Lives Journal 9

Rajko Šuštaršič

 

BOŽJE OKO

 

»Oko, ki vse vidi – Ciganske karte in vedeževanje«

 

Posvečeno mojemu profesorju

dr. Jožetu Goričarju

 

 

Nekoliko pozno sem se lotil tega prispevka, šele zdaj, ko je moj spomin že dobro načet. Moj model je po spominu, kot tak je nezanesljiv, za resno znanstveno študijo bi moral poiskati Goričarjev referat. Vendar pri meni ta model ni osrednjega pomena. Predvsem sem hotel ilustrirati sistemski ukrep (ukrep božjega očesa). Ta članek je neke vrste uvod v moj naslednji prispevek Linč prek medijev. 

Naj povem še to: preganja me že veliko let, pravzaprav že kar nekaj desetletij kot moj dolg spoštovanemu profesorju. Vzemite ga torej z veliko rezervo glede točnosti navedb, a bistvo bi moralo biti tako, kot je tu opisano.

Bilo je to na nekem znanstvenem simpoziju o »krizi jugoslovanske samoupravne družbe« nekako sredi osemdesetih let. V svojem življenju pa sem se udeležil le dveh. Profesor Jože Goričar, ki je bil takrat še nestor slovenske sociologije, je imel odmeven referat. Seveda je bil sprejet z velikim odobravanjem, da ne rečem navdušenjem. Vsaj name, ki sicer nisem dal kaj dosti na takratne sistemske razlagalce sistema, je naredil izreden vtis. Tako velik, da se njegovega bistva spomnim še danes. Zdaj pa k zadevi, in na koncu še k bistvu referata.

Model je bil (abstraktna šema) predstavitev družbene ureditve in seveda hkrati osvetlitev njenih ključnih težav – problemov. Grafično ga je Goričar ponazoril z enakostraničnim trikotnikom:

– zgoraj: država

– desno spodaj: tržišče

– levo spodaj: samoupravljanje

 

Sledil je slikovit opis, tu ga bom podal le šematsko:

– najprej, kolizije interesov med državo – institucijo moči in tržiščem (približno take, kot jih zaznamo še danes z državnim upravljanjem družbene lastnine);

– nato, antagonizem med tržiščem in samoupravljanjem – kot temeljno ideologijo sistema (poseben problem so predstavljali t.im. tehnoliberali 1);

– ter: težave med »družbenim dogovorom« (t.j. državnim izvajanjem oblasti z neke vrse dekreti) in uveljavljanjem samo-upravnih socialističnih odnosov 2).

Do tu je bilo vse v redu, bi rekli: nič posebnega, dopustno kritičen in svojski pogled na našo socialistično samoupravno stvarnost in njene gospodarske probleme. A po svojskosti podajanja teme je vidno odstopal od vseh drugih referentov.

Nato je sledila še bistvena teza – previdno, sprva kot vprašanje: Kako lahko to funkcionira? Kako da zadeva (opisana in naslikana v modelu) ne razpade, da je ne razžene. No, za to poskrbi (je poskrbela) Zveza komunistov – partija!

(Na kocu podajanja svojega referata, v preračunanem dramaturškem trenutku, je narisal sredi trikotnika še partijo kot: božje oko.)

 

DRŽAVA

 

 

SAMOUPRAVLJANJE               TRŽIŠČE

 

Potem se je zgodilo: pripovedoval nam je – kakim trem nadobudnežem v K. sobi na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, takrat že na Cankarjevi 1 (danes je to dvorana Slovenskega svetovnega kongresa). ISFU (kasneje ISU) je bila takrat prisluškovana institucija. Vsaj tako je pisalo v Delu – glasilu Socialistične zveze delovnega ljudstva, bila je namreč našteta med kakimi štirimi prisluškovanimi istitucijami (ostale tri so bile dosti bolj pomembne za sistem). Vendar to njega ni več motilo, zanj prisluh ni bil več pomemben.

Od nestorja slovenske sociologije je Jože Goričar čez noč postal ne-oseba. Telefoni so prenehali zvoniti, nihče ga ni več poklical, nekdanji kolegi, znanci, prijatelji so se ga izogibali. ... Da ne nadaljujem z opisom tega sistemskega ukrepa osamitve, izolacije, izločitve, raje povem nekaj o človeški plati zadeve. Bil je vidno prizadet. Sočustvoval sem z njim, moje spoštovanje do njega je enormno naraslo. Danes se mi zdi, da tako močno, zato, ker me to čustvo prežame še vsakič, ko se spomnim te njegove pripovedi.

 

Gotovo ste že pomislili, kakšen pa bi bil videti današnji model – model naše post-totalitarne družbe 3?

To boste morali razmisliti sami, sam sem že kar lep čas zunaj sistemskih analiz. Lahko prispevam samo nekaj hipotetičnih opomb:

– država je zamenjala nadsistem: za hip suverena RS, je zdaj v okviru EU:

– tržišče (pogosteje nastopa v širšem sklopu – kot gospodarstvo (t.j. ekonomski ali kapitalski subsistem);

– ideologija samoupravljanja je povsem izpuhtela, zamenjala jo je ideologija neoliberalizma oziroma neke njene izpeljanke – prehodna modalnost po slovenski predstavi. A zgolj začasno, kajti post-post jo bo zamenjala ideologija sistema, ta pa je zdaj EU, RS pa je zgolj majhen podsistem(ČEK) 4 v njej.

 

Oko, ki vse vidiš 5, reci, povej mi: Kdo nas zdaj nadzira? Kdo vodi igre sistema? Kdo je zamenjal partijo?

Odgovorite si sami, ali pa poglejte v Ciganske karte.

Moje skromno mnenje: naj igro vodi Edi ali Dedi, kakih bistvenih premen v tej igri (v igrah sistema) ni videti – Ciganska posla v vsakem primeru.

 

 

 

_________­­­__

Moje opombe:

1 Partija je budno pazila na razredne sovražnike, a to je bilo bolj za zastraševanje širokih ljudskih množic, kot pa da bi ti sovražniki predstavljali kako resno nevarnost v igrah sistema. Večji glavobol so partiji povzročali t.im. tehnoliberali, bili so ječmenček v božjem očesu.

2 Ko nikakor ni bilo mogoče sprejeti – kar je bilo pravilo, ne izjema – samoupravnega sporazuma v neki pomembni družbeni sferi – dejavnosti, je »država« sprejela družbeni dogovor, ki je bil v resnici državni diktat oziroma dekret.

3 Po totalitarnem režimu je namreč možen samo en sistem, ta je: posttotalitarni sistem.

4 Slovenija je imela v Jugoslaviji ključno vlogo pri kreiranju samoupravne ideologije – samoupravne stvarnosti!

­­­­­­­­­­­­­­­5 Oko, ki vse vidi – Ciganske karte in vedeževanje, http://ciganskekarte.net/2010/06/05/oko-ki-vse-vidi/

 

 

5a Za bodoče svojske analitike sistema, morda še dve različici očesa:

 

             

 

 

  

 

english