Lives Journal 9

Marko Petrovič

 

TEDEN DNI V ŽIVLJENJU MISIJONSKE TOYOTE

(piše avto)

 

Ponedeljek

 

Iz Farafangane je bilo treba prepeljati popravljeno zadnjo os Janezovega JCBja na njegovo postojanko – Ampitafa. Ogromna kovinska gmota verjetno tehta kakih 600/700 kil, ker se je dvanajst moških pošteno namučilo, da so jo spravili na keson. Zraven so šli še mehanik Mameta in njegov sin ter dva pomagača, da bi zadevo montirali. Prvih 75 km poti je pravi užitek za utrujene amortizerje in sklepe, ker je čudovit gladek asfalt in lahko jadram iz enega ovinka v drugega kot plesalka na ledu. Edino sem ter tja me kakšen most s svojim strmim dovozom malo zatrese. Sledi pa kakih 60 km grobe, blatne in ponekod tudi kamnite ceste. Kamenje in skale najbolj sovražim, ker mi gredo tresljaji do kosti. Še sreča, da so me Japonci tako dobro sestavili, če ne bi se že zdavnaj razsul. Ja, vsega skupaj sem garal kar dobre štiri ure, preden sem prispel na cilj. Ni bilo lahko v strme bregove vleči tako težo. Mi je pa čudovito odleglo, ko so mi na cilju težo sneli s hrbta. Zvečer, potem ko se je šofer Marko najedel pečenih kobilic, pa smo pot ponovili v nasprotno smer, ampak sem bil brez tako težkega tovora bolj lahkih koles in sem tudi hitreje pripeljal šoferja in potnike nazaj v Farafangano.

 

Torek

 

Danes pa ni mojega kesona obremenjevala hladna in trda kovina, marveč mehak, toda nič lažji pesek. In ker so gospodarji hoteli prepeljati še več peska, kolikor ga zmorem sam, so mi na rep pripeli še prikolico, ki lahko pelje tovore, težke do 1,6 tone. Jemali smo ga v nekem »peskovniku« nedaleč od cerkvice, katere tla naj bi popravil pesek skupaj s kamni in cementom (mimogrede, tudi skale in cement sem jaz prepeljal). Bilo je potrebnih kar pet voženj, da smo imeli zadostno količino peska. V eno smer sem peljal fante z lopatami, ki so bili tako vneti za delo, da so v pičlih petnajstih minutah natovorili mene in prikolico. Čeprav imajo smešno majhne lopatke, se vseeno pozna, če jih je veliko in hitro delajo. Zlesti iz peskovnika, ko sem bil tako natovorjen, ni bila šala. Moral sem vključiti vsa štiri kolesa in še z reduktorjem povečati moč, da sem sploh lahko prišel ven. Pa še kljub temu sem se ugrezal in so me morali fantje porivati.

 

Sreda

 

Sem mislil, da bom imel danes malo počitka, pa ni bilo tako, ker se je misijonarju Izidorju pokvaril unimog in sem moral zopet peljati mehanika Mameto na podeželje. Tokrat pa ga je spremljal delavec, ki mu je ime »Sambo«, kar pomeni barka. Kot v ponedeljek sem najprej užival lepih 75 km, katerim pa je sledilo 30 zoprnih kilometrov. Posebno nekaj prvih je bilo obupnih. Cesta je kot ozka pot dvignjena nad riževimi polji. Ena jama oziroma luža sledi drugi, da sem se zibal naprej in nazaj ter levo in desno, tako da bi skoraj zbolel za morsko boleznijo! Po taki cesti je treba preprosto napredovati počasi in s potrpežljivostjo. Nimaš izbire. Mameta je uspešno popravil unimog, Marko je dobil dve novi plombi, ki mu ju je naredila zobozdravnica iz Slovenije; ta je sicer imela veliko dela s puljenjem gnilih zob domačinov. Ker prenosni zobarski »stol« z vrtalnikom in s kompresorjem dela na 12 voltov, sem se žrtvoval za potrebe Markovih plomb in sem se pripeljal tako blizu stola, da so lahko uporabili moj akumulator. Neki ženski pa je bilo treba izpuliti kar osem zob in ji nato zašiti dlesni. Čeprav so ji to naredili že dopoldne, je proti večeru še vedno krvavela, zato sem jo nazaj grede peljal do vangaindranske bolnišnice, kjer bi ji lahko pomagali v primeru, da je izgubila preveč krvi.

 

Četrtek

 

Končno dan počitka! Ves dan počivam v garaži v družbi podgan in miši!

 

Petek

 

Zjutraj mi zopet priklopijo prikolico in naju natovorijo z lesenimi »konjički« in ostalo mehanizacijo, ki skupaj tvori vrtiljak za otroke. Sestre iz Vohipena so ga posodile sestram v Vondrozu za potrebe njihovega sejma in zdaj je treba to peljati nazaj. Vohipeno je 65 km proti severu. Prvih 20 km je žalosten preluknjan ostanek asfalta, ostalo pa lepa nova podlaga. Sicer pa je tovor take vrste, da ne sedi prav stabilno, zato ne smem tako zelo hiteti. Na tržnici v Vohipenu moram pa sploh naprej previdno počasi, ker nekaj stvari štrli čez stranice kesona. Po uspešnem olajšanju v Vohipenu pa se prazen odpravim 15 km proti zahodu v kraj Andemaka, kjer je dom za invalidne otroke, ki pa jih bom peljal domov, ker so se zanje začele počitnice. Dobro, da imam s seboj prikolico, ker je otrok precej, pa keson ne bi bil dovolj velik za vse in za njihovo prtljago. Cesta je obupna in globoke jame so tako polne rdeče vode, pravzaprav blata, da kar plužim skozenj. Reveže v prikolici, ki nima vzmetenja, kar dobro trese, ampak se vseeno zadovoljno smejijo, ker je pač čudovito, da se peljejo in da so na poti domov.

 

Sobota

 

Že zgodaj zjutraj me spravijo iz garaže in gremo v mesto iskat ubogo ženico, staro malo čez šestdeset let, ki bo po vsej verjetnosti kmalu umrla od raka. Zdravniki so že obupali nad zdravljenjem, zato jo peljemo daleč, daleč na podeželje proti severozahodu, kjer je ženska doma. Spremljajo jo tri ženske in sin. Leži zadaj na sredi kesona, ostali pa sedijo na klopcah ob straneh. Spredaj v kabini poleg šoferja Klemena sta starša nekega malgaškega duhovnika. Oba sta že v letih in oče se je šel zdravit, ker ima težave z dihanjem, vendar se morata predčasno vrniti domov na podeželje, ker jima je umrla starejša hčerka. Pot je dolga in kar ves dan sem v pogonu. Lepega asfalta je le za vzorec na začetku dneva. Ostalo je vse blato in kamenje. Čez par ur pridemo do splava čez široko reko Manapatrano. Splav je ravno tedaj na drugi strani reke in moramo počakati, da najprej tam raztovorijo in pridejo nazaj na našo stran. Skoraj žal mi je, da nisem raje motor, ko vidim, kako hitro pridejo oni čez kar v dolgih drevakih. Ampak Bog ne daj, da bi se prevrnili! Ko se končno skupaj s še nekim avtom vkrcamo na splav in hočemo odpluti (splav poganjajo kar ljudje tako, da vlečejo za vrv, ki je napeta čez reko), spoznamo, da smo nasedli na pesku, zato se morata oba avta pomakniti naprej do konca, da je vsa teža na drugi strani splava. Tako potem gre.

Pot postaja čedalje težja. Na osojnih koncih se blato počasneje suši, zato je treba občasno vključiti pogon na vsa štiri moja kolesa. Problem je tudi, da popravljajo skoraj vse mostove na tej cesti in je zato pri vsakemu mostu »obvoznica«, kjer je treba deloma skozi potok in seveda skozi razmočeno blato. Nekajkrat celo z vsemi štirimi vklopljenimi kolesi težko pridem skoz. Posebno tedaj, ko mi morajo potniki pod gume podtikati skale, da se imam sploh za kaj zagrabiti. Pa vseeno je največ vredno Klemenovo pravilo: zalet in plin do konca, pa pridem skozi! Je že pozno popoldne, ko pridemo do vasi Karianga, kjer sta doma starša tistega duhovnika in pokojne hčerke. Zanimivo, da skoraj v istem trenutku, ko se ustavimo pred njihovo hišo, iz nasprotne smeri peš pridejo drugi člani družine, ki so hčerko pokopali v drugi vasi. Z glasnim jokom vstopijo v domačo hišo.

Nadaljujemo pot. Cesta naprej je že nekoliko opuščena in na nekaterih predelih je voda naredila grozno globoke kanale. Najhuje bi bilo, če bi se z enim ali več kolesi vdrl v kanal in bi potem s trebuhom nasedel, a se mi k sreči to ne zgodi. O zapuščenosti ceste priča neki most, ki sploh ni več pokrit z lesenimi tramovi, ampak je ostalo le še kovinsko ogrodje. K sreči so vsaj na eni strani počez položene pol metra dolge okrogle veje tako, da se je treba skoncentrirati samo glede druge (leve) strani. Tam morata obe moji levi kolesi previdno po tanki kovinski gredi. Z reduktorjem pridem počasi in varno čez.

Na mestu, kjer gre pot med dvema riževima poljema, so ljudje nesramno zmetali blato na cesto, zato se popolnoma zarijem vanj. K sreči nedaleč stran stoji čvrsto drevo in tako se s pomočjo vitla kar hitro rešim. Malo naprej je treba s splavom prečkati še eno reko, ki pa je ozka in smo hitro čez. Končno prispemo do vasi, kjer je doma bolna ženica. Ker se že naglo približuje noč, ni časa za kaj več kot za »nasvidenje«, in že smo na poti nazaj v Kariango. Tokrat vozimo nazaj proti vžodu in zahajajoče sonce prav čudovito osvetljuje gole griče z izredno toplo rdečkasto barvo. Pri pomanjkljivem mostu je tokrat težje, ker je noč in šofer ni več na isti strani, kot so železni trami. Šofer je tu povsem odvisen od pomagača, da mu ta daje navodila glede ravnanja levo in desno. Pomagača pa slepijo luči in si mora pomagati še s čelno svetilko. Skratka, vsi trije smo si oddahnili, ko smo srečno prišli čez.

 

Nedelja

 

Zjutraj misijonar Klemen mašuje v Kariangi. Polna cerkev in veliko otrok pri obhajilu pričajo o tem, da malgaški duhovnik Bary, ki pogosto hodi sem gor, uspešno opravlja svoje delo. Po maši se podamo na pot nazaj proti Farafangani. Osem kilometrov stran v vasici Karimbary se še ustavimo in Klemen drugič mašuje. Pot nazaj nas nič več ne preseneti, ker jo že poznamo in vemo, kako se lotiti tistih bolj zoprnih predelov. Okoli pol šestih zvečer se ves umazan od blata in utrujen končno zapeljem v svojo domačo garažo.

 

Ponedeljek

 

Neki Malgaš, ki pomaga v misijonu, me je danes opral. Sicer imam na nekaterih bolj nerodnih mestih še vedno zataknjeno blato, ampak na splošno me je kar dobro očedil. Žal pa so mi danes tudi postavili diagnozo, da imam luknjo v rezervoarju za gorivo. To poškodbo mi je včeraj na poti prizadela neka skala ... Kljub poškodbi pa sem vseeno danes pomagal Marku peljati drevak do reke. 

 

 

 

English