Lives Journal 9

Ivo Antič

 

TIGROVO OKO

  

Čeprav je bil cirkus med zadnjimi stvarmi, ki bi utegnile zanimati Admirala, je med branjem dnevnika »Arbajt« (vodilni domorodni jezikoslovec Jovan Mencigar je uveljavil domači zapis namesto »Arbeit«, kot pišejo Menci; v medvladju kolumbistov se je list imenoval »Rabota«) njegovo pozornost pritegnil oglas o gostovanju »svetovne senzacije« CIRCUS GOLDEN CAGE v Emoni, prestolnici Karantenije. Admiralovo znanje globalne ganglokamerikanščine je bilo sicer bolj skromno, vendar je takoj dvignil košate črne obrvi in se ostro zazrl v te tri največje besede sredi kičasto barvaste reklame prek cele strani. Eno njegovih temeljnih gesel, ki pa ga je držal zase, je bilo »Ne bodi naiven, bodi skrivno aktiven«; v skladu s tem je dosledno skušal v stvareh videti več, njihovo hrbtno stran, kajti menil je, da se v vsaki malenkosti skriva kakšno globlje znamenje ali opozorilo na nevarnost, budno oko ga mora le znati odkriti. V simbolični prispodobi pa je budno oko zanj pomenilo – tigrovo oko.

 

Ne da bi svoje »tigrovsko oko« odmaknil od oglasa, je stegnil desnico in pritisnil na enega od gumbov na robu mize. Takoj je skoz Admiralovo pisarno zaplaval glas njegovega generalnega tajnika:

»Izvolite, Ekscelenca!«

»Naj pride Miško takoj k meni!« je revsnil Admiral.

»Razumem, Ekscelenca!« je strumno odvrnil tajnikov mladostni glas.

 

Miško (za nekatere tudi Mihec) je bil vzdevek Admiralovega posebnega svetovalca za dejavnost, označeno s kratico ZINI (zunanja in notranja informiranost). Pravo ime tega človeka naj bi sicer bilo Miguel Mikl de Arhangelsk; trdil je, da je iz Liberije (staro ime Šepanije), potomec mikeletov (šepansko: migueletes; frankovsko: miquelets), roparjev, gverilcev in tudi Kapoleonovih kontragverilcev na Liberijskem ali Irenejskem polotoku. Glede njegove resnične identitete si Admiral ni bil povsem na jasnem, a v to se ni poglabljal; ko mu je predhodnik z vso ekipo sodelavcev prepuščal funkcijo Admirala, voditelja države, prvega v odboru Ducatnikov, je za Miška rekel, da je svetovljansko razgledan in absolutno zanesljiv »nadangel varuh«.

 

Med čakanjem na Miška se je Admiral odmaknil od mize in se zavalil globlje v naslonjač, nenehno mrko strmeč v oglas, ki je naznanjal začetek predstav cirkusa iz tujine; glavna atrakcija naj bi bile dresirane zveri, kot je ponazarjala fotografija lepe akrobatke, v bikiniju jahajoče na tigru. Admiral se je zdrznil, ko je prebral njeno ime: Juanita Prepelook de Prieste. V hipu mu je postalo vroče, oblil ga je pot, ni mogel več sedeti, odvrgel je časopis na mizo in planil na noge. Začel je krožiti po pisarni, si živčno gladil brke in pogledoval na uro ter v sebi preklinjal Miška, ki se zlepa ni pojavil. Končno so se s tihim šumom odprla nevidna vrata v zadnji steni in vstopil je svetovalec.

 

Nenavaden človek: malo višji od povprečja, ves v črnem, hlače, suknjič, namesto srajce zmeraj le črn puli, na nogah črni čevlji z neslišnimi podplati; tako je tudi zaradi mehkih in prožnih gibov dajal vtis panterja. Nič manj zlovešč ni bil vtis glave: bleda lica, močan vrat, zatemnjena očala s črnim, prilegajočim se okvirjem, kratko pristriženi rdečkasti lasje. Celotna podoba pa ni bila trdna, temveč se je nekako izmikala, kot da se v svoji zastrtosti nenehno preliva, saj se je možak nedoločljive starosti na trenutke zdel bolj utrujen intelektualec kot pa natreniran varnostnik. Admirala so posebej motila zatemnjena očala, ker v njih nikoli ni dobro videl oči; stekla so se prelivala v rjavkasto-rumenkastih tonih, podobno kot pri poldragem kamnu, imenovanem tigrovo oko. A ker je Miško imel zdravniško potrdilo, da mora zaradi niktalopije nositi temna očala, se je Admiral na to navadil. Kot ljubiteljski insektolog je marsikaj vedel o pajkih, zato se mu je Miško včasih zazdel kot nekakšen pajek rakovičar, ki se barvno spreminja glede na okolje, prežeč na plen kot magično oko skrivnostnega aparata. Včasih pa je ob pogledu na Miška tudi pomislil, da prav nič ne ustreza bolj južnjaški podobi Šepancev, prej bi ga imel za Brusa ali Menca; ko je od nekoga prejel zaupno domnevo, da je Miško morda Sefard ali Hazar iz Brusije, natančneje iz pokrajine Liberije na vzhodu Gurzije, ga je naravnost vprašal o veri. Miško je rekel, da je »avtonomni zenbudist«, to pa se je ujemalo s podatkom, da je na Čaponskem končal neko šolo za ninje; to šolanje je bilo tudi najboljše priporočilo za službo inštruktorja specialcev v vojski Karantenije, preden je postal Admiralov svetovalec.

 

»No, si le prišel ... Lahko bi bolj pohitel, če sem te poklical pod nujno ... Kaj pa imaš na obrazu? Ti je tekla kri iz nosa?« ga je ogovoril Admiral.

»Četrta stopnja zasliševanja ... Trdovraten tip ... Saj veš, iz kroga tistih ilegalnih psihopatov, ki jih zasledujemo in preiskujemo, ker se imajo za nekakšne nove tigrovce, leopardovce ali sploh panterjevce. Ena njihovih svetih knjig je gurzinski ep Vitez v panterjevi koži; med sabo se prepirajo, ali gre za tigrovo, leopardovo ali črno panterjevo kožo, saj si niti lingvisti niso edini glede tega, katero od mačk pomeni gurzinska beseda vephis. Njihov tajni voditelj naj bi bil neki Tamar ali Damar, morda je ženska, po brusko Tamara; v gurzinščini je to ime Tamar ali Tamari ... Menda načrtujejo atentate na nosilce oblasti, zlasti na Ducatnike in nate kot prvega med njimi. Iz njegovega gobca mi je brizgnilo v nos ... Nisem mogel priti prej, niti pošteno umiti se nisem utegnil,« je pojasnil Miško in se z roko podrgnil pod nosom.

»Poglej tole ... Prav bi bilo, da si to že videl,« je rekel Admiral in z roko udaril po oglasu v časopisu na mizi.

»Res sem že videl. So me že pred dnevi obvestili o prihodu tega cirkusa ...«

»Pa nisi opazil nič posebnega?«

»Zmeraj je mogoče najti kaj posebnega, tudi v zvezi s tem cirkusom. Lahko bi onemogočili njegov prihod, ker naj bi bil preveč nevaren za naše gledalce. Ampak to bi lahko imelo določene politične posledice, ki pa se jih je v našem sedanjem položaju bolje izogniti. Cirkus je pač iz Kamerike ...« je pomenljivo umolknil Miško.

»Ali je ta cirkus res tako pomemben, da mu naša država ne bi mogla prepovedati vstopa?«

»Lastnik je brat šefa ICA ... Mislim, da je s tem vse povedano ...«

»Prekleto, še tega je treba ... Sedi no, da malo razmisliva ...«

 

Sedela sta vsak v svojem naslonjaču in nekaj časa molčala. Admiralu se je Miško, pogreznjen v naslonjač, spet zazdel postaran in rahlo odsoten, kot bi se izgubljal nekam vase; na njegovih drobnih laseh je prvič opazil sled sivenja. Ni se mogel ubraniti hipnega občutka gnusa, pomešanega z nenehno tlečim sovraštvom, ki se je razvilo iz prvotnega občudovanja, čeprav mu je Miško nekajkrat rešil življenje v atentatih in zarotah. Admiral je vedel tudi iz izkušenj, ki jih je imel s svojimi propadlimi zakonskimi zvezami, da je človekov nagon po svobodi in neodvisnosti tolikšen, da prej ali slej postane nestrpen do vsakogar, tudi do najbližjega, ki mu leze pod kožo in moti njegove račune; kje in kdaj se to pokaže, kolikor ne ostane prikrito, pa je seveda odvisno od okoliščin. Omemba slavnega gurzinskega epa, ki ga je dobro poznal, ga je spomnila na tisto mesto v njem, kjer je opisana sprva ljubezenska igra, nato pa smrtonosen spopad med levom in tigrico ... Pomislil je, da Miško pravzaprav sploh ni panter in tudi ne sofisticiran pajek, ampak je obrabljen pes čuvaj, ki vse bolj postaja podgana ali hišni ščurek v admiralski palači, zato je prišel čas, ko bi se kazalo znebiti tega tipa, prisesanega na njegove možgane; če ima podporo ICA, bi jo bilo potrebno spodrezati s kakšno intrigo na osnovi njegovih izmišljenih ali pa tudi pravih grehov iz preteklosti, pač v smislu gesla: »Ni biografije brez umazanije« ... A ko je Admiral prvi spregovoril, je Miško z zanimanjem, kot bi oživel in se v trenutku pomladil, obrnil vanj stekla svojih naočnikov, v katerih so se mehko prelivale svetlejše in temnejše zlato-zelenkaste lise. Admiral je začel razvijati svojo misel:

 

»Tebi to ni tako občutno, ampak zame je problem že ime tega cirkusa: Golden cage, torej po naše Zlata kletka ... Čudne asociacije se mi porajajo ... Saj veš, sva v glavni palači naše oblasti, ljudje tej zgradbi pravijo Zlata kletka, v zadnjem času pa je pri domačih žurnalističnih pisunih to tudi modna, samoponiževalna, satirična oznaka za našo državo: nekakšna majhna, fantomsko idilična zlata kletka, klavzura, zapor, samozaščitna agorafobija invalidnosti, liliputanizem, hipoplazija, kriptorhizem, obskurna ujetost brez širših perspektiv, pač ena od lukenj v balkonski verigi ... Dalje pojem cirkus ... Če vse to smiselno povežeš, dobiš za naš obstanek nevarno tezo iz zarotniške mreže notranjih in zunanjih sovražnikov, da smo neresna, zmešana, cirkusantska menažerija v namišljeni zlati kletki ... Cirkus imamo pač res, vse te korupcijske in tajkunske afere, propadanje podjetij, razprodaja tujcem, naraščanje revščine; vendar to niso le problemi pri nas ... In tu je še ime, pravzaprav reklamarsko nabuhel psevdonim tele artistke ... Juanita Prepelook de Prieste ... Tudi to mi zveni kot perfiden izziv, kot napol prikrita šifra ... Gotovo veš, na kaj mislim ...«

 

»Poznam to zgodbo iz tvoje preteklosti ... Ivanka Prepeluh iz Prsta je bila žena Simona Prepeluha, vodje tigrovcev, nekakšnih slovenetskih mikeletov v Primorju. Zgodba pravi, da je bila tvoja ljubica, preden se je poročila s Simonom, ti pa si bil ljubosumen in si ji zameril, da te je zavrgla. Takrat si bil tudi ti tigrovec, pozneje pa si se pridružil kolumbistom, ki so tigrovce zavračali kot nacionaliste, kvaziasasinske romantike in ganglokameriške plačance; zaradi možne tigrovske rumeno-črne barvne simbolike so jim celo podtikali nostalgijo za propadlo črno-žolto havstro-vogrsko monarhijo, znotraj katere je bilo celovito Primorje z Bistro. Gverilski boj tigrovcev zoper vlaške črnosrajčnike je bil za kolumbiste neustrezen in moteč; oni so bili rdečesrajčniki in so se naslanjali na Brusijo s socialutopično idejo o oblikovanju skupne gigantske panslovenetske, evrazijske (od Prsta do Hladivostoka, tj. od rusega Primorja do bruskega Primorja, od Bistre do Mamčatke) Rdeče sobe, v prispodobi rečeno po naslovu klasičnega kitovskega romana Sanje rdeče sobe, pravzaprav bolj ustreza prevod zgradba, stolp, blok. Temu bloku naj bi se namreč pridružila tudi Kitovska, panslovenetsko razcepljenost na katolištvo in pravoslavje bi kot tertium datur presegla protiverska vera kolumbizma, latinico in cirilico pa bi kompenzirala priredba kitovske pisave, deloma po zgledu Gorejcev ... Potem si ti kot eden vodilnih kolumbistov organiziral likvidacijo para, ki je vodil tigrovce ...« je razpredel Miško.

 

»Se non è vero, è ben trovato – pravijo Vlahi,« ga je mahoma ustavil Admiral, ki je kot Primorec rad občasno navrgel kakšno vlaško besedo ali frazo. »Zgodba je seveda prirejena diverzija naših sovražnikov in rumenega tiska, a zveni zanimivo za nevedno publiko, pohlepno na trač, s katerim se spodjeda ugled javnih oseb. Sicer pa je s to likvidacijo takole: jaz nisem bil odločilen; ni mi bilo vseeno, da me je Ivanka zapustila zaradi Simona, a to je postransko; od tigrovcev nisem odšel zaradi tega, marveč ker sem spregledal njihovo nezrelost in brezperspektivnost; kolumbisti so bili idejno in organizacijsko nad njimi kot gora nad krtino; likvidacijo je ukazalo najožje vodstvo kolumbistov, v katerem jaz nisem bil, šlo pa je za objektivno nujno samozaščitno operacijo med vojno proti menško-vlaškemu okupatorju; naša zveza v Lomdomu nam je namreč sporočila, da Ganglokameričani načrtujejo, da bi v naš štab vrinili več pri njih šolanih tigrovcev, ki naj bi v hrano podtaknili strup in tako uničili celotno naše vodstvo ... Lahko je biti pameten in moralno kritičen ter za nič krvavo usodnega odgovoren kabinetni pisun, po možnosti zafrustriran penzionist, v mirnem času desetletja ali stoletja post factum, a ko gre neizogibno zares, najbolj pač med vojno, obstaja ena sama kvazidilema, sloneča na razmerju moči in različnosti zastave: ti ali jaz, tu in zdaj.«

»Razumem tvojo skrb,« je pokimal Miško. »Cirkus s to žensko je prišel ravno zdaj, ko si utrdil svoj položaj po petdnevni zahodno-južni vojni Karantenije tako s Padranijo, odcepljeno od Vitalije, kot tudi z Grbatsko, odcepljeno od Grbije, zaradi prekopa skozi Poper, po katerem je Karantenija vzpostavila stik z morjem. Podpora Menčije in Havstrije na strani Karantenije je bila odločilna za hiter konec vojne in za mirovni sporazum. Zdaj je Karantenija tudi uradno maritime country in ti si zato utemeljeno Admiral; doslej je bil to le formalni častni naziv, država je bila v ustavi definirana kot landlocket country ... In dosegel si še eno pomembno, globoko humanistično inovacijo v ustavi: nič več omejitev funkcije Admirala na trinajst let, dodal si ničlo, in tedaj odhod v pokoj, prej pa se je po izteku mandata Admiral moral sam usmrtiti s skokom z Zlate kletke, kot je bilo z arhaično surovostjo prirejeno po starem mornarskem običaju: to walk the plank ...«

 

»Govori se, da je Menčija podprla naš prekop do morja le zato, ker sem ji dal dvestoletno koncesijo za prometno upravo v naši luki Poper. To je sicer res, dobili so koncesijo, a jaz sem to takoj briljatno uravnotežil s pogodbo z Brusijo za napeljavo plinovoda skozi Poper. Tako bodo Mencem in njihovi upravi omejene možnosti vpliva na našo politiko,« je pomenljivo in ne brez ponosa poudaril Admiral. In po premolku dodal: »Nekaterim to gotovo ni všeč ...«

 

»Ni čudno, da te ta cirkus vznemirja na takem ozadju. Zdi se ti nekakšno opozorilo, zlovešče znamenje iz sovražnih krogov za poravnavo aktualnih pa tudi starih, napol pozabljenih in interesno zmanipuliranih računov ... Ne rečem, da tak pogled ni brez določene logike, vseeno pa mislim, da si nekoliko pretirano občutljiv in sumničav. Svetoval bi skrajno zadržanost glede kakršnih koli ukrepov,« je pomirjujoče menil Miško.

 

Tedaj se je od nekod za zadnjo steno zaslišal čuden hrup in nato zamolkel udarec, kot da se je nekdo zaletel vanjo, nakar so se odprla nevidna vrata in v pisarno se je na rolki zapeljal deček prvih najstniških let.

»Spet se nisi prej najavil, Miha, saj sem ti rekel, da me motiš, če delam v tej pisarni,« je blago očital Admiral svojemu sinu, ki mu je bil dal ime po Mišku, se pravi Mihael, klical pa ga je le Miha, ne preveč ljubkovalno. Deček, ki so ga prepoznala ista avtomatska vrata kakor prej Miška, se je ustavil ob mizi in takoj opazil cirkuški oglas. Pokazal je nanj in rekel:

»Očka, videl sem tale oglas na teletabli ... Rad bi si ogledal ta cirkus ... Prosim te, oglejva si ga skupaj!«

 

Admiral sinu nikoli ni ničesar odrekel, čeprav je imel določen pridržek do njega; sumil je namreč, da ni njegov pravi sin, ker pa je iz prejšnjih zakonov imel le hčere, ga je potihem predvidel za svojega naslednika, ko bi dosegel spremembo ustave tudi glede nasledstva funkcije Admirala. Zadnja uradna žena, šestdeset let mlajša tajnica Anita Moškon, Pržačanka, naj bi ga imela z kdove katerim svojim ljubimcem. Admiral je bil namreč zadnja leta kljub jemanju afrodiziakov popoln spolni mrlič; ko je zaznal, da se Anita ob vseh svojih ekscesih (razsipnost, alkohol, droge) skuša še vmešavati v politiko, je Miško po njegovem namigu poskrbel za njeno likvidacijo v prometni nesreči. Admiral je celo pomislil, da bi likvidiral tudi »pankrta«, a si je premislil, še posebno, ko se je sin začel vse bolj kazati kot nekak čudežni otrok z darom za risanje, pesnjenje, jezike, glasbo, matematiko, šport ... Vendar pa so Admiralovi občutki do sina ostajali negotovi; taka vsestranska nadarjenost se mu je zdela nezdrava, zlovešča anomalija in nikakor se ni mogel znebiti neprijetne misli, da se načrti, ki jih je gojil glede njega, ne bodo dobro izšli, da mu bo ta otrok prinesel nesrečo.

 

Tako sta s sinom, oba temeljito maskirana (Admiral si je nalepil brado, da je zakril značilne brke), kot je bilo že običajno za Admirale, kadar so se inkognito pomešali med podanike, odšla na ogled predstave cirkusa Golden Cage na obrobju Emone; spremljali so ju telesni stražarji, večinoma preoblečeni v ženske. Sin je po predstavi, od katere je bil ves očaran, zunaj v travi blizu šotora opazil ljubkega mucka, v katerega se je v hipu zatelebal. Krotilec, ki je bil zraven, je opozoril, da je to mladič tistega mogočnega tigra, s katerim nastopa zvezdnica Juanita Prepelook, in da ni naprodaj. Ko je sin to slišal, je začel cepetati in kričati, da na vsak način hoče imeti »mucka«. Admiral ga je skušal pregovoriti, da to pač ne gre, a ko se je sin začel metati ob tla in trgati s sebe dekliško preobleko, so bili vsi navzoči v zadregi in kazalo je, da bo nastal pravi škandal. Tega se je najbolj ustrašil Admiral; vprašal je krotilca, koliko bi stal mladič. Krotilec se je odmaknil od navzočih in poklical nekoga po mobiju; čez čas je iz bližnjega vagona prišla postavna lepotica. Admiral je takoj prepoznal zvezdnico Juanito, hkrati pa ga je ob pogledu na njeno bližnjo živo podobo spreletelo, da je podobna pokojni ženi, Mihovi materi, ki mu je nekoč omenila, da njena mati živi nekje v tujini kot baletka; torej je bila Juanita prvotno Giovanna ali Ivana, njen pravi priimek pa verjetno Moškon ali Moscone (po vlaško brencelj; dekliški priimek Ivanke Prepeluh je bil Brecelj) ... Admiral je začel drgetati, ni mogel več normalno govoriti; ko mu je Juanita povedala vrtoglavo ceno mladiča, je le pomignil enemu od spremljevalcev in ta je odprl svojo črno torbo ter ženski naglo izročil šop bankovcev. Osupla Juanita in krotilec sta stala v travi še precej časa po odhodu čudnih obiskovalcev, ki so v vreči odnesli mladiča.

 

Miha je bil zasvojen z »muckom«, klical ga je Miško, hranil ga je z mlekom na dudo, hotel ga je nenehno imeti pri sebi, tudi med spanjem in med poukom v posebni šoli za otroke Ducatnikov, ki je bila v podzemskih prostorih palače. Zlasti slednje je bilo skrajno moteče, saj je tigrček neprestano lezel naokrog in raziskoval po razredu, tako da je bil pouk povsem nemogoč; le z največjo težavo so učitelji skupaj z Admiralom prepričali dečka, da se je odrekel mladičevi navzočnosti vsaj v šoli. Sicer je bila zverinica prav prijazno bitje, ki se je takoj navezalo na dečka ter se z očitnim veseljem igralo z njim. Toda kmalu so se začela kazati znamenja, da ta idila ne bo mogla prav dolgo trajati; tigrček, ki je bil že od začetka malce bolj tršatega okostja kot navaden maček, je skoraj vsak dan postajal opazno krepkejši. Že Juanita je opozorila Admirala, da bo mladič hitro rasel in da bo vse manj mucek pa vse bolj tiger, ki bo nepredvidljiva in neobvladljiva nevarnost za vse okoli njega, zato ga bo treba oddati v živalski vrt ali pa vrniti cirkusu, sicer preostane le usmrtitev. Admiral je njeno opozorilo skušal previdno posredovati sinu, a je ob njegovi reakciji, ki je bila podobna histerično-epileptičnemu napadu, spoznal, da bo vsaka beseda zaman, zato je sklical skupino biologov, veterinarjev in biokemikov ter od njih zahteval izjemno intervencijo: ustaviti rast mladiča. Učenjaki so rekli, da je to sicer možno, a je problematično z več vidikov, tako etično-ekoloških kot praktično zdravstvenih; vsekakor taki radikalni posegi v naravni razvoj niso priporočljivi, lahko privedejo do propada živega bitja. Admiral je nestrpno zamahnil in odločno sklenil, da se v tem primeru ni treba ozirati ne na etiko, ne na ekologijo in tudi ne na zdravje, saj gre le za »navadnega mačka«. Kmalu po injekciji, ki so jo pripravili biokemiki, tigrček res ni več rasel, obenem pa je izgubil tek in živahnost, postajal je vse bolj oguljena kosmata vreča, ohlapno napolnjena s kostmi; nazadnje je le še ležal in hropel, popolnoma osivel in neznosno smrdeč, da tega tudi Miha ni več mogel prenašati. Vsi poskusi rehabilitacije so bili brez učinka, edini izhod popolne histopatološke gangrene je bil krematorij za živali.

 

Deček se je povsem spremenil, kot da je ob »tigrovem šoku« čez noč dozorel; postal je nenavadno resen, za šport se ni več zanimal, v šoli je bil manj uspešen kot prej, začel pa se je kot obseden ukvarjati z risanjem in slikanjem, in to enega samega lika: na vseh risbah in oljnih slikah je bil v neštetih variantah le – tiger. Na nekaterih podobah je zapisoval svoje rimane verze o tigru kot utelešenju in simbolu bivanjske energije, ki jo človek lahko »zajaha«, če si ogrne »zlato runo« vrlin; ponekod je ob verzih to energijo nakazoval tudi z le njemu razumljivimi matematičnimi in fizikalnimi formulami. Njegovo ustvarjanje je pritegnilo široko pozornost ne le zato, ker je šlo za Admiralovega sina, temveč zaradi osupljive kakovosti: sijajna fantastika barv, mojstrska anatomija mačjega telesa, očarljiva statična dinamika grozljive vizionarne zveri. Ob teh podobah je akademske slikarje obhajala zavistna zadrega; razstava v glavni državni galeriji je bila senzacija, odmevna tudi v tujih medijih. Miha je izjavljal, da bo po končani srednji šoli študiral na akademiji za likovno umetnost.

 

Admiral se je začel privajati na to, da bo njegov sin pač umetnik, zato je idejo o političnem nasledstvu pomaknil vstran. Toda še preden je Miha končal osnovno desetletko, ga je zajela nova temeljita preobrazba. Kot da ga je nekaj pičilo, je nenadoma ves risarsko-slikarski pribor zmetal v smetarski kontejner, njegove risbe in slike so obležale po kotih in omarah neke stranske sobe stanovanja v Zlati kletki, on pa se je z obsedenostjo, enako prejšnji likovni, začel ukvarjati zgolj s knjigami, predvsem zgodovinskimi; med slednjimi so bile večinoma ozko specializirane raziskave različnih problematičnih dogodkov iz novejše politične preteklosti. Admiralu je po eni strani odleglo, da je sin opustil »čečkanje in packanje«; sprememba interesa ga je sprva razveselila, saj je bila zanj umetnost nasploh nekakšna podčloveška možganska deviacija, ostala pa je v njem skrb zaradi tematske izbire. Očitno je pač bilo, da sina niti malo ne zanima uradno in šolsko veljavna zgodovina, temveč da ga je obsedla njena tako imenovana alternativna ali paralelna, »nezakonska« polsestra hevristika, ki jo je Admiral imel za sumljivo kvaziznanstveno, pravzaprav psihopatsko brkljarijo in diverzantsko manipulacijo v kdove čigavem interesu. Sklenil je, da si bo v času, ko je sin v šoli, natančneje ogledal njegovo sobo, knjige, zvezke in sploh vse, kar je v njej; imel je namreč izostren vohljaški občutek, da bo našel nekaj pomembnega.

 

Tako je nekega dne dolgo brskal po sinovi sobi; postajal je vse slabše volje, ko je prebiral knjižne naslove, ki so večinoma zveneli kot nekakšne provokativne politične kriminalke. Spomnil se je znanca, uglednega zgodovinarja in akademika, ki je nekoč, ko sta se pogovarjala glede tega, zamahnil z roko in rekel, da je vse to amaterski šundovski underground, ki ni vreden nikakršne omembe, niti v smislu nasprotnih argumentov. Ko je tako preiskal sobo, je Admiral moral ugotoviti, da pravzaprav ni našel ničesar res oprijemljivega; sina so pač pritegnili pisani baloni pogrošne senzacije, minilo bo kot še ena pubertetniška zaletavost. Nenadoma je začutil utrujenost, pomešano z nekakšno žalostjo; sedel je v naslonjač v kotu sobe in se razgledal naokrog, da bi našel še kaj, kar je morda izpustil. Vendar ga soba ni več zanimala; začutil je, da postaja zaspan, hkrati pa ga je obšel nedoločljiv strah, kot da ga nekdo opazuje, pravzaprav hipnotizira. Udi so mu postali tako težki, da se ni mogel premakniti; glava se mu je povesila na prsi in zgubil se je v snu, a pri tem se mu je zdelo, da sploh ni zaprl oči, temveč da še naprej strmi v nasprotno steno, na kateri je visela uokvirjena fotografija Anite Moškon, njegove pokojne žene in sinove matere (ko jo je sin obesil tja, mu to ni bilo všeč, a seveda bi bilo skrajno čudno, če bi jo zahteval odstraniti). Ni mogel odtrgati pogleda od njenega obraza: zazdelo se mu je, da se v licih nekaj premika, kot bi portret oživel. Ni mu bilo več jasno, ali gleda Anito, Juanito ali Ivanko Prepeluh; ker je slednja kot ilegalka uporabljala ime Tamara, se mu je kazal celo portret gurzinske vladarice Tamare. Obraz se je počasi spremenil v krvavo kepo mesa, iz katerega je v zlato-zelenkastih prelivih sijalo eno samo oko, bolščeče vanj med naraščanjem, kot da se mu približuje; hkrati se je v ozadju očesa kot v hologramu začela nakazovati ogromna glava tigra. Iz očesa, ki je bilo zdaj tigrovo, je šinil bleščeč žarek in se za hip dotaknil ene od knjig na mizi. Admiral je mislil, da bo od groze zakričal, a iz njegovega grla ni bilo glasu; sunkovito se je stresel, privid je izginil, on pa se je prebudil iz otrplosti.

 

Planil je na noge in začel z rokami otepati po sebi, ker ga je zeblo, čeprav je bilo v sobi, zamračeni z zavesami, dovolj toplo. Pulil si je brke, ki jih ni maral, saj jih je moral imeti kot vsak na admiralskem mestu v spomin na prvega Admirala, ustanovitelja Karantenije. Že je mislil pobegniti iz sobe, ko se je spomnil žarka iz tigrovega ali ženinega očesa, iz tistega oživelega zrkla na njenem obrazu, zmaličenem v prometni nesreči. Pograbil je knjigo, na katero je bil pokazal žarek, in si jo začel pazljivo ogledovati. Čuden naslov, še bolj čudno pa to, da ga prej sploh ni opazil: Kako je tiger postal rdeči zmaj; drobne črke na temnih platnicah so bile komaj razločne. Malo je polistal, potem pa je razprto knjigo prijel za platnice in močno potresel; iz nje je padel kvadratni decimeter velik časopisni izrezek. Ko si je listek natančneje ogledal, je ugotovil, da gre za droben članek v ganglokamerikanščini (ime časopisa in datum nista bila razvidna) z naslovom: Sence preteklosti zakotnega kvaziadmirala. Kljub omejenemu znanju jezika je razbral, da članek govori o njem: o »admiralu« Karantenije, nekdanjem kolumbističnem gverilcu, o sumljivih dogodkih iz njegove preteklosti, zlasti nedavna smrt kontroverzne žene v prometni nesreči, prej med vojno pa likvidacija Simona Prepeluha, voditelja kolumbistom konkurenčnih gverilcev, tako imenovanih »tigermanov«, in njegove žene Ivanke; njuno komaj rojeno hčerko, v Prstu registrirano kot Giovanna Perpelucchi, so prevzeli sorodniki.

 

Admirala je oblil znoj, grabila ga je panika: Miha ni mogel sam priti do tega članka v nekem očitno obskurnem tujem listu (pomembnejši časopisi niso smeli s takim tračem kvariti meddržavnih odnosov), nekdo mu ga je podtaknil, da bi ga opozoril na očetove »krvave roke« ... Stiskal je pesti, renčal in krožil po sobi kot tiger v kletki; kadar je obstal, se je z obema rokama prijemal za glavo in se z gornjim telesom zibal naprej in nazaj: zdelo se mu je, da mu bo odletel v zrak temenski del lobanje in se bodo možgani razleteli po sobi. Dušilo ga je, iz prsi mu je prihajal piskajoč zvok, ustrašil se je infarkta. Z velikim naporom volje se je nekoliko zbral, sedel v naslonjač in globoko dihal. Čez čas se je toliko pomiril, da je vtaknil listek nazaj v knjigo in jo postavil na prejšnje mesto na mizi, nato pa je naglo zapustil sinovo sobo in odšel v svoj del stanovanja. Tam je služabniku naročil, naj ga nihče ne vznemirja do naslednjega jutra, ker da se slabo počuti in se mora temeljito spočiti. Zaklenil se je v spalnico, iz skritega sefa vzel steklenico in brez prekinitve pogoltal posebno pijačo, od katere se mu je takoj zavrtelo v glavi in padel je čez posteljo.

 

Ko se je zbudil in pogledal na uro, je ugotovil, da se bliža polnoč. Vstal je in odprl omaro; z dna je potegnil velik zavoj in ga vrgel na posteljo. Iz zavoja je vzel dobro ohranjeno kožo simbirskega tigra, ki je bila zanj neizmerno dragocena očetova zapuščina; njegov oče, Bistran iz Prsta, je bil med veliko vojno havstro-vogrski vojak in prebežnik v Brusijo, kjer je nekaj let živel v Simbiriji; ko je rešil iz reke deklico, mu je njen oče šaman podaril tigrovo kožo, ki je pozneje postala Admiralova tajna zaveza z Brusijo (h kolumbistom je prestopil, ko je ugotovil, da tigrovci niso probrusko zagreti). Ogrnil si je kožo in vzel iz zavoja še očetovo knjigo, gurzinski ep Vitez v tigrovi koži; avtor, največji gurzinski pesnik Rusticalis, je spev posvetil Tamari, legendarni gurzinski cesarici in svetnici (1160 – 1213). V knjigi je bil ob bruskem prevodu vzporedno tudi izvirnik v gurzinščini; polistal je po knjigi, da si je osvežil vsebino. Nato je med glasnim ritmičnim ponavljanjem sintagme »tamar-damar« in dveh zanj ključno pomenljivih verzov iz kitice 1160 (Tamarina rojstna letnica) v gurzinščini »gvelni mošlit moeketsnes, bagi šegma še-re-šenda, / mze vešasa daebnela, zeda radmca gagvitenda« (kita kač se je razvezala in sikajoč so se razlezle po vrtu, / zmaj je besen zakril sonce, da ljudem ne sije več) kakšne pol ure v krogu počasi poplesaval po spalnici; vmes je nekajkrat vpletel tudi začetni verz iz znane ameriške country pesmi »The devil went down to Georgia, he was looking for a soul to steal« (Georgia: kameriška država; tudi zahodno ime za Gurzijo, katere domače ime je Kartvelija, s korenom »kar« kot v Karantenija) ... Potem je odšel na dolgi beli hodnik brez oken in se mimo mnogih vrat po več ovinkih napotil do sinove sobe. Tiho je vstopil in prisluhnil; ko je ugotovil, da sin spi v svoji postelji, je prižgal luč in se mu počasi približal. Deček je odprl oči, kot da ni spal in kot da je pričakoval očeta v tigrovem kožuhu; segel je pod blazino in potegnil na dan izrezek. Pomolil ga je očetu in mirno spregovoril:

 

»Tole sem narahlo prilepil v knjigo na tristotrinajsti strani. Seveda sem takoj ugotovil, da si brskal po mojih stvareh. Listka nisi vstavil nazaj na isti strani niti ga nisi prilepil ... Kdo mi je ta listek poslal po pošti, ne vem, vem pa, da bom kmalu vedel o tebi vse, kar je zame pomembno.«

»Hudič ... prekleti hudič ... Ti nisi moj sin ... Ničesar skupnega nimava ... Ti si zmene, satansko seme, podtaknjen pankrt kurbe in hudiča ...« je zarenčal Admiral in njegovo renčanje je prešlo v strahotno tigrovsko rjovenje. S svojo več kot stokilogramsko težo nekdanjega rokoborca se je vrgel na sina, nemočno ležečega pod odejo, in se zagrizel v njegov vrat ...

 

Čez nekaj dni je posebni svetovalec za varnost (šifra: Tigereye) v kameriški ambasadi v Emoni poslal na sedež ICA (Investigation of Central Assembly) v Združenih državah Kamerike naslednje kodirano poročilo:

 

Top secret – special case report: MH-AL. Uspešna sanacija položaja v Karanteniji (šifra: Mousehole), AL eliminiran v dramatični akciji, ki jo je izzval z norim umorom mladoletnega sina: ogrnjen s tigrovo kožo, mu je pregriznil vrat, da je izkrvavel. Pri tem je AL rjovel kot pravi tiger, zato so prihiteli varnostniki z MM (Mickey Mouse – šifra našega agenta »niktalopa«) na čelu. AL je ves krvav plesal po sobi nekak šamanski ples in skandiral v neznanem jeziku: domnevno indijanski dialekt, po naknadni analizi video-voco posnetka ugotovljeno, da je ponavljal dva verza iz gurzinskega epa Vitez v tigrovi koži v gurzinščini. Ko so ga varnostniki skušali obvladati, se je silovito upiral; kričal je, da ga nimajo pravice aretirati, da ni storil nič napačnega, temveč da je kot odgovoren patriot le po posebnem obredu simbirskih šamanov uničil »satanovo seme«, in to na srečo še pravočasno, preden je dozorelo in razširilo naokrog svoje kače, ki bi povzročile propad domovine. Značilne psiho(pato)loške zveze: AL se je med ožjimi sodelavci rad prezirljivo izražal o umetnosti, še posebno o pesništvu, ki ga je imel za sprevržen in zlonosen, družbeno škodljiv čvek (v enem od predalov v njegovi spalnici smo našli njegove mladostne pesmi; Karantenija svojo identiteto utemeljuje na pesniku Pressiernu), knjiga z omenjenim epom pa je bila zanj svetinja, ki mu jo je skupaj s kožo simbirskega tigra zapustil oče. Nekakšno »šamansko iniciacijo« naj bi prav tako imel po očetu, ki je dlje časa živel v Simbiriji, v istem kraju kot nekaj let prej v izgnanstvu tudi poznejši »bog kolumbistov« Steely, doma iz Gurzije; ta je menda znal na pamet dele omenjenega epa, kot reven in zaničevan otrok (oče ga je strahovito pretepal, ker ga je imel za nezakonskega; podobnost z otroštvom njegovega menškega kolega Tihlerja) v majhnem, podrejenem kafkaškem etnosu pa je sanjal v duhu ljudskega izročila, da si bo nekoč ogrnil tigrovo kožo in zajahal tigra ter si tako pridobil moč za vladarja sveta; na fotografijah ima kot dvajsetletnik, tedaj znan gurzinski pesnik in ilegalni kolumbist, okrog vratu šal s tigrovim vzorcem (noben vladar ni dal likvidirati toliko literatov kot on; mnoge »pravilno usmerjene« pa je za njihovo pisanje tudi nagradil, ker literatura očitno ni le dekadentno parazitstvo, ampak je lahko tudi družbeno koristna, vzgojno inženirska) ... Čeprav že prileten, je bil AL kot nekdanji rokoborec težke kategorije še vedno pravi silak in se je med ruvanjem otresel varnostnikov (nekatere je tudi resno ranil) ter pobegnil na hodnik. MM se je pognal za njim in izstrelil vanj naboj za omamljanje tigrov (pištolo za ta namen je imel pri sebi, odkar je AL svojemu sinu kupil tigrovega mladiča), a doza je bila verjetno premočna za človeka v stresnem deliriju: ko je bil v nezavesti, mu je odpovedalo srce ... AL je imel vso našo podporo, dokler je razumno upošteval realne razmere, sledeč našim instrukcijam; potem je postal »King Log«. Kot je običajno pri tovrstnih tipih, ki jim v bistvu mi omogočimo vzpon na oblast: ko si navznoter utrdijo položaj, jih obsede ambicija po dopolnitvi lastnega zgodovinskega poslanstva v smislu »prave neodvisnosti« svojega kurnika, zato si taki mugwumps zaželijo, da bi se znebili našega tutorstva ali ga vsaj znatno omejili; to pa lahko dosežejo le s pomočjo tistih večjih sil, ki so nekoliko resnejši naši nasprotniki. Ko so njegovi sodelavci, zlasti člani odbora Ducatnikov, opozarjali AL, da si na podlagi določenih zaslug in uspehov svoje politike skuša prisvojiti preveč osebne oblasti, je začel ljudstvu oznanjati tezo, da je tako imenovana »zahodna demokracija« čisti humbug, še posebno neprimeren v perifernih, nezrelih okoljih, ter da je nasploh edina funkcionalna oblika oblasti »AHM ali Arhetipska Humanistična Monodiktatura« (njegova terminologija; po naše bi rekli: benign dictatorship); za zgled je navajal nekatere kafkaško-simbirske držav(ic)e, tiste rezervate znotraj rezervatov, ki so se osamosvojili po razpadu Brusovjetije (vsi hočejo biti člani TONA pakta in Nevrounije), pa tudi več monarhov-avtokratov iz zgodovine, med njimi zlasti gurzinsko cesarico Tamaro; pri slednji je poudarjal, da je bila Slovenetka-Karantenka, po izvoru iz doline Tamar, znane kot »kranjska Simbirija«, na tromeji med Karantenijo, Vitalijo in Havstrijo, ter da beseda támar v stari slovenetščini pomeni »planinsko ogrado za živino«. V zunanji politiki je začel ovirati in omejevati investicije z Zahoda ter se vse bolj navezovati na Brusijo, deloma pa tudi na Kitovsko. Povrh je objavil, da Karantenija ne bo več aktivno sodelovala v kontinuirano tempiranih ekspedicijskih vojnah TONA pakta, razmislila bo celo o izstopu iz njega, pa morda tudi o izstopu iz Nevrounije ... Skupaj je to seveda pomenilo mejni prestop, nesprejemljiv tako za nas kot tudi za določeno domorodsko strujo v Karanteniji. Aktivirali smo našega agenta MM, ki je bil kot potomec balkonskih prednikov in specialist za zadeve Balkona že dolgo varnostni svetovalec pri vrhu karantenijske oblasti. Kot izvrsten, intimen poznavalec lokalnih razmer in psihe AL nam je svetoval intrigo: vznemiriti AL, da bo izgubil razsodnost, v njem izzvati delirij negotovosti, psihogeni šok na osnovi slabe vesti zaradi starih grehov; v ta namen naš cirkus Golden Age modificirati v bolj iritanten (za karantenijske razmere) Golden Cage in dodati zvezdniško artistko Juanito Prepelook, sinu AL pa anonimno poslati falzificiran časopisni članek o očetovih grehih ... Vzeto v celoti in v končnem povzetku je operacija lepo uspela, kolateralni problemi pa so bili tudi ustrezno sanirani. MM je bil kot agent balkonskega izvora dodatno nadzorovan z naše strani; tako smo ugotovili, da se je brez odobritve centrale ICA zbližal z zadnjo ženo AL (plod tega razmerja je bil Mihael, uradno sin AL) in celo organiziral prometno nesrečo, v kateri je umrla; slednje po dogovoru z AL. Po nekih indicih je v zaroti z njo načrtoval prevzem oblasti v Karanteniji, a si je premislil zaradi nezanesljivosti te ženske; najbrž je zaslutil, da ga namerava izdati. Domnevamo tudi, da je bil MM dvojni agent: nekatere obveščevalne podatke naj bi pošiljal v Brusijo (nekoč je omenil, da je njegovo poslanstvo »boj proti Satanu«; zmeraj je imel pri sebi minireprodukcijo slike Luca Giordana iz leta 1663, na kateri arhangel Mihael premaguje Satana) ... Takoj po končani zadevi MH-AL je bil MM za nas »archangel in the sense of dead nettle«; dobil je nagradni dopust na Kavajih. Tam mu je ob asistenci našega posebnega agenta (šifra: Mouser) iz Oddelka za interno varnostno čiščenje (DISC – Department for Inner Security Cleaning) spodrsnilo pri ogledu turistične atrakcije, vulkana Kilavka ...

 

 

(iz rokopisne zbirke kratke proze Zlata kletka; ibid. Zlata kletka, SRP 49-50/2002, Slepa ptica, SRP 69-70/2005; Ščurki, SRP 107-108/2012 in Lives Journal 5/2012; op. avt.)

 

 

 

English