Lives Journal 9

Rajko Šuštaršič

 

NEZNOSNA LAHKOST LINČA

 

(Linč Janeza Janše preko slovenskih medijev)

 

Ko gledam naši TV Slovenija in Pop TV ter poslušam Radio Slovenija, skrbno pazim, da jim ne nasedem, da me ne začarajo. Še najbolj me zanimajo informativni programi – čeprav bi jih jaz raje poimenoval: »dezinformativni programi«. Bolj ko jih gledam in poslušam (posebej izbrane nastopajoče komentatorje in tv ter radijske voditelje oddaj) v predvolilnih kampanjah, bolj me ti silijo, da bi se vseeno uvrstil med desničarje, čeprav sem se vedno ogibal političnih opredelitev in udeležbe na volitvah in referendumih tudi.

Tiskani mediji kaj dosti ne zaostajajo, po svoji sistemski agitaciji in propagandi se posebej odlikujejo: tednik Mladina, Dnevnik in seveda Delo. Ne bi mogel reči, da so nepristranski, kaj šele, da so neodvisni mediji.

Aktualni vrh teh kampanj zdaj je montiran politični proces v post-totalitarnem sistemu, ta namreč po svoji perfidnosti in brezobzirnosti presega montirani proces zoper J.J., ki ga poznamo iz časov totalitarnega jugoslovanskega sistema. Prisiljen sem bil torej pogledati, kaj sem pisal o linču prek medijev.

Skoraj malo začuden (kajti moj spomin je s časom zbledel) sem ugotovil, da je moje takratno pisanje o linču prek medijev in takrat aktualnem političnem sodnem procesu aktualno tudi danes. Zanimalo me je tudi, kdaj sem zaznal začetek obnove tega pregona. Začelo se je z afero Depala vas – minister Janez Janša v likvidaciji s položaja obrambnega ministra. Prav lahko bi jo poimenovali: afera s Smolnikarjem (afera dvojnega agenta). Še bolj očitno pa se je ta igra sistema napovedala, ko so se pojavili prvi znanilci aktualnih dogodkov po elektronski pošti – s kratkim apelom: »Samo Janša ne!« Ta je kmalu za tem postal ciljni slogan vodilnih slovenskih medijev v boju za ohranitev oblasti tistih, ki so jo dejansko posedovali, a se jim je zazdelo, da jim ta zdaj utegne spolzeti iz rok. Pa ni bilo nobene realne možnosti, da bi se kaj takega tudi v resnici zgodilo. Kontinuiteta oblasti v post-totalitarnem sistemu realno ni bila vprašljiva.

Zdaj pa so ključni, posebej zavzeti in posebej ugledni državljani RS z linčem Janeza Janše presegli vsako mero dostojnosti. Posvetili so ji že tri, štiri seje slovenskega parlamenta, mobilizirali vrsto slovenskih najuglednejših pravnikov, vsi se sklicujejo na pravnomočno ob-sodbo Janeza Janše. Slovensko sodstvo, ki sicer ne uživa velikega zaupanja v slovenski javnosti, je s to nespodobno sodbo – v montiranim političnem procesu – čez noč postalo popularno in nezmotljivo ter spoštovano. Slovenska javnost mu zdaj zaupa? Skratka, da ne nadaljujem z opisom agonije sistema, sistem je tako rekoč v obsednem stanju.

»Vsi žele sodelovati, vsi udarjajo ... Pomemben razlog hitri rasti množice je nenevarnost podviga. Ta je nenevaren, ker je premoč množice ogromna. Žrtev ji ne more ničesar. Ona beži ali je zvezana ...« (V našem primeru gre za politični umor, žrtev pa je v zaporu.)

Kaj še pravi o tem Elias Canetti? (glej v dodatku)

 

Ne morem, da ne bi omenil, kako me je presenetila vloga Matjaža Hanžka v tem linču. Davno nekoč – preden je prestopil na stan sistema – sprejel ugledno vlogo Varuha človekovih pravic in zdaj še vlogo slovenskega parlamentarca – je bil sodelavec neodvisne Revije SRP, njegova založba LUMI d.o.o., Ljubljana je bila do oktobra 1998 izdajatelj revije, leta 1992 je izdal tudi mojo knjigo Traktat o svobodi, v kateri je napisano vse to, kar je tu v spodnjem dodatku in še dosti drugega o občih vrednotah in vrednotah sistema.

Iz zgodovine linča vemo, da je to prastari dosežek človeške civilizacije – mehanizem obračuna z žrtvijo. Nikoli ni bil spontan, množica je bila vedno nahujskana. Dandanes se je zelo posodobil, predvsem po zaslugi tehnološkega razvoja medijev in razvoja mehanizmov za obvladovanje sistema. Njegovo bistvo pa je ostalo isto. Edini učinkoviti protiukrep po pisnih virih je prav tako star že skoraj 2000 let.

Novo Slovenijo – Stranko krščanskih demokratov, bi morda veljalo spomniti nanj:

 

»Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen nanjo.«

 

(V našem primeru: na Janeza Janšo).

 

 

 

Poglejmo zdaj v nekatere moje zapise, predvsem tiste, ki govore o linču prek medijev. Močno se mi zdi, da so danes še bolj aktualni, kot so bili junija leta 1985 in leta 1988.

(Tu bodo nekoliko povzeti oziroma skrajšani, v celoti pa si jih lahko ogledate na internetu na navedenih povezavah.)

 

 

 

Dodatek:

IZ VREDNOTNIH ORIENTACIJ POLITIČNE PROPAGANDE

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-2dod.htm 

 

UVOD (povzetek)

Da sem napisal članek Aktualni dogodki v luči vrednot: Odboru za obrambo človekovih pravic – vrednot, me je spodbudil Franci Zagoričnik, lahko bi rekel, da mi ga je naročil in ga takoj objavil, tako da sem imel v eni številki revije dva prispevka (tega in Zgodbo o Pilatu). Najbrž ni treba reči, da ni z ničimer pogojeval vsebine članka. Zanimalo ga je samo to, kako jaz vidim aktualne dogodke v luči vrednot. Aktualni dogodki pa so takrat bili »proces proti trojici«: I.B., J.J., D.T., kmalu se jim je pridružil še četrti F.Z., za kratek čas pa še peti T.B..

No, potem sta ostala aktualna le še dva J.J. in I.B., ki je bil sprva nešteta siva eminenca »četvorice«, formalno nikoli vobtožen (inkriminiran), dejansko pa je bil vodja Odbora za obrambo »četvorice«. Kot rečeno, te numeracije oseb mi gredo res na živce.

Če danes ponovno premislim ta članek, me v njem marsikaj moti, dasi je treba reči, da razvoja dogodkov, kot jih vidim danes, takrat nikakor nisem mogel predvidevati. Moti me predvsem naslednje: Solidarnost s preganjanimi sovražniki sistema je moja etična nuja, ni pa več, če je ta solidarnost institucionalizirana, če jo organizira neka podobna moč, kot je tista, ki ustvarja žrtve. Moj problem je toliko večji, ker v članku med drugim piše tudi tole:

»V krizi vrednot sistema, ki jo povzroča predominacija moči, politizacija aparata države, izstopata po moči dva sklopa institucij, v katerih se politična moč do skrajnosti aktualizira. Ni težko uganiti, da sta to dva »kristala mase«, kot bi ju imenoval Elias Canetti: policija in vojska.« ...

»Pa ko bi bilo samo to: militarizacija sistema kot nujno zlo za zaščito sistema – bi človek še nekako dihal. Vojašnice so vidne, uniforme so vidne, čini so jasno hierarhizirani, vojna in puč sta izjemni in kratki stanji sistema. A tu je še trajno prisotna nevidna moč, ki si je nadela obleko tajnosti in ovadbe. Nevidna, a najmočnejša institucija sistema je predimenzionirana, premočna. Recite mi, katera institucija v državi je najmočnejša, in povem vam, kako se imenuje sistem. Če je to policija, potem je naš sistem policijska država. ... Tajnost je zavratna vrednota, nevidna ima nesluteno moč, lahko je vladati s tajnostjo, s strahom pred ovadbo, a ker je zavratna, razkraja vse druge vrednote; najprej javnost in z njo demokracijo, najbolj pogubna pa je vrednoti svobode.«

(Glej v dokumentu: Aktualni dogodki v luči vrednot)

 

(Tako sem napisal v Ljubljani, 10. junija 1988. Danes bi rekel, da je bil to hiter odziv, celo prehiter.)

 

Težko je povedati, kaj je v teh mislih danes moteče, ker tudi sama podoba nove moči ni tista, ki je moteča po sebi, postala je to naknadno. Ali je bilo to mogoče predvidevati? Najbrž je bilo. Članek je bil naperjen zoper vrednoto moč, ne le neko konkretno, ampak zoper institucionalno militantno moč nasploh. Naslednja aktualizirana vrednota (nosilna in razkrinkujoča vrednota v članku), ki nam je takrat vladala, nas obvladovala, jemala svobodo, je bila vojna tajna. Problem etičnega premisleka se aktualizira takrat, ko konkretni preganjanec J.J. postane vojni minister v novem sistemu, njegov prijatelj in strateg obrambe »četverice« I.B. pa postane policijski minister. In ta novi vojni minister predlaga šestkrat več sredstev za vojsko (vodenje vojne, morijo), kot jo daje novi sistem za kulturo (ohranjanje narodove identitete (za ustvarjalnost, za živost življenja). No, nič hudega boste rekli, tudi to mora nekdo biti. Že res, ni pa lepo, če so to nekdanji preganjanci, ker, množice niso solidarne z močnimi in mogočnimi, pač pa z žrtvami, ker se le z žrtvami identificirajo (poenotijo, postanejo eno v duhu). Kako naj se sedaj poenotijo z njimi? To je le malo preveč groteskno pričakovanje. Nekaj časa lahko traja tudi ta nova institucionalna identifikacija, tudi z uniformiranimi institucionalnimi branilci svobode, a vrnila se bo kot bumerang.* (Ker je bilo to pisano pred vojno agresijo Jugoslavije na našo novo državo, je treba ta stavek popraviti: »Dolgo časa bo trajala ta nova institucionalna identifikacija z uniformiranimi institucionalnimi branilci svobode, njiju slava bo kot slava slovenskega generala Maistra, in večja, a se nam bo vrnila kot bumerang.« Nekaj čudnega, meni nerazumljivega se kasneje dogaja s temi mojimi konkretnimi žrtvami sistema, za katere se posebej zavzamem in jim izrazim solidarnost. Skorajda se razporede v dva ekstrema. Za ene velja, da ko se povzpno na institucionalni hierarhiji, kar samo po sebi ni presenetljivo, ker tako deluje mehanizem socialnih preobratov, pa me vseeno preseneti radikalnost preobrazbe žrtev v tiste, ki bodo poslej morda sami morali žrtvovati. Tako me je že nekaj let po moji solidarnostni podpori Vojislavu Šešlju (ob beograjskem procesu »šestorici« v prvem delu raziskave) presenetil njegov nenadni vzpon na mesto četniškega vojvode. Primerjava za nas ni vzdržna (*danes še posebej ne). Pa tudi Srbom ni, vendar je razlog pri obeh narodih nasproten. Za nas Slovence sta J.J. in I.B. večna narodna junaka, mitološke osebnosti, za Srbe pa V. Š.

Vendar je tu še ena bistvena razlika, ta ne izhaja iz značaja individuuma, ampak iz narave sistema in narodovega značaja. Tako Šešlja neizogibno določa državotvorni »kompleks« velikosrbske države, ki se lahko realizira samo tako, da podredi ostale in preostale balkanske nedržave (republike nekdanje Srboslavije). In tako, da skuša narod Srbov podjarmiti – zasužnjiti narode, ki jim ne prizna identitete, svobode. In tako Janšo in Bavčarja (nasprotno od Šešlja) določa osamosvojitveni »instinkt« slovenske države in samoobrambni boj za narodovo svobodo. Prednost je tako velika, da je ne odtehta niti mitološko junaštvo srbskih domoljubov (lahko rečemo: tudi zloglasnih četnikov, komitov, kot jih opisuje njihov rojak Dimitrije Tucovič) niti številčna moč Srbov, v »drugi Jugoslaviji«, niti njihova premoč v poveljniškem – oficirskem kadru v »JNA«. Izid boja je predvidljiv in z njim saldo mojih junakov. Vendar predvidljivost sega le do neke mere, do mere, ki jo uokvirja vrednotni sistem institucij. Res je ta prediktibilnost ravnanja, določena iz institucionalne vloge, velika, rekel bi presenetljivo velika. A tu je še preostanek, ki je nedoločljiv, nepredvidljiv. Vedno je prisoten, pričujoč, če ga ne upoštevamo, smo slepi in topi zanj, a nas bo presenetil. Recimo tako temu preostanku, da je to individualnost človeka in individualnost naroda, njuno bistvo po sebi, iz sebe zanj.

Za druge pa velja nasprotno, da rehabilitacija zanje nikakor ni mogoča, niti v novem sistemu ne, vsaj dokler so še živi, ne. Tudi novi sistem jih ne more prebaviti, uporabiti, in zato tudi ne rehabilitirati. Ostanejo disidenti, zamolčani in zavrženi individui za vse čase. Niso popularni v narodu svojem, prej so neznani, anonimni. Tudi na nasprotni strani se lahko znajdejo, lahko bi bili celo narodovi izdajalci. A tu je še ena igra, recimo ji igra usode z ljudmi. Ne sprejme jih sistem, ne sprejme jih narod, do njega ne morejo.

Tudi razlog, zakaj so institucionalno neuporabni, je znan. Ostali so dosledni svoji osebni vrednotni orientaciji. Noben sitem tega ne more dopustiti in odpustiti, posebej konvertiti v njem ne.

Nekaj solidarnosti sem takim trdovratnim primerom izrazil že kar v naslednjem članku: Igre sistema (v reviji: Likovne besede, št. 8-9, 1988, Ljubljana, p. 94).

 

Igre sistema;

O sistemu v luči sistemske teorije in malo drugače;

Spoved sistemu

 

(Dve vrsti iger: igre s človekom, z njegovo individualnostjo, igre z narodi, z njihovo svobodo – subjektiviteto – O sistemu v luči sistemske teorije in malo drugače – Spoved sistemu)

 

(Iz člankov bom tudi to pot povzel samo del vsebine, in sicer tisti, ki se po moje nanaša na bistvo procesov sistema).

»Čas bo pokazal svoje bistvo, da pa zgolj ne čakamo, si lahko pomagamo s spominom. Sistem nam pomaga, spomni nas na žrtve v t. i. dachauskih procesih. Štirideset let so mrtvi in živi čakali na rehabilitacijo. Doslej pa so bili znova in znova osumljeni, sumničeni, zaznamovani, trpinčeni. Vsak predhodni poskus rehabilitacije se je izjalovil. Bodimo pozorni na besedo rehabilitacija, ki naj pomeni: vrniti obsojencem ugled, dobro ime, njih čast. Mislim, da jim je bilo treba vrniti njihovo individualnost, treba je bilo nedvoumno izreči njihovo resnico. Rehabilitirati pa je bilo treba sistem: režiserje križanja, neavtonomno sodstvo, tajno policijo, politično avantgardo, skratka celotni sistem, ker je bil sistem integralen, totalitaren. Oprati je treba krivde nas, ki mirno zremo zmote sistema, ki niso zmote, ker so namerne resnice sistema. Naj ponovim: justifikacija je naklepni umor sistema. In če nimamo dovolj vednosti o tem procesu, jih imamo o kakem drugem, za sistem so sistematični. Mi pa tega nočemo videti. Tolažimo se, da gre za neko slučajno zmoto, sodno zmoto, justifikacije so redke in končno je tu rehabilitacija in tedaj si lahko oddahnemo. Kako naj se sistem rehabilitira z enim samim, resda v nebo štrlečim procesom, ko pa je teh justifikacij toliko, da se človeku stemni svetla prihodnost sistema? Človek naj se tolaži; velike krivice so dejstva preteklosti, zadeva zgodovine, in najbolje je, da nanje pozabimo, tega ni več. Samoprevara in laž je tolažba pozabe. Procesi so in bodo, dokler bo sistem zoper človeka, dokler bo razkol med sistemom in človekom, med njim in njegovo vlogo v sistemu tako hudičevo pomemben, odločilen.«

»Sistem se prilagaja po formi represije, a bistva ne menja.«

»Ko bi ne bilo tega dvoma v zakonitost in ustavnost sistema! Vendar ta dvom je tu, prežema nas! V zakonih se dušimo, ustavnih sprememb se sramujemo! Preveč zakonov zanesljivo kaže na nezakonitost, prepogosto popravljanje ustave pa na neustavnost, drzneje rečeno, na nelegitimnost sistema. Zastraševalni »procesi so le vrh ledene gore«, ki se vidi, ostalo se ne vidi in ne ve, ker tako hočemo. Včasih pa mi le ni jasno, kako naj shajam s svojo vednostjo, recimo, vsaj še o treh procesih sistema. Poznam proces Zorana Lenarta, Stojana Sotoška, Ota Vilčnika in tudi njih poznam. In ni mi jasno, kako s to vednostjo shajamo njihovi prijatelji, znanci, nekdanji stanovski kolegi: novinarji, pravniki, profesorji? Morda pa jih sploh več nimajo, tistih nekdanjih prijateljev, znancev, kolegov? Počasi, a zanesljivo deluje sistemska izolacija s procesom zaznamovanih, rečem ji – civilna smrt. Vsak od njih ima svojo zgodbo, vsaka je po svoje zanimiva, srhljiva. Otova traja že sedemnajst let (sedaj že 20 let) in se še kar dogaja in ni ji videti konca, in tudi drugim zgodbam ne. Zakaj je ne povedo, vsak svoje zgodbe o svojem procesu? Saj jih, a mi jih nočemo slišati. In na vsako njihovo izpoved se bo zanesljivo usulo sumničenje, nadaljnje obtoževanje in žalitve in zasramovanje. Tak je železni scenarij procesa. V najboljšem primeru se kdaj obeta ali dogaja uradna obnova procesa, za katero pa tako vedo, da spada v igro sistema. Oni resnični proces, mislim neuradni, pa tako traja, ves čas je tu. Tak je scenarij sistema. Josef K. bi vas vprašal: ali že imate svoj proces?«

»Jaz pa bom raje vprašal: ali ima sistem dovolj analitikov, takih, ki jim zaupa, da bi raziskali to pod-površino ledene gore? Kateri odbor, katera komisija bi lahko pregledala kupe sumljivih sodnih spisov, za katere se na sodniji nekako neuradno ve, da so politični? Uradno to seveda niso. Katera komisija bi lahko pregledala grmadenje čudnih spisov na sodiščih združenega dela? Katera komisija bi lahko pregledala kupe nerazumljivih odločitev disciplinskih komisij v organizacijah združenega dela? Ti kupi kopne hitreje kot vrh ledene gore, ne pridejo vsi na vrh gore.

Razdruževalci združenega dela pa pridno polnijo rezervno armado brezposelnih v sistemu. Človek dobi vtis, da sistem te rehabilitacijske zadeve rešuje bolj eksemplarično, zaradi videza, da ohrani svoje naličje.«

 

Člankov: O sistemu v luči sistemske teorije in malo drugače, in svoje: Spovedi sistemu pa ne bom povzemal. Glej dokumente: Igre sistema, O sistemu v luči sistemske teorije in malo drugače, Spoved sistemu :

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-2dod.htm#igre

 

Iz zgodovine linča:

Nahujskana množica;

Zakon množice ali o pravični sodbi;

Sodba drhali ali izrek sodbe na Gabati

 

Zelo stara je tehnologija procesa, tako stara kot človeštvo samo in le malo se spreminja njeno bistvo, le izrazi so nekoliko drugačni. Različno je le naše videnje. Enkrat jih zremo bolj sociološko, z vidika sistema, drugič bolj prizadeto, človeško, z vidika individuuma. Vendar nobeno teh bistev nas ne zadovolji. Ker tu je še eno bistvo, globlje od osebnega in sociološkega bistva vseh procesov, to sem hotel pokazati v teh treh člankih. Njih bistvo je eno, težko umljivo človekovemu dojemanju, je zunajčasno, je transcendentno! Človekov um ga na trenutke zasluti, potem pa ga zopet pozabi in se pomiri z onim drugim, bolj vsakdanjim videvanjem in razumevanjem drame človeka in sistema ali človeka in institucije. Znanosti pa je nedostopno, če ga hoče po vsej sili analizirati in pojasnjevati, nujno zapade v redukcionizem.

Nepomirljivost človekove bivanjske usode na eni in njegove institucionalne vloge na drugi strani ostane zagonetna, za vse čase ista. Tej večni skrivnosti skušam v Zgodbi o Pilatu priti čim bliže, dešifrirati njeno ezoterično raven. To seveda po ničemer ni znanstveni tekst, eksplikacija je literarna. 

 

 

DOKUMENTI:

 

Aktualni dogodki v luči vrednot

Igre sistema

Iz zgodovine linča

 

 

AKTUALNI DOGODKI V LUČI VREDNOT

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-2dod.htm#aktualni

 

Odboru za obrambo človekovih pravic (vrednot)

 

Vrednota tajnost nam vlada,

vojna tajna nam jemlje svobodo,

zopet in zopet, ta žrtveni obred križanja, linčanja, pljuvanja

človeka, treh ljudi, treh individualnosti.

Ivana, Borštnerja, Janeza Janše, Davida Tasiča;

vse to zaradi Nas,

da bi nas zagrnil oblak strahu,

da bi ohromil našo zavest,

da bi nam onesnažil psiho,

vemo, da smo pravi krivci MI,

to je vse zaradi Nas,

Mistva našega.

 

Če so aretacije Ivana Borštnerja, Janeza Janše, Davida Tasiča zakonite, če so v skladu z veljavno zakonodajo, ustavo, mednarodnimi pakti, našo pravno prakso(?), vse to je nedvomno pomembno.

Kaj pa to pomeni v naši skupinski zavesti, ki tako zakonodajo in njeno uporabo utemeljuje in orientira, je vredno kratkega razmisleka, če so vrednote morda le najgloblje določilnice našega ravnanja in utemeljevanja le tega.

S temi dogodki se sistem legitimira. Prišel je v svojo najnižjo fazo vrednotnega utemeljevanja sebe (sistema). Niže ne more. Lahko se samo izživlja in izživi na tej stopnji degresije vrednotne strukture. Lahko smo pričakovali tak »razvoj« vrednotnega sistema, z vidika sistema je logičen, nujen, neizbežen. Od tu naprej je šele možno prevrednotenje vrednot sistema, od tu naprej je mogoča katarza; prej bi bila nemogoča ali vsaj neprepričljiva.

Če na kratko orišem značilnost vrednotne strukture sistema, bo to strahotna poenostavitev, vendar jo bom tvegal. Zgodovinsko, odkar pomni človek, so dominirali trije načini vrednotnega utemeljevanja sistema: religijski, politični, ekonomski. Tri propoagande so parale našo zavest, dominirale v zavesti sistemskega človeka. Lahko bi tudi rekli nekoliko ilustrativneje, trije načini vrednotne utemeljitve sistema so onesnaževali našo zavest in ji dajali osnovni družbeni smisel bivanja, to je ves tisti del nas, ki ga zajema in obvladuje institucionalizacija tako družbenega kot individualnega bitja, nas.

Danes je za naš sistem značilno preveliko prevladovanje (predominacija) ene same vrednote, ta vrednota je moč, je vrednota, ki utemeljuje sicer vsak političen podsistem; po njej, to je po moči strukturira institucije sistema, vse do individualnih vlog konkretnih posameznikov. Vendar ta vrednota je v našem sistemu tako predominantna, da je naša zavest skrajno spolitizirana, politika dominira z njo v vseh sferah družbenih dejavnosti. Nedvomno posveča največjo pozornost ekonomskemu podsistemu, s svojim vrednotnim utemeljevanjem ga dobesedno duši, onemogoča mu avtonomno vrednotno utemeljitev in z njo normalno delovanje, kaj šele razvoj ali ekspanzijo ekonomike v sistemu. Ko je politika premočna, je sistem totalen ali totalitaren in to je tako, ker je vrednota moči (politične moči) predominantna v naši zavesti. Ta moč obvladuje vse, ne le ekonomske odnose, marveč enako naše šolstvo, znanost, kulturo, vse tja do zabave in intime. Ker ta moč obvladuje vse, je integralna; znanstvena in kulturna ustvarjalnost sta v njeni senci, njena dekoracija, ker se ne moreta utemeljiti na svojih lastnih vrednotah, sta do skrajnosti spolitizirani, ohromljeni do te mere, da sta za sistem kot celoto nefunkcionalni, breme sistemu, kvečjemu njegova neproduktivna nuja, a predvsem manevrski prostor politike, njene nemočne moči. Kriza sistema je v luči vrednot razpad vrednotnega sistema, je razvrednotenje vrednot nepolitičnih dejavnosti (danes se že kar neverjetno sliši, da so kakšne dejavnosti sistema, kot na primer našteti kultura in znanost, v svojem bistvu apolitične).

Sistem kot celoto je prežela politizacija, sistm je prežet z obsesijo moči, obsesijo obvladovanja sistemskega človeka. Ker pa človek ni zgolj sistemski človek in ker sistemski človek ni zgolj politični človek, se sistem na taki vrednotni utemeljitvi zruši sam vase, razpade. Legitimnost njegove vrednotne utemeljitve je vprašljiva, neprepričljiva, politična propaganda zgublja svojo prepričevalno moč, nič več nas ne prepriča, tako neprepričljiva propaganda je smešna, a tako nemočna moč je nevarna. Arhaizira se, seže po svojih zadnjih sredstvih. Regulacija, obvladovanje in vrednotno utemeljevanje sistema je v agoniji, kratko rečeno, sistem je vrednotno nelegitimen, vrednotno neutemeljen.

Lahko bi rekli, da je to izvajanje presplošno in nima nobene neposredne zveze z aktualnimi dogodki, vendar zveza je toliko bolj razvidna, kolikor temeljiteje osvetlimo strukturo celotnega vrednotnega sistema, znotraj njega pa strukturo vrednot političnega podsistema, zatorej le na kratko:

V krizi vrednot sistema, ki jo povzroča predominacija moči, politizacija aparata države, izstopata po moči dva sklopa institucij, v katerih se politična moč do skrajnosti aktualizira. Ni težko uganiti, da sta to dva »kristala mase«, kot bi ju imenoval Elias Canetti: policija in vojska. To institucionalno dogajanje pa je zopet samo posledica predhodnih sprememb v strukturi naše zavesti, v načinu vrednotne utemeljitve sistema, ali v degresiji vrednotnega utemeljevanja, ali arhaizaciji legitimitete sistema, poljubno rečeno, v stanju zavesti, ko moč nadene svojo najbolj grobo obleko sile, nasilja. Vrednota armade je moč v posebni obleki, je militantna moč, je najbolj groba sila, ki zmaguje ali pa je poražena v najtežjih trenutkih sistema: v boju, v vojni, v revoluciji, v ekstremni krizi sistema. Sistem je v tem zrenju ogrozil sebe že, ko je generiral pogoje za aktualizacijo vrednot armade za celotno družbo, jih vsilil s silo, grožnjo orožja, prezirom svobode in konec koncev življenja človeka-individuuma. Generali vedno sanjajo o vojni, o pučih, o vojaških udarih, prevratih, samo v izjemnih, izrednih razmerah pa lahko izkažejo svojo moč, njen smisel, smisel svoje organiziranosti – institucionalizacije.

»V naši civilizaciji je pač tako, da moramo pobiti čim več ljudi; mi vodimo vojne, da bi govorili o miru, vrednoto mir imamo za to, da jo deklariramo. Deklarirane vrednote pa ne veljajo človeku, ki ga spoštujemo, so samo za naivneže. Za močne in mogočne je vojna nepogrešljiva ekspresija njihove moči. Moč in vojna sta hierarhom več kot vse drugo. Star propagandni trik je govoriti in propagirati lepoto vojne, njeno romantiko, romantiko vojaštva, njegovo poslanstvo v obrambi svobode, neodvisnosti. Z grozotami vojne, omejenostjo vojaštva, neobvladljivim nasiljem se pač ne da mobilizirati. vojske.«

»Neupravičeno je strašenje množic in mas z vladavino kaosa in medsebojnim izničenje, če bi armadi, temu kristalu mas, ne dopustili, da zasije, če bi dopustili svobodo v vrednotni opredelitvi posamezniku. Tega noben sistem iskreno in resnično ni dopustil. Lahko računamo samo nase, na naš jaz in naše Mi, obrnemo se tja, kamor močni sistemi ne morejo.«

»Razvoja sistema nikakor ni mogoče zadovoljivo planirati, tudi ko ga planiramo kot nepretrgano (čeprav pojemajočo rast), bo socialni sistem na neki točki razvoja stagniral in nekoč zatonil, tega pa sistemski človek ne more in ne sme vedeti, kako bi sicer razlagal, da noben sistem ne planira nerazvoja, neurejenosti vsaj za neko obdobje, ki je že vidno in neizogibno. Ker preden se je to dogodilo (kar danes imenujemo kriza), je razpadel vrednostni sistem, kajti svoboda je neulovljiva, ne da se je ne podariti ne objaviti, obelodaniti, sploh pa ne utesniti v sistem.«

Ko vojaški podsistem ali vojaški aparat ali vojaški stroj aktualizira svojo silo in moč na celotni sistem, od rojstva do groba, ali od vrtcev do upokojencev, se razteza ena sama vizija vojašnice, splošne vseljudske obrambe in samozaščite.

Pa ko bi bilo samo to: militarizacija sistema, kot nujno zlo za zaščito sistema, bi človek še nekako dihal. Vojašnice so vidne, uniforme so vidne, čini so jasno hierarhizirani, vojna in puč sta izjemni in kratki stanji sistema. A tu je še trajno prisotna nevidna moč, ki si je nadela obleko tajnosti in ovadbe. Nevidna, a najmočnejša institucija sistema je predimenzionirana, premočna. Recite mi, katera institucija v državi je najmočnejša, in povem vam, kako se imenuje sistem. Če je to policija, potem je naš sistem policijska država. Če naša država ni policijska, potem se nam samo zdi, da je neka močna institucija v deželi, ki je prežela celoten sistem, kadrovsko obvladuje vse ali vsaj najpomembnejše institucije države. In potem se nam samo zdi, da venomer visi nad nami meč ovadbe in kar je še slabše, da občasno slutimo (če je senzibilnost le količkaj razvita), da se tudi nas boje soljudje, sodržavljani, kajti vsakdo je možni obveščevalec. Tajnost je zavratna vrednota, nevidna ima nesluteno moč, lahko je vladati s tajnostjo, s strahom pred ovadbo, a ker je zavratna, razkraja vse druge vrednote; najprej javnost in z njo demokracijo, najbolj pogubna pa je vrednoti svobode.

 

Danes bi rekel k aktualnim dogodkom tole:

 

Res je, da nas je zajel val zastraševanja, strah pred silo,

nasiljem v svoji najtemnejši podobi;

res je, da to za sistem ni nič novega;

vendar nekaj je danes bistveno drugače.

 

Mi smo že vonjali vonj pomladi, mi smo že okusili slast

svobode govora in izražanje misli.

Boste še zmogli zadušiti ta krik?

Ali veste, kakšna bo krvava žetev?

 

Mi vemo, da so žrtve posvečene Nam.

Žrtvovani so za naše zastraševanje, obvladovanje Nas.

Žrtvam in nam je izkazana čast;

Nekdo na oblasti se boji neizmerno, skrajno je zastrašen sam.

 

Ta nekdo je lahko vsakdo, ker opravlja neko pomembno vlogo

(visoko po hierarhiji moči) za sistem.

To je torej brezosebno, sistem je brezoseben, je struktura

človekovih vlog, institucij, dejavnosti sistema.

 

Vrednote sistema niso osebne, ne prizadenejo človeka osebno,

le njegovo vlogo, njeno utemeljenost, njen smisel v sistemu.

Kaj pa je osebno – človeško?

 

Osebno – človeško pa je nekoliko drugače:

bolj rahločutno, bolj neoprijemljivo, neopredeljivo;

je živo občuteno, čustvujoče;

saj se do sedaj občečloveških vrednot sploh še nismo dotaknili.

 

Silite nas, da razmišljamo o sistemskih vrednotah, tako,

da nam je o onih drugih občečloveških vedno težje govoriti,

kot da se jih sramujemo, kot da jih ne občutimo več.

 

Vendar le občečloveške vrednote so neposredna dejstva

človekove zavesti, zaznava in doživlja jih neposredno,

nobena propaganda mu jih ne more posredovati, vsiliti.

Žive so in spontano oživljajo in nobena represija jih

ne more streti s silo in najbolj grobo močjo.

 

Zato vas vprašujem, rablje:

Kaj ste storili z našim občutenjem svobode Nas?

Kaj ste storili z našim dojetjem resnice o Nas?

Kaj ste storili z našo ljubeznijo Nam?

 

To je individualno, boste rekli; gotovo je,

vendar naš MI je tudi zaznavna duhovnost MIstva.

Zato vam pravim, storili ste to:

da visi v zraku oblak obnovljenega sovraštva,

oholost laži se šopiri med nami,

strah za svobodo nam poosebljajo tri žrtve.

 

To si odgovorite: reševalci krize sistema sami.

Če imate še žive občečloveške vrednote v sebi,

boste to neposredno zaznali, le malo ste se odvadili te neposredne

čutnosti in neposredne zaznave vrednot.

 

Tega ne bo mogel opisati na shematski način, kot poprej

vrednote sistema, zato vam raje povem nekaj o občih vrednotah

z Zgodbo o Pilatu (iz moje knjige o treh vrednotah:

resnici, svobodi, ljubezni in njihovem transcendiranju ali

Janezovo razodetje, prejšnji citati pa so iz Traktata o

svobodi ali študije Vrednostni sistem institucionalne strukture).

 

Moja želja je le, da bi Zgodbo o Pilatu ne stlačili v razdelek:

nostalgija po času, ko je bila predominantna religijska propaganda,

ampak kot izraz solidarnosti, sočustvovanja z:

Ivanom Borštnerjem, Janezom Janšo, Davidom Tasičem in jim ga,

ko bo mogoče, posredujete.

 

 

Odlomek iz dokumenta:

Spoved sistemu

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-2dod.htm#igre

 

...

Naš sistem je politični sistem: nekdo se je polastil sistema, polastil se je nas, neprestano se nas polašča. V vsaki instituciji, v vsaki naši vlogi je to očitno. Tudi normativno je to izraženo kot samoupravna razlastitev samoutemeljevanja sebe. Da smo to storili sami s seboj, štejem za razčiščeno in neproblematično. Problematično pa je, kako naj sedaj vzamemo nazaj to, kar smo si sami odtujili. Vsaj dopustili smo politizacijo sebe po politiki. »Človek je naše največje bogastvo«, je meni najljubša parola. A kako je z njo, če jo kdo izreče, ki je ne bi smel izreči? Naj navedem kot svarilo, kako jo je mogoče napačno razumeti, kot sem jo sam razumel.

 

Približno takole:

 

Sistem se je polastil človeka, vloga osebe. Sistema se je polastila politika. Politiko si je prisvojila stranka, za njo pa so še bolj nevidne tajne službe in združbe. Vendar tako ni mogoče videti, kaj se dogaja s človekom, našim največjim bogastvom. Že preblisk dnevnih problemov, s katerimi se ubadamo, ali pa prelet dnevnega zapisa časa nam odgovori na to vprašanje. V časopisju so jasno izraženi vsi aktualni problemi naših institucionalnih sprememb. V ospredju je človek in ko to ni, ni le zato, ker je to samo po sebi umevno. Dovolj je dvoumnosti, sprenevedanja; čutim da še vedno mislim narobe. Naj bodo izražena stališa o naših problemih primer, kako si sporočil medijev ne bi smeli razlagati. Ni vprašljivo, kam nas lahko pripelje razvada, če si vsak razlaga po svoje, od ustave do mere za človeka?

 

 

 

IZ ZGODOVINE LINČA

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/3-2dod.htm#iz_zgodovine

 

Prispevek o »nahujskani množici« sem v začetku leta 1985 poslal Odboru za obrambo svobode misli in izražanje, preds. Srpskog filozofskog društva Kosti Čavoškemu. Takrat smo bili podobnih misli glede nahujskane množice. Do danes, ko je preteklo le nekaj let, se je pri nas marsikaj spremenilo. Predvsem so postali linči individuumov in narodov nacionalna jed prve vrste. Bojim se, da nismo več tako podobnih misli, ko nam linč narodov para zavest. Zato danes ponovno posvečam (ponujam v premislek) tri zgodbe iz zgodovine linča tako Kosti kot Odboru.

 

1. NAHUJSKANA MNOŽICA

Ko prideš v položaj, ko ti lastna skušnja zbudi potrebo po solidarnosti, ta položaj pa je pri vseh zelo zelo podoben, neka sila te potiska vanj, neki lajež, neko linčanje, neko križanje visi nad teboj, ko prideš v ta položaj, te postane skoraj sram, da si bil zgolj formalno solidaren do tistih, ki so bolj lajani, bolj linčani, bolj križani, sedaj veš, da solidarnost je.

A kdo bi uradnike prepričal, da solidarnost ni lojalnost, da je solidarnost sila, da je tvorna človeška vrednota, ki jo prav oni sami konsolidirajo?

(Uradniki so na položaju, niso v položaju in bistvo jim je nedostopno.)

Ko je množica nahujskana, imamo vedno opravka z nekim laježem, nato linčanje, križanje. Ji bo to prineslo sprostitev? Jo bo to povzdignilo v posvečeno, svečano množico?

 

Nahujskana množica, masa, drhal?

Kaj pravi o tem Elias Canetti:

»Nahujskana množica se tvori s fenomenom hitro ostvarljivega cilja. Ta cilj je znan in točno določen. Razen tega je blizu. Njen cilj je ubijanje in ona ve, koga hoče ubiti. Na ta cilj se vrže z neprekosljivo odločnostjo, nihče je ne more prevariti. Zadošča objaviti cilj, zadošča razširiti sporočilo (vest), koga je treba ubiti in že se formira množica. Osredotočenje na ubijanje ima poseben značaj, a po svoji intenziteti je nekaj najmočnejšega, kar obstaja. Vsi žele sodelovati, vsi udarjajo...

Pomemben razlog hitri rasti množice je nenevarnost podviga. Ta je nenevaren, ker je premoč množice ogromna. Žrtev ji ne more ničesar. Ona beži ali je zvezana...

Nikomur se ni treba bati sankcij zaradi njene smrti. Dovoljen uboj sedaj nadomešča vse uboje, ki bi si jih človek moral ukrasti, zaradi katerih bi se moral bati strogih kazni, ko bi jih storil ...

Govora je o tako lahkem podvigu, ki se odvija tako hitro, da mora človek pohiteti, da bo prišel še pravočasno. Naglica, vznemirjenje in gotovost take množice imajo v sebi nekaj grozljivega. To je vznemirjenje slepcev, ki so najbolj slepi takrat, ko se jim naenkrat zdi, da vidijo. Množica hiti v snidenje z žrtvijo in k ugonobitvi, da se bo naenkrat rešila smrti vseh svojih pripadnikov. A takrat se ji v resnici zgodi nekaj, kar je povsem nasprotno. Zahvaljujoč ugonobitvi, a šele po njej, množica občuti večjo grožnjo smrti, kot kdaj koli poprej. Tedaj razpade, se razide v neki vrsti bega. Bolj ko je bila žrtev vzvišena, večji je bil njen strah. Obdrži pa se lahko le, če hitro sledi vrsta takih dogodkov.

Nahujskana množica je zelo stara, njene korenine najdemo v prvinskem dinamizmu poenotenja (zlitja) ljudi – v lovski hajki

To je eden najlepših opisov nahujskane množice. Lepše bi našli samo v leposlovju, vendar bi ti ne bili tako sistematični. A preden komentiramo večno aktualnost človekovega divjaštva, bomo vprašali istega avtorja, ki pravi o moderni hajki. Pomembno je, da povemo, da to pravi v istem poglavju.

»Nahujskana množica, ki dobi svojo žrtev, razpade izredno hitro. To dejstvo je dobro znano ogroženim oblastnikom. Ti navržejo množici neko žrtev, da bi preprečili njeno rast. V ta namen so zapovedane mnoge politične ugonobitve. Po drugi strani pa se vodje radikalnih partij sploh ne zavedajo, da z dosego svojega cilja, javne ugonobitve nekega nevarnega sovražnika bolj škodijo sebi kot nasprotnikom. Lahko se zgodi, da se po taki eksekuciji (izvršbi) množica razbeži in da nikoli več ne doseže svoje stare moči...

Zgražanje nad skupinskim ubijanjem je novejšega datuma. Tudi danes vsi sodelujemo v javnih ugonobitvah, preko časopisov. Samo, da je to sodelovanje, enako kot vsa druga sodelovanja, mnogo udobnejše. Človek mirno sedi doma in se, soočen s sto podrobnostmi, lahko posveti tistim, ki ga posebej vznemirjajo. Človek se strinja (odobrava početje) potem, ko je vse končano, a užitek mu ni pokvarjen niti z najmanjšim občutkom krivde. Za nič ni odgovoren, ne za obsodbo, ne za priče, ne za njihovo pričevanje, niti za časopis (mas medij), ki je objavil to sporočilo. No, danes ve človek o tem več kot nekoč, ko je moral hoditi ure in stati, da ni na koncu videl zelo malo. V bralcih časopisov se je ohranila nahujskana množica, ki je tu, a v blažji formi, zaradi svoje distance do dogodkov (ki se resnično dogajajo) še bolj neodgovorna in celo, lahko bi rekli, nahujskana množica v svoji najbolj pokvarjeni in istočasno najbolj obstojni formi bivanja. Niti zbirati se ji ni treba, pa zato ne razpade, a za njeno preobrazbo jamči vsakodnevno izhajanje časopisov.«

Vsak komentar, ki ne bi bil nadaljnja hvalnica avtorju za njegovo lucidnost, bi rahlo deplasiran, tvegati ga vseeno moram, a da tveganje ne bo preveliko, bom v duhu še vedno ostal pri avtorju.

Ker posebno pozornost posvečam množičnim medijem in množični propagandi, ker je to tako rekoč moja domača naloga, bi se ji moral temeljito posvetiti, vendar odločil sem se drugače, bom kratek.

Zgražanje nad skupinskim laježem, nato linčanje, križanje, nam ne zadošča več. Danes vemo, kaj je krvava žetev. Danes vemo, da sodelujemo v javnih ugonobitvah preko množičnih medijev. V nas se je naselil nemir. Medij je kot kača in mi smo kot miš. Hipnotibilna moč je za nas ponižujoča, ker vemo, da je vse to zaradi nas. V naslanjaču nam je preveč udobno. Preveč prostora je med primeri. Prepočasi si slede opisi časa. Zato vemo, da smo krivi. Krivi smo za proces, za obsodbo človeka, za priče, za kronske priče, celo za to, da so kronske priče, za vsako njihovo izjavo, za medij, ki mu dopuščamo, da nas hipnotizira.

Moje občudovanje pa v tem primeru velja žrtvam. Linčani človek je ta, ki vse to ve, ve, kdo je s prstom pokazal nanj, je ta, ki ne dopušča našega očiščenja.

 

Mi nikoli ne bomo svečana posvečena drhal.

 

 

 

Odlomek iz dokumenta:

 

Zakon množice ali o pravični sodbi,

Sodba drhali ali izrek sodbe na Gabati

 

...

8.1 On pa, ki je danes izzival usodo, ko je odmaknil

ščit svoj, sebe,

gre zdaj, da bil bi sam z Bogom, na Oljsko goro.

2 Zjutraj se vrne v tempelj,

in ljudstvo se zbere, sede k njemu,

in se uči.

3 Tedaj pa; nekam zmagoslavno,

skoraj svečano, a prikrito sovražno

farizeji in pismarji pripeljejo k njemu

ženo, v prešuštvu zasačeno;

v sredo množice jo postavijo,

in reko mu:

 

8.4 Učenik, ta žena je ravnokar v prešuštvu zasačena,

5 vemo, kaj Mojzes pravi! Kaj praviš ti?

6 On pa se skloni in piše s prstom po tleh.

7 Ko pa zopet vprašajo, zravna se in jim reče:

Kdor je med vami brez greha,

naj prvi vrže kamen nanjo.

...

 

 

Povzeto po moji interpretaciji Janezovega evangelija, iz knjige: Janezovo razodetje ali O treh vrednotah. Glejte tudi Janezov evangelij, prevod po grškem izvirniku, v Ljubljani 1931.

Podčrtavanja, opombe v oklepajih in napake v prevodu so po krivdi R.Š.

 

 

 

P.S.

 

Ko sem pričujoči prispevek ponovno prebral – resda malo pozno, revija je bila že natisnjena – sem se odločil, da ga moram vendarle popraviti: izpustiti odvečna ponavljanja in pa tista, ki so nastala v naglici pred tiskom. S temi popravki prispevek vsebinsko ni spremenjen!

 

Odločilno pa je bilo nekaj drugega, ugotovil sem, da je ta moj prispevek brezdušen, da mu nekaj bistvenega manjka:

 

Posvečen slovenskemu politiku, ki ga spoštujem

Janezu Janši

 

 

V Ljubljani, 20. septembra 2014

 

 

 

 

 

 

 

Objave v tisku: revijah in knjigi

Aktualni dogodki v luči vrednot, članek, revija: Dialogi, št.10-11, 1988, Maribor, p.112-114, /avtor/

Igre sistema, članek, revija:Likovne besede, št.8-9, 1988, Ljubljana, p.94-101, /avtor/

Iz zgodovine linča, članek, revija: Dialogi, št.5-6, 1989, Maribor, p.89-97 /avtor/

Rajko Šuštaršič, Igre sistema, O sistemu v luči sistemske teorije in malo drugače, Spoved sistemu, Revija SRP, 9/10, 113

Rajko Šuštaršič, Iz zgodovine linča, Revija SRP, 15/16, 11

Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Založba LUMI, 1992, Ljubljana

tudi el. knjiga: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/pogum7i.htm

 

 

 

english