Lives Journal 9

Matjaž Jarc

 

POLITIČNA VLOGA SLOVENSKIH MEDIJEV 

(leto 2014) 

 

I. UVOD 

 

Ko sem bil konec devetdesetih let prejšnjega stoletja še uradnik, ki je pod – recimo temu strokovnim – nadzorom zlasti nemških in bruseljskih uradnikov koordiniral dolgotrajni proces eliminacije Zakona o javnih glasilih, s katerim je socialistična zveza delovnega ljudstva pod okriljem komunistične partije že desetletja vzdrževala z revolucijo ustvarjeno medijsko enoumje v Sloveniji, sem se počutil kot na minskem polju. Na vsakem koraku so me čakale politične mine, s katerimi so si slovenski politiki prizadevali preprečevati ali vsaj zaustavljati ta zakonodajni proces. S severozahoda so mi prali možgane na pristojnem direktoratu EU, ki je zahteval uskladitev z evropskimi medijskimi predpisi, iz slovenskega političnega centra pa so prek medijev vsakodnevno zmerjali moje ministrstvo, kakšne zakonske zmazke skuša vrivati v slovenski pravni red. Ista politika, ki je podpisala pridružitveni sporazum, v katerem je bila uskladitev pravnega reda nujna predpostavka za polnopravno članstvo v uniji, je v domačih političnih institucijah napenjala vse moči, da bi na medijskem področju ostalo vse tako, kot je bilo prej, novi Zakon o medijih pa naj bi ostal le v evropsko preobleko ogrnjen Zakon o javnih glasilih. Ti računi, ki jih je za slovensko oblast izračunavalo predvsem tedanje (formalno in neformalno) vodstvo RTV SLO in jih podčrtavalo z dirigiranimi mnenji institucij t.i. civilne družbe, tedaj še monopolnim novinarskim društvom ter sindikati, pa tudi z mednarodno pomočjo t.i. strokovnjakov iz vrst socialistične internacionale, se na formalno-pravni ravni seveda niso izšli; nova medijska zakonodaja je po nekaj letih in treh menjavah strank za krmilom pristojnega ministrstva vendarle ugledala luč sveta. Seveda je bila, zlasti pod političnim pritiskom stranke socialnih demokratov, pohabljena in neevropska v vseh tistih delih, glede katerih naj bi Slovenija ostala politično suverena, oziroma avtonomna, predvsem pa so nazadnje omenjeni politični duhovi skoraj v celoti preprečili njeno implementacijo.

Nov zakon smo torej dobili, čeprav pohabljen, mene so tik pred zadnjo obravnavo zbrcali v pisarno, v kateri nisem smel ničesar več delati, z mano komunicirati pa je bilo kolegom prepovedano, da so lahko t.i. naši politični strokovnjaki v zadnji fazi postopka neovirano vrnili vanj čim več členov starega jugoslovanskega zakona, mediji pa so se po njegovi uveljavitvi obnašali, kot da se ni nič zgodilo. To stanje traja še danes. Slovenski dnevniki in osrednji radijski in televizijski programi so ostali v službi nevidne organizacije, v katero sta se preobrazili zgoraj omenjeni politični instituciji, SZDL in KP. Res je, da je ne vidimo, jo pa zato dosti bolj občutimo: uredniško-novinarski zbor ji posveča svoje enoglasne pesmi tako ubrano, da je skoraj primerljiv s pevci gregorjanskih koralov.

Tisto, kar je še težje razumljivo, namreč potreba po dvoumju, se je izrodila iz sijajnih zamisli, ki sva jih gojila s pokojnim ministrom za kulturo Rudijem Šeligo. Ko je namreč za nekaj mescev sédel v ministrski fotelj, sem lahko iz predala potegnil svoj – s strani prejšnje oblasti odstranjen – predlog vzpostavitve medijskega sklada, s katerim naj bi neodvisna stroka spodbujala pluralizem v medijski krajini. Po domače povedano: država bi s proračunskimi sredstvi v osrednjih medijih odpirala prostor za večumje, se pravi zapirala enoumju vsaj del tega prostora. Seveda so socialni demokrati pri zadnjem branju predloga zakona ta člen spet črtali, v naslednjem mandatu pa so ga slovenski demokrati v zakon vrnili spremenjenega: sklad za medije je bil preoblikovan v t.i. sklad za pluranost medijev, ki naj bi spodbujal dvoumje. Z njegovo pomočjo naj bi načelo objektivne(jše)ga poročanja v osrednjih medijih namreč nadomestili z načelom uravneteževanja medijske krajine, v kateri bi se morali poleg osrednjih, enoumnih medijev, okrepiti njim nasprotni mediji, ki bi zganjali neko drugo enoumje. Ker je bila vladavina slovenskih demokratov kratka, imamo zdaj seveda medijsko krajino neuravnoteženega dvoumja, v katerem smo namesto vsaj delne nadomestitve politične propagande z informativnimi vsebinami skoraj podvojili politično propagando. 

 

II.  Od kod politično enoglasno delovanje slovenskih osrednjih medijev in zaradi česa je še danes mogoče govoriti o njihovi nepluralnosti.

 

Fakulteta za družbene vede, ki že desetletja izobraža večino novinarjev (pa tudi opazno število politikov), ima v temelje vgrajen program vzgoje t.i. družbeno koristnih delavcev, ki naj znajo razmišljati v socialističnem duhu, za kar je poskrbela že generacija Staneta Dolanca. Po eni strani jim je privzgojen občutek pomembnosti njihove vloge za družbeni razvoj, po drugi strani pa se jasno zavedajo vsebinskih omejitev svojega delovanja, ki uokvirja njihov intelektualni domet s sprejetimi programskimi zasnovami medijev. S svojim delom se lahko gibljejo le znotraj teh okvirov, ki so politično neoporečni, ker izhajajo iz tradicije, oblikovane v času družbeno - političnega nadzora na področju informiranja. Skozi politiko zaposlovanja, o kateri še vedno odločajo preverjeni stari kadri, se ta nadzor sicer ne izvaja več formalno oziroma institucionalizirano, temveč skozi notranji samonadzor novinarskih aktivov, ki so dandanes neformalni preostanki nekdanjih novinarskih partijskih celic. Skozi njihova kadrovska in nadzorstvena sita imajo mladi novinarji možnost ustvariti poklicne kariere predvsem po tradicionalnih pravilih, ki predpostavljajo absolutno programsko prilagojenost, času in političnim okoliščinam ustrezno samocenzuro, za kaj več pa tudi aktivno udeležbo v medijskih politično - propagandnih akcijah. Prilagoditev in karierni prodor skozi tovrstno programirane medijske kolektive praviloma ne implicira manifestiranja individualnih mnenj, še posebej ne, kadar bi le-ta odstopala od družbeno sprejemljivih programskih smernic. Večini novinarjev pa vse to ne povzroča kakih posebnih težav, saj so dobro in ustrezno pripravljeni na točno tako delo, kot ga zahtevajo od njih v družbeni stvarnosti. Tudi če bi jih podrejenost vzvišenim programskim ciljem morda na osebnostni ravni motila, jim privzgojeni občutek njihove družbene pomembnosti vliva dovolj samozavesti, da se glede pisanja o posameznih vsebinah, ki jih določajo uredništva, zlahka odrekajo lastni osebnostni integriteti in si jo nadomestijo z zavestjo o ideološko neoporečni integriteti družbe, v katere korist naj bi bile naravnane programske zasnove njihovih delodajalcev. In kdo so ti delodajalci?

V dobi lastninjenja podjetij so se osrednji tiskani dnevniki v javnem (beri: političnem) interesu olastninili tako, da so prišli v prave roke, torej v roke lastnikov, ki so bili vredni zaupanja prevladujoče politike. Ta jim je do lastništva pomagala s sprejemom na njihovo kožo pisane zakonodaje o lastninjenju, z administracijo, prekaljeno že v prejšnjem sistemu, ki je z ustreznimi akti dovoljevala posamezne lastniške prenose, in z bančnim sistemom, ki je bil v času lastninjenja še vedno v rokah starih političnih sil. Tedanja opozicija je bila v tistem času preveč zaposlena sama s sabo,  da bi lahko v teh procesih odigrala kakršno koli pomembnejšo vlogo, poleg tega se tedaj še niti ni zavedala, da so za demokratično državo mediji vsaj v miru pomembnejši od vojske in policije; bolj kot lastninjenju državne lastnine se je posvečala denacionalizaciji med drugo svetovno vojno in po njej zaplenjenega premoženja in drugim temam. Čeprav se je desni politični pol – ne glede na njegovo profesionalno in institucionalno nerazvitost, zlasti v primerjavi s profesionalno usposobljenostjo državne uprave in starih političnih struktur, izurjenih ter temeljito preizkušenih že v prejšnji državi – namenil odigrati pomembno vlogo na vseh področjih politike, so mu osrednji mediji, vključno z osrednjo tiskovno agencijo, ušli skozi prste in se trdno zasidrali na levem delu političnega prostora tudi v lastniškem smislu. In četudi je politična desnica v kratkem času vladavine Demosa pridobila vsaj nekaj vpliva na kadrovanje v nacionalni radioteleviziji, zlasti pri njenem vrhu, je ostala kadrovska sestava in z njo programska orientiranost cele institucije na vseh izvedbenih ravneh skorajda ista, kot je bila že v prejšnjem sistemu. Že na tej zgodovinski točki se je pokazala ambicija politične desnice, da bi imela za svojo ideologijo in politične potrebe v rokah vsaj en tiskani dnevnik, kot neke vrste tolažilno nagrado za ostale izgubljene dnevnike, ki so ostali v rokah dedičev oziroma naslednikov prejšnjega režima. S tem ciljem je takšen dnevnik tudi ustanovila, vendar je že po kratkem obdobju podlegel premočni, tudi nelojalni konkurenci utečenih časopisnih hiš in zlasti njihovemu monopolu na področju distribucije, pestile pa so ga tudi notranje kadrovske in programske težave.  Iz teh in še drugih razlogov, ki niso toliko bistveni, predvsem pa zaradi šibkosti finančnega zaledja je kmalu propadel tudi ta dnevnik, tako da je v osrednjem medijskem prostoru ostala politična desnica tako rekoč praznih rok.

Še danes obstaja v medijski krajini izrazito neravnovesje v prid političnim apetitom levih strank, ki niso pripravljene sestopiti s pozicij svoje medijske premoči, čeprav bi bilo to za nadaljni demokratični razvoj nujno potrebno. Nasprotno: prevladujoče politične sile obstoječe neravnovesje le še povečujejo in s tem šibijo moč opozicije pod vsako mero, glede na katero bi še lahko govorili o demokratičnem ustroju družbe. Zlasti po zadnjih volitvah, ko so ves svoj medijski instrumentarij uporabile za podporo političnemu sodnemu procesu proti voditelju opozicije, v zvezi s katerim je bilo uporabljenih več nenačelnih sredstev vsake druge vrste kot pa pravnih načel in civilizacijskih standardov, ima slovenska medijska krajina glede svoje politične uravnoteženosti in objektivnega poročanja kaj klavrno podobo.

 

III. Kako politika uresničuje interese skozi delovanje medijev, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da pri tem uspe, in nekaj aktualnih primerov medijsko-političnih projektov.

 

Politični vpliv na delovanje medijev ni nekaj samo po sebi umevnega. Po eni strani naj bi namreč mediji neodvisno od politike seznanjali ljudi z aktualnim dogajanjem, po drugi naj bi bili neke vrste nadzorniki nad dejanji oblasti, po tretji naj bi s tem pomembno sooblikovali javno mnenje, toda po četrti naj bi bili sredstvo za uresničevanje teh ali onih političnih interesov. Te njihove osnovne dejavnosti so seveda ves čas podprte z zabavnimi dodatki, ki naj bi dodatno motivirali občinstvo za nakup oziroma spremljanje medijskih edicij in vsebin, ponekod se jim pridružujejo tudi kulturne, izobraževalne in druge pomožne vsebine, ki naj bi povečevale zanimivost posameznega medija; v ozadju vseh medijskih dejavnosti pa sta praviloma politični in/ali tržni interes izdajatelja oziroma njegovih mecenov. Zato se tudi v njihovem vsebinskem ozadju ves čas dogajata politična in/ali tržna propaganda, kot bolj ali manj razvidni osnovni, čeprav nezapisani komponenti programske zasnove, ki imata pomemben vpliv na druge dejavnosti medija. Če tržno propagando na tem mestu zanemarim in se posvetim predvsem politični, lahko ugotovim, da močno vpliva že na oblikovanje novic o aktualnem dogajanju, uokvirja (omejuje) nadzorno funkcijo medijev nad dejanji oblasti in zamegljuje pregled nad medijskimi postopki oblikovanja javnega mnenja, kar je seveda vse v službi uresničevanja določenih političnih interesov. Zaradi tega se prav slednje največkrat izkaže kot temeljna lastnost medijskega delovanja. Ustavno načelo, ki se mu v Sloveniji še vedno reče svoboda tiska, čeprav tiskani mediji seveda že zdavnaj niso več najpomembnejši, se skupaj z ustavno pravico do svobodnega izražanja podreja na ta način izobličeni medijski stvarnosti.

V nedemokratični družbi, kakršna je zaenkrat v pretežni meri slovenska, igrajo mediji vlogo orodja v rokah političnih sil. S pomočjo tega orodja si lahko ta ali ona politika oblikuje virtualno javno podobo, hkrati pa seveda (so)ustvarja tudi javno podobo svojih političnih nasprotnikov. Metode, ki jih pri tem početju uporablja, so strokovno dognane in ves čas preizkušane v praksi. Tako lahko, na primer, s premišljenim izborom in ritmom objavljanja aktualnih informacij, tudi tistih o delovanju oblasti, v svojem avditoriju oblikuje naklonjeno javno mnenje za kateri koli politični projekt, ali pa izzove strašno jezo svojega občinstva nad katerim koli političnim dejavnikom.  Pogoji za uspeh tovrstnih medijskih manevrov so naslednji: avtorji morajo biti ali nenačelni ali pravoverni in/ali skrajno pragmatični, vsebine so lahko tudi nepreverjene, včasih celo izmišljene, občinstvo mora biti lahkoverno in dovolj nepoučeno o splošnih družbenih zakonitostih, izdajatelj mora razpolagati z zadostno količino finančnih sredstev, potrebnih za izvedbo projektov in za lastni zaslužek. (Slednji pogoj je sicer značilen za tržno usmerjeno družbo, medtem ko lahko v politično trdnem okolju v ta namen zadoščajo t.i. osnovna družbena sredstva in politična ubogljivost izdajatelja, uredništev ter seveda novinarjev oziroma avtorjev.  Še več: v okolju, kjer so novinarji skrbno in premišljeno vzgojeni družbeni delavci, kakšna posebna dodatna sredstva niti niso potrebna, ker njihovo ustrezno delovanje izhaja že iz privzgojenega nazorskega prepričanja. Če predpostavljam, da je Slovenija v neprekinjeni tranzicijski fazi, na prehodu iz prejšnjega sistema v novega, so pri nas za izvedbo takšnega projekta najbolj uporabne kombinirane metode motiviranja izvajalcev.)

Prvi projekt, ki ga bom uporabil kot primer tovrstnega delovanja, je medijska podpora t.i. vseslovenskim vstajam, ki so se dogajale kot pomožna dejavnost političnemu rušenju zadnje vlade slovenskih demokratov. Vstajniškemu dogajanju je bila namenjena tolikšna medijska pozornost, da so iz zametkov zbiranja skupin političnih aktivistov dejansko zrasle množične demonstracije, na katerih je sodeloval pomemben del občinstva osrednjih medijev. Projekt je – s pomočjo nekaterih strokovnih in političnih institucij (inštituti, državne komisije, "neodvisni" regulatorji, pravne osebe civilne družbe idr.) – učinkoval na padec vlade, hkrati pa je z gesli, naperjenimi proti politiki nasploh, demotiviral dobršen del volilnega telesa za prihodnje aktivno sodelovanje pri političnih zadevah. Demotivirani del medijskega občinstva se v pomembnem številu sploh ni udeležil naslednjih volitev, le njegov manjši del je oddal svoje glasove za radikalno socialistično stranko mladih, ki ob intenzivni medijski podpori odseva neposredno oblast vstajniškega ljudstva, s sodobnim evropskim parlamentarizmom pa že po definiciji ne gre skupaj.

Po drugi strani pa prav v tem času osrednji mediji ne namenjajo  nikakršne pozornosti zbiranju političnih aktivistov t.i. civilne družbe, ki vsak dan v relativno velikem številu demonstrirajo pred ljubljanskim sodiščem in zahtevajo izpustitev voditelja politične opozicije iz zapora ter nujno reformo slovenskega pravosodja. V tem primeru gre seveda za popolno medijsko blokado, ki jo je mogoče v slovenskih razmerah izvesti zgolj z molkom osrednjih medijev.

Naj navedem še en primer iz naše najnovejše zgodovine: pred kratkim, v času nedavnih parlamentarnih volitev, so slovenski osrednji mediji  povzročili zmago novih obrazov, ki jih še nihče ni videl. Stari obrazi in politika nasploh so bili že predhodno medijsko in vstajniško skoraj povsem diskreditirani, zato so mediji zlahka ustvarili kult osebnosti nekega sicer znanega človeka, ki pa doslej še ni bil politik, ga povzdigovali na visoke virtualne ravni človeških nadlastnosti in mu na ves glas napovedovali zmago. Ker je bil podoben medijski manever že nekajkrat preizkušen v preteklosti, so novi obrazi seveda na volitvah zmagali. Razkrivati se bodo začeli šele po volitvah, ko bo sestavljena nova vlada, in ko bomo lahko predvidoma ugotovili, da obrazi nove izršne oblasti večinoma sploh niso novi.

V obeh zgoraj opisanih primerih gre za kratkotrajni politično-medijski akciji, namenjeni doseganju kratkoročnih ciljev z dolgoročnimi političnimi posledicami. Zato si je nujno ogledati tudi kak primer dolgotrajnejše akcije, namenjene dolgoročnejšim ciljem. Naslov tega projekta bi lahko bil – medijski linč.

 

III. Koga je (bilo) v Sloveniji treba medijsko linčati v zadnjem času, kako se to lahko stori in do kakšnih posledic za državo lahko takšno početje privede.

 

V zadnjih nekaj letih smo bili v Sloveniji priče petim odmevnejšim projektom medijskega linča politikov. Ti projekti se med sabo po eni strani precej razlikujejo, po drugi pa imajo kar nekaj skupnih imenovalcev. Za pogled na razlike med njimi in na skupne imenovalce se mi zdi najbolj smotrno uvodoma na kratko opisati vsak primer posebej.

1.) Prvi primer je medijski linč svetlolasega politika in gospodarstvenika, ki je bil registriran tudi kot kmet in je deloval kot predsednik male satelitske stranke političnih levičarjev, zlasti nekdanjih vidnejših članov zveze socialistične mladine – Gregor Golobič. Njegova posebna politična ljubezen je bilo kadrovanje pravih ljudi na pomembna, odlično plačana delovna mesta v državnih firmah in bankah, z velikim veseljem je vplival na propulzivne gospodarske panoge, zlasti na področju telekomunikacij, s posebno spretnostjo je politično vplival na urednikovanje osrednjih medijev, vse to pa je v resorju, kjer je ministroval, počel pod pezo skrbi za razvoj visokega šolstva, pri čemer se je še posebej trudil s preprečevanjem nastajanja novih, zlasti zasebnih in regionalnih univerz ter za ohranitev vpliva države na centralno – da ne rečem državno – univerzitetno ustanovo.  Svoje pretirane politične zahteve pa je postavljal tako samozavestno, da je bila skrajna mera, ki jo določa neformalno politično vodstvo države, kmalu prekoračena. Temu vodstvu se je strumno upiral z nenehnimi grožnjami, da bo razdrl koalicijo, ki je medtem zaradi svoje nesposobnosti izgubila že skoraj vso podporo javnosti, na koncu pa je njegova stranka res naredila politični harakiri in izstopila iz koalicije ter s tem povzročila predčasne volitve. Toda že pred tem mu je prej omenjeno vodstvo obrnilo hrbet in osrednji mediji so kot eden planili po njem z izgovorom, da se je javnosti nekajkrat grdo zlagal o svojem premoženjskem stanju. Novinarji so v en rog trobili k njegovemu političnemu linču tako glasno, da se ne on ne njegova satelitska stranka nista več prebila čez parlamentarni prag.   

2.) Drugi primer je medijski linč ministrice za notranje zadeve, tudi predsednice stranke liberalnih demokratov, Katarine Kresal: gospodična se je kljub rednemu obiskovanju partizanskih proslav s svojim življenjskim stilom najprej močno zamerila nekaterim veljakom iz prejšnjega režima, ki iz ozadja še vedno vplivajo na slovensko politično dogajanje, nato so se nanjo razjezili veljaki iz ozadja njene lastne stranke, ker ni uresničila napovedi, da bo stranko rešila visokih dolgov, medtem ko je opozicijo najbolj motilo njeno zapravljanje proračunskega denarja za prijateljeve nepremičninske posle. Mediji so pridno razpihovali prvo in zadnjo od teh treh zgodb, v njene notranjestrankarske razprtije pa se niso kaj dosti spuščali, kar je bilo za medijski linč seveda premalo. Poleg tega jo je želela politika prek medijev najprej zgolj disciplinirati, ne pa še linčati. Toda vmes je posegla usoda, kot bi se lahko temu reklo: vse glasneje so v javnosti začele krožiti govorice o njeni vpletenosti v seksualno mučenje živali, natančneje - psov, kar se je dogajalo v garaži neke zasebne klinike, v kateri so se zdravili praktično vsi najpomembnejši slovenski oblastniki. Javnost se je vse glasneje spraševala, kaj vse se še počne na tisti kliniki in kdo vse je v ta moralno zavržna početja vpleten. Tedaj so nastopili mediji in brž preusmerili pozorost javnosti na gospodičnine siceršnje napake, zlasti na tisto, ki ji jo je očitala opozicija. Tokrat so ustrelili iz vseh topov in na ves glas zahtevali njen politični linč. Medijski pogromi nad gospodično so se sčasoma tako okrepili, da je raje sama odstopila s položaja ministrice in se umaknila iz politike, klinika pa v miru deluje naprej.

3.) Tretji primer sicer ni medijski linč v pravem pomenu besede, saj šele visi v zraku, toda ker se napoveduje že več let, ga je vredno omeniti. Gre za medijsko gonjo proti nekdanjemu direktorju Mercatorja, ljubljanskemu županu in predsedniku pozitivne stranke, ki ravnokar sestopa z oblasti, Zoranu Jankoviću. Gonja proti njemu se je razvila iz slavospevov, ki jih je bil deležen, preden mu je bilo – po slavni zmagi na volitvah, h kateri so pripomogli mediji s pomočjo cveta starih in mladih borcev za lepšo socialistično preteklost – zaupano mandatarstvo za sestavo nove vlade starega režima. Njegova kariera v državni politiki se je začela končevati, ko kljub podpori parlamentarne večine ni uspel sestaviti vlade, s čimer je osmešil sebe in svoje slavne podpornike, ki so ga bili prišli tako rekoč prosit na Magistrat, naj reši državo pred kruto desničarsko opozicijo. Sramota je bila tako velika, da so se v medijih nenadoma pojavile strašne novice o njegovi skorumpiranosti, o finančnih goljufijah, davčnih utajah in tako dalje, za podporo medijskim urednikom so bile angažirane nekatere neodvisne paradržavne institucije in sama davkarija, javnost je bila sproti deležna medijskih prizorov policijske akcije na njegovem domu, začelo se je govoriti o uvedbi kazenskih postopkov proti njemu, sodniki so že brusili zvesta peresa, o vsem tem pa se je pisalo, snemalo, objavljalo in razpravljalo v vsakem mediju, ki je kaj dal nase. Kot rečeno – projekt tega medijskega linča še ni končan, ker se je župan umaknil iz bitke za politično oblast, kar poglavarjem medijskega dogajanja zaenkrat zadošča, saj o njem že nekaj časa ni bila objavljena skoraj niti ena novica. 

4.) Četrti primer je medijski in politični linč mariborskega župana in vidnega člana opozicijske ljudske stranke ter člana državnega sveta, gospoda Franca Kanglerja. Župan se je nenadoma znašel v mali množici kazenskih postopkov, ki so jih sprožili proti njemu politični nasprotniki, zlasti pretendenti na zasedbo županskega stolčka v drugem največjem slovenskem mestu. Ker je bilo že na začetku teh postopkov jasno, da mu bo krivdo težko dokazati, so bile v Mariboru ravno tedaj, ko je imel status evropske prestolnice kulture, organizirane nasilne demonstracije, ki so jih mediji opravičevali kot neke vrste umetniški akt, oziroma kot avantgardno sporočilo Evropi, da se v mestu dogaja postmodernistično-demokratično prerojenje. Preroditelji so kurili ognje na osrednjem trgu in metali granitne kocke v stavbo mestne občine, vzklikali primitivna gesla, obesili z mostu čez Dravo lutke celotne županove ekipe in mestnim svetnikom v hudogledih skupinah prinašali na domove pozive, naj se takoj umaknejo z oblasti, ker da je takšna volja ljudstva. Osrednji mediji so dogajanje ves čas spremljali v živo ter hvalili ta umetniško-politični projekt, hkrati pa nizali vedno nove in vedno hujše obtožbe proti županu. Dogajanje je že preraslo v pravi medijski spektakel, ko so Kanglerja državni svetniki protizakonito razrešili s položaja člana državnega sveta, sam pa je pod vse hujšimi vstajniškimi, medijskimi in pravosodnimi pritiski odstopil še kot župan. Šele ko so ga zaprli v ječo, si je razvneti narod oddahnil, navdušen nad tem enkratnim linčem. Ko so ga pred dnevi na vrhovni sodni instanci oprostili obtožb, razveljavili sodbo in spustili iz zapora, pa je bilo o tem objavljenih le nekaj kratkih novic.

5.) In zadnji primer je politični in medijski linč voditelja opozicije, večkratnega ministra za obrambo, bivšega predsednika slovenske vlade, ki je nekaj časa predsedoval celo Evropski uniji, in aktualnega predsednika stranke slovenskih demokratov, Janeza Janše. Janša je absolutni prvak glede števila člankov in oddaj, naperjenih proti njemu, pa tudi glede kvazi-političnih, upravnih in kazenskih postopkov, v katerih se je posledično znašel iz oči v oči z represivnim pravosodnim aparatom. Najbrž je tudi rekorder glede na število prejetih anonimnih groženj s smrtjo, zagotovo pa ga nihče v Sloveniji ne presega glede števila objavljenih psihoanaliz njegovega – v teh analizah skrajno negativnega – človeškega značaja. Na t.i. vseslovenskih vstajah v Ljubljani je bil glavna tarča besnih izpadov množice in njenih agitatorjev, že pred tem so centralistično vodeni sindikati sklicevali štrajke, naperjene proti njemu, zmerjali in pljuvali so ga plačani in ljubiteljski komentatorji na spletnih forumih ... Intenzivne medijske akcije proti njemu so potekale tudi na mednarodni ravni, še posebej je izstopal tozadevni angažma finske radiotelevizije v orožarski aferi Patria, ki so jo načrtovalci njegovega medijskega linča spretno stopnjevali s premišljenimi intervali v času vsakršnih volitev. Slikali so ga kot skrajno pohlepnega, goljufivega, nasilnega, kradljivega, lažnivega itd. človeka, ki je odgovoren in kriv za vse slabosti slovenske države in celo za nasilje v svoji lastni družini. To medijsko oblikovanje virtualne resnice oziroma laži je bilo tako vztrajno in redno, da mu je na koncu verjel že vsak nerazmišljujoč državljan, ti pa so v večini. In tako je ta večina z velikim zadoščenjem doživela obsodbo, na podlagi katere so ga končno, po dveh desetletjih neprestanega medijskega pljuvanja, zaprli. Edina težava, s katero so se izvajalci Janševega linča srečevali ves čas in je niso uspeli rešiti, pa je ta, da približno tretjina Slovencev vendarle razmišlja s svojo glavo. Zato se je ta medijski linč sicer za njegove načrtovalce v kratkem roku končal uspešno, saj so Janšo uspeli strpati v ječo in bistveno zmanjšati število opozicijskih poslancev v parlamentu, sebi in svojim pa zagotoviti ustavno večino, vendar zgodba na daljši rok še ni končana, kajti njegovi pristaši prav iz tega linča črpajo novo energijo za kar nekaj nujnih sprememb v državi; med njimi je prva na vrsti politična lustracija starih političnih sil, ki bo najverjetneje izhajala iz skoraj neiozigibne reforme slovenskega pravosodja.

 

Naj poskusim najprej poiskati skupne imenovalce medijskih linčev, opisanih v zgornjih primerih:

a) pri vseh so mediji izvrševali oziroma izvršujejo voljo določenih političnih sil, da se posamezno osebo odstrani iz določenega spektra političnega življenja;

b) te sile so v vseh navedenih primerih iste, kar ne izhaja samo iz prepoznavnih metod njihovega delovanja, temveč predvsem iz enoznačnih posledic; iz slednjih je jasno razvidna osnovna motivacija teh političnih sil, da ne bi zaradi določene osebe izgubile pridobljene politične prednosti, ali pa da bi jo izgubile čim manj. V vseh opisanih primerih sta prisotna interes po ohranitvi nespremenjenega razmerja moči med politično levico in desnico, ki je v Sloveniji izrazito v prid levici, ter interes po ohranitvi vodilnega položaja njenega t.i. avantgardnega političnega vodstva, ki vztraja v ozadju slovenskega političnega dogajanja še iz časov prejšnjega režima; projekti linčanja se izvajajo tako usklajeno, kot je pri nas možno edinole s pomočjo izvedbeno in ideološko povezane, neformalne organizacijske infrastrukture, utečene v praksi prejšnjega režima, ki jo je sposobna obvladovati in uporabljati ena sama politična sila – tista, ki jo je obvladovala že tedaj, bodisi sama, bodisi preko svojih preverjenih naslednikov;

c) v vseh primerih so medijske vsebine za linč izbrane v povezavi z realnimi dogodki, vzetimi iz širšega konteksta in maksimalno potenciranimi predvsem s stalnim, postopno stopnjevanim ponavljanjem istih trditev z minimalnimi variacijami, tako da so primarno naravnane na podzavestno percepcijo občinstva;

d) po vsakem uspešno izvedenem medijskem linču so njegovi nosilni izvajalci tako ali drugače nagrajeni.

 

Enako pomembne, a na nek način še bolj pomenljive pa so razlike med pristopanjem glavnih akterjev k posameznemu linču:

a) pred začetkom javnega linčanja v prvih treh primerih, ko gre za problematične ljudi iz leve politične opcije, mediji storijo vse, da bi sporna dejanja potencialne žrtve opravičili in ji dali drugo možnost, pozornost javnosti pa preusmerili drugam; s tem dobi potencialna žrtev priložnost, da se poboljša; šele če se še naprej upira vodilni politični volji, ali pa če to narekujejo nepredvidene okoliščine, se mediji začnejo postopoma obračati proti njej;

b) v prvih treh primerih, ko gre za že sproženo odstranjevanje posameznikov iz prvih vrst lastne politične opcije, so prijemi mehkejši, žrtvi linča se pušča čim več osebnega dostojanstva za mirno življenje v kaki drugi sferi življenja; ne posega se v njeno osebno svobodo, po možnosti se je ne sramoti in se ji dopušča častni umik;

c) v prvih treh primerih se dejanska oblast izogiba skrajnim spremljevalnim ukrepom, angažira čim manj institucij, primernih za sodelovanje pri politični represiji nad posameznikom, tiste pa, ki so vendarle angažirane, morajo uporabljati čim mehkejše ukrepe in jih stopnjevati pod skrbnim političnim nadzorom;

d) žrtev medijskega linča je običajno po končanem postopku deležna ustreznega nadomestila za pretrpljeno škodo, bodisi z zagotovitvijo ustreznega položaja v političnem ozadju ali kako drugače; nemalokrat se lahko – le da ne več v prvih vrstah – še naprej udeležuje političnega življenja;

e) v zadnjih dveh primerih, ko gre za žrtve iz politične opozicije, mediji seveda ne poznajo milosti; tudi njihova podpora s strani družbenih organizacij je bistveno močnejša in dosti bolj bezobzirna; spremljevalno dogajanje, ki nudi osnovo za resničnostni medijski spektael, je organizirano v najradikalnejših oblikah; žrtev se lahko javno sramoti, v zvezi z njo se lahko objavljajo tudi neresnice. Po končanem linču se žrtev lahko aretira in zapre, o tem pa se poroča kot o veličastni zmagi dobrega nad zlim. Kakršne koli dvome, zlasti javno izražene, se sproti demantira, omalovažuje ali pa preprosto zamolči.

  

IV. ZAKLJUČEK

 

Fenomen linča v slovenskih medijih je samo krona njihove siceršnje politično organizirane dejavnosti, ki potrjuje spoznanje, da Slovenija na tem področju še zdaleč ni demokratična država. Kljub zapisanim ustavnim določbam in moderni zakonodaji, ki so skladne z evropskim pravnim redom, se v praksi izvaja čisto nekaj drugega, nekaj, kar je značilno za totalitarne sisteme iz preteklosti, ki je sicer formalno končana, dejansko pa neovirano poteka naprej. Gre za nizkotno manipulacijo ljudstva s strani političnih sil, ki niso nikoli sestopile z oblasti.

Evropa pa vse to samo nemo opazuje; očitno bomo morali ta problem rešiti sami.

 

 

 

english