Lives Journal 9

Rajko Shushtarshich

 

 NEZNOSNA LAHKOST LINCHA

(Linch Janeza Janshe preko slovenskih medijev)

 

Ko gledam nashi TV Slovenija in Pop TV ter poslusham Radio Slovenija, skrbno pazim, da jim ne nasedem, da me ne zacharajo. She najbolj me zanimajo informativni programi – cheprav bi jih jaz raje poimenoval: »dezinformativni programi«. Bolj ko jih gledam in poslusham (posebej izbrane nastopajoche komentatorje in tv ter radijske voditelje oddaj) v predvolilnih kampanjah, bolj me ti silijo, da bi se vseeno uvrstil med desnicharje, cheprav sem se vedno ogibal politichnih opredelitev in udelezhbe na volitvah in referendumih tudi.

Tiskani mediji kaj dosti ne zaostajajo, po svoji sistemski agitaciji in propagandi se posebej odlikujejo: tednik Mladina, Dnevnik in seveda Delo. Ne bi mogel rechi, da so nepristranski, kaj shele, da so neodvisni mediji.

Aktualni vrh teh kampanj zdaj je montiran politichni proces v post-totalitarnem sistemu, ta namrech po svoji perfidnosti in brezobzirnosti presega montirani proces zoper J.J., ki ga poznamo iz chasov totalitarnega jugoslovanskega sistema. Prisiljen sem bil torej pogledati, kaj sem pisal o linchu prek medijev.

Skoraj malo zachuden (kajti moj spomin je s chasom zbledel) sem ugotovil, da je moje takratno pisanje o linchu prek medijev in takrat aktualnem politichnem sodnem procesu aktualno tudi danes. Zanimalo me je tudi, kdaj sem zaznal zachetek obnove tega pregona. Zachelo se je z afero Depala vas – minister Janez Jansha v likvidaciji s polozhaja obrambnega ministra. Prav lahko bi jo poimenovali: afera s Smolnikarjem (afera dvojnega agenta). She bolj ochitno pa se je ta igra sistema napovedala, ko so se pojavili prvi znanilci aktualnih dogodkov po elektronski poshti – s kratkim apelom: »Samo Jansha ne!« Ta je kmalu za tem postal ciljni slogan vodilnih slovenskih medijev v boju za ohranitev oblasti tistih, ki so jo dejansko posedovali, a se jim je zazdelo, da jim ta zdaj utegne spolzeti iz rok. Pa ni bilo nobene realne mozhnosti, da bi se kaj takega tudi v resnici zgodilo. Kontinuiteta oblasti v post-totalitarnem sistemu realno ni bila vprashljiva.

Zdaj pa so kljuchni, posebej zavzeti in posebej ugledni drzhavljani RS z linchem Janeza Janshe presegli vsako mero dostojnosti. Posvetili so ji zhe tri, shtiri seje slovenskega parlamenta, mobilizirali vrsto slovenskih najuglednejshih pravnikov, vsi se sklicujejo na pravnomochno ob-sodbo Janeza Janshe. Slovensko sodstvo, ki sicer ne uzhiva velikega zaupanja v slovenski javnosti, je s to nespodobno sodbo – v montiranim politichnem procesu – chez noch postalo popularno in nezmotljivo ter sposhtovano. Slovenska javnost mu zdaj zaupa? Skratka, da ne nadaljujem z opisom agonije sistema, sistem je tako rekoch v obsednem stanju.

»Vsi zhele sodelovati, vsi udarjajo ... Pomemben razlog hitri rasti mnozhice je nenevarnost podviga. Ta je nenevaren, ker je premoch mnozhice ogromna. Zhrtev ji ne more nichesar. Ona bezhi ali je zvezana ...« (V nashem primeru gre za politichni umor, zhrtev pa je v zaporu.)

Kaj she pravi o tem Elias Canetti? (glej v dodatku)

 

Ne morem, da ne bi omenil, kako me je presenetila vloga Matjazha Hanzhka v tem linchu. Davno nekoch – preden je prestopil na stan sistema – sprejel ugledno vlogo Varuha chlovekovih pravic in zdaj she vlogo slovenskega parlamentarca – je bil sodelavec neodvisne Revije SRP, njegova zalozhba LUMI d.o.o., Ljubljana je bila do oktobra 1998 izdajatelj revije, leta 1992 je izdal tudi mojo knjigo Traktat o svobodi, v kateri je napisano vse to, kar je tu v spodnjem dodatku in she dosti drugega o obchih vrednotah in vrednotah sistema.

Iz zgodovine lincha vemo, da je to prastari dosezhek chloveshke civilizacije – mehanizem obrachuna z zhrtvijo. Nikoli ni bil spontan, mnozhica je bila vedno nahujskana. Dandanes se je zelo posodobil, predvsem po zaslugi tehnoloshkega razvoja medijev in razvoja mehanizmov za obvladovanje sistema. Njegovo bistvo pa je ostalo isto. Edini uchinkoviti protiukrep po pisnih virih je prav tako star zhe skoraj 2000 let.

Novo Slovenijo – Stranko krshchanskih demokratov, bi morda veljalo spomniti nanj:

 

»Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrzhe kamen nanjo.«

 

(V nashem primeru: na Janeza Jansho).

 

 

 

Poglejmo zdaj v nekatere moje zapise, predvsem tiste, ki govore o linchu prek medijev. Mochno se mi zdi, da so danes she bolj aktualni, kot so bili junija leta 1985 in leta 1988.

(Tu bodo nekoliko povzeti oziroma skrajshani, v celoti pa si jih lahko ogledate na internetu na navedenih povezavah.)

 

 

 

Dodatek:

IZ VREDNOTNIH ORIENTACIJ POLITICHNE PROPAGANDE

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-2dod.htm

 

UVOD (povzetek)

Da sem napisal chlanek Aktualni dogodki v luchi vrednot: Odboru za obrambo chlovekovih pravic – vrednot, me je spodbudil Franci Zagorichnik, lahko bi rekel, da mi ga je narochil in ga takoj objavil, tako da sem imel v eni shtevilki revije dva prispevka (tega in Zgodbo o Pilatu). Najbrzh ni treba rechi, da ni z nichimer pogojeval vsebine chlanka. Zanimalo ga je samo to, kako jaz vidim aktualne dogodke v luchi vrednot. Aktualni dogodki pa so takrat bili »proces proti trojici«: I.B., J.J., D.T., kmalu se jim je pridruzhil she chetrti F.Z., za kratek chas pa she peti T.B..

No, potem sta ostala aktualna le she dva J.J. in I.B., ki je bil sprva neshteta siva eminenca »chetvorice«, formalno nikoli vobtozhen (inkriminiran), dejansko pa je bil vodja Odbora za obrambo »chetvorice«. Kot recheno, te numeracije oseb mi gredo res na zhivce.

Che danes ponovno premislim ta chlanek, me v njem marsikaj moti, dasi je treba rechi, da razvoja dogodkov, kot jih vidim danes, takrat nikakor nisem mogel predvidevati. Moti me predvsem naslednje: Solidarnost s preganjanimi sovrazhniki sistema je moja etichna nuja, ni pa vech, che je ta solidarnost institucionalizirana, che jo organizira neka podobna moch, kot je tista, ki ustvarja zhrtve. Moj problem je toliko vechji, ker v chlanku med drugim pishe tudi tole:

»V krizi vrednot sistema, ki jo povzrocha predominacija mochi, politizacija aparata drzhave, izstopata po mochi dva sklopa institucij, v katerih se politichna moch do skrajnosti aktualizira. Ni tezhko uganiti, da sta to dva »kristala mase«, kot bi ju imenoval Elias Canetti: policija in vojska.« ...

»Pa ko bi bilo samo to: militarizacija sistema kot nujno zlo za zashchito sistema – bi chlovek she nekako dihal. Vojashnice so vidne, uniforme so vidne, chini so jasno hierarhizirani, vojna in puch sta izjemni in kratki stanji sistema. A tu je she trajno prisotna nevidna moch, ki si je nadela obleko tajnosti in ovadbe. Nevidna, a najmochnejsha institucija sistema je predimenzionirana, premochna. Recite mi, katera institucija v drzhavi je najmochnejsha, in povem vam, kako se imenuje sistem. Che je to policija, potem je nash sistem policijska drzhava. ... Tajnost je zavratna vrednota, nevidna ima nesluteno moch, lahko je vladati s tajnostjo, s strahom pred ovadbo, a ker je zavratna, razkraja vse druge vrednote; najprej javnost in z njo demokracijo, najbolj pogubna pa je vrednoti svobode.«

(Glej v dokumentu: Aktualni dogodki v luchi vrednot)

 

(Tako sem napisal v Ljubljani, 10. junija 1988. Danes bi rekel, da je bil to hiter odziv, celo prehiter.)

 

Tezhko je povedati, kaj je v teh mislih danes moteche, ker tudi sama podoba nove mochi ni tista, ki je motecha po sebi, postala je to naknadno. Ali je bilo to mogoche predvidevati? Najbrzh je bilo. Chlanek je bil naperjen zoper vrednoto moch, ne le neko konkretno, ampak zoper institucionalno militantno moch nasploh. Naslednja aktualizirana vrednota (nosilna in razkrinkujocha vrednota v chlanku), ki nam je takrat vladala, nas obvladovala, jemala svobodo, je bila vojna tajna. Problem etichnega premisleka se aktualizira takrat, ko konkretni preganjanec J.J. postane vojni minister v novem sistemu, njegov prijatelj in strateg obrambe »chetverice« I.B. pa postane policijski minister. In ta novi vojni minister predlaga shestkrat vech sredstev za vojsko (vodenje vojne, morijo), kot jo daje novi sistem za kulturo (ohranjanje narodove identitete (za ustvarjalnost, za zhivost zhivljenja). No, nich hudega boste rekli, tudi to mora nekdo biti. Zhe res, ni pa lepo, che so to nekdanji preganjanci, ker, mnozhice niso solidarne z mochnimi in mogochnimi, pach pa z zhrtvami, ker se le z zhrtvami identificirajo (poenotijo, postanejo eno v duhu). Kako naj se sedaj poenotijo z njimi? To je le malo prevech groteskno prichakovanje. Nekaj chasa lahko traja tudi ta nova institucionalna identifikacija, tudi z uniformiranimi institucionalnimi branilci svobode, a vrnila se bo kot bumerang.* (Ker je bilo to pisano pred vojno agresijo Jugoslavije na nasho novo drzhavo, je treba ta stavek popraviti: »Dolgo chasa bo trajala ta nova institucionalna identifikacija z uniformiranimi institucionalnimi branilci svobode, njiju slava bo kot slava slovenskega generala Maistra, in vechja, a se nam bo vrnila kot bumerang.« Nekaj chudnega, meni nerazumljivega se kasneje dogaja s temi mojimi konkretnimi zhrtvami sistema, za katere se posebej zavzamem in jim izrazim solidarnost. Skorajda se razporede v dva ekstrema. Za ene velja, da ko se povzpno na institucionalni hierarhiji, kar samo po sebi ni presenetljivo, ker tako deluje mehanizem socialnih preobratov, pa me vseeno preseneti radikalnost preobrazbe zhrtev v tiste, ki bodo poslej morda sami morali zhrtvovati. Tako me je zhe nekaj let po moji solidarnostni podpori Vojislavu Sheshlju (ob beograjskem procesu »shestorici« v prvem delu raziskave) presenetil njegov nenadni vzpon na mesto chetnishkega vojvode. Primerjava za nas ni vzdrzhna (*danes she posebej ne). Pa tudi Srbom ni, vendar je razlog pri obeh narodih nasproten. Za nas Slovence sta J.J. in I.B. vechna narodna junaka, mitoloshke osebnosti, za Srbe pa V. Sh.

Vendar je tu she ena bistvena razlika, ta ne izhaja iz znachaja individuuma, ampak iz narave sistema in narodovega znachaja. Tako Sheshlja neizogibno dolocha drzhavotvorni »kompleks« velikosrbske drzhave, ki se lahko realizira samo tako, da podredi ostale in preostale balkanske nedrzhave (republike nekdanje Srboslavije). In tako, da skusha narod Srbov podjarmiti – zasuzhnjiti narode, ki jim ne prizna identitete, svobode. In tako Jansho in Bavcharja (nasprotno od Sheshlja) dolocha osamosvojitveni »instinkt« slovenske drzhave in samoobrambni boj za narodovo svobodo. Prednost je tako velika, da je ne odtehta niti mitoloshko junashtvo srbskih domoljubov (lahko rechemo: tudi zloglasnih chetnikov, komitov, kot jih opisuje njihov rojak Dimitrije Tucovich) niti shtevilchna moch Srbov, v »drugi Jugoslaviji«, niti njihova premoch v poveljnishkem – oficirskem kadru v »JNA«. Izid boja je predvidljiv in z njim saldo mojih junakov. Vendar predvidljivost sega le do neke mere, do mere, ki jo uokvirja vrednotni sistem institucij. Res je ta prediktibilnost ravnanja, dolochena iz institucionalne vloge, velika, rekel bi presenetljivo velika. A tu je she preostanek, ki je nedolochljiv, nepredvidljiv. Vedno je prisoten, prichujoch, che ga ne uposhtevamo, smo slepi in topi zanj, a nas bo presenetil. Recimo tako temu preostanku, da je to individualnost chloveka in individualnost naroda, njuno bistvo po sebi, iz sebe zanj.

Za druge pa velja nasprotno, da rehabilitacija zanje nikakor ni mogocha, niti v novem sistemu ne, vsaj dokler so she zhivi, ne. Tudi novi sistem jih ne more prebaviti, uporabiti, in zato tudi ne rehabilitirati. Ostanejo disidenti, zamolchani in zavrzheni individui za vse chase. Niso popularni v narodu svojem, prej so neznani, anonimni. Tudi na nasprotni strani se lahko znajdejo, lahko bi bili celo narodovi izdajalci. A tu je she ena igra, recimo ji igra usode z ljudmi. Ne sprejme jih sistem, ne sprejme jih narod, do njega ne morejo.

Tudi razlog, zakaj so institucionalno neuporabni, je znan. Ostali so dosledni svoji osebni vrednotni orientaciji. Noben sitem tega ne more dopustiti in odpustiti, posebej konvertiti v njem ne.

Nekaj solidarnosti sem takim trdovratnim primerom izrazil zhe kar v naslednjem chlanku: Igre sistema (v reviji: Likovne besede, sht. 8-9, 1988, Ljubljana, p. 94).

 

Igre sistema;

O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache;

Spoved sistemu

 

(Dve vrsti iger: igre s chlovekom, z njegovo individualnostjo, igre z narodi, z njihovo svobodo – subjektiviteto – O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache – Spoved sistemu)

 

(Iz chlankov bom tudi to pot povzel samo del vsebine, in sicer tisti, ki se po moje nanasha na bistvo procesov sistema).

»Chas bo pokazal svoje bistvo, da pa zgolj ne chakamo, si lahko pomagamo s spominom. Sistem nam pomaga, spomni nas na zhrtve v t. i. dachauskih procesih. Shtirideset let so mrtvi in zhivi chakali na rehabilitacijo. Doslej pa so bili znova in znova osumljeni, sumnicheni, zaznamovani, trpincheni. Vsak predhodni poskus rehabilitacije se je izjalovil. Bodimo pozorni na besedo rehabilitacija, ki naj pomeni: vrniti obsojencem ugled, dobro ime, njih chast. Mislim, da jim je bilo treba vrniti njihovo individualnost, treba je bilo nedvoumno izrechi njihovo resnico. Rehabilitirati pa je bilo treba sistem: rezhiserje krizhanja, neavtonomno sodstvo, tajno policijo, politichno avantgardo, skratka celotni sistem, ker je bil sistem integralen, totalitaren. Oprati je treba krivde nas, ki mirno zremo zmote sistema, ki niso zmote, ker so namerne resnice sistema. Naj ponovim: justifikacija je naklepni umor sistema. In che nimamo dovolj vednosti o tem procesu, jih imamo o kakem drugem, za sistem so sistematichni. Mi pa tega nochemo videti. Tolazhimo se, da gre za neko sluchajno zmoto, sodno zmoto, justifikacije so redke in konchno je tu rehabilitacija in tedaj si lahko oddahnemo. Kako naj se sistem rehabilitira z enim samim, resda v nebo shtrlechim procesom, ko pa je teh justifikacij toliko, da se chloveku stemni svetla prihodnost sistema? Chlovek naj se tolazhi; velike krivice so dejstva preteklosti, zadeva zgodovine, in najbolje je, da nanje pozabimo, tega ni vech. Samoprevara in lazh je tolazhba pozabe. Procesi so in bodo, dokler bo sistem zoper chloveka, dokler bo razkol med sistemom in chlovekom, med njim in njegovo vlogo v sistemu tako hudichevo pomemben, odlochilen.«

»Sistem se prilagaja po formi represije, a bistva ne menja.«

»Ko bi ne bilo tega dvoma v zakonitost in ustavnost sistema! Vendar ta dvom je tu, prezhema nas! V zakonih se dushimo, ustavnih sprememb se sramujemo! Prevech zakonov zanesljivo kazhe na nezakonitost, prepogosto popravljanje ustave pa na neustavnost, drzneje recheno, na nelegitimnost sistema. Zastrashevalni »procesi so le vrh ledene gore«, ki se vidi, ostalo se ne vidi in ne ve, ker tako hochemo. Vchasih pa mi le ni jasno, kako naj shajam s svojo vednostjo, recimo, vsaj she o treh procesih sistema. Poznam proces Zorana Lenarta, Stojana Sotoshka, Ota Vilchnika in tudi njih poznam. In ni mi jasno, kako s to vednostjo shajamo njihovi prijatelji, znanci, nekdanji stanovski kolegi: novinarji, pravniki, profesorji? Morda pa jih sploh vech nimajo, tistih nekdanjih prijateljev, znancev, kolegov? Pochasi, a zanesljivo deluje sistemska izolacija s procesom zaznamovanih, rechem ji – civilna smrt. Vsak od njih ima svojo zgodbo, vsaka je po svoje zanimiva, srhljiva. Otova traja zhe sedemnajst let (sedaj zhe 20 let) in se she kar dogaja in ni ji videti konca, in tudi drugim zgodbam ne. Zakaj je ne povedo, vsak svoje zgodbe o svojem procesu? Saj jih, a mi jih nochemo slishati. In na vsako njihovo izpoved se bo zanesljivo usulo sumnichenje, nadaljnje obtozhevanje in zhalitve in zasramovanje. Tak je zhelezni scenarij procesa. V najboljshem primeru se kdaj obeta ali dogaja uradna obnova procesa, za katero pa tako vedo, da spada v igro sistema. Oni resnichni proces, mislim neuradni, pa tako traja, ves chas je tu. Tak je scenarij sistema. Josef K. bi vas vprashal: ali zhe imate svoj proces?«

»Jaz pa bom raje vprashal: ali ima sistem dovolj analitikov, takih, ki jim zaupa, da bi raziskali to pod-povrshino ledene gore? Kateri odbor, katera komisija bi lahko pregledala kupe sumljivih sodnih spisov, za katere se na sodniji nekako neuradno ve, da so politichni? Uradno to seveda niso. Katera komisija bi lahko pregledala grmadenje chudnih spisov na sodishchih zdruzhenega dela? Katera komisija bi lahko pregledala kupe nerazumljivih odlochitev disciplinskih komisij v organizacijah zdruzhenega dela? Ti kupi kopne hitreje kot vrh ledene gore, ne pridejo vsi na vrh gore.

Razdruzhevalci zdruzhenega dela pa pridno polnijo rezervno armado brezposelnih v sistemu. Chlovek dobi vtis, da sistem te rehabilitacijske zadeve reshuje bolj eksemplarichno, zaradi videza, da ohrani svoje nalichje.«

 

Chlankov: O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, in svoje: Spovedi sistemu pa ne bom povzemal. Glej dokumente: Igre sistema, O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, Spoved sistemu :

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-2dod.htm#igre

 

Iz zgodovine lincha:

Nahujskana mnozhica;

Zakon mnozhice ali o pravichni sodbi;

Sodba drhali ali izrek sodbe na Gabati

 

Zelo stara je tehnologija procesa, tako stara kot chloveshtvo samo in le malo se spreminja njeno bistvo, le izrazi so nekoliko drugachni. Razlichno je le nashe videnje. Enkrat jih zremo bolj socioloshko, z vidika sistema, drugich bolj prizadeto, chloveshko, z vidika individuuma. Vendar nobeno teh bistev nas ne zadovolji. Ker tu je she eno bistvo, globlje od osebnega in socioloshkega bistva vseh procesov, to sem hotel pokazati v teh treh chlankih. Njih bistvo je eno, tezhko umljivo chlovekovemu dojemanju, je zunajchasno, je transcendentno! Chlovekov um ga na trenutke zasluti, potem pa ga zopet pozabi in se pomiri z onim drugim, bolj vsakdanjim videvanjem in razumevanjem drame chloveka in sistema ali chloveka in institucije. Znanosti pa je nedostopno, che ga hoche po vsej sili analizirati in pojasnjevati, nujno zapade v redukcionizem.

Nepomirljivost chlovekove bivanjske usode na eni in njegove institucionalne vloge na drugi strani ostane zagonetna, za vse chase ista. Tej vechni skrivnosti skusham v Zgodbi o Pilatu priti chim blizhe, deshifrirati njeno ezoterichno raven. To seveda po nichemer ni znanstveni tekst, eksplikacija je literarna.

 

 

 

DOKUMENTI:

 

Aktualni dogodki v luchi vrednot

Igre sistema

Iz zgodovine lincha

 

 

AKTUALNI DOGODKI V LUCHI VREDNOT

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-2dod.htm#aktualni

 

Odboru za obrambo chlovekovih pravic (vrednot)

 

Vrednota tajnost nam vlada,

vojna tajna nam jemlje svobodo,

zopet in zopet, ta zhrtveni obred krizhanja, linchanja, pljuvanja

chloveka, treh ljudi, treh individualnosti.

Ivana, Borshtnerja, Janeza Janshe, Davida Tasicha;

vse to zaradi Nas,

da bi nas zagrnil oblak strahu,

da bi ohromil nasho zavest,

da bi nam onesnazhil psiho,

vemo, da smo pravi krivci MI,

to je vse zaradi Nas,

Mistva nashega.

 

Che so aretacije Ivana Borshtnerja, Janeza Janshe, Davida Tasicha zakonite, che so v skladu z veljavno zakonodajo, ustavo, mednarodnimi pakti, nasho pravno prakso(?), vse to je nedvomno pomembno.

Kaj pa to pomeni v nashi skupinski zavesti, ki tako zakonodajo in njeno uporabo utemeljuje in orientira, je vredno kratkega razmisleka, che so vrednote morda le najgloblje dolochilnice nashega ravnanja in utemeljevanja le tega.

S temi dogodki se sistem legitimira. Prishel je v svojo najnizhjo fazo vrednotnega utemeljevanja sebe (sistema). Nizhe ne more. Lahko se samo izzhivlja in izzhivi na tej stopnji degresije vrednotne strukture. Lahko smo prichakovali tak »razvoj« vrednotnega sistema, z vidika sistema je logichen, nujen, neizbezhen. Od tu naprej je shele mozhno prevrednotenje vrednot sistema, od tu naprej je mogocha katarza; prej bi bila nemogocha ali vsaj nepreprichljiva.

Che na kratko orishem znachilnost vrednotne strukture sistema, bo to strahotna poenostavitev, vendar jo bom tvegal. Zgodovinsko, odkar pomni chlovek, so dominirali trije nachini vrednotnega utemeljevanja sistema: religijski, politichni, ekonomski. Tri propoagande so parale nasho zavest, dominirale v zavesti sistemskega chloveka. Lahko bi tudi rekli nekoliko ilustrativneje, trije nachini vrednotne utemeljitve sistema so onesnazhevali nasho zavest in ji dajali osnovni druzhbeni smisel bivanja, to je ves tisti del nas, ki ga zajema in obvladuje institucionalizacija tako druzhbenega kot individualnega bitja, nas.

Danes je za nash sistem znachilno preveliko prevladovanje (predominacija) ene same vrednote, ta vrednota je moch, je vrednota, ki utemeljuje sicer vsak politichen podsistem; po njej, to je po mochi strukturira institucije sistema, vse do individualnih vlog konkretnih posameznikov. Vendar ta vrednota je v nashem sistemu tako predominantna, da je nasha zavest skrajno spolitizirana, politika dominira z njo v vseh sferah druzhbenih dejavnosti. Nedvomno posvecha najvechjo pozornost ekonomskemu podsistemu, s svojim vrednotnim utemeljevanjem ga dobesedno dushi, onemogocha mu avtonomno vrednotno utemeljitev in z njo normalno delovanje, kaj shele razvoj ali ekspanzijo ekonomike v sistemu. Ko je politika premochna, je sistem totalen ali totalitaren in to je tako, ker je vrednota mochi (politichne mochi) predominantna v nashi zavesti. Ta moch obvladuje vse, ne le ekonomske odnose, marvech enako nashe sholstvo, znanost, kulturo, vse tja do zabave in intime. Ker ta moch obvladuje vse, je integralna; znanstvena in kulturna ustvarjalnost sta v njeni senci, njena dekoracija, ker se ne moreta utemeljiti na svojih lastnih vrednotah, sta do skrajnosti spolitizirani, ohromljeni do te mere, da sta za sistem kot celoto nefunkcionalni, breme sistemu, kvechjemu njegova neproduktivna nuja, a predvsem manevrski prostor politike, njene nemochne mochi. Kriza sistema je v luchi vrednot razpad vrednotnega sistema, je razvrednotenje vrednot nepolitichnih dejavnosti (danes se zhe kar neverjetno slishi, da so kakshne dejavnosti sistema, kot na primer nashteti kultura in znanost, v svojem bistvu apolitichne).

Sistem kot celoto je prezhela politizacija, sistm je prezhet z obsesijo mochi, obsesijo obvladovanja sistemskega chloveka. Ker pa chlovek ni zgolj sistemski chlovek in ker sistemski chlovek ni zgolj politichni chlovek, se sistem na taki vrednotni utemeljitvi zrushi sam vase, razpade. Legitimnost njegove vrednotne utemeljitve je vprashljiva, nepreprichljiva, politichna propaganda zgublja svojo preprichevalno moch, nich vech nas ne prepricha, tako nepreprichljiva propaganda je smeshna, a tako nemochna moch je nevarna. Arhaizira se, sezhe po svojih zadnjih sredstvih. Regulacija, obvladovanje in vrednotno utemeljevanje sistema je v agoniji, kratko recheno, sistem je vrednotno nelegitimen, vrednotno neutemeljen.

Lahko bi rekli, da je to izvajanje presploshno in nima nobene neposredne zveze z aktualnimi dogodki, vendar zveza je toliko bolj razvidna, kolikor temeljiteje osvetlimo strukturo celotnega vrednotnega sistema, znotraj njega pa strukturo vrednot politichnega podsistema, zatorej le na kratko:

V krizi vrednot sistema, ki jo povzrocha predominacija mochi, politizacija aparata drzhave, izstopata po mochi dva sklopa institucij, v katerih se politichna moch do skrajnosti aktualizira. Ni tezhko uganiti, da sta to dva »kristala mase«, kot bi ju imenoval Elias Canetti: policija in vojska. To institucionalno dogajanje pa je zopet samo posledica predhodnih sprememb v strukturi nashe zavesti, v nachinu vrednotne utemeljitve sistema, ali v degresiji vrednotnega utemeljevanja, ali arhaizaciji legitimitete sistema, poljubno recheno, v stanju zavesti, ko moch nadene svojo najbolj grobo obleko sile, nasilja. Vrednota armade je moch v posebni obleki, je militantna moch, je najbolj groba sila, ki zmaguje ali pa je porazhena v najtezhjih trenutkih sistema: v boju, v vojni, v revoluciji, v ekstremni krizi sistema. Sistem je v tem zrenju ogrozil sebe zhe, ko je generiral pogoje za aktualizacijo vrednot armade za celotno druzhbo, jih vsilil s silo, grozhnjo orozhja, prezirom svobode in konec koncev zhivljenja chloveka-individuuma. Generali vedno sanjajo o vojni, o puchih, o vojashkih udarih, prevratih, samo v izjemnih, izrednih razmerah pa lahko izkazhejo svojo moch, njen smisel, smisel svoje organiziranosti – institucionalizacije.

»V nashi civilizaciji je pach tako, da moramo pobiti chim vech ljudi; mi vodimo vojne, da bi govorili o miru, vrednoto mir imamo za to, da jo deklariramo. Deklarirane vrednote pa ne veljajo chloveku, ki ga sposhtujemo, so samo za naivnezhe. Za mochne in mogochne je vojna nepogreshljiva ekspresija njihove mochi. Moch in vojna sta hierarhom vech kot vse drugo. Star propagandni trik je govoriti in propagirati lepoto vojne, njeno romantiko, romantiko vojashtva, njegovo poslanstvo v obrambi svobode, neodvisnosti. Z grozotami vojne, omejenostjo vojashtva, neobvladljivim nasiljem se pach ne da mobilizirati. vojske.«

»Neupravicheno je strashenje mnozhic in mas z vladavino kaosa in medsebojnim iznichenje, che bi armadi, temu kristalu mas, ne dopustili, da zasije, che bi dopustili svobodo v vrednotni opredelitvi posamezniku. Tega noben sistem iskreno in resnichno ni dopustil. Lahko rachunamo samo nase, na nash jaz in nashe Mi, obrnemo se tja, kamor mochni sistemi ne morejo.«

»Razvoja sistema nikakor ni mogoche zadovoljivo planirati, tudi ko ga planiramo kot nepretrgano (cheprav pojemajocho rast), bo socialni sistem na neki tochki razvoja stagniral in nekoch zatonil, tega pa sistemski chlovek ne more in ne sme vedeti, kako bi sicer razlagal, da noben sistem ne planira nerazvoja, neurejenosti vsaj za neko obdobje, ki je zhe vidno in neizogibno. Ker preden se je to dogodilo (kar danes imenujemo kriza), je razpadel vrednostni sistem, kajti svoboda je neulovljiva, ne da se je ne podariti ne objaviti, obelodaniti, sploh pa ne utesniti v sistem.«

Ko vojashki podsistem ali vojashki aparat ali vojashki stroj aktualizira svojo silo in moch na celotni sistem, od rojstva do groba, ali od vrtcev do upokojencev, se razteza ena sama vizija vojashnice, sploshne vseljudske obrambe in samozashchite.

Pa ko bi bilo samo to: militarizacija sistema, kot nujno zlo za zashchito sistema, bi chlovek she nekako dihal. Vojashnice so vidne, uniforme so vidne, chini so jasno hierarhizirani, vojna in puch sta izjemni in kratki stanji sistema. A tu je she trajno prisotna nevidna moch, ki si je nadela obleko tajnosti in ovadbe. Nevidna, a najmochnejsha institucija sistema je predimenzionirana, premochna. Recite mi, katera institucija v drzhavi je najmochnejsha, in povem vam, kako se imenuje sistem. Che je to policija, potem je nash sistem policijska drzhava. Che nasha drzhava ni policijska, potem se nam samo zdi, da je neka mochna institucija v dezheli, ki je prezhela celoten sistem, kadrovsko obvladuje vse ali vsaj najpomembnejshe institucije drzhave. In potem se nam samo zdi, da venomer visi nad nami mech ovadbe in kar je she slabshe, da obchasno slutimo (che je senzibilnost le kolichkaj razvita), da se tudi nas boje soljudje, sodrzhavljani, kajti vsakdo je mozhni obveshchevalec. Tajnost je zavratna vrednota, nevidna ima nesluteno moch, lahko je vladati s tajnostjo, s strahom pred ovadbo, a ker je zavratna, razkraja vse druge vrednote; najprej javnost in z njo demokracijo, najbolj pogubna pa je vrednoti svobode.

 

Danes bi rekel k aktualnim dogodkom tole:

 

Res je, da nas je zajel val zastrashevanja, strah pred silo,

nasiljem v svoji najtemnejshi podobi;

res je, da to za sistem ni nich novega;

vendar nekaj je danes bistveno drugache.

 

Mi smo zhe vonjali vonj pomladi, mi smo zhe okusili slast

svobode govora in izrazhanje misli.

Boste she zmogli zadushiti ta krik?

Ali veste, kakshna bo krvava zhetev?

 

Mi vemo, da so zhrtve posvechene Nam.

Zhrtvovani so za nashe zastrashevanje, obvladovanje Nas.

Zhrtvam in nam je izkazana chast;

Nekdo na oblasti se boji neizmerno, skrajno je zastrashen sam.

 

Ta nekdo je lahko vsakdo, ker opravlja neko pomembno vlogo

(visoko po hierarhiji mochi) za sistem.

To je torej brezosebno, sistem je brezoseben, je struktura

chlovekovih vlog, institucij, dejavnosti sistema.

 

Vrednote sistema niso osebne, ne prizadenejo chloveka osebno,

le njegovo vlogo, njeno utemeljenost, njen smisel v sistemu.

Kaj pa je osebno – chloveshko?

 

Osebno – chloveshko pa je nekoliko drugache:

bolj rahlochutno, bolj neoprijemljivo, neopredeljivo;

je zhivo obchuteno, chustvujoche;

saj se do sedaj obchechloveshkih vrednot sploh she nismo dotaknili.

 

Silite nas, da razmishljamo o sistemskih vrednotah, tako,

da nam je o onih drugih obchechloveshkih vedno tezhje govoriti,

kot da se jih sramujemo, kot da jih ne obchutimo vech.

 

Vendar le obchechloveshke vrednote so neposredna dejstva

chlovekove zavesti, zaznava in dozhivlja jih neposredno,

nobena propaganda mu jih ne more posredovati, vsiliti.

Zhive so in spontano ozhivljajo in nobena represija jih

ne more streti s silo in najbolj grobo mochjo.

 

Zato vas vprashujem, rablje:

Kaj ste storili z nashim obchutenjem svobode Nas?

Kaj ste storili z nashim dojetjem resnice o Nas?

Kaj ste storili z nasho ljubeznijo Nam?

 

To je individualno, boste rekli; gotovo je,

vendar nash MI je tudi zaznavna duhovnost MIstva.

Zato vam pravim, storili ste to:

da visi v zraku oblak obnovljenega sovrashtva,

oholost lazhi se shopiri med nami,

strah za svobodo nam poosebljajo tri zhrtve.

 

To si odgovorite: reshevalci krize sistema sami.

Che imate she zhive obchechloveshke vrednote v sebi,

boste to neposredno zaznali, le malo ste se odvadili te neposredne

chutnosti in neposredne zaznave vrednot.

 

Tega ne bo mogel opisati na shematski nachin, kot poprej

vrednote sistema, zato vam raje povem nekaj o obchih vrednotah

z Zgodbo o Pilatu (iz moje knjige o treh vrednotah:

resnici, svobodi, ljubezni in njihovem transcendiranju ali

Janezovo razodetje, prejshnji citati pa so iz Traktata o

svobodi ali shtudije Vrednostni sistem institucionalne strukture).

 

Moja zhelja je le, da bi Zgodbo o Pilatu ne stlachili v razdelek:

nostalgija po chasu, ko je bila predominantna religijska propaganda,

ampak kot izraz solidarnosti, sochustvovanja z:

Ivanom Borshtnerjem, Janezom Jansho, Davidom Tasichem in jim ga,

ko bo mogoche, posredujete.

 

 

Odlomek iz dokumenta:

Spoved sistemu

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-2dod.htm#igre

 

...

Nash sistem je politichni sistem: nekdo se je polastil sistema, polastil se je nas, neprestano se nas polashcha. V vsaki instituciji, v vsaki nashi vlogi je to ochitno. Tudi normativno je to izrazheno kot samoupravna razlastitev samoutemeljevanja sebe. Da smo to storili sami s seboj, shtejem za razchishcheno in neproblematichno. Problematichno pa je, kako naj sedaj vzamemo nazaj to, kar smo si sami odtujili. Vsaj dopustili smo politizacijo sebe po politiki. »Chlovek je nashe najvechje bogastvo«, je meni najljubsha parola. A kako je z njo, che jo kdo izreche, ki je ne bi smel izrechi? Naj navedem kot svarilo, kako jo je mogoche napachno razumeti, kot sem jo sam razumel.

 

Priblizhno takole:

 

Sistem se je polastil chloveka, vloga osebe. Sistema se je polastila politika. Politiko si je prisvojila stranka, za njo pa so she bolj nevidne tajne sluzhbe in zdruzhbe. Vendar tako ni mogoche videti, kaj se dogaja s chlovekom, nashim najvechjim bogastvom. Zhe preblisk dnevnih problemov, s katerimi se ubadamo, ali pa prelet dnevnega zapisa chasa nam odgovori na to vprashanje. V chasopisju so jasno izrazheni vsi aktualni problemi nashih institucionalnih sprememb. V ospredju je chlovek in ko to ni, ni le zato, ker je to samo po sebi umevno. Dovolj je dvoumnosti, sprenevedanja; chutim da she vedno mislim narobe. Naj bodo izrazhena stalisha o nashih problemih primer, kako si sporochil medijev ne bi smeli razlagati. Ni vprashljivo, kam nas lahko pripelje razvada, che si vsak razlaga po svoje, od ustave do mere za chloveka?

 

 

 

IZ ZGODOVINE LINCHA

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-2dod.htm#iz_zgodovine

 

Prispevek o »nahujskani mnozhici« sem v zachetku leta 1985 poslal Odboru za obrambo svobode misli in izrazhanje, preds. Srpskog filozofskog drushtva Kosti Chavoshkemu. Takrat smo bili podobnih misli glede nahujskane mnozhice. Do danes, ko je preteklo le nekaj let, se je pri nas marsikaj spremenilo. Predvsem so postali linchi individuumov in narodov nacionalna jed prve vrste. Bojim se, da nismo vech tako podobnih misli, ko nam linch narodov para zavest. Zato danes ponovno posvecham (ponujam v premislek) tri zgodbe iz zgodovine lincha tako Kosti kot Odboru.

 

1. NAHUJSKANA MNOZHICA

Ko pridesh v polozhaj, ko ti lastna skushnja zbudi potrebo po solidarnosti, ta polozhaj pa je pri vseh zelo zelo podoben, neka sila te potiska vanj, neki lajezh, neko linchanje, neko krizhanje visi nad teboj, ko pridesh v ta polozhaj, te postane skoraj sram, da si bil zgolj formalno solidaren do tistih, ki so bolj lajani, bolj linchani, bolj krizhani, sedaj vesh, da solidarnost je.

A kdo bi uradnike preprichal, da solidarnost ni lojalnost, da je solidarnost sila, da je tvorna chloveshka vrednota, ki jo prav oni sami konsolidirajo?

(Uradniki so na polozhaju, niso v polozhaju in bistvo jim je nedostopno.)

Ko je mnozhica nahujskana, imamo vedno opravka z nekim lajezhem, nato linchanje, krizhanje. Ji bo to prineslo sprostitev? Jo bo to povzdignilo v posvecheno, svechano mnozhico?

 

Nahujskana mnozhica, masa, drhal?

 

Kaj pravi o tem Elias Canetti:

»Nahujskana mnozhica se tvori s fenomenom hitro ostvarljivega cilja. Ta cilj je znan in tochno dolochen. Razen tega je blizu. Njen cilj je ubijanje in ona ve, koga hoche ubiti. Na ta cilj se vrzhe z neprekosljivo odlochnostjo, nihche je ne more prevariti. Zadoshcha objaviti cilj, zadoshcha razshiriti sporochilo (vest), koga je treba ubiti in zhe se formira mnozhica. Osredotochenje na ubijanje ima poseben znachaj, a po svoji intenziteti je nekaj najmochnejshega, kar obstaja. Vsi zhele sodelovati, vsi udarjajo...

Pomemben razlog hitri rasti mnozhice je nenevarnost podviga. Ta je nenevaren, ker je premoch mnozhice ogromna. Zhrtev ji ne more nichesar. Ona bezhi ali je zvezana...

Nikomur se ni treba bati sankcij zaradi njene smrti. Dovoljen uboj sedaj nadomeshcha vse uboje, ki bi si jih chlovek moral ukrasti, zaradi katerih bi se moral bati strogih kazni, ko bi jih storil ...

Govora je o tako lahkem podvigu, ki se odvija tako hitro, da mora chlovek pohiteti, da bo prishel she pravochasno. Naglica, vznemirjenje in gotovost take mnozhice imajo v sebi nekaj grozljivega. To je vznemirjenje slepcev, ki so najbolj slepi takrat, ko se jim naenkrat zdi, da vidijo. Mnozhica hiti v snidenje z zhrtvijo in k ugonobitvi, da se bo naenkrat reshila smrti vseh svojih pripadnikov. A takrat se ji v resnici zgodi nekaj, kar je povsem nasprotno. Zahvaljujoch ugonobitvi, a shele po njej, mnozhica obchuti vechjo grozhnjo smrti, kot kdaj koli poprej. Tedaj razpade, se razide v neki vrsti bega. Bolj ko je bila zhrtev vzvishena, vechji je bil njen strah. Obdrzhi pa se lahko le, che hitro sledi vrsta takih dogodkov.

Nahujskana mnozhica je zelo stara, njene korenine najdemo v prvinskem dinamizmu poenotenja (zlitja) ljudi – v lovski hajki

To je eden najlepshih opisov nahujskane mnozhice. Lepshe bi nashli samo v leposlovju, vendar bi ti ne bili tako sistematichni. A preden komentiramo vechno aktualnost chlovekovega divjashtva, bomo vprashali istega avtorja, ki pravi o moderni hajki. Pomembno je, da povemo, da to pravi v istem poglavju.

»Nahujskana mnozhica, ki dobi svojo zhrtev, razpade izredno hitro. To dejstvo je dobro znano ogrozhenim oblastnikom. Ti navrzhejo mnozhici neko zhrtev, da bi preprechili njeno rast. V ta namen so zapovedane mnoge politichne ugonobitve. Po drugi strani pa se vodje radikalnih partij sploh ne zavedajo, da z dosego svojega cilja, javne ugonobitve nekega nevarnega sovrazhnika bolj shkodijo sebi kot nasprotnikom. Lahko se zgodi, da se po taki eksekuciji (izvrshbi) mnozhica razbezhi in da nikoli vech ne dosezhe svoje stare mochi...

Zgrazhanje nad skupinskim ubijanjem je novejshega datuma. Tudi danes vsi sodelujemo v javnih ugonobitvah, preko chasopisov. Samo, da je to sodelovanje, enako kot vsa druga sodelovanja, mnogo udobnejshe. Chlovek mirno sedi doma in se, soochen s sto podrobnostmi, lahko posveti tistim, ki ga posebej vznemirjajo. Chlovek se strinja (odobrava pochetje) potem, ko je vse konchano, a uzhitek mu ni pokvarjen niti z najmanjshim obchutkom krivde. Za nich ni odgovoren, ne za obsodbo, ne za priche, ne za njihovo prichevanje, niti za chasopis (mas medij), ki je objavil to sporochilo. No, danes ve chlovek o tem vech kot nekoch, ko je moral hoditi ure in stati, da ni na koncu videl zelo malo. V bralcih chasopisov se je ohranila nahujskana mnozhica, ki je tu, a v blazhji formi, zaradi svoje distance do dogodkov (ki se resnichno dogajajo) she bolj neodgovorna in celo, lahko bi rekli, nahujskana mnozhica v svoji najbolj pokvarjeni in istochasno najbolj obstojni formi bivanja. Niti zbirati se ji ni treba, pa zato ne razpade, a za njeno preobrazbo jamchi vsakodnevno izhajanje chasopisov.«

Vsak komentar, ki ne bi bil nadaljnja hvalnica avtorju za njegovo lucidnost, bi rahlo deplasiran, tvegati ga vseeno moram, a da tveganje ne bo preveliko, bom v duhu she vedno ostal pri avtorju.

Ker posebno pozornost posvecham mnozhichnim medijem in mnozhichni propagandi, ker je to tako rekoch moja domacha naloga, bi se ji moral temeljito posvetiti, vendar odlochil sem se drugache, bom kratek.

Zgrazhanje nad skupinskim lajezhem, nato linchanje, krizhanje, nam ne zadoshcha vech. Danes vemo, kaj je krvava zhetev. Danes vemo, da sodelujemo v javnih ugonobitvah preko mnozhichnih medijev. V nas se je naselil nemir. Medij je kot kacha in mi smo kot mish. Hipnotibilna moch je za nas ponizhujocha, ker vemo, da je vse to zaradi nas. V naslanjachu nam je prevech udobno. Prevech prostora je med primeri. Prepochasi si slede opisi chasa. Zato vemo, da smo krivi. Krivi smo za proces, za obsodbo chloveka, za priche, za kronske priche, celo za to, da so kronske priche, za vsako njihovo izjavo, za medij, ki mu dopushchamo, da nas hipnotizira.

Moje obchudovanje pa v tem primeru velja zhrtvam. Linchani chlovek je ta, ki vse to ve, ve, kdo je s prstom pokazal nanj, je ta, ki ne dopushcha nashega ochishchenja.

 

Mi nikoli ne bomo svechana posvechena drhal.

 

 

 

Odlomek iz dokumenta:

 

Zakon mnozhice ali o pravichni sodbi,

Sodba drhali ali izrek sodbe na Gabati

 

...

8.1 On pa, ki je danes izzival usodo, ko je odmaknil

shchit svoj, sebe,

gre zdaj, da bil bi sam z Bogom, na Oljsko goro.

2 Zjutraj se vrne v tempelj,

in ljudstvo se zbere, sede k njemu,

in se uchi.

3 Tedaj pa; nekam zmagoslavno,

skoraj svechano, a prikrito sovrazhno

farizeji in pismarji pripeljejo k njemu

zheno, v preshushtvu zasacheno;

v sredo mnozhice jo postavijo,

in reko mu:

 

8.4 Uchenik, ta zhena je ravnokar v preshushtvu zasachena,

5 vemo, kaj Mojzes pravi! Kaj pravish ti?

6 On pa se skloni in pishe s prstom po tleh.

7 Ko pa zopet vprashajo, zravna se in jim reche:

Kdor je med vami brez greha,

naj prvi vrzhe kamen nanjo.

...

 

 

Povzeto po moji interpretaciji Janezovega evangelija, iz knjige: Janezovo razodetje ali O treh vrednotah. Glejte tudi Janezov evangelij, prevod po grshkem izvirniku, v Ljubljani 1931.

Podchrtavanja, opombe v oklepajih in napake v prevodu so po krivdi R.Sh.

 

 

 

P.S.

 

Ko sem prichujochi prispevek ponovno prebral – resda malo pozno, revija je bila zhe natisnjena – sem se odlochil, da ga moram vendarle popraviti: izpustiti odvechna ponavljanja in pa tista, ki so nastala v naglici pred tiskom. S temi popravki prispevek vsebinsko ni spremenjen!

 

Odlochilno pa je bilo nekaj drugega, ugotovil sem, da je ta moj prispevek brezdushen, da mu nekaj bistvenega manjka:

 

Posvechen slovenskemu politiku, ki ga sposhtujem

Janezu Janshi

 

 

V Ljubljani, 20. septembra 2014

 

 

 

 

Objave v tisku: revijah in knjigi

Aktualni dogodki v luchi vrednot, chlanek, revija: Dialogi, sht.10-11, 1988, Maribor, p.112-114, /avtor/

Igre sistema, chlanek, revija:Likovne besede, sht.8-9, 1988, Ljubljana, p.94-101, /avtor/

Iz zgodovine lincha, chlanek, revija: Dialogi, sht.5-6, 1989, Maribor, p.89-97 /avtor/

Rajko Shushtarshich, Igre sistema, O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache, Spoved sistemu, Revija SRP, 9/10, 113

Rajko Shushtarshich, Iz zgodovine lincha, Revija SRP, 15/16, 11

Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana

tudi el. knjiga: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/pogum7i.htm

 

 

 

english