Lives Journal 9

Ivo Antich

 

TIGROVO OKO

 

Cheprav je bil cirkus med zadnjimi stvarmi, ki bi utegnile zanimati Admirala, je med branjem dnevnika »Arbajt« (vodilni domorodni jezikoslovec Jovan Mencigar je uveljavil domachi zapis namesto »Arbeit«, kot pishejo Menci; v medvladju kolumbistov se je list imenoval »Rabota«) njegovo pozornost pritegnil oglas o gostovanju »svetovne senzacije« CIRCUS GOLDEN CAGE v Emoni, prestolnici Karantenije. Admiralovo znanje globalne ganglokamerikanshchine je bilo sicer bolj skromno, vendar je takoj dvignil koshate chrne obrvi in se ostro zazrl v te tri najvechje besede sredi kichasto barvaste reklame prek cele strani. Eno njegovih temeljnih gesel, ki pa ga je drzhal zase, je bilo »Ne bodi naiven, bodi skrivno aktiven«; v skladu s tem je dosledno skushal v stvareh videti vech, njihovo hrbtno stran, kajti menil je, da se v vsaki malenkosti skriva kakshno globlje znamenje ali opozorilo na nevarnost, budno oko ga mora le znati odkriti. V simbolichni prispodobi pa je budno oko zanj pomenilo – tigrovo oko.

 

Ne da bi svoje »tigrovsko oko« odmaknil od oglasa, je stegnil desnico in pritisnil na enega od gumbov na robu mize. Takoj je skoz Admiralovo pisarno zaplaval glas njegovega generalnega tajnika:

»Izvolite, Ekscelenca!«

»Naj pride Mishko takoj k meni!« je revsnil Admiral.

»Razumem, Ekscelenca!« je strumno odvrnil tajnikov mladostni glas.

 

Mishko (za nekatere tudi Mihec) je bil vzdevek Admiralovega posebnega svetovalca za dejavnost, oznacheno s kratico ZINI (zunanja in notranja informiranost). Pravo ime tega chloveka naj bi sicer bilo Miguel Mikl de Arhangelsk; trdil je, da je iz Liberije (staro ime Shepanije), potomec mikeletov (shepansko: migueletes; frankovsko: miquelets), roparjev, gverilcev in tudi Kapoleonovih kontragverilcev na Liberijskem ali Irenejskem polotoku. Glede njegove resnichne identitete si Admiral ni bil povsem na jasnem, a v to se ni poglabljal; ko mu je predhodnik z vso ekipo sodelavcev prepushchal funkcijo Admirala, voditelja drzhave, prvega v odboru Ducatnikov, je za Mishka rekel, da je svetovljansko razgledan in absolutno zanesljiv »nadangel varuh«.

 

Med chakanjem na Mishka se je Admiral odmaknil od mize in se zavalil globlje v naslonjach, nenehno mrko strmech v oglas, ki je naznanjal zachetek predstav cirkusa iz tujine; glavna atrakcija naj bi bile dresirane zveri, kot je ponazarjala fotografija lepe akrobatke, v bikiniju jahajoche na tigru. Admiral se je zdrznil, ko je prebral njeno ime: Juanita Prepelook de Prieste. V hipu mu je postalo vroche, oblil ga je pot, ni mogel vech sedeti, odvrgel je chasopis na mizo in planil na noge. Zachel je krozhiti po pisarni, si zhivchno gladil brke in pogledoval na uro ter v sebi preklinjal Mishka, ki se zlepa ni pojavil. Konchno so se s tihim shumom odprla nevidna vrata v zadnji steni in vstopil je svetovalec.

 

Nenavaden chlovek: malo vishji od povprechja, ves v chrnem, hlache, suknjich, namesto srajce zmeraj le chrn puli, na nogah chrni chevlji z neslishnimi podplati; tako je tudi zaradi mehkih in prozhnih gibov dajal vtis panterja. Nich manj zloveshch ni bil vtis glave: bleda lica, mochan vrat, zatemnjena ochala s chrnim, prilegajochim se okvirjem, kratko pristrizheni rdechkasti lasje. Celotna podoba pa ni bila trdna, temvech se je nekako izmikala, kot da se v svoji zastrtosti nenehno preliva, saj se je mozhak nedolochljive starosti na trenutke zdel bolj utrujen intelektualec kot pa natreniran varnostnik. Admirala so posebej motila zatemnjena ochala, ker v njih nikoli ni dobro videl ochi; stekla so se prelivala v rjavkasto-rumenkastih tonih, podobno kot pri poldragem kamnu, imenovanem tigrovo oko. A ker je Mishko imel zdravnishko potrdilo, da mora zaradi niktalopije nositi temna ochala, se je Admiral na to navadil. Kot ljubiteljski insektolog je marsikaj vedel o pajkih, zato se mu je Mishko vchasih zazdel kot nekakshen pajek rakovichar, ki se barvno spreminja glede na okolje, prezhech na plen kot magichno oko skrivnostnega aparata. Vchasih pa je ob pogledu na Mishka tudi pomislil, da prav nich ne ustreza bolj juzhnjashki podobi Shepancev, prej bi ga imel za Brusa ali Menca; ko je od nekoga prejel zaupno domnevo, da je Mishko morda Sefard ali Hazar iz Brusije, natanchneje iz pokrajine Liberije na vzhodu Gurzije, ga je naravnost vprashal o veri. Mishko je rekel, da je »avtonomni zenbudist«, to pa se je ujemalo s podatkom, da je na Chaponskem konchal neko sholo za ninje; to sholanje je bilo tudi najboljshe priporochilo za sluzhbo inshtruktorja specialcev v vojski Karantenije, preden je postal Admiralov svetovalec.

 

»No, si le prishel ... Lahko bi bolj pohitel, che sem te poklical pod nujno ... Kaj pa imash na obrazu? Ti je tekla kri iz nosa?« ga je ogovoril Admiral.

»Chetrta stopnja zaslishevanja ... Trdovraten tip ... Saj vesh, iz kroga tistih ilegalnih psihopatov, ki jih zasledujemo in preiskujemo, ker se imajo za nekakshne nove tigrovce, leopardovce ali sploh panterjevce. Ena njihovih svetih knjig je gurzinski ep Vitez v panterjevi kozhi; med sabo se prepirajo, ali gre za tigrovo, leopardovo ali chrno panterjevo kozho, saj si niti lingvisti niso edini glede tega, katero od machk pomeni gurzinska beseda vephis. Njihov tajni voditelj naj bi bil neki Tamar ali Damar, morda je zhenska, po brusko Tamara; v gurzinshchini je to ime Tamar ali Tamari ... Menda nachrtujejo atentate na nosilce oblasti, zlasti na Ducatnike in nate kot prvega med njimi. Iz njegovega gobca mi je brizgnilo v nos ... Nisem mogel priti prej, niti poshteno umiti se nisem utegnil,« je pojasnil Mishko in se z roko podrgnil pod nosom.

»Poglej tole ... Prav bi bilo, da si to zhe videl,« je rekel Admiral in z roko udaril po oglasu v chasopisu na mizi.

»Res sem zhe videl. So me zhe pred dnevi obvestili o prihodu tega cirkusa ...«

»Pa nisi opazil nich posebnega?«

»Zmeraj je mogoche najti kaj posebnega, tudi v zvezi s tem cirkusom. Lahko bi onemogochili njegov prihod, ker naj bi bil prevech nevaren za nashe gledalce. Ampak to bi lahko imelo dolochene politichne posledice, ki pa se jih je v nashem sedanjem polozhaju bolje izogniti. Cirkus je pach iz Kamerike ...« je pomenljivo umolknil Mishko.

»Ali je ta cirkus res tako pomemben, da mu nasha drzhava ne bi mogla prepovedati vstopa?«

»Lastnik je brat shefa ICA ... Mislim, da je s tem vse povedano ...«

»Prekleto, she tega je treba ... Sedi no, da malo razmisliva ...«

 

Sedela sta vsak v svojem naslonjachu in nekaj chasa molchala. Admiralu se je Mishko, pogreznjen v naslonjach, spet zazdel postaran in rahlo odsoten, kot bi se izgubljal nekam vase; na njegovih drobnih laseh je prvich opazil sled sivenja. Ni se mogel ubraniti hipnega obchutka gnusa, pomeshanega z nenehno tlechim sovrashtvom, ki se je razvilo iz prvotnega obchudovanja, cheprav mu je Mishko nekajkrat reshil zhivljenje v atentatih in zarotah. Admiral je vedel tudi iz izkushenj, ki jih je imel s svojimi propadlimi zakonskimi zvezami, da je chlovekov nagon po svobodi in neodvisnosti tolikshen, da prej ali slej postane nestrpen do vsakogar, tudi do najblizhjega, ki mu leze pod kozho in moti njegove rachune; kje in kdaj se to pokazhe, kolikor ne ostane prikrito, pa je seveda odvisno od okolishchin. Omemba slavnega gurzinskega epa, ki ga je dobro poznal, ga je spomnila na tisto mesto v njem, kjer je opisana sprva ljubezenska igra, nato pa smrtonosen spopad med levom in tigrico ... Pomislil je, da Mishko pravzaprav sploh ni panter in tudi ne sofisticiran pajek, ampak je obrabljen pes chuvaj, ki vse bolj postaja podgana ali hishni shchurek v admiralski palachi, zato je prishel chas, ko bi se kazalo znebiti tega tipa, prisesanega na njegove mozhgane; che ima podporo ICA, bi jo bilo potrebno spodrezati s kakshno intrigo na osnovi njegovih izmishljenih ali pa tudi pravih grehov iz preteklosti, pach v smislu gesla: »Ni biografije brez umazanije« ... A ko je Admiral prvi spregovoril, je Mishko z zanimanjem, kot bi ozhivel in se v trenutku pomladil, obrnil vanj stekla svojih naochnikov, v katerih so se mehko prelivale svetlejshe in temnejshe zlato-zelenkaste lise. Admiral je zachel razvijati svojo misel:

 

»Tebi to ni tako obchutno, ampak zame je problem zhe ime tega cirkusa: Golden cage, torej po nashe Zlata kletka ... Chudne asociacije se mi porajajo ... Saj vesh, sva v glavni palachi nashe oblasti, ljudje tej zgradbi pravijo Zlata kletka, v zadnjem chasu pa je pri domachih zhurnalistichnih pisunih to tudi modna, samoponizhevalna, satirichna oznaka za nasho drzhavo: nekakshna majhna, fantomsko idilichna zlata kletka, klavzura, zapor, samozashchitna agorafobija invalidnosti, liliputanizem, hipoplazija, kriptorhizem, obskurna ujetost brez shirshih perspektiv, pach ena od lukenj v balkonski verigi ... Dalje pojem cirkus ... Che vse to smiselno povezhesh, dobish za nash obstanek nevarno tezo iz zarotnishke mrezhe notranjih in zunanjih sovrazhnikov, da smo neresna, zmeshana, cirkusantska menazherija v namishljeni zlati kletki ... Cirkus imamo pach res, vse te korupcijske in tajkunske afere, propadanje podjetij, razprodaja tujcem, narashchanje revshchine; vendar to niso le problemi pri nas ... In tu je she ime, pravzaprav reklamarsko nabuhel psevdonim tele artistke ... Juanita Prepelook de Prieste ... Tudi to mi zveni kot perfiden izziv, kot napol prikrita shifra ... Gotovo vesh, na kaj mislim ...«

 

»Poznam to zgodbo iz tvoje preteklosti ... Ivanka Prepeluh iz Prsta je bila zhena Simona Prepeluha, vodje tigrovcev, nekakshnih slovenetskih mikeletov v Primorju. Zgodba pravi, da je bila tvoja ljubica, preden se je porochila s Simonom, ti pa si bil ljubosumen in si ji zameril, da te je zavrgla. Takrat si bil tudi ti tigrovec, pozneje pa si se pridruzhil kolumbistom, ki so tigrovce zavrachali kot nacionaliste, kvaziasasinske romantike in ganglokamerishke plachance; zaradi mozhne tigrovske rumeno-chrne barvne simbolike so jim celo podtikali nostalgijo za propadlo chrno-zholto havstro-vogrsko monarhijo, znotraj katere je bilo celovito Primorje z Bistro. Gverilski boj tigrovcev zoper vlashke chrnosrajchnike je bil za kolumbiste neustrezen in motech; oni so bili rdechesrajchniki in so se naslanjali na Brusijo s socialutopichno idejo o oblikovanju skupne gigantske panslovenetske, evrazijske (od Prsta do Hladivostoka, tj. od rusega Primorja do bruskega Primorja, od Bistre do Mamchatke) Rdeche sobe, v prispodobi recheno po naslovu klasichnega kitovskega romana Sanje rdeche sobe, pravzaprav bolj ustreza prevod zgradba, stolp, blok. Temu bloku naj bi se namrech pridruzhila tudi Kitovska, panslovenetsko razcepljenost na katolishtvo in pravoslavje bi kot tertium datur presegla protiverska vera kolumbizma, latinico in cirilico pa bi kompenzirala priredba kitovske pisave, deloma po zgledu Gorejcev ... Potem si ti kot eden vodilnih kolumbistov organiziral likvidacijo para, ki je vodil tigrovce ...« je razpredel Mishko.

 

»Se non è vero, è ben trovato – pravijo Vlahi,« ga je mahoma ustavil Admiral, ki je kot Primorec rad obchasno navrgel kakshno vlashko besedo ali frazo. »Zgodba je seveda prirejena diverzija nashih sovrazhnikov in rumenega tiska, a zveni zanimivo za nevedno publiko, pohlepno na trach, s katerim se spodjeda ugled javnih oseb. Sicer pa je s to likvidacijo takole: jaz nisem bil odlochilen; ni mi bilo vseeno, da me je Ivanka zapustila zaradi Simona, a to je postransko; od tigrovcev nisem odshel zaradi tega, marvech ker sem spregledal njihovo nezrelost in brezperspektivnost; kolumbisti so bili idejno in organizacijsko nad njimi kot gora nad krtino; likvidacijo je ukazalo najozhje vodstvo kolumbistov, v katerem jaz nisem bil, shlo pa je za objektivno nujno samozashchitno operacijo med vojno proti menshko-vlashkemu okupatorju; nasha zveza v Lomdomu nam je namrech sporochila, da Ganglokamerichani nachrtujejo, da bi v nash shtab vrinili vech pri njih sholanih tigrovcev, ki naj bi v hrano podtaknili strup in tako unichili celotno nashe vodstvo ... Lahko je biti pameten in moralno kritichen ter za nich krvavo usodnega odgovoren kabinetni pisun, po mozhnosti zafrustriran penzionist, v mirnem chasu desetletja ali stoletja post factum, a ko gre neizogibno zares, najbolj pach med vojno, obstaja ena sama kvazidilema, slonecha na razmerju mochi in razlichnosti zastave: ti ali jaz, tu in zdaj.«

»Razumem tvojo skrb,« je pokimal Mishko. »Cirkus s to zhensko je prishel ravno zdaj, ko si utrdil svoj polozhaj po petdnevni zahodno-juzhni vojni Karantenije tako s Padranijo, odcepljeno od Vitalije, kot tudi z Grbatsko, odcepljeno od Grbije, zaradi prekopa skozi Poper, po katerem je Karantenija vzpostavila stik z morjem. Podpora Menchije in Havstrije na strani Karantenije je bila odlochilna za hiter konec vojne in za mirovni sporazum. Zdaj je Karantenija tudi uradno maritime country in ti si zato utemeljeno Admiral; doslej je bil to le formalni chastni naziv, drzhava je bila v ustavi definirana kot landlocket country ... In dosegel si she eno pomembno, globoko humanistichno inovacijo v ustavi: nich vech omejitev funkcije Admirala na trinajst let, dodal si nichlo, in tedaj odhod v pokoj, prej pa se je po izteku mandata Admiral moral sam usmrtiti s skokom z Zlate kletke, kot je bilo z arhaichno surovostjo prirejeno po starem mornarskem obichaju: to walk the plank ...«

 

»Govori se, da je Menchija podprla nash prekop do morja le zato, ker sem ji dal dvestoletno koncesijo za prometno upravo v nashi luki Poper. To je sicer res, dobili so koncesijo, a jaz sem to takoj briljatno uravnotezhil s pogodbo z Brusijo za napeljavo plinovoda skozi Poper. Tako bodo Mencem in njihovi upravi omejene mozhnosti vpliva na nasho politiko,« je pomenljivo in ne brez ponosa poudaril Admiral. In po premolku dodal: »Nekaterim to gotovo ni vshech ...«

 

»Ni chudno, da te ta cirkus vznemirja na takem ozadju. Zdi se ti nekakshno opozorilo, zloveshche znamenje iz sovrazhnih krogov za poravnavo aktualnih pa tudi starih, napol pozabljenih in interesno zmanipuliranih rachunov ... Ne rechem, da tak pogled ni brez dolochene logike, vseeno pa mislim, da si nekoliko pretirano obchutljiv in sumnichav. Svetoval bi skrajno zadrzhanost glede kakrshnih koli ukrepov,« je pomirjujoche menil Mishko.

 

Tedaj se je od nekod za zadnjo steno zaslishal chuden hrup in nato zamolkel udarec, kot da se je nekdo zaletel vanjo, nakar so se odprla nevidna vrata in v pisarno se je na rolki zapeljal dechek prvih najstnishkih let.

»Spet se nisi prej najavil, Miha, saj sem ti rekel, da me motish, che delam v tej pisarni,« je blago ochital Admiral svojemu sinu, ki mu je bil dal ime po Mishku, se pravi Mihael, klical pa ga je le Miha, ne prevech ljubkovalno. Dechek, ki so ga prepoznala ista avtomatska vrata kakor prej Mishka, se je ustavil ob mizi in takoj opazil cirkushki oglas. Pokazal je nanj in rekel:

»Ochka, videl sem tale oglas na teletabli ... Rad bi si ogledal ta cirkus ... Prosim te, oglejva si ga skupaj!«

 

Admiral sinu nikoli ni nichesar odrekel, cheprav je imel dolochen pridrzhek do njega; sumil je namrech, da ni njegov pravi sin, ker pa je iz prejshnjih zakonov imel le hchere, ga je potihem predvidel za svojega naslednika, ko bi dosegel spremembo ustave tudi glede nasledstva funkcije Admirala. Zadnja uradna zhena, shestdeset let mlajsha tajnica Anita Moshkon, Przhachanka, naj bi ga imela z kdove katerim svojim ljubimcem. Admiral je bil namrech zadnja leta kljub jemanju afrodiziakov popoln spolni mrlich; ko je zaznal, da se Anita ob vseh svojih ekscesih (razsipnost, alkohol, droge) skusha she vmeshavati v politiko, je Mishko po njegovem namigu poskrbel za njeno likvidacijo v prometni nesrechi. Admiral je celo pomislil, da bi likvidiral tudi »pankrta«, a si je premislil, she posebno, ko se je sin zachel vse bolj kazati kot nekak chudezhni otrok z darom za risanje, pesnjenje, jezike, glasbo, matematiko, shport ... Vendar pa so Admiralovi obchutki do sina ostajali negotovi; taka vsestranska nadarjenost se mu je zdela nezdrava, zloveshcha anomalija in nikakor se ni mogel znebiti neprijetne misli, da se nachrti, ki jih je gojil glede njega, ne bodo dobro izshli, da mu bo ta otrok prinesel nesrecho.

 

Tako sta s sinom, oba temeljito maskirana (Admiral si je nalepil brado, da je zakril znachilne brke), kot je bilo zhe obichajno za Admirale, kadar so se inkognito pomeshali med podanike, odshla na ogled predstave cirkusa Golden Cage na obrobju Emone; spremljali so ju telesni strazharji, vechinoma preoblecheni v zhenske. Sin je po predstavi, od katere je bil ves ocharan, zunaj v travi blizu shotora opazil ljubkega mucka, v katerega se je v hipu zatelebal. Krotilec, ki je bil zraven, je opozoril, da je to mladich tistega mogochnega tigra, s katerim nastopa zvezdnica Juanita Prepelook, in da ni naprodaj. Ko je sin to slishal, je zachel cepetati in krichati, da na vsak nachin hoche imeti »mucka«. Admiral ga je skushal pregovoriti, da to pach ne gre, a ko se je sin zachel metati ob tla in trgati s sebe deklishko preobleko, so bili vsi navzochi v zadregi in kazalo je, da bo nastal pravi shkandal. Tega se je najbolj ustrashil Admiral; vprashal je krotilca, koliko bi stal mladich. Krotilec se je odmaknil od navzochih in poklical nekoga po mobiju; chez chas je iz blizhnjega vagona prishla postavna lepotica. Admiral je takoj prepoznal zvezdnico Juanito, hkrati pa ga je ob pogledu na njeno blizhnjo zhivo podobo spreletelo, da je podobna pokojni zheni, Mihovi materi, ki mu je nekoch omenila, da njena mati zhivi nekje v tujini kot baletka; torej je bila Juanita prvotno Giovanna ali Ivana, njen pravi priimek pa verjetno Moshkon ali Moscone (po vlashko brencelj; deklishki priimek Ivanke Prepeluh je bil Brecelj) ... Admiral je zachel drgetati, ni mogel vech normalno govoriti; ko mu je Juanita povedala vrtoglavo ceno mladicha, je le pomignil enemu od spremljevalcev in ta je odprl svojo chrno torbo ter zhenski naglo izrochil shop bankovcev. Osupla Juanita in krotilec sta stala v travi she precej chasa po odhodu chudnih obiskovalcev, ki so v vrechi odnesli mladicha.

 

Miha je bil zasvojen z »muckom«, klical ga je Mishko, hranil ga je z mlekom na dudo, hotel ga je nenehno imeti pri sebi, tudi med spanjem in med poukom v posebni sholi za otroke Ducatnikov, ki je bila v podzemskih prostorih palache. Zlasti slednje je bilo skrajno moteche, saj je tigrchek neprestano lezel naokrog in raziskoval po razredu, tako da je bil pouk povsem nemogoch; le z najvechjo tezhavo so uchitelji skupaj z Admiralom preprichali dechka, da se je odrekel mladichevi navzochnosti vsaj v sholi. Sicer je bila zverinica prav prijazno bitje, ki se je takoj navezalo na dechka ter se z ochitnim veseljem igralo z njim. Toda kmalu so se zachela kazati znamenja, da ta idila ne bo mogla prav dolgo trajati; tigrchek, ki je bil zhe od zachetka malce bolj trshatega okostja kot navaden machek, je skoraj vsak dan postajal opazno krepkejshi. Zhe Juanita je opozorila Admirala, da bo mladich hitro rasel in da bo vse manj mucek pa vse bolj tiger, ki bo nepredvidljiva in neobvladljiva nevarnost za vse okoli njega, zato ga bo treba oddati v zhivalski vrt ali pa vrniti cirkusu, sicer preostane le usmrtitev. Admiral je njeno opozorilo skushal previdno posredovati sinu, a je ob njegovi reakciji, ki je bila podobna histerichno-epileptichnemu napadu, spoznal, da bo vsaka beseda zaman, zato je sklical skupino biologov, veterinarjev in biokemikov ter od njih zahteval izjemno intervencijo: ustaviti rast mladicha. Uchenjaki so rekli, da je to sicer mozhno, a je problematichno z vech vidikov, tako etichno-ekoloshkih kot praktichno zdravstvenih; vsekakor taki radikalni posegi v naravni razvoj niso priporochljivi, lahko privedejo do propada zhivega bitja. Admiral je nestrpno zamahnil in odlochno sklenil, da se v tem primeru ni treba ozirati ne na etiko, ne na ekologijo in tudi ne na zdravje, saj gre le za »navadnega machka«. Kmalu po injekciji, ki so jo pripravili biokemiki, tigrchek res ni vech rasel, obenem pa je izgubil tek in zhivahnost, postajal je vse bolj oguljena kosmata vrecha, ohlapno napolnjena s kostmi; nazadnje je le she lezhal in hropel, popolnoma osivel in neznosno smrdech, da tega tudi Miha ni vech mogel prenashati. Vsi poskusi rehabilitacije so bili brez uchinka, edini izhod popolne histopatoloshke gangrene je bil krematorij za zhivali.

 

Dechek se je povsem spremenil, kot da je ob »tigrovem shoku« chez noch dozorel; postal je nenavadno resen, za shport se ni vech zanimal, v sholi je bil manj uspeshen kot prej, zachel pa se je kot obseden ukvarjati z risanjem in slikanjem, in to enega samega lika: na vseh risbah in oljnih slikah je bil v neshtetih variantah le – tiger. Na nekaterih podobah je zapisoval svoje rimane verze o tigru kot uteleshenju in simbolu bivanjske energije, ki jo chlovek lahko »zajaha«, che si ogrne »zlato runo« vrlin; ponekod je ob verzih to energijo nakazoval tudi z le njemu razumljivimi matematichnimi in fizikalnimi formulami. Njegovo ustvarjanje je pritegnilo shiroko pozornost ne le zato, ker je shlo za Admiralovega sina, temvech zaradi osupljive kakovosti: sijajna fantastika barv, mojstrska anatomija machjega telesa, ocharljiva statichna dinamika grozljive vizionarne zveri. Ob teh podobah je akademske slikarje obhajala zavistna zadrega; razstava v glavni drzhavni galeriji je bila senzacija, odmevna tudi v tujih medijih. Miha je izjavljal, da bo po konchani srednji sholi shtudiral na akademiji za likovno umetnost.

 

Admiral se je zachel privajati na to, da bo njegov sin pach umetnik, zato je idejo o politichnem nasledstvu pomaknil vstran. Toda she preden je Miha konchal osnovno desetletko, ga je zajela nova temeljita preobrazba. Kot da ga je nekaj pichilo, je nenadoma ves risarsko-slikarski pribor zmetal v smetarski kontejner, njegove risbe in slike so oblezhale po kotih in omarah neke stranske sobe stanovanja v Zlati kletki, on pa se je z obsedenostjo, enako prejshnji likovni, zachel ukvarjati zgolj s knjigami, predvsem zgodovinskimi; med slednjimi so bile vechinoma ozko specializirane raziskave razlichnih problematichnih dogodkov iz novejshe politichne preteklosti. Admiralu je po eni strani odleglo, da je sin opustil »chechkanje in packanje«; sprememba interesa ga je sprva razveselila, saj je bila zanj umetnost nasploh nekakshna podchloveshka mozhganska deviacija, ostala pa je v njem skrb zaradi tematske izbire. Ochitno je pach bilo, da sina niti malo ne zanima uradno in sholsko veljavna zgodovina, temvech da ga je obsedla njena tako imenovana alternativna ali paralelna, »nezakonska« polsestra hevristika, ki jo je Admiral imel za sumljivo kvaziznanstveno, pravzaprav psihopatsko brkljarijo in diverzantsko manipulacijo v kdove chigavem interesu. Sklenil je, da si bo v chasu, ko je sin v sholi, natanchneje ogledal njegovo sobo, knjige, zvezke in sploh vse, kar je v njej; imel je namrech izostren vohljashki obchutek, da bo nashel nekaj pomembnega.

 

Tako je nekega dne dolgo brskal po sinovi sobi; postajal je vse slabshe volje, ko je prebiral knjizhne naslove, ki so vechinoma zveneli kot nekakshne provokativne politichne kriminalke. Spomnil se je znanca, uglednega zgodovinarja in akademika, ki je nekoch, ko sta se pogovarjala glede tega, zamahnil z roko in rekel, da je vse to amaterski shundovski underground, ki ni vreden nikakrshne omembe, niti v smislu nasprotnih argumentov. Ko je tako preiskal sobo, je Admiral moral ugotoviti, da pravzaprav ni nashel nichesar res oprijemljivega; sina so pach pritegnili pisani baloni pogroshne senzacije, minilo bo kot she ena pubertetnishka zaletavost. Nenadoma je zachutil utrujenost, pomeshano z nekakshno zhalostjo; sedel je v naslonjach v kotu sobe in se razgledal naokrog, da bi nashel she kaj, kar je morda izpustil. Vendar ga soba ni vech zanimala; zachutil je, da postaja zaspan, hkrati pa ga je obshel nedolochljiv strah, kot da ga nekdo opazuje, pravzaprav hipnotizira. Udi so mu postali tako tezhki, da se ni mogel premakniti; glava se mu je povesila na prsi in zgubil se je v snu, a pri tem se mu je zdelo, da sploh ni zaprl ochi, temvech da she naprej strmi v nasprotno steno, na kateri je visela uokvirjena fotografija Anite Moshkon, njegove pokojne zhene in sinove matere (ko jo je sin obesil tja, mu to ni bilo vshech, a seveda bi bilo skrajno chudno, che bi jo zahteval odstraniti). Ni mogel odtrgati pogleda od njenega obraza: zazdelo se mu je, da se v licih nekaj premika, kot bi portret ozhivel. Ni mu bilo vech jasno, ali gleda Anito, Juanito ali Ivanko Prepeluh; ker je slednja kot ilegalka uporabljala ime Tamara, se mu je kazal celo portret gurzinske vladarice Tamare. Obraz se je pochasi spremenil v krvavo kepo mesa, iz katerega je v zlato-zelenkastih prelivih sijalo eno samo oko, bolshcheche vanj med narashchanjem, kot da se mu priblizhuje; hkrati se je v ozadju ochesa kot v hologramu zachela nakazovati ogromna glava tigra. Iz ochesa, ki je bilo zdaj tigrovo, je shinil bleshchech zharek in se za hip dotaknil ene od knjig na mizi. Admiral je mislil, da bo od groze zakrichal, a iz njegovega grla ni bilo glasu; sunkovito se je stresel, privid je izginil, on pa se je prebudil iz otrplosti.

 

Planil je na noge in zachel z rokami otepati po sebi, ker ga je zeblo, cheprav je bilo v sobi, zamracheni z zavesami, dovolj toplo. Pulil si je brke, ki jih ni maral, saj jih je moral imeti kot vsak na admiralskem mestu v spomin na prvega Admirala, ustanovitelja Karantenije. Zhe je mislil pobegniti iz sobe, ko se je spomnil zharka iz tigrovega ali zheninega ochesa, iz tistega ozhivelega zrkla na njenem obrazu, zmalichenem v prometni nesrechi. Pograbil je knjigo, na katero je bil pokazal zharek, in si jo zachel pazljivo ogledovati. Chuden naslov, she bolj chudno pa to, da ga prej sploh ni opazil: Kako je tiger postal rdechi zmaj; drobne chrke na temnih platnicah so bile komaj razlochne. Malo je polistal, potem pa je razprto knjigo prijel za platnice in mochno potresel; iz nje je padel kvadratni decimeter velik chasopisni izrezek. Ko si je listek natanchneje ogledal, je ugotovil, da gre za droben chlanek v ganglokamerikanshchini (ime chasopisa in datum nista bila razvidna) z naslovom: Sence preteklosti zakotnega kvaziadmirala. Kljub omejenemu znanju jezika je razbral, da chlanek govori o njem: o »admiralu« Karantenije, nekdanjem kolumbistichnem gverilcu, o sumljivih dogodkih iz njegove preteklosti, zlasti nedavna smrt kontroverzne zhene v prometni nesrechi, prej med vojno pa likvidacija Simona Prepeluha, voditelja kolumbistom konkurenchnih gverilcev, tako imenovanih »tigermanov«, in njegove zhene Ivanke; njuno komaj rojeno hcherko, v Prstu registrirano kot Giovanna Perpelucchi, so prevzeli sorodniki.

 

Admirala je oblil znoj, grabila ga je panika: Miha ni mogel sam priti do tega chlanka v nekem ochitno obskurnem tujem listu (pomembnejshi chasopisi niso smeli s takim trachem kvariti meddrzhavnih odnosov), nekdo mu ga je podtaknil, da bi ga opozoril na ochetove »krvave roke« ... Stiskal je pesti, renchal in krozhil po sobi kot tiger v kletki; kadar je obstal, se je z obema rokama prijemal za glavo in se z gornjim telesom zibal naprej in nazaj: zdelo se mu je, da mu bo odletel v zrak temenski del lobanje in se bodo mozhgani razleteli po sobi. Dushilo ga je, iz prsi mu je prihajal piskajoch zvok, ustrashil se je infarkta. Z velikim naporom volje se je nekoliko zbral, sedel v naslonjach in globoko dihal. Chez chas se je toliko pomiril, da je vtaknil listek nazaj v knjigo in jo postavil na prejshnje mesto na mizi, nato pa je naglo zapustil sinovo sobo in odshel v svoj del stanovanja. Tam je sluzhabniku narochil, naj ga nihche ne vznemirja do naslednjega jutra, ker da se slabo pochuti in se mora temeljito spochiti. Zaklenil se je v spalnico, iz skritega sefa vzel steklenico in brez prekinitve pogoltal posebno pijacho, od katere se mu je takoj zavrtelo v glavi in padel je chez posteljo.

 

Ko se je zbudil in pogledal na uro, je ugotovil, da se blizha polnoch. Vstal je in odprl omaro; z dna je potegnil velik zavoj in ga vrgel na posteljo. Iz zavoja je vzel dobro ohranjeno kozho simbirskega tigra, ki je bila zanj neizmerno dragocena ochetova zapushchina; njegov oche, Bistran iz Prsta, je bil med veliko vojno havstro-vogrski vojak in prebezhnik v Brusijo, kjer je nekaj let zhivel v Simbiriji; ko je reshil iz reke deklico, mu je njen oche shaman podaril tigrovo kozho, ki je pozneje postala Admiralova tajna zaveza z Brusijo (h kolumbistom je prestopil, ko je ugotovil, da tigrovci niso probrusko zagreti). Ogrnil si je kozho in vzel iz zavoja she ochetovo knjigo, gurzinski ep Vitez v tigrovi kozhi; avtor, najvechji gurzinski pesnik Rusticalis, je spev posvetil Tamari, legendarni gurzinski cesarici in svetnici (1160 – 1213). V knjigi je bil ob bruskem prevodu vzporedno tudi izvirnik v gurzinshchini; polistal je po knjigi, da si je osvezhil vsebino. Nato je med glasnim ritmichnim ponavljanjem sintagme »tamar-damar« in dveh zanj kljuchno pomenljivih verzov iz kitice 1160 (Tamarina rojstna letnica) v gurzinshchini »gvelni moshlit moeketsnes, bagi shegma she-re-shenda, / mze veshasa daebnela, zeda radmca gagvitenda« (kita kach se je razvezala in sikajoch so se razlezle po vrtu, / zmaj je besen zakril sonce, da ljudem ne sije vech) kakshne pol ure v krogu pochasi poplesaval po spalnici; vmes je nekajkrat vpletel tudi zachetni verz iz znane amerishke country pesmi »The devil went down to Georgia, he was looking for a soul to steal« (Georgia: kamerishka drzhava; tudi zahodno ime za Gurzijo, katere domache ime je Kartvelija, s korenom »kar« kot v Karantenija) ... Potem je odshel na dolgi beli hodnik brez oken in se mimo mnogih vrat po vech ovinkih napotil do sinove sobe. Tiho je vstopil in prisluhnil; ko je ugotovil, da sin spi v svoji postelji, je prizhgal luch in se mu pochasi priblizhal. Dechek je odprl ochi, kot da ni spal in kot da je prichakoval ocheta v tigrovem kozhuhu; segel je pod blazino in potegnil na dan izrezek. Pomolil ga je ochetu in mirno spregovoril:

 

»Tole sem narahlo prilepil v knjigo na tristotrinajsti strani. Seveda sem takoj ugotovil, da si brskal po mojih stvareh. Listka nisi vstavil nazaj na isti strani niti ga nisi prilepil ... Kdo mi je ta listek poslal po poshti, ne vem, vem pa, da bom kmalu vedel o tebi vse, kar je zame pomembno.«

»Hudich ... prekleti hudich ... Ti nisi moj sin ... Nichesar skupnega nimava ... Ti si zmene, satansko seme, podtaknjen pankrt kurbe in hudicha ...« je zarenchal Admiral in njegovo renchanje je preshlo v strahotno tigrovsko rjovenje. S svojo vech kot stokilogramsko tezho nekdanjega rokoborca se je vrgel na sina, nemochno lezhechega pod odejo, in se zagrizel v njegov vrat ...

 

Chez nekaj dni je posebni svetovalec za varnost (shifra: Tigereye) v kamerishki ambasadi v Emoni poslal na sedezh ICA (Investigation of Central Assembly) v Zdruzhenih drzhavah Kamerike naslednje kodirano porochilo:

 

Top secret – special case report: MH-AL. Uspeshna sanacija polozhaja v Karanteniji (shifra: Mousehole), AL eliminiran v dramatichni akciji, ki jo je izzval z norim umorom mladoletnega sina: ogrnjen s tigrovo kozho, mu je pregriznil vrat, da je izkrvavel. Pri tem je AL rjovel kot pravi tiger, zato so prihiteli varnostniki z MM (Mickey Mouse – shifra nashega agenta »niktalopa«) na chelu. AL je ves krvav plesal po sobi nekak shamanski ples in skandiral v neznanem jeziku: domnevno indijanski dialekt, po naknadni analizi video-voco posnetka ugotovljeno, da je ponavljal dva verza iz gurzinskega epa Vitez v tigrovi kozhi v gurzinshchini. Ko so ga varnostniki skushali obvladati, se je silovito upiral; krichal je, da ga nimajo pravice aretirati, da ni storil nich napachnega, temvech da je kot odgovoren patriot le po posebnem obredu simbirskih shamanov unichil »satanovo seme«, in to na srecho she pravochasno, preden je dozorelo in razshirilo naokrog svoje kache, ki bi povzrochile propad domovine. Znachilne psiho(pato)loshke zveze: AL se je med ozhjimi sodelavci rad prezirljivo izrazhal o umetnosti, she posebno o pesnishtvu, ki ga je imel za sprevrzhen in zlonosen, druzhbeno shkodljiv chvek (v enem od predalov v njegovi spalnici smo nashli njegove mladostne pesmi; Karantenija svojo identiteto utemeljuje na pesniku Pressiernu), knjiga z omenjenim epom pa je bila zanj svetinja, ki mu jo je skupaj s kozho simbirskega tigra zapustil oche. Nekakshno »shamansko iniciacijo« naj bi prav tako imel po ochetu, ki je dlje chasa zhivel v Simbiriji, v istem kraju kot nekaj let prej v izgnanstvu tudi poznejshi »bog kolumbistov« Steely, doma iz Gurzije; ta je menda znal na pamet dele omenjenega epa, kot reven in zanichevan otrok (oche ga je strahovito pretepal, ker ga je imel za nezakonskega; podobnost z otroshtvom njegovega menshkega kolega Tihlerja) v majhnem, podrejenem kafkashkem etnosu pa je sanjal v duhu ljudskega izrochila, da si bo nekoch ogrnil tigrovo kozho in zajahal tigra ter si tako pridobil moch za vladarja sveta; na fotografijah ima kot dvajsetletnik, tedaj znan gurzinski pesnik in ilegalni kolumbist, okrog vratu shal s tigrovim vzorcem (noben vladar ni dal likvidirati toliko literatov kot on; mnoge »pravilno usmerjene« pa je za njihovo pisanje tudi nagradil, ker literatura ochitno ni le dekadentno parazitstvo, ampak je lahko tudi druzhbeno koristna, vzgojno inzhenirska) ... Cheprav zhe prileten, je bil AL kot nekdanji rokoborec tezhke kategorije she vedno pravi silak in se je med ruvanjem otresel varnostnikov (nekatere je tudi resno ranil) ter pobegnil na hodnik. MM se je pognal za njim in izstrelil vanj naboj za omamljanje tigrov (pishtolo za ta namen je imel pri sebi, odkar je AL svojemu sinu kupil tigrovega mladicha), a doza je bila verjetno premochna za chloveka v stresnem deliriju: ko je bil v nezavesti, mu je odpovedalo srce ... AL je imel vso nasho podporo, dokler je razumno uposhteval realne razmere, sledech nashim instrukcijam; potem je postal »King Log«. Kot je obichajno pri tovrstnih tipih, ki jim v bistvu mi omogochimo vzpon na oblast: ko si navznoter utrdijo polozhaj, jih obsede ambicija po dopolnitvi lastnega zgodovinskega poslanstva v smislu »prave neodvisnosti« svojega kurnika, zato si taki mugwumps zazhelijo, da bi se znebili nashega tutorstva ali ga vsaj znatno omejili; to pa lahko dosezhejo le s pomochjo tistih vechjih sil, ki so nekoliko resnejshi nashi nasprotniki. Ko so njegovi sodelavci, zlasti chlani odbora Ducatnikov, opozarjali AL, da si na podlagi dolochenih zaslug in uspehov svoje politike skusha prisvojiti prevech osebne oblasti, je zachel ljudstvu oznanjati tezo, da je tako imenovana »zahodna demokracija« chisti humbug, she posebno neprimeren v perifernih, nezrelih okoljih, ter da je nasploh edina funkcionalna oblika oblasti »AHM ali Arhetipska Humanistichna Monodiktatura« (njegova terminologija; po nashe bi rekli: benign dictatorship); za zgled je navajal nekatere kafkashko-simbirske drzhav(ic)e, tiste rezervate znotraj rezervatov, ki so se osamosvojili po razpadu Brusovjetije (vsi hochejo biti chlani TONA pakta in Nevrounije), pa tudi vech monarhov-avtokratov iz zgodovine, med njimi zlasti gurzinsko cesarico Tamaro; pri slednji je poudarjal, da je bila Slovenetka-Karantenka, po izvoru iz doline Tamar, znane kot »kranjska Simbirija«, na tromeji med Karantenijo, Vitalijo in Havstrijo, ter da beseda támar v stari slovenetshchini pomeni »planinsko ogrado za zhivino«. V zunanji politiki je zachel ovirati in omejevati investicije z Zahoda ter se vse bolj navezovati na Brusijo, deloma pa tudi na Kitovsko. Povrh je objavil, da Karantenija ne bo vech aktivno sodelovala v kontinuirano tempiranih ekspedicijskih vojnah TONA pakta, razmislila bo celo o izstopu iz njega, pa morda tudi o izstopu iz Nevrounije ... Skupaj je to seveda pomenilo mejni prestop, nesprejemljiv tako za nas kot tudi za dolocheno domorodsko strujo v Karanteniji. Aktivirali smo nashega agenta MM, ki je bil kot potomec balkonskih prednikov in specialist za zadeve Balkona zhe dolgo varnostni svetovalec pri vrhu karantenijske oblasti. Kot izvrsten, intimen poznavalec lokalnih razmer in psihe AL nam je svetoval intrigo: vznemiriti AL, da bo izgubil razsodnost, v njem izzvati delirij negotovosti, psihogeni shok na osnovi slabe vesti zaradi starih grehov; v ta namen nash cirkus Golden Age modificirati v bolj iritanten (za karantenijske razmere) Golden Cage in dodati zvezdnishko artistko Juanito Prepelook, sinu AL pa anonimno poslati falzificiran chasopisni chlanek o ochetovih grehih ... Vzeto v celoti in v konchnem povzetku je operacija lepo uspela, kolateralni problemi pa so bili tudi ustrezno sanirani. MM je bil kot agent balkonskega izvora dodatno nadzorovan z nashe strani; tako smo ugotovili, da se je brez odobritve centrale ICA zblizhal z zadnjo zheno AL (plod tega razmerja je bil Mihael, uradno sin AL) in celo organiziral prometno nesrecho, v kateri je umrla; slednje po dogovoru z AL. Po nekih indicih je v zaroti z njo nachrtoval prevzem oblasti v Karanteniji, a si je premislil zaradi nezanesljivosti te zhenske; najbrzh je zaslutil, da ga namerava izdati. Domnevamo tudi, da je bil MM dvojni agent: nekatere obveshchevalne podatke naj bi poshiljal v Brusijo (nekoch je omenil, da je njegovo poslanstvo »boj proti Satanu«; zmeraj je imel pri sebi minireprodukcijo slike Luca Giordana iz leta 1663, na kateri arhangel Mihael premaguje Satana) ... Takoj po konchani zadevi MH-AL je bil MM za nas »archangel in the sense of dead nettle«; dobil je nagradni dopust na Kavajih. Tam mu je ob asistenci nashega posebnega agenta (shifra: Mouser) iz Oddelka za interno varnostno chishchenje (DISC – Department for Inner Security Cleaning) spodrsnilo pri ogledu turistichne atrakcije, vulkana Kilavka ...

 

 

(iz rokopisne zbirke kratke proze Zlata kletka; ibid. Zlata kletka, SRP 49-50/2002, Slepa ptica, SRP 69-70/2005; Shchurki, SRP 107-108/2012 in Lives Journal 5/2012; op. avt.)

 

 

 

English