Lives Journal 9

Marko Petrovich

 

TEDEN DNI V ZHIVLJENJU MISIJONSKE TOYOTE

(pishe avto)

 

Ponedeljek

 

Iz Farafangane je bilo treba prepeljati popravljeno zadnjo os Janezovega JCBja na njegovo postojanko – Ampitafa. Ogromna kovinska gmota verjetno tehta kakih 600/700 kil, ker se je dvanajst moshkih poshteno namuchilo, da so jo spravili na keson. Zraven so shli she mehanik Mameta in njegov sin ter dva pomagacha, da bi zadevo montirali. Prvih 75 km poti je pravi uzhitek za utrujene amortizerje in sklepe, ker je chudovit gladek asfalt in lahko jadram iz enega ovinka v drugega kot plesalka na ledu. Edino sem ter tja me kakshen most s svojim strmim dovozom malo zatrese. Sledi pa kakih 60 km grobe, blatne in ponekod tudi kamnite ceste. Kamenje in skale najbolj sovrazhim, ker mi gredo tresljaji do kosti. She srecha, da so me Japonci tako dobro sestavili, che ne bi se zhe zdavnaj razsul. Ja, vsega skupaj sem garal kar dobre shtiri ure, preden sem prispel na cilj. Ni bilo lahko v strme bregove vlechi tako tezho. Mi je pa chudovito odleglo, ko so mi na cilju tezho sneli s hrbta. Zvecher, potem ko se je shofer Marko najedel pechenih kobilic, pa smo pot ponovili v nasprotno smer, ampak sem bil brez tako tezhkega tovora bolj lahkih koles in sem tudi hitreje pripeljal shoferja in potnike nazaj v Farafangano.

 

Torek

 

Danes pa ni mojega kesona obremenjevala hladna in trda kovina, marvech mehak, toda nich lazhji pesek. In ker so gospodarji hoteli prepeljati she vech peska, kolikor ga zmorem sam, so mi na rep pripeli she prikolico, ki lahko pelje tovore, tezhke do 1,6 tone. Jemali smo ga v nekem »peskovniku« nedalech od cerkvice, katere tla naj bi popravil pesek skupaj s kamni in cementom (mimogrede, tudi skale in cement sem jaz prepeljal). Bilo je potrebnih kar pet vozhenj, da smo imeli zadostno kolichino peska. V eno smer sem peljal fante z lopatami, ki so bili tako vneti za delo, da so v pichlih petnajstih minutah natovorili mene in prikolico. Cheprav imajo smeshno majhne lopatke, se vseeno pozna, che jih je veliko in hitro delajo. Zlesti iz peskovnika, ko sem bil tako natovorjen, ni bila shala. Moral sem vkljuchiti vsa shtiri kolesa in she z reduktorjem povechati moch, da sem sploh lahko prishel ven. Pa she kljub temu sem se ugrezal in so me morali fantje porivati.

 

Sreda

 

Sem mislil, da bom imel danes malo pochitka, pa ni bilo tako, ker se je misijonarju Izidorju pokvaril unimog in sem moral zopet peljati mehanika Mameto na podezhelje. Tokrat pa ga je spremljal delavec, ki mu je ime »Sambo«, kar pomeni barka. Kot v ponedeljek sem najprej uzhival lepih 75 km, katerim pa je sledilo 30 zoprnih kilometrov. Posebno nekaj prvih je bilo obupnih. Cesta je kot ozka pot dvignjena nad rizhevimi polji. Ena jama oziroma luzha sledi drugi, da sem se zibal naprej in nazaj ter levo in desno, tako da bi skoraj zbolel za morsko boleznijo! Po taki cesti je treba preprosto napredovati pochasi in s potrpezhljivostjo. Nimash izbire. Mameta je uspeshno popravil unimog, Marko je dobil dve novi plombi, ki mu ju je naredila zobozdravnica iz Slovenije; ta je sicer imela veliko dela s puljenjem gnilih zob domachinov. Ker prenosni zobarski »stol« z vrtalnikom in s kompresorjem dela na 12 voltov, sem se zhrtvoval za potrebe Markovih plomb in sem se pripeljal tako blizu stola, da so lahko uporabili moj akumulator. Neki zhenski pa je bilo treba izpuliti kar osem zob in ji nato zashiti dlesni. Cheprav so ji to naredili zhe dopoldne, je proti vecheru she vedno krvavela, zato sem jo nazaj grede peljal do vangaindranske bolnishnice, kjer bi ji lahko pomagali v primeru, da je izgubila prevech krvi.

 

Chetrtek

 

Konchno dan pochitka! Ves dan pochivam v garazhi v druzhbi podgan in mishi!

 

Petek

 

Zjutraj mi zopet priklopijo prikolico in naju natovorijo z lesenimi »konjichki« in ostalo mehanizacijo, ki skupaj tvori vrtiljak za otroke. Sestre iz Vohipena so ga posodile sestram v Vondrozu za potrebe njihovega sejma in zdaj je treba to peljati nazaj. Vohipeno je 65 km proti severu. Prvih 20 km je zhalosten preluknjan ostanek asfalta, ostalo pa lepa nova podlaga. Sicer pa je tovor take vrste, da ne sedi prav stabilno, zato ne smem tako zelo hiteti. Na trzhnici v Vohipenu moram pa sploh naprej previdno pochasi, ker nekaj stvari shtrli chez stranice kesona. Po uspeshnem olajshanju v Vohipenu pa se prazen odpravim 15 km proti zahodu v kraj Andemaka, kjer je dom za invalidne otroke, ki pa jih bom peljal domov, ker so se zanje zachele pochitnice. Dobro, da imam s seboj prikolico, ker je otrok precej, pa keson ne bi bil dovolj velik za vse in za njihovo prtljago. Cesta je obupna in globoke jame so tako polne rdeche vode, pravzaprav blata, da kar pluzhim skozenj. Revezhe v prikolici, ki nima vzmetenja, kar dobro trese, ampak se vseeno zadovoljno smejijo, ker je pach chudovito, da se peljejo in da so na poti domov.

 

Sobota

 

Zhe zgodaj zjutraj me spravijo iz garazhe in gremo v mesto iskat ubogo zhenico, staro malo chez shestdeset let, ki bo po vsej verjetnosti kmalu umrla od raka. Zdravniki so zhe obupali nad zdravljenjem, zato jo peljemo dalech, dalech na podezhelje proti severozahodu, kjer je zhenska doma. Spremljajo jo tri zhenske in sin. Lezhi zadaj na sredi kesona, ostali pa sedijo na klopcah ob straneh. Spredaj v kabini poleg shoferja Klemena sta starsha nekega malgashkega duhovnika. Oba sta zhe v letih in oche se je shel zdravit, ker ima tezhave z dihanjem, vendar se morata predchasno vrniti domov na podezhelje, ker jima je umrla starejsha hcherka. Pot je dolga in kar ves dan sem v pogonu. Lepega asfalta je le za vzorec na zachetku dneva. Ostalo je vse blato in kamenje. Chez par ur pridemo do splava chez shiroko reko Manapatrano. Splav je ravno tedaj na drugi strani reke in moramo pochakati, da najprej tam raztovorijo in pridejo nazaj na nasho stran. Skoraj zhal mi je, da nisem raje motor, ko vidim, kako hitro pridejo oni chez kar v dolgih drevakih. Ampak Bog ne daj, da bi se prevrnili! Ko se konchno skupaj s she nekim avtom vkrcamo na splav in hochemo odpluti (splav poganjajo kar ljudje tako, da vlechejo za vrv, ki je napeta chez reko), spoznamo, da smo nasedli na pesku, zato se morata oba avta pomakniti naprej do konca, da je vsa tezha na drugi strani splava. Tako potem gre.

Pot postaja chedalje tezhja. Na osojnih koncih se blato pochasneje sushi, zato je treba obchasno vkljuchiti pogon na vsa shtiri moja kolesa. Problem je tudi, da popravljajo skoraj vse mostove na tej cesti in je zato pri vsakemu mostu »obvoznica«, kjer je treba deloma skozi potok in seveda skozi razmocheno blato. Nekajkrat celo z vsemi shtirimi vklopljenimi kolesi tezhko pridem skoz. Posebno tedaj, ko mi morajo potniki pod gume podtikati skale, da se imam sploh za kaj zagrabiti. Pa vseeno je najvech vredno Klemenovo pravilo: zalet in plin do konca, pa pridem skozi! Je zhe pozno popoldne, ko pridemo do vasi Karianga, kjer sta doma starsha tistega duhovnika in pokojne hcherke. Zanimivo, da skoraj v istem trenutku, ko se ustavimo pred njihovo hisho, iz nasprotne smeri pesh pridejo drugi chlani druzhine, ki so hcherko pokopali v drugi vasi. Z glasnim jokom vstopijo v domacho hisho.

Nadaljujemo pot. Cesta naprej je zhe nekoliko opushchena in na nekaterih predelih je voda naredila grozno globoke kanale. Najhuje bi bilo, che bi se z enim ali vech kolesi vdrl v kanal in bi potem s trebuhom nasedel, a se mi k srechi to ne zgodi. O zapushchenosti ceste pricha neki most, ki sploh ni vech pokrit z lesenimi tramovi, ampak je ostalo le she kovinsko ogrodje. K srechi so vsaj na eni strani pochez polozhene pol metra dolge okrogle veje tako, da se je treba skoncentrirati samo glede druge (leve) strani. Tam morata obe moji levi kolesi previdno po tanki kovinski gredi. Z reduktorjem pridem pochasi in varno chez.

Na mestu, kjer gre pot med dvema rizhevima poljema, so ljudje nesramno zmetali blato na cesto, zato se popolnoma zarijem vanj. K srechi nedalech stran stoji chvrsto drevo in tako se s pomochjo vitla kar hitro reshim. Malo naprej je treba s splavom prechkati she eno reko, ki pa je ozka in smo hitro chez. Konchno prispemo do vasi, kjer je doma bolna zhenica. Ker se zhe naglo priblizhuje noch, ni chasa za kaj vech kot za »nasvidenje«, in zhe smo na poti nazaj v Kariango. Tokrat vozimo nazaj proti vzhodu in zahajajoche sonce prav chudovito osvetljuje gole griche z izredno toplo rdechkasto barvo. Pri pomanjkljivem mostu je tokrat tezhje, ker je noch in shofer ni vech na isti strani, kot so zhelezni trami. Shofer je tu povsem odvisen od pomagacha, da mu ta daje navodila glede ravnanja levo in desno. Pomagacha pa slepijo luchi in si mora pomagati she s chelno svetilko. Skratka, vsi trije smo si oddahnili, ko smo srechno prishli chez.

 

Nedelja

 

Zjutraj misijonar Klemen mashuje v Kariangi. Polna cerkev in veliko otrok pri obhajilu prichajo o tem, da malgashki duhovnik Bary, ki pogosto hodi sem gor, uspeshno opravlja svoje delo. Po mashi se podamo na pot nazaj proti Farafangani. Osem kilometrov stran v vasici Karimbary se she ustavimo in Klemen drugich mashuje. Pot nazaj nas nich vech ne preseneti, ker jo zhe poznamo in vemo, kako se lotiti tistih bolj zoprnih predelov. Okoli pol shestih zvecher se ves umazan od blata in utrujen konchno zapeljem v svojo domacho garazho.

 

Ponedeljek

 

Neki Malgash, ki pomaga v misijonu, me je danes opral. Sicer imam na nekaterih bolj nerodnih mestih she vedno zataknjeno blato, ampak na sploshno me je kar dobro ochedil. Zhal pa so mi danes tudi postavili diagnozo, da imam luknjo v rezervoarju za gorivo. To poshkodbo mi je vcheraj na poti prizadela neka skala ... Kljub poshkodbi pa sem vseeno danes pomagal Marku peljati drevak do reke.

 

 

 

English