo polže in krastače kot pa knjige in rokopise, v neki izredno umazani temni ječi na dnu grajskega stolpa, in eno teh knjig, avtorja Quintiliana, čeprav so jo označili kot »zdravo in varno«, so opisali tudi kot »nasičeno z vlago in umazano z blatom«, kakor da bi jo bili posebej umazali pri odkritju ...

[16] Ross, Book II, Chapter IV, v:

... Tak način mišljenja, če ga sprejmemo, na široko odpira vrata prevari in ponarejanju;

... Kako so te knjige prišle na taka mesta? Kdo jih je prenesel iz Italije, Grčije ali iz drugega omikanega predela sveta? Kakšen učen menih, ki je postal opat ali prior kakega samostana v Nemčiji ali na Madžarskem? Ali kakšen enako učen duhovnik, ki so ga v davnini poslali kot škofa, da bi pokristjanil pogane v nekih še bolj barbarskih deželah na severu? Zakaj naj bi uspešni menihi, ljubitelji – dovolite – bolj oranja in žetja kot pa branja in pisanja, ravnali s knjigami kot s smetmi, s knjigami, ki jih ocenjujejo kot brezvredne, kar zadeva njihove lastne okuse in nagnjenja? Saj so vendar vedeli, da te knjige visoko cenijo študirani ljudje v bolj civilizarnih krajih, in da bi bili ti učenjaki, ki razumejo jezik, v katerem so napisane, in imajo njihovo vsebino za zelo dragoceno, pripravljeni dati v zameno zanje vsak čas ne le velike, marveč tudi velikanske vsote denarja.

To so vprašanja, na katera ne moremo zadovoljivo odgovoriti; kaže, da jih najbolj upraviči predlog za utemeljeno domnevo, da so te knjige na debelo ponarejali; skoraj nagibamo k temu, da priznamo očetu Hardouinu, da je imel prav, ko je izrazil svoje prepričanje, da so stari Rimljani morda resnično napisali ne več kot dva ali tri stare latinske klasike.

Ti »klasični« rokopisi so pravzaprav poglavitno znamenje preporoda in zanimivo je, zakaj je do tega preporoda zares tudi prišlo.

Cerkev je na svojih začetkih načrtno uničevala rimsko leposlovje kot poganske pisarije. Sveto pismo naj bi bilo dovolj, če kdo čuti potrebo po branju. Več kot šeststo let pozneje je počasi naraslo zanimanje za rimske klasike, to pa so mnogi razlagali kot odgovor na topost in duševno praznino morečega cerkvenega ravnanja in učenja. Toda obstajali so tudi člani visoke duhovščine, ki so podpirali iskanje starega leposlovja. To so bili časi, ko je Cerkev njej neprijetne ljudi ali pa tiste, ki jih je označila kot krivoverce, dajala mučiti in nato sežgati na grmadah, da bi s tem »rešila« njihove duše. Tako je bilo zanimanje za klasike uradno poimenovano kot zanimanje za klasično lepoto, umetnost, morda modrost, ne pa za davna verstva.

Toda mislim, da je bilo vse to le posledica dejstva, da je Cerkev počasi izgubljala svojo popolno oblast in moč; za tako mnenje ni potreben nikakršen poseben dokaz. Za ljudi, ki so se imeli za naslednike velikega Rimskega imperija, je bila vrednost klasične umetnosti in zgodovine potrditev za njihovo zahtevo po vodilni politični vlogi v svojem času. Med na novo nastajajočimi silami v Evropi je papeštvo poskušalo zadržati ali pa podpreti svojo premoč nad vsako posvetno oblastjo. Položaj je bil podoben tistemu, kot je bil kasneje ob primeru Germanije. Šlo je za povzdigovanje »slavne« preteklosti, da bi vzbudili in ponovno utrdili oslabljeno samospoštovanje, da bi drugim spet pokazali lastno premoč. Tekma med domačimi voditelji in bogatimi meščani, kdo bo imel več boljših in bolj znanih rokopisov, je bila prav »en vogue« in vsekakor vprašanje ugleda (... pripravljeni dati v zameno zanje vsak čas ne le velike, marveč velikanske vsote denarja) ter je ustrezala resnično iskrenim občudovalcem in iskalcem klasičnih starin.

 

 

POGGIO IN AENEA

... Exit Poggio ... Enter Aenea Silvio Piccolomini ...

S temi besedami se je Krebs »razbremenil« bremena, da naj bi bil »dobil« Germanijo od hersfeldskega meniha Poggia, in je hkrati »obremenil« Piccolominija, poznejšega papeža Pija II., z nadaljnjo usodo Germanije.

Piccolomini je nekako dobil Germanijo, ki naj bi jo, rečeno po Krebsu in drugih, v Fuldi našel Enoch iz Ascolija. Toda zelo verjetno rokopis Germanije ni bil nikoli v Fuldi ...

Krebs pravi, naj bi Poggiov sin Jacopo »podal dokaz«, da njegov oče dejansko ni našel Germanije. Kakšen dokaz? Je Jacopovo pismo dovolj in kako? Če je sploh vedel za Germanijo, gotovo ni bil toliko neumen, da bi ogrožal svojo dediščino ...

Dejstvo je, da sta se Poggio in Aenea Silvio Bartholomeo, imenovan Piccolomini, osebno poznala.

Možno je, da je bil mladi Piccolomini tedaj, ko je bil učenec Filelfa, enega najbolj znanih firentinskih humanistov, že seznanjen s Poggiom. Piccolominijevo pismo Giovanniju Aurispi iz leta 1431 priča o njegovih poznanstvih s humanisti ([34] str. 23).

V nasprotnem primeru je bil mladi Piccolomini, ko je leta 1431 prevzel položaj tajnika škofa Domenica Capranica in ga je spremljal na baselski koncil (1431-1439), komajda znan Poggiu.

Piccolomini je bil do leta 1435 večinoma v Baslu. Takrat je bil Poggio prav tako v Baslu, namreč kot tajnik papeža Evgenija IV., ki ga je nato tudi spremljal v Firenco. Toda za Poggia kot papeževega tajnika je zagotovo vedel mladi Piccolomini. Oba sta se zanimala za podobne humanistične ideje in Poggio napredujočega Piccolominija kasneje zagotovo ni prezrl, še zlasti ne zaradi Piccolominijevih žalilnih pisem proti papežu Evgeniju IV. Leta 1435 je kardinal Albergati, poslanec Evgenija IV. na koncilu, poslal Piccolominija s tajno nalogo na Škotsko. Poggio je bival na Angleškem med leti 1418-1423, pa so se verjetno tudi z njim posvetovali o Piccolominijevi nalogi.

Po vrnitvi iz Škotske se je Piccolomini pridružil protipapežu Feliksu V. in je tako postal nasprotnik papeža Evgenija IV. Ko je protipapež Feliks V. odstopil, se je Piccolomini verjetno potuhnil in je odšel, da bi se izognil morebitnim »posledicam«, v Strasbourg, nato pa na Dunaj na dvor cesarja Friderika III. Habsburžana, pri katerem je bil nato pisar.

Če Poggio ni že prej poznal Piccolominija, je zvedel zanj kot za nasprotnika, ki ga je moral resno upoštevati.

Sodeč po Poggiovem sramotilnem pismu zoper protipapeža Feliksa V., je Piccolomini kot pristaš tega protipapeža ([28] Shepherd, str. 407) pripadal ljudem, opisanim takole:

... Komu ni znan značaj te bučne tolpe najbolj razuzdanih mož? Kdo ne pozna te vrste ljudi, kako izprijeni, kako razpuščeni, kako pokvarjeni so bili zbrani v zlonamerni greznici? Odpadniki, prešuštniki, skrunilci, ubežniki, ljudje obtoženi najbolj sramotnih zločinov, bogokletniki, uporniki proti Bogu in proti svojim predstojnikom ...

Piccolomini je nedvomno prebral to žaljivko; kot poročajo zgodovinarji, je v odgovor napisal tudi svojo protižaljivko. Vprašanje pa je, ali je sploh kdaj zares pozabil vsebino žaljivke.

Poggio in Piccolomini sta se gotovo spet srečala leta 1445, ko se je slednji vrnil v Rim, zaščiten z »diplomatsko imuniteto«, in se je opravičil papežu Evgeniju IV.; »priznal« je, da je bil zapeljan na krivo pot, k lažni resnici, mlad, neizkušen, ko je sledil slabim zgledom, in papež mu je odpustil. Nato je Piccolomini odšel kot papežev pogajalec v Nemčijo.

Papeža ustoličijo kot »Očeta kraljev in princev, vladarja sveta«, zato se je Piccolominiju splačal »razvoj« iz Savla v Pavla, da je spoznal »Resnico in Pravo pot z Božjo pomočjo« ter se tudi ponižno skesal za pretekle grehe.

Njegove naslednje stopnice v cerkveni hierarhiji so bile škof, kardinal in nazadnje papež. Večina njegovih življenjepiscev, posebej nemških, je polna hvale zanj, zlasti glede njegove pobožne spreobrnitve ...

... Končno je tišino prekinil Roderigo Borgia: »Glasujem za kardinala iz Siene,« je dejal ...

... kardinali so mu sledili in Piccolomini je bil leta 1458 izvoljen za papeža kot Pij II. ([35] str. 243).

Piccolomini v Bulla retractationis leta 1463 – Poggio je bil tedaj že mrtev – pravi takole ([36] str. 4):

... v neznanju ... v zmoti ... preklicujem ... zavrzite Aenea, sprejmite Pija (Aeneam rejicite, Pium recipite) ...

Tako je Piccolomini uradno priznal svoje nekdanje zmote, popolnoma skesan, toda z novim žarom, vse z namenom, da bi se izognil izgubi lastne veljave zaradi svojih prejšnjih dejanj.

Med drugim si je prislužil celó slavilno pesnitev [36a].

Piccolomini je bil zelo častihlepen in tudi nevaren človek – oportunist in konformist. Dovolj razlogov torej, da je bil Poggio z njim zelo previden in spravljiv. Piccolomini je Poggia je označil kot »auri cupidissimo« ([37] Walser, str.199), tj. »zlatu najbolj privrženi«.

Sicer pa je bila Poggiova usoda nekoliko podobna Piccolominijevi. Poggio je bil v času koncila v Konstanci v službi papeža Janeza XXIII. (po nekaterih virih XXII.). Po papeževem odstopu je ostal nekako zvest svojemu staremu »šefu«, toda vseeno je poskušal dobiti službo pri novem papežu. Ni mu uspelo, pa je sprejel službo pri kardinalu Beaufortu v Angliji; pravzaprav se je tako tudi potuhnil, daleč od Rima, da bi se izognil morebitnim težavam. Tako Poggio kot Piccolomini sta si zelo prizadevala, da bi premagala revščino in da bi si pridobila visoke položaje.

Sodeč po pismih, ki sta si jih izmenjala, sta bila drug do drugega prijazna; če pa sta bila prijatelja, verjetno nista gojila tesnejšega prijateljstva ([37] Walser, str. 297). Poggio je Piccolominiju ob izvolitvi za papeža Pija II. napisal čestitko, izjemno glede na tedaj običajno prijaznost: Sanctissimo ac beatissimo domino nostro pape Pio.

Poggio se je pač že zdavnaj naučil, komu, kdaj in koliko se mora prikloniti. Gotovo mu je bilo tudi znano Piccolominijevo posebno zanimanje za Tevtonce. Zelo verjetno je Piccolominiju posredoval tekst Germanije; kdaj je to bilo, lahko le ugibamo, toda moralo je biti prej, preden je Piccolomini napisal tista pisma, pri Nemcih tako čaščena, škofu v Meinzu, pravzaprav njegovemu tajniku Martinu Mayerju (1458) [38].

Kaj naj bi bil Poggiov razlog za izročitev Germanije? Je bil kot »auri cupidissimo« bogato poplačan? Mogoče je upal, da bo s tem ohranil svoj dober odnos z vatikansko kurijo: Piccolominijev vpliv je rasel, Poggio pa je bil dovolj izkušen, da je lahko predvideval njegov nadaljnji vzpon. Po smrti papeža Nikolaja V. je Poggio zapustil svoj urad v Vatikanu in prevzel službo firentinskega kanclerja (1453). Kasneje (1456) se je želel vrniti v Vatikan; v tem času pa je bil v Vatikanu njegov najbolj goreči nasprotnik Lorenzo Valla, ki je veljal za »strogega slovničarja« in ki je grajal Poggiov stil pisanja. Poggio je tudi vedel, da je bil Valla nekoč obtožen krivoverstva, ker je razkrinkal Kristusovo pismo Abgariju kot ponaredek. Za Poggia je bil Valla nedvomno nevaren človek. Piccolomini bi bil za Poggia zelo dobrodošel kot njegov zaveznik v Vatikanu.

Kot rokopis sumljivega izvora Germanija ni bila primerna, da bi jo Poggio na vse strani ponujal kupcem; za domače Italijane verjetno sploh ni bila zanimiva. Nasprotno pa velja za Piccolominija, ki je verjetno poznal njeno poreklo; morda je kaj »popravil« ali »dodal« rokopisu ali pa je celo prosil Poggia, da to naredi – vse v interesu lastnih političnih namenov. Taka domneva je možna, ker naj bi Piccolomini »odkril« Jordanesov (Jordanes, Jordanis, Jornandis) spis Getica, v katerem je referenca k Analom nekega Cornelija ([27] Europa, str. 180, knjiga 29, 96).

Ross o tem piše ([16] Book I, Chapter I, ii):

Na splošno domnevajo, da Jornandes, čigar dela so tako vredna zaradi v njih podane zgodovine petega in šestega stoletja naše dobe, pravzaprav govori o Tacitu, ko v drugem poglavju svoje zgodovine Gotov govori o nekem »Corneliju kot avtorju Analov« – ti so bili brez naslova vse do leta 1533, ko je Beat Rhenan prvi dal tem knjigam ime Anali. In dalje, le kako bi mogel Jornandes, ki je živel v šestem stoletju, kaj vedeti o kakršnih koli Tacitovih spisih z imenom Anali, ko pa jih s tem naslovom niso označevali vse do šestnajstega stoletja?

Silvio Aenea Piccolomini je bil tudi humanist z leposlovno izobrazbo. Na dvoru nemškega cesarja Friderika III. so ga okronali s krono »večno zelenih lovorjevih listov«, namenjeno pesnikom ([34] Ady, str. 73); torej je bil brez dvoma sposoben »popraviti« Jordanesa s kakšnim vstavkom. Zagotovo je bil oče dveh, domnevno (po govoricah) pa celo dvanajstih otrok; pisal je erotična (včasih označena kot pornografska) besedila, njegov roman Pripoved o dveh ljubimcih je bil do srede 20. stoletja prepovedano branje v katoliških dekliških ustanovah, mogoče to velja še danes.

 

Toda on bo vselej v spominu kot oče pravzaprav celotne nacije – je edinstven, kot poroča Krebs (str. 81):

... Piccolomini used Germania to identify Germanen and contemporaneous Germans as the same people at two different moments in history ...

(... Piccolomini uporablja Germanijo za istovetenje Germanov in sodobnih Nemcev kot istega ljudstva v dveh različnih trenutkih zgodovine ...)

V svojem delu, pozneje imenovanem De Europa [27], Piccolomini redkokdaj graja mogočnike, njihove vojne, umore, ropanja, plenitve in posilstva, marveč jih v glavnem označuje kot modre, plemenite, vzgojene in dobre kristjane. Posebno so mu pri srcu nemški plemeniči, ni maral Francozov in tudi ne slovanskih narodov, ki jih je označil kot zelo divje, najbolj pa je obsojal »divje« Švicarje, ki naj bi jih z njegovega vidika prekašali morda le Turki.

Njegova politična zvijačnost kakor tudi dvosmiselnost med intimno in uradno privrženostjo kažeta veliko razliko, pridobljeno na podlagi osebnih izkušenj, saj se je večinoma moral prikljanjati, in to ne le veljakom, kot je najbolje označila Cecilia M. Ady ([34] str. 109):

... bila je simpatija, s katero se je srečal pri ljudeh, ki niso bili Tevtonci ...

Tako je označeval svoje izobražene znance, večinoma Slovane in Madžare (ne velja za Tevtonce), s katerimi je imel zelo slabe izkušnje na Bavarskem; o tem poroča v svojih pismih, kot kažejo naslednji citati ([35] Boulting, str. 117):

... nič ni hujšega od vročičnega taborišča, kot je to prinčev dvor. Zavist, ljubosumje, obrekovanje, mrzkost, sovraštvo, sramotenje, žalitve in nenehno mučenje so tam doma ... Ne moreš prijetno pljuniti (pri kosilu), marveč moraš umazati sosedova oblačila ...

Dunaj je opisal takole:

... Študentje se predajajo zabavam, so pogoltneži in pijanci, ponoči postopajo po ulicah in napadajo meščane, njihovi možgani so polni lahkih žensk ...

... Neustadt je mesto menihov in Židov ... na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem živijo barbari … ([35] Boulting, str. 119)

V omenjenih deželah je imel škofovski položaj; to so slovenske dežele, kjer celjskih grofov in knezov ni maral, bili so med redkimi mogočniki, ki jih je v spisih grajal.

O Leipzigu je zapisal:

 ...Tam je navada, da družba Saksoncev daje častno mesto tistim, ki največ žlampajo, in to razvedrilo imenujejo – pijanska tekma.

Te vrstice zvenijo kot obrekovanje, toda podobno pravi tudi Krebs v svoji knjigi Negotatio Germanie ([39] str. 20) z naslednjim zapletenim stavkom:

Enea Silvios und seiner oratio fördert signifikante Differenzen zutage; und wieder anders ist das Bild Deutschlands in Enea Silvios Briefen an seine zumeist italienischen Korrespondenten. Aus ihrem jeweiligen Kontext gelöst und zum Deutschlandbild des Autors hypostasiert, widersprechen die Bilder einander derart, daß der Versuch einer verbindlichen Aussage über das Deutschlandbild Enea Silvios schlechterdings scheitern muß; jedoch innerhalb ihres argumentativen Kontextes machen diese Bilder Sinn, weil sie als Argument das jeweilige Beweisziel zu erreichen helfen.

Krebs ugotavlja, da sama sebi nasprotujoča podoba Nemčije Piccolominiju pomeni sredstvo, da doseže svoj namen v danih okoliščinah; pravzaprav gre za svojevrsten makiavelizem pred Machiavellijem.

Piccolomini v De Europa omenja legendo, da so Franki potomci plemenitih Trojancev, na drugem mestu pravi, da so potomci Skitov ([27] str. 226), Saksonci pa potomci pogumnih Makedoncev. To omenjam, da bi opozoril na Piccolominijevo tezo o t. i. »selitvi narodov«, zlasti slovanskih ([27] knjige 16-21), ker je to ena od osnovnih zgodovinskih postavk, ki so jo iz te knjige prevzeli nemški zgodovinarji. Piccolomini sicer tudi navaja, da so »divji« Švicarji iz trupel svojih sovražnikov delali klopi in mize za pojedine, ko so žrli njihova srca (enako menda danes počnejo sirski uporniki z Assadovimi vojaki).

Piccolomini ne omenja spisa Translatio sancti Alexandri [9], poročila o pokristjanjevanju Saksoncev, kjer je opisan prenos relikvije (trupla sv. Aleksandra iz Rima v Spodnjo Saksonijo v 9. stol.), ki je bila darilo papeža Leona nemškemu cesarju Lotharju. Poroča pa o krvavečih hostijah (o Saksoncih, [27] knjiga 32, 113, str.197).

V De Europi ([27] str. 58, knjiga 1, 4) je ena redkih graj Nemcev, ko Piccolomini skoraj opravičuje Madžare za pokol nemških trgovcev:

... Za panonske narode ni nič bolj neprijetno kot trgovati z Nemci, ki izvlečejo vse zlato iz dežele ...

V nobenem odlomku v tej knjigi ni bolje opisal svojega (uradnega) prijateljskega odnosa z Nemci kot tam, kjer občuduje grofa Albrechta, s katerim sta se osebno poznala. Citiram v nemščini, ker ne zmorem slovenskega prevoda v stilu tako izvirnega prijateljskega navdušenja, kot ga kaže nemški prevod, kaj šele latinski izvirnik ([27] str. 232, knjiga 39, 138, ff):

...

In dieser Provinz hatte Friedrich, Markgraf von Brandenburg ... vier Söhne: Johannes, Friedrich, Albrecht und den anderen Friedrich ...

... Albrecht zog fast alle Fürsten Deutschlands auf seine Seite, als er Nürnberger angriff; die Städte schickten den Nürnbergern Hilfe. Es war ein schwerer und grausamer Krieg, in dem so mächtige Gegner zwei Jahre lang mit erbittertem Hass stritten. Sie sollen neun Schlachten geschlagen haben, acht davon vollendete Albrecht als Sieger, nur in einer unterlag er als Besiegter und war erst mit dem Frieden einverstanden, nachdem er die Äcker beraubt, die Gehöfte zerrüttet, das Vieh weggetrieben, die Landbewohner getötet hatte und Proviant und Geld den Streitenden fehlten. Dann wurde auch über den Frieden gesprochen, und zwar nach dem Willen Albrechts. Dieser Albrecht nahm, wie sie sagen, von Kindesbeinen an dazu erzogen, in Waffen an mehr Schlachten teil, als andere Herzogs seines alters von Schlachten gesehen oder gelesen hatten. Er führte Krieg in Polen, er kämpfte in Schlesien, er schlug in Preussen Lager auf, er warf seine Feinde in Böhmen nieder, er machte Feldzüge nach Österreich, er holte sich Beute aus Ungarn, kein Winkel auf dem Boden Deutschlands, den er nicht bewaffnet betreten hatte; er führte unzählige Kriege an, er vernichtete die wildesten Feinde, er eroberte die bestbefestigten Städte. Bei Zusammenstossen fing er als Erster den Kampf an, als Sieger kam er als Letzter aus der Schlacht; beim erobern von Städten erstieg er oft als Erster die Mauer; von zahlreichen Nachbarn zu Duellen aufgefordert, lehnte er niemals ab, und immer warf er den Feind nieder. Bei kriegerischen Spielen, bei denen man sich mit der Lanze misst, wurde er als der Einzige von allen ermittelt, der niemals von Pferd geworfen wurde und der alle, die gegen ihn los rannten, abwarf. Aus Turnieren ging er immer als Sieger hervor. Siebzehn Mal eilte er, allein bedeckt mit Schild und Helm, im Übrigen nackt (wie es bei den Deutschen eine besondere Art des Duells ist), gegen seine auf gleiche Weise bewaffneten Gegner zu, mit scharfer Lanze, wobei er keinen Schaden erlitt, währen er selbst die Gegner immer vom Pferd werfen konnte. Wegen dieser Taten wurde er nicht zu Unrecht der »deutsche Achill« genannt, an dem nicht nur die Kriegskünste und die Tugenden eines Feldherrn mit einziger Anmut strahlten, sondern auch der Adel seiner Herkunft. Der hohe Wuchs und die Schönheit seines Körpers, die Grösse seiner Kräfte und seine beredte Sprache machten ihn bewundernswert und fast göttlich.

...

Skratka, Albrecht je pristal na premirje šele, ko je izropal polja, porušil kmetije, odpeljal živino, pobil vse kmete ...

 ... Vojeval je na Poljskem, boril se je v Šleziji, taboril v Prusiji, premagal svoje nasprotnike na Češkem, opravil pohode na Avstrijskem, plenil po Madžarskem, ni ga kota na nemških tleh, kjer ni nastopil z orožjem, vodil je neštete vojne, uničil je najbolj divje sovražnike, osvojil je najbolj utrjena mesta. Prvi je šel v boj, zadnji se je vračal iz bitk ...

 ... Sedemnajstkrat se je vrnil iz dvoboja, v katerem se je bojeval gol na konju in le s čelado, ščitom in kopjem, kot zmagovalec, neranjen ... in so ga zato imenovali »nemški Ahil« ...

 ... niso z milino blestele zgolj njegova bojna umetnost in vrline voskovodje, temveč tudi plemenitost njegovega rodu. Njegova visoka rast in lepota njegovega telesa, njegova velika moč in njegova zgovorna beseda so bile občudovanja vredne in so ga naredile skoraj božanskega ...

Ena nemških narodnih svetinj je Albrechtov meč, imenovan »Das Kurbrandenburgische Schwert«, ki mu ga je podaril Silvio Piccolomini alias papež Pij II. z besedami:

Vzemi ta sveti meč kot darilo od Boga, z njegovo pomočjo boš zmogel pokončati svoje sovražnike. Pius Pontifex.

Je Piccolomini zares občudoval Albrechta? Kot papež mu je dal oznako »skoraj božanski« in lahko bi rekli, da je s tem odkril globoko bolečino svoje duše, kajti sam je bil »der Giftzwerg« (strupeni pritlikavec), kot v nemško govorečih deželah zmerjajo častihlepneže majhne postave, in čeprav je bil nekoč na dvoru okronan za kralja pesnikov, je bil na istem dvoru cenjen manj kot tisti, ki je kidal gnoj v stajah.

Mogoče pa se je le prilizoval Albrechtu. Kot sposoben in izkušen politik makiavelističnega kova je poskušal Albrechta pregovoriti za boj proti Turkom. Da bi združil evropske sile v boju proti Turkom, je bila Piccolominijeva zadnja velika želja, s katero je umrl, ne da bi jo uresničil.

Papež Pij II. o Albrechtu tudi: » ... Veseli me, da se naše stoletje ponaša s tako velikim možem ...«

 

O Ericu iz Stettina (ali kar je Piccolomini slišal o njem [40]):

... Bil je lep mož z zlatimi lasmi, precej velikimi očmi, svetlega obraza in dolgega belega vratu. Oblačil se je nevsiljivo in je pokrival svoj dolgi vrat z lanenim šalom, toda pritrjenim z zlato zaponko. Sam in brez vsake pomoči je lahko skočil na konja, ne da bi se dotaknil ostrog. Vsaka ženska, ki ga je videla, še posebno pa cesarica (Barbara Celjska), je bila razvneta od poželenja.

Eric je bil kakor Albrecht izjemen zgled plemenitega germanskega bojevnika; morda kje obstaja tudi njegov opis kot svetlolasega, modrookega velikana ...

Toda navedeni stavki so le eden od Piccolominijevih germanofilskih opisov, ki sicer povsem ustrezajo podobi Germanov v spisu Germanija. In ta spis je javnosti prvi predstavil javnosti prav Piccolomini. Je tudi on »očetoval« nekaj vsebine v besedilu Germanije?

Na nemškem govornem področju je bil Piccolomini vedno v najvišjih časteh. Tudi dandanes zavzema tam edinstven položaj kot oče »der Europäischen Gedanke«, se pravi t. i. evropske misli ali pojma Evrope, ki jo je hotel združiti v boju proti Otomanom ... [41]

 

 

PREZRTI, DIE TOTGESCHWIEGENEN, REVIZIONISTI ...

Navedel bom le najbolj vidne avtorje, ki so kritično raziskovali zgodovinske dokumente. Vsi imajo vsaj en posreden stik s problemom izvirnosti klasičnih rokopisov. Uradna znanost sicer ne upošteva prispevkov teh avtorjev k zadevni problematiki.

Isaac Newton (1642-1727) je bil eden prvih, če že ne sploh prvi, ki bi ga danes lahko označili kot revizionista, mogoče celo kot »teoretika zarot«, ker je poskusil kritično pregledati ali revidirati uradno kronologijo svetovne zgodovine, ki je slonela na Scaligerjevem delu Dissertatio de crucifixione Domini iz leta 1583 (Joseph Justus Scaliger, niz. zgod., 16. st.). Newton se je zelo dobro izkazal: njegovo delo o kronologiji so namreč označili kot okultno študijo in jo bolj ali manj dobrohotno zavrgli. To njegovo delo je le posredno povezano s problemom klasičnih rokopisov. Tedaj je bil še prezgodnji čas za resne raziskave ...

Newtonov sodobnik je bil Jean Hardouin (1646 – 1729) [42], francoski klasicist, omenjen z negativnim prizvokom tudi v Wikipediji kot »tvorec različnih paradoksalnih teorij ... najbolj značilna je ... da so z izjemo del Homerja, Herodota in Cicera vsi klasiki Grčije in Rima nepristni, ker so jih naredili menihi v 13. stoletju ...« Morda to drži, z izjemo navedbe stoletja.

Skoraj hkrati je omenjen Hardouinov »sodobni dedič« – ruski matematik Anatolij Timofejevič Fomenko [42]. Ta je izdelal skrajno spremenjeno zgodovinsko kronologijo »... katere ugotovitve slonijo na njegovih lastnih metodah statistične analize besedil in računske astronomije ter so še bolj radikalne, toda imajo jih za psevdoznanstvene ...« (tako Wikipedija).

Fomenko je matematik mednarodnega slovesa, strokovnjak za statistiko; njegove »metode statistične analize besedil« naj bi bile psevdoznanstvene (kdo je dal tako oceno, ni navedeno), toda niti metod niti problemov, s katerimi se je ukvarjal, ni nihče resno preveril, le njegova nova razlaga zgodovinskih dogodkov je označena kot napačna, seveda z vidika uradne zgodovine.

Pri Fomenku moramo še omeniti, da statistično analizo besedil redno uporabljajo, ko preverjajo znanstvene članke pri sumu plagiata, podobno tudi študentska dela (diplome, naloge in seminarji) na univerzah. To je posebna uporaba leksikalno-statističnih in »data mining« metod, ki pa v teh primerih moti le plagiatorje, vendar ne tudi uradne znanosti. Z druge strani pa »uradno« velja trditev, da Tacit ne more biti ponarejen, ker domnevnemu ponarejevalcu v srednjem veku niso bile na voljo ustrezne računalniške metode, da bi tako dobro zadel način, stil in vsebino starih del (to mnenje je najti v nekaterih razpravah o izvirnosti poročil o zgodnjih kristjanih).

Naslednji znani sodobni »revizionist in toretik zarot« je nemški zgodovinar in publicist Heribert Illig [43]. Njegova »hipoteza domneva, da so obdobja zgodovine, zlasti Evrope v zgodnjem srednjem veku (614-911), napačno datirana ali pa se dogodki sploh nikdar niso zgodili, ter so to dejstvo poskušali sistematično prikriti« (tako Wikipedija). Skladno s tem je za Illiga npr. Karel Veliki zgolj mit. Seveda pri tem ni omenjeno, da je Illig uporabil uradno nesporno dejstvo (iz dokumentov Monumenta Germaniae Historica), da je več kot dvajset tisoč letopisov, ki naj bi bili napisani v vprašljivi dobi, ponarejenih (napisani so stoletja kasneje), ter da arheologija ne kaže vmesnih slojev med rimsko dobo in srednjim vekom. Seveda je Illigovo gledanje zavrženo, največkrat brez razlage prikazanih problemov.

Nekoliko mileje je obsojen Mario Alinei [44], sodobni italijanski avtor teorije kontinuitete od paleolitika. Wikipedia v zvezi z njim pravi: ... ta članek daje nezasluženo pomemebnost določenim idejam ... je jasno pogled manjšine, ker uživa zelo malo akademske podpore, resna razprava je omejena na majhen krog znanstvenikov ...

Seveda gre za majhen krog znanstvenikov, ker večina Alineija ne upošteva, saj njegova hipoteza nasprotuje zelo cenjeni – zlasti v nemških krogih – t. i. kurganski hipotezi o izvoru Indoevropejcev, katere avtorica je Maria Gimbutas in ki jo je razveljavil že Renfrew [45]. Kurgansko hipotezo naj bi po svoje podpirala tudi knjiga Germanija. Alinei je razveljavil tudi v uradni znanosti »priljubljeno« teorijo o selitvi Slovanov, to pa je popolnoma dovolj za biti »totgeschwiegen«.

Popolnoma neupoštevana pa je – zlasti na Zahodu – knjiga Veneti – naši davni predniki slovenskih avtorjev Tomažiča, Šavlija in Bora [46], v kateri so podani arheološki, toponomastični in jezikovni dokazi za tezo, da so Slovenci kakor tudi nasploh Slovani prastari avtohtoni prebivalci Evrope. Ti dokazi podpirajo Alineijevo teorijo kontinuitete in razveljavljajo teorijo o slovanski priselitvi v 6. stoletju, s tem pa so seveda v ostrem nasprotju z »zgodbo« uradno veljavne zgodovine. Poleg tega pa gre, kot že rečeno, za dejstva, ki ne ustrezajo niti nekdanji in sedanji evropski, pravzaprav zahodni politiki. Knjiga Veneti je v krogih vladajoče javnosti prav tako »totgeschwiegen«, kajti v njej ne morejo najti dejstev in razlogov, da bi jo lahko argumentirano razveljavili, zato so bili odzivi nanjo predvsem čustveni. V Wikipediji vsebino knjige označujejo kot napačno »venetsko teorijo« in pri tem povsem zgrešeno obveščajo, da ta teorija nasprotuje slovanskemu poreklu Slovencev.

Wikipedia: ... razlage so znanstveniki popolnoma zavrgli ... kjer so pokazali nevarnost amaterskega jezikoslovja ... Pri tem so navedene zgolj reference iz krogov uradnih (institucionalnih) slovenskih zgodovinarjev.

Našteti primeri »revizije« nasprotujejo razlagam uradne zgodovine, ki v veliki meri sloni na »klasičnih« rokopisih, med katerimi Germanija zavzema najvišje mesto in kot taka je tudi uporabna za interese nekdanje in današnje politike. Ne želim posebej omenjati močne čustvene pristranskosti v oceni raznih klasičnih del ...

Mimogrede naj še omenim značilno stilsko-terminološko razlikovanje v ocenah, ki jih dajejo Zahodnjaki glede zahodnoevropskih, srednjeevropskih in vzhodnoevropskih kritičnih avtorjev.

O zahodnoevropskih:

... prezgodnja doba znanstvenega razvoja,

... nobenega od avtorjev niso na splošno sprejeli,

... so bili utišani.

O srednjeevropskih:

... zelo sporno,

... manjšinski pogled uživa malo akademske podpore.

O vzhodnoevropskih:

... psevdo znanstveno,

... amaterski jezikoslovci.

Posvetimo se zdaj znova vprašanju rokopisov. John Wilson Ross [17] je bil obtožen, da je objavil svojo knjigo anonimno, čeprav je v posvetilu knjige omenjen njegov brat s polnim imenom in priimkom. Nasprotniki tudi niso navedli nobenih razlogov, ki bi ovrgli njegove trditve.

Polydora Hocharta [18] pa je Walser prav na kratko odpravil z besedami: Da bi ovrgli fantazije P. Hocharta: L'authenticite des annales usw. 1891 u. Nouvelles considerations au sujet des Annales usw., Paris, Thorin 1894, kot vse kaže, ni potrebno.

Praktično nihče ne omenja Lea Wienerja [19]. Podobno kot že Ross in Hochart, je tudi Wiener, seveda še bolj natačno, s svojim jezikoslovnim znanjem primerjal in razčlenil nekatere pripovedi iz klasičnih zgodovinopisnih virov, kot so Jordanes, Pavel Diakon, Tacit itd. Tukaj lahko navedem le nekaj primerov njegovih sklepanj in vrednotenj, zato je ta izbor nekoliko nepovezan in ne povsem dorečen, a zadostuje za splošen vtis o celotni analizi.

O Jordanesu pravi:

(str. 67)

... V Getici je referenca o Jordanesovem poreklu, toda če upoštevamo, da je že uvod k delu drzen ponaredek ... V skladu z njegovo izjavo, da je bil kljub temu, da ni bil pismen (agrammatus), vseeno pisar Gunthiga ... je tudi dejal, da je napisal svojo knjigo v letu 511 ...

... Tako dobimo pozitiven in neovrgljiv dokaz, da je Jordanes napisal Getico po letu 711 ...

(str. 141)

... Zmešnjavo ponarejevalca, Jordanesa ali pa njegovega predhodnika, ko je sestavljal zgodovino Gotov, smo pravkar pojasnili ...

Naj omenim Wienerjevo etimološko izpeljavo besed ali imen arabskega izvora. Med njimi je »Haliurunnae« – ime čarovnice:

(str. 90)

... OHGermansko (staro visokogermansko) »alruna« je ohranilo le pomen »mandragora« . V ohgermanskem imamo »helliruna«, tj. »necromantia«, kakor da bi bila sestavljenka iz »hella«, tj. »pekel«, in »runa«, tj. »skrivnost«, in podobno v starosaksonščini »helirun, hellrun«, tj. »čarovnik« ...

... Kasneje bomo srečali te čarovnice ali čarovniške ženske v drugih ponaredkih, npr. v Tacitovi Germaniji.

 

O imenu »Finni«:

(str. 96)

... je tudi pomenilo »močvirje«, celotna sestava natanko ustreza opisu skrajnega severa. Tam se je pojavilo pleme neznane preteklosti. To so verjetno »Finni«, in spet ni naključno, da je možno finsko ime za Finsko – »Suomi« izpeljati iz finske besede »suo«, tj. »močvirje« ... Toda arabska beseda je izvor za gotsko »fani«, OHG »fenna«, tj. »blato«, staronorveško »fen«, tj. »močvirje«. V svoji obliki »vanga, fanga« je beseda dala italjansko »fango«, francosko »fange« itd.

 

O Tuisconu:

(str. 208)

... ponarejevalec, ki je bil Got in je prebival v Franciji ali celo bolj verjetno v Švici, je poznal sodobno ime za »Nemško«, ki je bilo ohranjeno v najstarejših francoskih virih kot »tiesche, tiesque, thyos, ties« itd., in ki je prišlo v literarno latinščino med drugim kot »tutiscus«, v stari italjanščini seveda »tudesco«, sedaj pa »tedesco« . Očitno ga je izgovarjal »Tuisco« in je tako ustvaril svojega slavnega junaka Tuiscona. Iz tega Tuiscona je izvedel slavne junake za plemena, ki jih je poznal iz zgodovine – Sueve, Vandale in Tevtonce. Iz Tacitovih Analov 1.56 in 11.25 je vedel za pleme Marsi, in iz istega izvora je vedel za Arminiusa – silni je kralj ...

 

O Ammianu Marcellinu:

(str. 148)

... Kot je Phrygia lahko nastal samo iz sirijske »puščice odrešenja«, je jasno, da imamo tu najmanj interpolacijo, če ne gre za čisti ponaredek. Našli bomo še hujši ponaredek v Ammianu kasneje. Zagotovo je čudno, da ni bilo nikdar napisane niti besedice o Ammianu pred 16. stoletjem, razen kratke reference k stavku v štirinajsti knjigi v Priscianu XI.51, in da bi se Marcellinovo delo, o katerem je Poggio poročal, da ga je bil našel v Hersfeldu ali Fuldi, moralo začeti prav s tem stavkom, ker je trdil, da je našel Marcellina šele na začetku XIV. knjige. Kaže, da je Poggio uporabil ta stavek iz Prisciana kot osnovo za svoj izdelek ...

 

O Translatio:

(str. 151)

... Iz zmešnjave besed »pyramid« in »mogočnega vladarja« je nastal mit Irminsula pri Saksoncih. Pripoved se nahaja v Translatio s. Alexandri, ki sta ga napisala Ruodolf in Meginhard leta 851 ...

 

O Velleju Paterculu:

(str. 163)

... Kolikor mi je znano, nihče ni dvomil o njegovi izvirnosti, toda vsi vemo, da Vellej sloni na izgubljeni kopiji, ki jo je uporabljal Beatus Rhenanus v svoji Editio princeps, izdani na začetku 16. stoletja. Nihče pred njim ni nikdar nič slišal o njem ali pa ga omenil, razen enkrat Priscian ... ne dvomimo o njegovem obstoju pred desetim stoletjem ... toda nimamo nikakršnih sredstev, da bi ugotovili, če so bile napravljene kakršne koli interpolacije ...

 

O Germaniji :

(str. 159)

... kasneje bom pokazal, da je bil ponaredek, znan kot Tacitova Germanija, napisan v osmem stoletju in da sloni na delih Pseudo-Berosa, ki je tudi sam ponaredek, kot ga je bil ohranil in označil Annij iz Viterba. Tukaj bom le navedel toliko, kolikor je potrebno, da bi dokazali, da je Arminijeva zgodba pri Tacitu, Strabonu in drugih pisateljih drzen ponaredek, ki ni starejši od osmega stoletja.

(str. 212)

... zamenjava Aretije z Veliko Materjo, Cybelo, je zmešnjava, ki, kakor bomo to videli kasneje, zavede ponarejevalca Germanije, da je ustvaril posebno božanstvo za Germane ...

... Ta poglavja (Germanije) kot tudi nekaj naslednjih slonijo predvsem na Cezarjevem opisu Galije. Opis vojvod sloni na enakosti med Galci, ki so se v glavnem ukvarjali z vojno in so zbirali okrog sebe svoje stranke in pristaše v razmerju, kolikor je segala njihova vojaška moč ...

... Zgodba o Veledi, Albruni in Ganni iz gozdov, ki so imenovane kot germanske vedeževalke, pripada arabski dobi, to pomeni, da je nastala le v osmem stoletju ...

Veleda je ime arabskega izvora, ki pomeni »mlado žensko«. Tako ne more biti dvoma, da imamo tu neko pripoved iz arabskih ali španskih virov, kjer je Veleda označena kot keltska, namesto kot židovska. Veledo najdemo tudi v Siluai Statiusa ...

1

... toda vse izdaje sledijo iz enega vira, ki naj bi ga bil našel Poggio v St. Gallnu, in so vse interpolirane ...

2

... popolnoma nesmiselno je navajati ta primer imena Veleda, da bi potrdili njegovo izvirnost. To nas pušča popolnoma same s Tacitom ...

... Ako se sedaj obrnemo h Germaniji, vidimo, da je bil samorog iz Cezarjeve pripovedi spremenjen v narod – v Naharvale. Takoj je razvidno, da ni Narharvalus nič drugega kot »Narwahl«, morski samorog v germanskih jezikih. Beseda mahl-arez ali mahr-arig, ki je v Fredegarju uporabljena za razlago etimologije Meroeus, se tu pojavi v obliki naharvalus.

Da je ta zgodba iz Germanije izposojena od Cezarja, je tako razvidno, da ni potreben niti ponarejevalčev spodrsljaj z Naharvali ali »samorogi«, da bi to dokazali. Toda ponarejevalec je bil tak bedak ali pa podlež, da se je izdal še na drug način. Vzel je Cezarjev rek »sunt item, quae appellantur alces« za nadaljevanje zgodbe o narwahlu ali samorogu, in je rekel, da je ime božanstva aids »ea vis numini, nomen aids.« Neumnost, kot kaže, ne more iti še naprej, toda ponarejevalec je zagrešil še drugo neizrekljivo neokusnost.

Losa kot tudi samoroga je spremenil v germansko pleme. »Semnoni želijo, da jih imajo za najstarejše in najbolj spoštovanja vredno pleme suevskega naroda. Oznanjajo, da to potrjujejo skrivnosti vere ...

(str. 273ff)

... To je bilo lahko v Germaniji dodano ponarejevalčevemu nadaljevanju o Germanih, ki pojejo svoje pesmi, imenovane barritus ...

... Ta celotni opis je prepisan iz Vegetija, De Re Militari, kjer pove, da je bojni krik, ki se imenuje barritus ...

... tudi Ammian je vzljubil to besedo. Pripoveduje zgodbo o Cornutih in Braccatih v rimski vojski, ki so povzdignili barrritus, da bi prestrašili Alamane. Ta barritus se začenja s šepetom ...

... Ta Ammianusova pripoved je ponaredek, skupaj s pripovedjo v Tacitu, kar kaže, da sta oba zamenjala barritus z barditus ...

... Ta ponarejevalčeva zmešnjava pri izposojanju se kaže skozi vso Germanijo. Nekaj primerov bo dovolj. V poglavjih VII in VIII ponarejevalec pripoveduje, da so kralje izbirali zaradi njihove plemenitosti in vodje zaradi njihovega poguma, toda nihče jih ni mogel kaznovati, razen duhovnikov.

Wiener sklene takole:

Skrajna brezvrednost Germanije je očitna, brez vsake možnosti zagovora. Le duševno slep jo bo zagovarjal, tako kot ponaredke iz devetnajstega stoletja, kakršen je razvpiti Koeninghofski rokopis, ki še vedno najde zagovornike. Žalostno je videti, da germanska zgodovina in z njo povezane zadeve slonijo na Germaniji in Getici, dveh spomenikih zavestne prevare in nezavedne neumnosti, ter na posledicah prvega razcveta arabske romantike, ki je vodila k Tisoč in eni noči.

Kdor bi želel slediti Rossovim, Hochartovim in predvsem Wienerjevim ugotovitvam, bi moral biti resnični poznavalec klasikov kakor tudi klasičnih jezikov, zato sem zgoraj navedel na kratko le nekaj primerov, ki jih lahko razume vsak povprečen izobraženec, vključno z menoj.

Profesor Leo Wiener je bil »utišan«. Toda prav njegovo delo – kot v posmeh »uradnemu« mnenju – daje malo več zaupanja v določeno izvirnost.

Walser, ki je verjel, da so Poggiove najdbe izvirne, poroča o Poggiovem obisku v Clunyju ([29] Walser, str. 50):

... zaničevanje, ki so jim ga vlili sedanji lastniki spoštovanja vrednih rokopisov. Ti so bili pustili propadati to čudovito dediščino kot tudi lastni meniški red ...

... Kot je Boccaccio iz razpadle knjižnice Montecasina ugrabil Tacita, tako so Poggio in njegovi tovariši iz samostanskega stolpa v St. Gallnu ali pa iz ostankov francoskih opatij izvlekli marsikaterega plemenitega ujetnika ...

... Neposredna poročila o najdbah so na žalost zelo skopo ohranjena: zgolj po eno pismo Poggia, Cincia in Bartolomeja iz Montepulciana. Ostala pojasnila dajejo naključne pripombe v epistolarjih Bracciolinija in njegovih prijateljev ...

... Doslej so se omejili na to, da so to iz Poggiovega poročila edino bolj znano odpravo v St. Gallen bolj na široko obravnavali in da so ostala potovanja omenjali le na kratko, dokler tega poročila zelo ostroumno ni pregledal Remigio Sabbadini in z gotovostjo zavrgel štiri Bracciolinijeve odprave ...

... Prvo Poggiovo odkritje sta bila dva neznana Ciceronova govora, ki ju je našel v burgundski opatiji Cluny.

Knjižnica samostana je skrivala več dragocenih Ciceronovih rokopisov, med njimi spoštovanja vredni zvezek s petimi govori, izvirajoč vsaj iz 8. stoleja ...

... Zakaj je Poggio šel v daljno Burgundijo, ko je bilo toliko drugih samostanov v bližini? Najbolj verjetno lahko povežemo to potovanje s tesnimi vezmi, ki jih je gojil Janez XXIII. z burgundskim, bolonjskim in konstanškim vojvodom ...

Mogoče to drži, toda samostan v Clunyju je tesno sodeloval s šolo prevajalcev v Toledu; kot kaže, so v vseh referencah o Poggiu to šolo popolnoma prezrli kot možni vir srednjeveških rokopisov, kopij klasikov. Toda Poggio je za to šolo gotovo vedel.

V Toledu so bili prevajalci Arabci, Židje in kristjani; tako je profesor Wiener s svojo raziskavo dejansko točno prikazal to obdobje zgodovine, v katerem je vsaj nekaj referenc, seveda po vsebini nezanesljivih in prepisanih, k vprašljivim delom obstajalo že prej in zato morda ta dela niso bila napisana šele v 15. stoletju.

»Faustovskim dušam« pa rad ponudim rešilno bilko; ta se imenuje »nostratika« – teorija o skupnem poreklu indoevropskih, ugrofinskih in semitskih jezikov. Z njo bi se nekako izognili arabskemu izvoru imen, saj v Wienerjevem času nostratična teorija še ni bila znana.

In še nekaj ... Tudi Fomenko in Illig pravzaprav bolj potrjujeta, kot pa zavračata izvirnost starih rokopisov.

Fomenko je pokazal, da so letopisi v bistvu ponavljajoči se prepisi malega števila izvirnih spisov, vprašanje je le, katerih; zato mogoče vsak letopis vsebuje nekaj skrite resnice – potrebno je le najti primernega ...

In Illig je s tem, da je »odpravil« del mračnega srednjega veka, približal starorimski svet dokumentiranemu srednjemu veku in tako podal razloge za večjo verjetnost izvirnosti starih rokopisov, saj je gradnja srednjeveških samostanov sledila takoj za rimsko dobo. Potemtakem so rokopisi in njihovi prepisi lahko preživeli veliko krajši čas, brez neznane mračne srednjeveške dobe, zaščiteni v že zgrajenih samostanih.

 

 

 

O SLAVI, POGGIU IN EINSTEINU

 

... quando etiam sapientibus cupido gloriae novissima exuitur.

... celo najbolj modri, želeč slavo, zavržejo vse ostalo. (Tacit)

 

Kot je bilo tukaj že omenjeno, je Leonardo Aretino hvalil Poggia:

 

... Spomin na tvoje zasluge ne bo nikdar izbrisan. Zabeleženo bo do poznih dob, da si ta dela, izgubo katerih so bili tako dolgo obžalovali prijatelji leposlovja, rešil s svojo marljivostjo.

 

J. W. Ross pa o Tacitu:

... Tacita povzdiguje njegova genialnost do take višine, da ga že dviga iz dosega kritike. Sveti na lepopisnem nebu kakor sonce, pred žarom katerega se vsi kot Parsi (Perzijci) priklanjajo v čaščenju.

To ne drži popolnoma. Poggio namreč nikoli ni dobil ustreznega priznanja – ne pozitivnega ne negativnega, o tem lahko vsakdo presoja po svojem občutku ...

V bistvu sploh ni pomembno, kakšen je bil Poggio po svojem značaju: dober, slab, bolesten, pogolten, pobožen ali še kaj drugega – pomembna so le njegova dejanja. Danes je precej vseeno, ali je res našel izvirne starorimske spise ali pa jih je sam napisal ali ponaredil, se pravi prepisal iz drugih vprašljivih virov.

Napravil je nedvomno izredno delo, ki je postalo izjemno pomembno za vso zahodno omiko, za njeno zgodovino in znanost, posebej za jezikoslovje in raziskave o Indoevropejcih (žal v napačni smeri), ter tudi za zahodno politiko pri opravičevanju njenih usmeritev v vseh stoletjih novega veka.

Pravzaprav je Poggio dal Zahodu natanko tako šaro, po kakršni je ta hrepenel in jo je potreboval. Kot v posmeh pa za svoje delo ni dobil nikakršnega pravega priznanja; slavljeni so morda zgolj izmišljeni Rimljani, njega pa največ opisujejo v slabi luči. Zaradi vpliva, ki so ga imela njegova dela, bi moral biti znan vsakemu bolj izobraženemu Evropejcu, toda komajda ga poznajo celo strokovnjaki humanističnih ved.

Le njegovi kritiki mu dajejo polno priznanje, na primer Ross (»kdo je ta čudoviti mož?«) ali pa Hochart, ki je preporod označil kot Poggiovo dobo, pa tudi njegova življenjepisca, posebno Shepherd.

Poggio je namreč pokazal svoj izjemni civilni pogum, nenavaden zlasti za dobo, v kateri je živel, saj je pravzaprav tvegal, da bi bil sežgan na grmadi.

Mogoče je bilo njegovo edino zadovoljstvo denar, ki ga je dobil za svoja »odkritja«, ker je vsa »slava« v glavnem preostala osebam, ki si jih je morda bolj ali manj sam izmislil na podlagi kakšnih stvarnih omemb v rokopisih. To je bila za mojstra njegove veličine zelo boleča izkušnja, čeprav so ga sicer humanisti, njegovi sodobniki, resnično spoštovali.

Za svojo družino, za svoje zakonske in tudi nezakonske otroke, ki jih je menda vse priznal, naj bi prav tako popolnoma poskrbel.

Ob pomenu in vplivu njegovega dela, njegove skoraj popolne anonimnosti in negativno označene osebnosti, lahko Poggia primerjamo s tako rekoč »točno« nasprotnim primerom – s slavnim fizikom Albertom Einsteinom, čigar dela naj bi imela in gotovo tudi imajo epohalen vpliv na sedanjo globalno civilizacijo.

Njunih resničnih osebnosti verjetno ni mogoče zanesljivo primerjati, saj značaji niso merljivi, možna pa je primerjava njunega javnega položaja, njune javne podobe ter vpliva njunih del in dejanj. V naslednjem opisu so razvidne stične točke med delovanjem obeh, hkrati pa tudi neverjetni antiparalelizem glede njunega ugleda v javnosti.

Pravzaprav ta primerjava omogoča skoraj sarkastičen užitek spričo »absurdistana« človeške civilizacije in kulture na tako imenovanem najvišjem intelektualnem nivoju.

Einsteina pozna skoraj vsakdo, vsaj na Zahodu. Ima ugled nedvomnega genija, velikega humanista, najplemenitejšega značaja, skromne osebnosti. Spodbijati tehtnost njegovih del je skorajda nevarno, saj kritik tvega, da ga označijo za neznanstvenega, kajti vse, kar je Einstein naredil, je nedotakljivo. Njegovi univerzalni genialnosti so namenjeni le slavospevi.

Toda »njegova« najslavnejša dela niso tako zelo njegova, kot to velja na splošno, in celo večina fizikov ne ve čisto natanko, kaj je pravzaprav sploh naredil. Obrazložil je fotoefekt in za ta dosežek je dobil polno priznanje z Nobelovo nagrado. Kar zadeva t. i. relativnostno teorijo, je njegov prispevek v glavnem zbirka tez ostalih matematikov in fizikov, katerih imen pa v svojih objavah ni omenjal. Na glavi, ki nosi največ »odgovornosti« za splošno relativnostno teorijo, je zlomil kuhinjski stol – njegova žena, Srbkinja Mileva Marič, je bila sposobna matematičarka in je pomagala Albertu, dobremu fiziku, toda slabemu matematiku.

Njegovi zagovorniki poudarjajo, da je dobil iste rezultate kot drugi fiziki, toda po drugi poti in na drugačen način, nekateri kritični poznavalci pa ga imajo za največjega plagiatorja vseh časov ...

Ločil se je od žene, verjetno iz rasističnih razlogov; njegova judovska družina menda ni marala pravoslavne kristjanke Mileve, nagovarjali so ga, naj se poroči s svojo sestrično. Ob ločitvi je dal Milevi denar od Nobelove nagrade, pozneje pa se ni več zanimal ne za njuno nezakonsko hči, ki jo je dal anonimno posvojiti, ne za sinova, ki ju je prav tako imel iz zakona z Milevo.

Z ločitvijo tega zakona je praktično prenehalo Einsteinovo znanstveno delovanje; poslej je pretežno deloval v javnosti, se pustil slaviti ter je tudi sam slavil bolj ali manj le sebe kot osebo današnjega slovesa.

Pokazal je pomanjkanje civilnega poguma, ko se je izgovarjal, da ni prav vedel, kaj podpisuje, ko je podpisal tisto slavno pismo, ki je privedlo do izdelave atomske bombe. Večinoma je le še »produciral znanstveni odpad« (moja oznaka), kot poroča fizik John Dyson, ki je odpovedal srečanje z njim v Princetonu, da bi se izognil nesmiselni razpravi o njegovem najnovejšem delu.

Prav zabavno je, kako Poggiu kot tudi Einsteinu »uradno« nikjer ne priznavajo njunega ponarejanja in plagiatorstva; prvi je svoja dela predstavljal kot tuja, drugi se je tako rekoč kitil s tujim perjem; prvi je skoraj neznan, drugi je neznansko slaven, prvemu je prisojen najslabši značaj, drugemu najplemenitejši itd. (vse to je pravzaprav zelo človeško).

Slavna Einsteinova dela so manj resnično Einsteinova, kakor pa bi bila Poggiova dela Poggiova, če bi bilo po naključju dokazano, da so ti spisi resnično starorimskega porekla.

Toda vsaj eno Poggiovo delo, namreč slavna Germanija, in Einstein – oba imata nekaj neverjetno skupnega – oboje je povzdignjeno v mit; njuni častilci ju močno in vročično, ljubosumno in s predanostjo branijo, ne dovoljujejo nikakršnega kompromisa in nimajo nobenega usmiljenja za svoje nasprotnike.

 

 

 

ZAKLJUČEK

 

La vérité historique est souvent une fable convenue. (Napoleon Bonaparte)

Ta izrek je očitno resničen v Tacitovem primeru, še posebno glede spisa Germanija. Že površen, toda nepristranski pregled dejstev pokaže, da je večina klasičnih spisov, ki naj bi našli v prašnih, vlažnih, pozabljenih kotih srednjeveških samostanov, ponarejenih; za tako spoznanje ni potrebno nikakršno posebno znanje, dovolj je zdrav razum. To je tudi glavni razlog, da širša »znanstvena skupnost« ni napravila nikakršne resne analize zadevnih spisov, kot so jo napravili Ross, Hochart ali Wiener, njih pa niso niti poskusili ovreči z nasprotnimi razlagami.

Tako Leo Wiener z obžalovajem ugotavlja: ... Žalostno je videti, da germanska zgodovina in z njo povezane zadeve slonijo na Germaniji in Getici, na dveh spomenikih zavestne prevare in nezavedne neumnosti ...

To lahko dopolnimo: če Nemci nimajo čisto vsega od A do Ž, da bi bili na to ponosni, pa imajo več kot dovolj vsaj od B kot Bach, Beethoven ... pa Gauss in Goethe ... Hahn, Hilbert, Heine, Herder ... Schiller ... Wegener ... do Z kot Zweig. Tisti »včerajšnji«, faustovske duše, seveda tega ne vedo, ker vseh teh velikanov sploh ne poznajo, je pa veliko in vedno več »današnjih«, ki so jim predhodniki vzor.

Imamo tudi naslednjo zabavno in bedasto politično grotesko: cesar Karl Veliki velja za prvega Evropejca, saj naj bi z ognjem in mečem zgradil Evropo kot »Das Heilige Römische Reich Deutscher Nation«. Zato bi morali Karlspreis dopolniti s Prix Napoleon ali s Hitler's Award (angleški naziv naj bi kazal evropsko miselnost, ker prva dva nista angleška); omenjeni so gradili Evropo na podoben način, s podobnimi posledicami. Mogoče bi kazalo ustanoviti tudi Piccolominijevo nagrado v spomin na njegovo (italijansko) evropejstvo, npr. Benedictione Pii ...

Ironija zgodovine je, da so najbolj čaščena »dejstva« germanske zgodovine, t. i. faustovske duše – Tacitovi Germani, cesar Karl Veliki in slovanska priselitev – zgolj miti, pravljice, ki si jih je izmislila zaničevana felahovska duša; ime Germani, ki je zaničljivo rimljansko ime za sovražne Retijce, protoslovansko pleme – vse to je faustovska duša prav ljubeče sprejela za svoje.

Tacita in posebej njegovo Germanijo, cesarja Karla Velikega in slovansko selitev bodo Germani zagovarjali do poslednjega Germanusa, faustovske duše.

Toda skrb je odveč. Tako dolgo, dokler bodo pripovedke uradne zgodovine v službi interesov zahodne politike, bo vse to le »Velika laž«, ki jo bodo še naprej širili kot resnico kljub vsem najbolj jasnim nasprotnim dejstvom.

 

 

 

Viri

 

[33] Birgitta Hoffmann: Archaeology versus Tacitus' Agricola, a 1st century worst case scenario;

A lecture given to the Theoretical Archaeology Group conference, held in Dublin, 15th December, 2001.

[34] Pius II, Aeneas Silvius Piccolomini, The Humanist Pope, by Cecilia M. Ady, Methuen & Co. LTD., 1913.

[35] Aeneas Silvius, Orator, Man of Letters, Statesman, and Pope; by William Boulting; Archibald Constable and Co., LTD.; London 1908, str. 243.

[36] Aeneas Sylvius Piccolomini als Papst Pius II.; Prof. Dr. Anton Weiss, Graz, Ulr. Moser's Buchhandlung (J. Meyerhoff) 1897.

[36a] Pfizer Gustav: Der Welsche und der Deutsche Aeneas Sylvius Piccolomini (Pabst Pius II.) und Georg von Heimburg: historisch-poetische Bilder aus dem fünfzenten Jahrhundert; Stuttgart 1844.

[37] E. Walser: Beiträge zur Kulturgeschichte des Mittelalters und der Renaissance, herausgegeben von Walter Goetz, Heft 14: Poggius Florentinus, Leben und Werke, von Dr. Ernst Walser, Privatdozent an der Universität Zürich, Druck und Verlag von B.G.Teubner - Leipzig Berlin 1914.

[38] Germania Enee Silvii in qua candide lector continentur: gravamina germanice nationis; confutatio eorundem cum replicis; de concilio Constantinensi & Basilensi; describuntur hic urbes, civitates, ecclesie, episcopatus, abbacie, principatus &principatus & nobilissime familie; Strassburg 1515.

[39] Christopher B. Krebs: Negotiatio Germaniae - Tacitus' Germania und Enea Silvio Piccolomini, Giannantonio Campano, Conrad Celtis und Heinrich Bebel. Hypomnemata 158. Untersuchungen zur Antike und zu ihrem Nachleben. Herausgegeben von Albrecht Dihle, Siegmar Döpp, Dorothea Frede, Hans-Joachim Gehrke, Hugh Lloyd-Jones, Günther Patzig, Christoph Riedweg, Gisela Striker. Göttingen 2005 (Vandenhoeck & Ruprecht).

[40] De Viris Illustribus; Two texts by Eneas Silvius Piccolomini on Denmark by Michael von Cotta-Schönberg1, str. 5, English trans. Of reviewed anthology: Michael v. Cotta-Schønberg, To tekster af Æneas Silvius Piccolomini om Danmark. In: Umisteligt – Festskrift til Erland Kolding Nielsen. Edited by John T. Lauridsen and Olaf Olsen. Copenhagen, the Royal Library, 2007, pp. 55-74.

[41] Fabian Fischer: Das Europabild des Humanisten und Papstes Enea Silvio Piccolomini/Pius II.

LMU-Publikationen / Geschichts- und Kunstwissenschaften Nr. 25 (2007). http://epub.ub.uni-muenchen.de/

[42] A. T. Fomenko: Empirico-Statistical Analysis of Narrative Material and its Applications to Historical Dating; Volume II: The Analysis of Ancient and Medieval Records by A. T. Fomenko. Moscow University, Moscow, Russia – Kluwer Academic Publishers, Dordrecht Boston London 1994.

[43] Heribert Illig: Wer hat an der Uhr gedreht; Ullstein Verlag, München 2009.

Heribert Illig: Das erfundene Mittelalter; Econ Verlag, München 2000.

[44] Mario Alinei: Origini delle lingue d'Europa; Il Mulino, Bologna, 1996, 2000; The Paleolithic Continuity Theory on Indo-European Origins. <http://www.continuitas.com/>

[45] Colin Renfrew: Anatolian hypothesis. http://en.wikipedia.org/wiki/Anatolian_hypothesis

[46] Šavli J., Bor M., Tomažič I.: Veneti; Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996 (prevod slovenske izdaje Veneti – naši davni predniki, Maribor 1989).

 

 

Viri / polavje (I)

 

[9] Rudolfus von Fulda: Translatio sancti Alexandri;

Nicolaus Ellenbog: PASSIO SEPTEM FRATRVM filior... sanctae foelicitatis.

Translatio sancti Alexandri. Passio Sancti Theodori martyris; Ottobeuren 1511.

[16] John Wilson Ross (1818-1887): Tacitus and Bracciolini.

The Annals forged in the XVth century.

Originally published anonymously (?) in 1878.

(Anonimously with dedication: I dedicate to my esteemed and estimable brother Robert Dalrymple Ross – op. B.J.H.)

[17] Polydore Hochart: De l'authenticitè des Annales et des Histoires de Tacite;

Paris, Ernest Thorin Editeur 1890.

[18] Leo Wiener: A History of Arabico-Gothic Culture;

Volume III, Tacitus's Germania & other Forgeries;

Innes & Sons, 129435 N. Twelfth St., Philadelphia, Pa., MCMXX.

[19] FAZ – Frankfurter allgemeine Zeitung, 18. Oktober, 2008, No. 244 / Str. Z3.

[27] Enea Silvio Piccolomini: Europa; Herausgegeben von Günther Frank und Paul Metzger; Melanchton-Akademie Bretten, Uebersetzung von Albrecht Hartmann; Verlag Regionalkultur, 2005.

(Melanchton, pravo ime Philipp Schwarzerdt, nemški reformator najbližji Luthru – op. B.J.H.)

[28] The Life of Poggio Bracciolini. By The Rev. W. M. Shepherd, LL. D., Liverpool. Printed by Harris Brothers, For Longman, Rees, Orme, Brown, Green & Longman. London. 1837.

[29] Beiträge zur Kulturgeschichte des Mittelalters und der Renaissance; herausgegeben von Walter Goetz, Heft 14: Poggius Florentinus, Leben und Werke, von Dr. Ernst Walser, Privatdozent an der Universität Zürich; Druck und Verlag von B. G. Teubner; Leipzig Berlin 1914.

 

 

 

 

_________

junij 2013

 

 

 

english