Lives Journal 9

Rajko Shushtarshich

 

VREDNOTE SOCIALNE STRATIFIKACIJE V ZHIVALSKI FARMI?

 

 

Zdaj bom ilustriral neizogibnost ali zgodovinsko dolochenost ali usojenost vrednotnega sistema socialnega razlikovanja (segregacije) na nashem planetu na najkrajshi mogochi nachin. Je tako enostaven, da bi ga razumeli she pariji, che bi jim le povedali, da to ni pravljica, da je Zhivalska farma le primera ali prispodoba usode obchechloveshkega socialnega razlikovanja – stratifikacije, ali vrednotnega sistema socialne stratifikacije.

 

Na Zhivalski farmi se je pravzaprav vse skupaj zachelo z Majorjevimi sanjami:

»Major, nagrajeni beli merjasec na Grashchinski farmi, je pred svojo smrtjo sanjal nekaj chudnega«, pravzaprav je sanjal utopijo. Lahko bi tudi rekli, da je sanjal tri osnovne institucionalne vrednote sistemov: »svobodo«, »bratstvo«, »enakost«. Nas pa bo v tem prispevku zanimala le slednja:

Res, da so o tem govorili zhe davno, spominjal se je ... vendar je bilo pozabljeno. In sanje se doslej niso nikoli uresnichile.

Ker je bilo zhe dolgo zhivljenje za njim in ko je toliko polezhaval v svojem svinjaku, je imel dovolj chasa za razmishljanje, da je spoznal bistvo zhivljenja na tej zemlji – bolje kot katerakoli zhivecha zhival:

 

Nobena zhival v Angliji ni svobodna.

Zhivljenje zhivali je beda in suzhnost.

Taka je chista resnica!

Toda – ali zhe po naravi

mora biti tako?

 

Njegov odgovor je bil jasen, zgoshchen:

»Tukaj – tovarishice in tovarishi – je odgovor na vse vashe probleme. Izrazimo ga lahko z eno samo besedo – Chlovek! Chlovek je edini resnichni sovrazhnik, ki ga imamo! Odstranite chloveka in odstranili boste temeljni vzrok lakote in garanja za vse vechne chase!« (Deshifrirano to pomeni temeljni vzrok: bede in suzhnosti in socialne segregacije.)

 

»Tovarishi in tovarishice, moj poziv je upor!«

»Upor bi se lahko zgodil zhe chez teden ali pa chez sto let«, vendar bil je zgodovinska nujnost.

 

Po uspeshno izvedeni revoluciji na Zhivalski farmi – ki je tu ne bom opisoval, ker jo pri nas she vedno znamo in poznamo vech ali manj na pamet iz lastnega izkustva – je Debelinko, “ki je bil pri pisanju najboljshi” – bil je pisar oz. ideolog, po hierarhiji takoj za Napoleonom, in v revoluciji se je najbolj izkazal – najprej prechrtal napis:

 

»GRASHCHINSKA FARMA«

 

in z velikimi chrkami napisal:

 

»ZHIVALSKA FARMA«

 

Naj omenim she za nasho temo poglavitno 7. zapoved (danes bi rekli tudi slogan PP – politichne propagande, she malo poprej pa apel AP – agitpropa):

 

»7. VSE ZHIVALI SO SOCIALNO ENAKE (ENAKOPRAVNE)«

Sledilo je dramatichno obdobje obnove in napredka na farmi – oz. pozhrtvovalne izgradnje in razvoja, ki ju spet iz zhe omenjenega razloga ne bom opisoval. Bolj ko se je farma razvijala, manj so bile uporabne zapovedi, bolj so bili uporabni praktichni apeli kot npr. Boksachev: »She bolj bom delal!«

In za konec pravljice je preostala le she ena Zapoved. Glasila se je:

 

»VSE ZHIVALI SO ENAKOPRAVNE,

TODA NEKATERE ZHIVALI SO ENAKOPRAVNEJSHE OD DRUGIH.«

 

Natanchnejshi pomen istega apela bi bil:

»VSE ZHIVALI SO SOCIALNO ENAKE,

TODA NEKATERE ZHIVALI SO BOLJ ENAKE OD DRUGIH.«

 

Chisto na koncu pa je imel Napoleon eno samo pripombo na Pilkingtonov odlichni in prijateljski sosedski govor. Gospod Pilkington je farmo namrech neprestano imenoval »Zhivalska farma«. Seveda – saj ni mogel vedeti, kajti On – Napoleon zdajle prvich naznanja – da odpravlja ime »Zhivalska farma«. Od zdaj naprej se bo farma imenovala »Grashchinska farma«, kar je, kakor mu je znano, edino pravilno in izvirno ime.

»Gospodje,« je zakljuchil Napoleon, »nazdravil bom prav tako kot prej, a v drugachni obliki. Napolnite si chashe do roba! Gospodje:

 

»NAJ ZHIVI GRASHCHINSKA FARMA!«

 

Spet je sledilo prisrchno nazdravljanje in trkanje s kozarci in vsi so do dna izpraznili chashe. Zhivalim pa, ki so od zunaj strmele v ta prizor, se je zdelo, da se dogaja nekaj chudnega. Nekaj je bilo, kar je spreminjalo prashichem obraze. Detelja (vprezhna kobila) je z meglenimi ochmi pogledovala zdaj ta, zdaj oni obraz. Nekateri med njimi so imeli pet podbradkov, nekateri shtiri, spet drugi tri. A kaj je bilo tisto, kar se je zdelo, da se razkraja in spreminja? Ko je bilo konec aplavza in je druzhba spet vzela v roke karte in nadaljevala z igro, ki je bila prej prekinjena – so se zhivali tiho splazile proch.

A niso se she oddaljile niti za deset metrov, ko so nenadoma obstale. V hishi je nastal vik in krik. Stekle so nazaj in spet pogledale skozi okno. Res, tu je izbruhnil hud prepir. Krichali so, tolkli s pestmi po mizi, sumljivo pogledovali drug drugega, besno nekaj zanikovali. Pokazalo se je, da je zmeda nastala, ker sta oba – Napoleon in Pilkington – hkrati igrala na isto kraljico.

Dvanajst glasov je besno tulilo in vsi so bili enaki. Zdaj je bilo jasno, kaj se je zgodilo s prashichjimi obrazi. Zhivali zunaj so obrachale svoje poglede od prashicha do chloveka in chloveka do prashicha in spet od prashicha do chloveka; a zhe je bilo nemogoche povedati, who is who (kdo je kdo).

Tako je bilo to v Zhivalski farmi po revoluciji zhivali in tako v socializmu po revoluciji ljudi “revolucionarjev – avantgarde”, zdaj pa smo na tisti tochki razvoja ali napredka, kakor hochete, ko po 50 letih od ekspropriacije ekspropriatorjev velja za sveto dolzhnost vrachanje lastnine nekdanjim razlashchencem, skratka, poravnava socialnih krivic nekdanjim lastnikom, vendar le toliko in tako, da ne povzrochamo novih (novim lastnikom)!

Lahko bi tudi rekli, da je zdaj prishel chas deekspropriacije ekspropriatorjev ali vrnitev lastnine razlashchevalcem in predvsem polashchanje (lastninjenje) “novih” – in starih – polashchevalcev.

En sam pomen od mnogoterih pomenov zakljuchka te silno pouchne pravljice za ljudi in chloveshtvo pa bom vseeno izpostavil, namrech ne bi rad, da bi ga kdo spregledal:

Orwellove zhivali gledajo skozi okno ljudi in prashiche in ne vidijo razlike: »Saj so isti«!

 

SOCIALNA ENAKOST (ENAKOPRAVNOST) TOREJ NI BILA MOGOCHA,

ISTOST JE BILA MOCHNEJSHA OD NJIH.

 

Lahko bi rekli tudi drugache: socialna enakost, enakopravnost je bila mogocha samo med Njimi (elito, avantgardo, zgornjo strato), lahko bi rekli celo istost – ki jo generira determinizem socialnih vlog. Ker che zanemarimo shtevilo njihovih podbradkov (statusnih simbolov), jih je tezhko lochiti med seboj; za ostale ljudi “nizhjih strat” in “nizhje” zhivali pa tako velja socialno razlikovanje ali stratifikacija.

V bistvu pomenita socialna enakost in socialno razlikovanje isto. Individui naj bi se razlikovali med seboj po stratah, znotraj njih pa naj bi se kar se da poistili (izenachevali). Redukcionizem individualnosti je tako izveden na she obvladljivo socialno mero. Tako naj bi bila zadovoljena potreba individuumov po razlikovanju in potreba sistemov po socialni tipizaciji.

Vrednote svoboda, bratstvo in enakost, ki jih je sanjal Major, so bile ali pa so shele postale socialne (institucionalne) vrednote in konec zgodbe je zgodovinsko dolochen, ker scenarij institucionalnih vrednot ne pozna izjem, dopushcha samo vechje ali manjshe zavlachevanje ter tu in tam dolochene omejitve, inachice istega, odvisne od nacionalnih in nekaterih drugih drzhavljanskih posebnosti.

 

___________

George Orwell: Zhivalska farma (Pravljica), Ljubljana 1982

 

 

 

VREDNOT NI MOGOCHE DEFINIRATI!

 

Vrednote so kot pesem, so kot glasba, ali pa so groza zla ali pa prazne besede, izpraznjene pomena, da jim she lazh ni vredno rechi. Tudi che so na povrshini nashe zavesti, je v njih neka moch, ki nas obvladuje in usmerja, ker smo shibka bitja, ki se redko soochajo sama s seboj, in smo vechinoma prepushcheni drugim, med njimi pa tistim, ki vedo, kaj hochejo – inzhenirjem chloveshkih dush.

Simboli, ki oznachujejo vrednote, so polipomenski, so tista vrsta simbolov, ki jim najtezhe fiksiramo pomen, che pa to delamo, jim delamo silo. Simboli, ki oznachujejo vrednote, so le priblizhni simbolni oznachevalci neposrednih stanj in smeri zavesti. Che ne zhelimo ostati na povrshini, potem se moramo vanje poglobiti do tistih stanj, ko jih ne moremo vech enoznachno, banalno izraziti. Mislim, da ni bolj skrivnostnih simbolov, kot so ti, ki oznachujejo vrednote. Zato pa ni vechjih nesporazumov, kot so, ko se sporazumevamo o vrednotah, in ni vechjih manipulacij, kot so takrat, ko manipuliramo z njimi.

Vrednote chlovek potrebuje, da bi orientiral in utemeljil smisel svojega bivanja.

Vrednote potrebuje organizacija, sistem institucionalne hierarhije, da bi bila bolj uchinkovita, da opravichi svoj obstoj in ekspanzijo. Z vrednotami se vlada ljudem. In ker se mi zdi, da je tu neko veliko nesorazmerje, da je vendarle ogrozhen chlovek in ne sistem, se mi zdi vredno razjasnjevati vrednote za chloveka, tega ne nepomembnega posameznika, in ne za mogochni sistem: ta ima svoje izvedence. Vrednot namrech ni mogoche preuchevati, ne da bi bil vrednotno opredeljen.

Soochanje individualne vrednotne orientacije in socialno veljavne vrednotne orientacije ni le internalizacija vrednot, ni le socializacija posameznika, njegova vkljuchitev v sistem, marvech veliko bolj pomembno dogajanje: za posameznika je, tako lahko rechemo, usodno. Mogochni socialno veljavni vrednotni sistemi dobesedno vsrkajo posameznika, preprichajo ga in venomer preprichujejo, da je njegovo bistvo druzhbeno bistvo, ki se realizira le z njegovo vkljuchitvijo v socialne sisteme. Tega ni mogoche zanikati, saj sicer socialni sistemi sploh ne bi mogli obstajati; vendar je tu neka malenkost, neka diferenca specifica. Individuum je svoboden in ima eno samo resno nalogo v svojem zhivljenju, in ta je: realizirati mora samega sebe, svojo vrednotno orientacijo, uresnichiti mora svojski vrednotni sistem. V trenutkih dvoma, ki izrazha to njegovo razdvojenost, se zhrtvuje za obche dobro – ali pa je preprichan o njem – zaradi tega velikega nesorazmerja v korist druzhbenega bistva, v korist mochnega sistema. Zhrtvuje pa svojo svobodo: organizaciji, instituciji, sistemu. Tako dela vechina in tako delamo vechinoma zaradi tega velikega nesorazmerja in socialni vrednotni sistemi so neverjetno stabilni in togi in se le pochasi spreminjajo. S svojo zastrashujocho mogochnostjo nevtralizirajo variacije individualne spontanitete. Tu sem jaz in tu so drugi, ki jih je mnogo, stotine, tisochi, milijoni drugih; tu sem jaz in tam je institucija nashega delnega mi. Biti lojalen pomeni reshiti se dvoma, prenesti odgovornost na druge, to je na vas, zatechi se v varno zavetje institucionalizacije, njene ureditve vrednot.

Vendar je na koncu chlovek vendarle sam, ko ne potrebuje vech drugih in ko drugi njega ne potrebujejo vech. So izjeme, ko potrebujemo njegova dela, njegovo zapushchino, nekdanjo slavo in moch; to da, vendar to ni on, je le njegova podoba, njegov simbol.

Seveda ni to edina vrednotna opredelitev v raziskovanju vrednot, ki je osebna; v njihovem raziskovanju se namrech neprestano srechujemo z osebno vrednotno opredelitvijo. Ena pa je she taka, da bi jo bilo treba razjasniti takoj na zachetku. Vrsto let se zhe ukvarjam z analizo vrednot, ne da bi jih definiral. Che naj bi bilo to preuchevanje vrednot znanstveno, se prichakuje jasna opredelitev do predmeta preuchevanja. To bi moral storiti torej zhe na zachetku svojega prizadevanja na tem podrochju. Lahko se zahvalim samo nezanimanju nashe danashnje sociologije za preuchevanje vrednot, da se táko neuposhtevanje akademskih navad toliko chasa tolerira. In ko sem v hoji po robu institucionalne znanosti napredoval tako dalech, da mi je vseeno, ali se moje prizadevanje shteje za znanstveno ali ne, sem prishel v stanje zavesti, ko lahko poizkusim izraziti nekatere misli o vrednotah tako, kot se mi kazhejo, in to v chasu in prostoru, ki preuchevanju vrednot nista ravno naklonjena. Sedaj pa bom tiste, ki prichakujejo, da se bom vendarle zmotil in vrednote konchno definiral, moral razocharati. Vrednot namrech sploh ni mogoche definirati, prav nobene vrednote ne in ne samo ideje ali vrednote svobode, kot smo to videli v eseju Henrija Bergsona. Kdor pa to vseeno dela, jih s tem svojim pochetjem razvrednoti. Celo artiklov, povzdignjenih v vrednote, ko ti dejansko vrednotno orientirajo ljudi, njihove vrednotne vrednosti namrech, ni vech mogoche definirati. Vrednote po svojem bistvu znanosti sploh niso dostopne. S tem pa ne mislim, da jih mora znanost pustiti pri miru (kar je mimogrede s svojo tezo o nevtralni vrednotni opredelitvi v znanosti zhe tako storila, da o tezi o vrednotno nevtralni znanosti ne govorim). Vrednote znanost dolochajo, tako kot dolochajo religijo in religije, ideologijo in ideologije, ekonomijo in ekonomije; dolochajo njihove vrednotne sisteme. Vrednote znanost orientirajo. Vrednotne orientacije so v znanosti primarne (neposredne) dolochilnice. To, kar znanosti povsem manjka, je dosledna vrednotna refleksija smisla in smotra njene ekspanzije v socialnem sistemu in refleksija tega v vsaki posamezni, konkretni raziskavi, odkritju, izumu. Enostavneje bi rekel: znanost, ki ravna, kot da bi bila nad etiko ali izven nje, je kot da bi bila neetichna. Che pa znanost tega ne dela ali se vsaj zaprepashchujoche malo ukvarja s tem, potem to svojo nalogo prepusti drugim. Znanost, ki jo vrednotno orientirajo religija, ideologija ali kapital, je po sebi neorientirana in se razvija absurdno. O tem danes zhe ne more biti nobenega dvoma vech, to je razvidno ali ochividno vsakemu individuumu, ki se mora osvestiti – osmisliti v svetu, v kakrshnem zhivi; zachuda pa je to she najmanj razvidno zasanjano zaslepljenim znanstvenikom, specialistom, ekspertom, tistim torej, ki so za stanje stvari najbolj odgovorni. V mislih imam avtonomno orientacijo znanosti, ko se znanost utemeljuje sama. Zhal pa je uchinkovitost in ekspanzija avtonomne znanstvene propagande mogocha le z neznanstveno propagando. Chista znanstvena propaganda, ki je le racionalna, je suhoparna in neuchinkovita. Uchinkovita je le, che presezhe analitichni nivo, che je sintetichna, celostna, intuitivna, instinktivna, spontana. Taka pa je le avtonomna (samosvoja) kulturna propaganda, ki je edina lahko she naprej kulturno svojska – slovensko nacionalna.

Trditev, da vrednot sploh ni mogoche definirati, ima daljnosezhne posledice, z njo si je mogoche tudi razlozhiti neatraktivnost vrednot v sociologiji oziroma njihovo marginalnost. Vendar sem dolzhan nekoliko globljo razlago. Poskus definiranja vrednot ali ene same vrednote nas pripelje v njihovo osiromashenje, v nesmiseln redukcionizem pomena vrednot, v semantichno nasilje simbola nad pomenom, in kot zhe recheno, kar pa je bistveno: vrednote z definiranjem razvrednotimo, to je razveljavimo. Seveda boste ugovarjali, kako potem sploh lahko komuniciramo s tako neopredeljivimi simboli, kot so vrednote? Odgovor je preprost in se razdeli v dve smeri: s simboli, ki oznachujejo vrednote, komuniciramo zelo nenatanchno, ne komuniciramo z vrednotami, ampak s priblizhnimi vrednotnimi orientacijami in z nedeterministichnimi vrednotnimi sistemi, v katerih je vsaka vrednota – njen simbol le pomenski priblizhek, njeno strukturiranje v vrednotni sistem pa je za nasho zavest neizbezhno. In to velja za vsak vrednotni sistem.

Vsaka posamezna vrednota, vrednotna orientacija, je pomensko “dolochljiva” le v odnosu do vseh drugih vrednot sistema. Chim shirshi in globlji je vrednotni sistem, tem vechji je pomenski priblizhek vsake posamezne vrednote njenemu pomenu in celo napake v oznachevanju z neustreznimi simboli je mogoche deshifrirati, z dobro voljo seveda. “Dolochljiva” pomeni dolochljivejsha neprimerno bolj, kot che jo pojmujemo izlocheno, izolirano iz sistema; povsem dolochljiva pa ni in ne more biti, ker je zhiva in je, kot bi rekel Bergson, v stalni rasti.

Druga smer odgovora je pomembnejsha, cheprav se vam utegne posebej upirati: nashemu zdravemu razumu se upira, ker dishi po parapsihologiji, tako namrech pravi razum. Zachne se s tem, da vrednotnih sistemov ne konstruiramo, vrednotnih orientacij ne vsiljujemo in vrednot si ne izmishljujemo, ampak jih intuitivno dojemamo. Ne komuniciramo samo prek simbolov, oznachevalcev vrednot, marvech vedno in sochasno tudi neposredno. Brez dojemanja trajanja chasa v strukturi zavesti, kot sem to skushal pojasniti s pomochjo Bergsonove predstavitve neposrednih dejstev zavesti, najbrzh ne bomo dosegli niti minimalnega soglasja v komunikaciji v tej drugi smeri odgovora. Naprej pa je zadeva zopet zelo preprosta. Dejstva in stanja zavesti si izmenjujemo neposredno in simbol je le korelat neposrednega soglasja, souglashevanja; sam po sebi je simbol prazen, tudi sestavljeni, kompleksni simboli so prazni. Che jih nismo napolnili z duhom, iz njih ne moremo izvlechi nechesa, chesar v njih ni. Gotovo pa boste soglashali s tem, da je komunikacija, v kateri eden trosi prazne simbole, drugi pa jih napolnjuje z le sebi lastnimi pomeni, vsaj nesmotrna, che ni nesmiselna. In che se to vseeno tako pogosto dogaja, in lahko bi rekel, da se nam pretezhno vendarle dogaja, pa vseeno ne pomeni, da globlja in polnejsha komunikacija med nami ni mogocha. Idealna in popolna pa bi bila, che sploh ne bi vech rabili teh korelatov, simbolov in bi ti postali ne le balast in ovira, ker to so zhe, ampak bi bili povsem odvech.

Analitichnemu razumu se taka komunikacija do skrajnosti upira. Che je she pripravljen slishati o mozhnosti take neposrednejshe komunikacije, ko sta sogovornika v istem prostoru in chasu, pa ne more soglashati, da bi bilo táko neposrednejshe komuniciranje mogoche, ko sta v prostoru in chasu nedefinirana, niti ko je med njima pismo, zapisana magichna beseda. Za razum magije besede ni ali pa je pri vseh identichna, enako neskrivnostna in jasna. Razum tezhi le v eno smer komunikacije, v eksaktnost zapisa, shifriranja in deshifriranja in zato povsem izlochi mozhnost vzhivetja v to, kar je za simboli le simbolichno naznacheno. Pa je to vendar tako preprosto. Ideja trajanja, ideja sochasnih stanj zavesti je nashi zavesti, potem ko prebije prvotni analitichni odpor, neposredno dostopna. Vzhivetje v stanje zavesti drugega je vendar to, chemur rechemo razumevanje med seboj. Ozhivljanje simbolov pa je le simbolika njihovega ozhivljanja, v bistvu jih sploh ne ozhivljamo, ozhivljamo to, chemur so oni le korelat in iztochnica za neposrednejshe soglasje. In vrednote so tista vrsta simbolov, s katerimi to kljub vsemu najlazhe in najpogosteje delamo.

 

 

 

___________

Rajko Shushtarshich, Vrednote socialne stratifikacije v Zhivalski farmi?

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum1999-1/vredn1.htm

Objavljeno v broshuri: Matjazh Hanzhek – Rajko Shushtarshich, Pogum Revije SRP, sht. 1, Ljubljana, februar 1999;

in v: Revija SRP 13/14, februar 1996, Ljubljana; http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp13/rajsh13/1vress13.htm

 

Glej tudi: Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, Lumi, Ljubljana 1992;

el. knjiga: Pogum Revije SRP 2001/1, Ljubljana, februar 1999:

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/pogum7i.htm

Vrednot ni mogoche definirati, p.25; Sedaj pa se lahko vrnemo k vrednoti svobode, p.28

 

 

 

english