Lives Journal 9

Rajko Šuštaršič

 

VREDNOTE SOCIALNE STRATIFIKACIJE V ŽIVALSKI FARMI?

 

 

Zdaj bom ilustriral neizogibnost ali zgodovinsko določenost ali usojenost vrednotnega sistema socialnega razlikovanja (segregacije) na našem planetu na najkrajši mogoči način. Je tako enostaven, da bi ga razumeli še pariji, če bi jim le povedali, da to ni pravljica, da je Živalska farma le primera ali prispodoba usode občečloveškega socialnega razlikovanja – stratifikacije, ali vrednotnega sistema socialne stratifikacije.

 

Na Živalski farmi se je pravzaprav vse skupaj začelo z Majorjevimi sanjami:

»Major, nagrajeni beli merjasec na Graščinski farmi, je pred svojo smrtjo sanjal nekaj čudnega«, pravzaprav je sanjal utopijo. Lahko bi tudi rekli, da je sanjal tri osnovne institucionalne vrednote sistemov: »svobodo«, »bratstvo«, »enakost«. Nas pa bo v tem prispevku zanimala le slednja:

Res, da so o tem govorili že davno, spominjal se je ... vendar je bilo pozabljeno. In sanje se doslej niso nikoli uresničile.

Ker je bilo že dolgo življenje za njim in ko je toliko poležaval v svojem svinjaku, je imel dovolj časa za razmišljanje, da je spoznal bistvo življenja na tej zemlji – bolje kot katerakoli živeča žival:

 

Nobena žival v Angliji ni svobodna.

Življenje živali je beda in sužnost.

Taka je čista resnica!

Toda – ali že po naravi

mora biti tako?

 

Njegov odgovor je bil jasen, zgoščen:

»Tukaj – tovarišice in tovariši – je odgovor na vse vaše probleme. Izrazimo ga lahko z eno samo besedo – Človek! Človek je edini resnični sovražnik, ki ga imamo! Odstranite človeka in odstranili boste temeljni vzrok lakote in garanja za vse večne čase!« (Dešifrirano to pomeni temeljni vzrok: bede in sužnosti in socialne segregacije.)

 

»Tovariši in tovarišice, moj poziv je upor!«

»Upor bi se lahko zgodil že čez teden ali pa čez sto let«, vendar bil je zgodovinska nujnost.

 

Po uspešno izvedeni revoluciji na Živalski farmi – ki je tu ne bom opisoval, ker jo pri nas še vedno znamo in poznamo več ali manj na pamet iz lastnega izkustva – je Debelinko, “ki je bil pri pisanju najboljši” – bil je pisar oz. ideolog, po hierarhiji takoj za Napoleonom, in v revoluciji se je najbolj izkazal – najprej prečrtal napis:

 

»GRAŠČINSKA FARMA«

 

in z velikimi črkami napisal:

 

»ŽIVALSKA FARMA«

 

Naj omenim še za našo temo poglavitno 7. zapoved (danes bi rekli tudi slogan PP – politične propagande, še malo poprej pa apel AP – agitpropa):

 

»7. VSE ŽIVALI SO SOCIALNO ENAKE (ENAKOPRAVNE)«

Sledilo je dramatično obdobje obnove in napredka na farmi – oz. požrtvovalne izgradnje in razvoja, ki ju spet iz že omenjenega razloga ne bom opisoval. Bolj ko se je farma razvijala, manj so bile uporabne zapovedi, bolj so bili uporabni praktični apeli kot npr. Boksačev: »Še bolj bom delal!«

In za konec pravljice je preostala le še ena Zapoved. Glasila se je:

 

»VSE ŽIVALI SO ENAKOPRAVNE,

TODA NEKATERE ŽIVALI SO ENAKOPRAVNEJŠE OD DRUGIH.«

 

Natančnejši pomen istega apela bi bil:

»VSE ŽIVALI SO SOCIALNO ENAKE,

TODA NEKATERE ŽIVALI SO BOLJ ENAKE OD DRUGIH.«

 

Čisto na koncu pa je imel Napoleon eno samo pripombo na Pilkingtonov odlični in prijateljski sosedski govor. Gospod Pilkington je farmo namreč neprestano imenoval »Živalska farma«. Seveda – saj ni mogel vedeti, kajti On – Napoleon zdajle prvič naznanja – da odpravlja ime »Živalska farma«. Od zdaj naprej se bo farma imenovala »Graščinska farma«, kar je, kakor mu je znano, edino pravilno in izvirno ime.

»Gospodje,« je zaključil Napoleon, »nazdravil bom prav tako kot prej, a v drugačni obliki. Napolnite si čaše do roba! Gospodje:

 

»NAJ ŽIVI GRAŠČINSKA FARMA!«

 

Spet je sledilo prisrčno nazdravljanje in trkanje s kozarci in vsi so do dna izpraznili čaše. Živalim pa, ki so od zunaj strmele v ta prizor, se je zdelo, da se dogaja nekaj čudnega. Nekaj je bilo, kar je spreminjalo prašičem obraze. Detelja (vprežna kobila) je z meglenimi očmi pogledovala zdaj ta, zdaj oni obraz. Nekateri med njimi so imeli pet podbradkov, nekateri štiri, spet drugi tri. A kaj je bilo tisto, kar se je zdelo, da se razkraja in spreminja? Ko je bilo konec aplavza in je družba spet vzela v roke karte in nadaljevala z igro, ki je bila prej prekinjena – so se živali tiho splazile proč.

A niso se še oddaljile niti za deset metrov, ko so nenadoma obstale. V hiši je nastal vik in krik. Stekle so nazaj in spet pogledale skozi okno. Res, tu je izbruhnil hud prepir. Kričali so, tolkli s pestmi po mizi, sumljivo pogledovali drug drugega, besno nekaj zanikovali. Pokazalo se je, da je zmeda nastala, ker sta oba – Napoleon in Pilkington – hkrati igrala na isto kraljico.

Dvanajst glasov je besno tulilo in vsi so bili enaki. Zdaj je bilo jasno, kaj se je zgodilo s prašičjimi obrazi. Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka in človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že je bilo nemogoče povedati, who is who (kdo je kdo).

Tako je bilo to v Živalski farmi po revoluciji živali in tako v socializmu po revoluciji ljudi “revolucionarjev – avantgarde”, zdaj pa smo na tisti točki razvoja ali napredka, kakor hočete, ko po 50 letih od ekspropriacije ekspropriatorjev velja za sveto dolžnost vračanje lastnine nekdanjim razlaščencem, skratka, poravnava socialnih krivic nekdanjim lastnikom, vendar le toliko in tako, da ne povzročamo novih (novim lastnikom)!

Lahko bi tudi rekli, da je zdaj prišel čas deekspropriacije ekspropriatorjev ali vrnitev lastnine razlaščevalcem in predvsem polaščanje (lastninjenje) “novih” – in starih – polaščevalcev.

En sam pomen od mnogoterih pomenov zaključka te silno poučne pravljice za ljudi in človeštvo pa bom vseeno izpostavil, namreč ne bi rad, da bi ga kdo spregledal:

Orwellove živali gledajo skozi okno ljudi in prašiče in ne vidijo razlike: »Saj so isti«!

 

SOCIALNA ENAKOST (ENAKOPRAVNOST) TOREJ NI BILA MOGOČA,

ISTOST JE BILA MOČNEJŠA OD NJIH.

 

Lahko bi rekli tudi drugače: socialna enakost, enakopravnost je bila mogoča samo med Njimi (elito, avantgardo, zgornjo strato), lahko bi rekli celo istost – ki jo generira determinizem socialnih vlog. Ker če zanemarimo število njihovih podbradkov (statusnih simbolov), jih je težko ločiti med seboj; za ostale ljudi “nižjih strat” in “nižje” živali pa tako velja socialno razlikovanje ali stratifikacija.

V bistvu pomenita socialna enakost in socialno razlikovanje isto. Individui naj bi se razlikovali med seboj po stratah, znotraj njih pa naj bi se kar se da poistili (izenačevali). Redukcionizem individualnosti je tako izveden na še obvladljivo socialno mero. Tako naj bi bila zadovoljena potreba individuumov po razlikovanju in potreba sistemov po socialni tipizaciji.

Vrednote svoboda, bratstvo in enakost, ki jih je sanjal Major, so bile ali pa so šele postale socialne (institucionalne) vrednote in konec zgodbe je zgodovinsko določen, ker scenarij institucionalnih vrednot ne pozna izjem, dopušča samo večje ali manjše zavlačevanje ter tu in tam določene omejitve, inačice istega, odvisne od nacionalnih in nekaterih drugih državljanskih posebnosti.

 

___________

George Orwell: Živalska farma (Pravljica), Ljubljana 1982

 

 

 

VREDNOT NI MOGOČE DEFINIRATI!

 

Vrednote so kot pesem, so kot glasba, ali pa so groza zla ali pa prazne besede, izpraznjene pomena, da jim še laž ni vredno reči. Tudi če so na površini naše zavesti, je v njih neka moč, ki nas obvladuje in usmerja, ker smo šibka bitja, ki se redko soočajo sama s seboj, in smo večinoma prepuščeni drugim, med njimi pa tistim, ki vedo, kaj hočejo – inženirjem človeških duš.

Simboli, ki označujejo vrednote, so polipomenski, so tista vrsta simbolov, ki jim najteže fiksiramo pomen, če pa to delamo, jim delamo silo. Simboli, ki označujejo vrednote, so le približni simbolni označevalci neposrednih stanj in smeri zavesti. Če ne želimo ostati na površini, potem se moramo vanje poglobiti do tistih stanj, ko jih ne moremo več enoznačno, banalno izraziti. Mislim, da ni bolj skrivnostnih simbolov, kot so ti, ki označujejo vrednote. Zato pa ni večjih nesporazumov, kot so, ko se sporazumevamo o vrednotah, in ni večjih manipulacij, kot so takrat, ko manipuliramo z njimi.

Vrednote človek potrebuje, da bi orientiral in utemeljil smisel svojega bivanja.

Vrednote potrebuje organizacija, sistem institucionalne hierarhije, da bi bila bolj učinkovita, da opraviči svoj obstoj in ekspanzijo. Z vrednotami se vlada ljudem. In ker se mi zdi, da je tu neko veliko nesorazmerje, da je vendarle ogrožen človek in ne sistem, se mi zdi vredno razjasnjevati vrednote za človeka, tega ne nepomembnega posameznika, in ne za mogočni sistem: ta ima svoje izvedence. Vrednot namreč ni mogoče preučevati, ne da bi bil vrednotno opredeljen.

Soočanje individualne vrednotne orientacije in socialno veljavne vrednotne orientacije ni le internalizacija vrednot, ni le socializacija posameznika, njegova vključitev v sistem, marveč veliko bolj pomembno dogajanje: za posameznika je, tako lahko rečemo, usodno. Mogočni socialno veljavni vrednotni sistemi dobesedno vsrkajo posameznika, prepričajo ga in venomer prepričujejo, da je njegovo bistvo družbeno bistvo, ki se realizira le z njegovo vključitvijo v socialne sisteme. Tega ni mogoče zanikati, saj sicer socialni sistemi sploh ne bi mogli obstajati; vendar je tu neka malenkost, neka diferenca specifica. Individuum je svoboden in ima eno samo resno nalogo v svojem življenju, in ta je: realizirati mora samega sebe, svojo vrednotno orientacijo, uresničiti mora svojski vrednotni sistem. V trenutkih dvoma, ki izraža to njegovo razdvojenost, se žrtvuje za obče dobro – ali pa je prepričan o njem – zaradi tega velikega nesorazmerja v korist družbenega bistva, v korist močnega sistema. Žrtvuje pa svojo svobodo: organizaciji, instituciji, sistemu. Tako dela večina in tako delamo večinoma zaradi tega velikega nesorazmerja in socialni vrednotni sistemi so neverjetno stabilni in togi in se le počasi spreminjajo. S svojo zastrašujočo mogočnostjo nevtralizirajo variacije individualne spontanitete. Tu sem jaz in tu so drugi, ki jih je mnogo, stotine, tisoči, milijoni drugih; tu sem jaz in tam je institucija našega delnega mi. Biti lojalen pomeni rešiti se dvoma, prenesti odgovornost na druge, to je na vas, zateči se v varno zavetje institucionalizacije, njene ureditve vrednot.

Vendar je na koncu človek vendarle sam, ko ne potrebuje več drugih in ko drugi njega ne potrebujejo več. So izjeme, ko potrebujemo njegova dela, njegovo zapuščino, nekdanjo slavo in moč; to da, vendar to ni on, je le njegova podoba, njegov simbol.

Seveda ni to edina vrednotna opredelitev v raziskovanju vrednot, ki je osebna; v njihovem raziskovanju se namreč neprestano srečujemo z osebno vrednotno opredelitvijo. Ena pa je še taka, da bi jo bilo treba razjasniti takoj na začetku. Vrsto let se že ukvarjam z analizo vrednot, ne da bi jih definiral. Če naj bi bilo to preučevanje vrednot znanstveno, se pričakuje jasna opredelitev do predmeta preučevanja. To bi moral storiti torej že na začetku svojega prizadevanja na tem področju. Lahko se zahvalim samo nezanimanju naše današnje sociologije za preučevanje vrednot, da se táko neupoštevanje akademskih navad toliko časa tolerira. In ko sem v hoji po robu institucionalne znanosti napredoval tako daleč, da mi je vseeno, ali se moje prizadevanje šteje za znanstveno ali ne, sem prišel v stanje zavesti, ko lahko poizkusim izraziti nekatere misli o vrednotah tako, kot se mi kažejo, in to v času in prostoru, ki preučevanju vrednot nista ravno naklonjena. Sedaj pa bom tiste, ki pričakujejo, da se bom vendarle zmotil in vrednote končno definiral, moral razočarati. Vrednot namreč sploh ni mogoče definirati, prav nobene vrednote ne in ne samo ideje ali vrednote svobode, kot smo to videli v eseju Henrija Bergsona. Kdor pa to vseeno dela, jih s tem svojim početjem razvrednoti. Celo artiklov, povzdignjenih v vrednote, ko ti dejansko vrednotno orientirajo ljudi, njihove vrednotne vrednosti namreč, ni več mogoče definirati. Vrednote po svojem bistvu znanosti sploh niso dostopne. S tem pa ne mislim, da jih mora znanost pustiti pri miru (kar je mimogrede s svojo tezo o nevtralni vrednotni opredelitvi v znanosti že tako storila, da o tezi o vrednotno nevtralni znanosti ne govorim). Vrednote znanost določajo, tako kot določajo religijo in religije, ideologijo in ideologije, ekonomijo in ekonomije; določajo njihove vrednotne sisteme. Vrednote znanost orientirajo. Vrednotne orientacije so v znanosti primarne (neposredne) določilnice. To, kar znanosti povsem manjka, je dosledna vrednotna refleksija smisla in smotra njene ekspanzije v socialnem sistemu in refleksija tega v vsaki posamezni, konkretni raziskavi, odkritju, izumu. Enostavneje bi rekel: znanost, ki ravna, kot da bi bila nad etiko ali izven nje, je kot da bi bila neetična. Če pa znanost tega ne dela ali se vsaj zaprepaščujoče malo ukvarja s tem, potem to svojo nalogo prepusti drugim. Znanost, ki jo vrednotno orientirajo religija, ideologija ali kapital, je po sebi neorientirana in se razvija absurdno. O tem danes že ne more biti nobenega dvoma več, to je razvidno ali očividno vsakemu individuumu, ki se mora osvestiti – osmisliti v svetu, v kakršnem živi; začuda pa je to še najmanj razvidno zasanjano zaslepljenim znanstvenikom, specialistom, ekspertom, tistim torej, ki so za stanje stvari najbolj odgovorni. V mislih imam avtonomno orientacijo znanosti, ko se znanost utemeljuje sama. Žal pa je učinkovitost in ekspanzija avtonomne znanstvene propagande mogoča le z neznanstveno propagando. Čista znanstvena propaganda, ki je le racionalna, je suhoparna in neučinkovita. Učinkovita je le, če preseže analitični nivo, če je sintetična, celostna, intuitivna, instinktivna, spontana. Taka pa je le avtonomna (samosvoja) kulturna propaganda, ki je edina lahko še naprej kulturno svojska – slovensko nacionalna.

Trditev, da vrednot sploh ni mogoče definirati, ima daljnosežne posledice, z njo si je mogoče tudi razložiti neatraktivnost vrednot v sociologiji oziroma njihovo marginalnost. Vendar sem dolžan nekoliko globljo razlago. Poskus definiranja vrednot ali ene same vrednote nas pripelje v njihovo osiromašenje, v nesmiseln redukcionizem pomena vrednot, v semantično nasilje simbola nad pomenom, in kot že rečeno, kar pa je bistveno: vrednote z definiranjem razvrednotimo, to je razveljavimo. Seveda boste ugovarjali, kako potem sploh lahko komuniciramo s tako neopredeljivimi simboli, kot so vrednote? Odgovor je preprost in se razdeli v dve smeri: s simboli, ki označujejo vrednote, komuniciramo zelo nenatančno, ne komuniciramo z vrednotami, ampak s približnimi vrednotnimi orientacijami in z nedeterminističnimi vrednotnimi sistemi, v katerih je vsaka vrednota – njen simbol le pomenski približek, njeno strukturiranje v vrednotni sistem pa je za našo zavest neizbežno. In to velja za vsak vrednotni sistem.

Vsaka posamezna vrednota, vrednotna orientacija, je pomensko “določljiva” le v odnosu do vseh drugih vrednot sistema. Čim širši in globlji je vrednotni sistem, tem večji je pomenski približek vsake posamezne vrednote njenemu pomenu in celo napake v označevanju z neustreznimi simboli je mogoče dešifrirati, z dobro voljo seveda. “Določljiva” pomeni določljivejša neprimerno bolj, kot če jo pojmujemo izločeno, izolirano iz sistema; povsem določljiva pa ni in ne more biti, ker je živa in je, kot bi rekel Bergson, v stalni rasti.

Druga smer odgovora je pomembnejša, čeprav se vam utegne posebej upirati: našemu zdravemu razumu se upira, ker diši po parapsihologiji, tako namreč pravi razum. Začne se s tem, da vrednotnih sistemov ne konstruiramo, vrednotnih orientacij ne vsiljujemo in vrednot si ne izmišljujemo, ampak jih intuitivno dojemamo. Ne komuniciramo samo prek simbolov, označevalcev vrednot, marveč vedno in sočasno tudi neposredno. Brez dojemanja trajanja časa v strukturi zavesti, kot sem to skušal pojasniti s pomočjo Bergsonove predstavitve neposrednih dejstev zavesti, najbrž ne bomo dosegli niti minimalnega soglasja v komunikaciji v tej drugi smeri odgovora. Naprej pa je zadeva zopet zelo preprosta. Dejstva in stanja zavesti si izmenjujemo neposredno in simbol je le korelat neposrednega soglasja, souglaševanja; sam po sebi je simbol prazen, tudi sestavljeni, kompleksni simboli so prazni. Če jih nismo napolnili z duhom, iz njih ne moremo izvleči nečesa, česar v njih ni. Gotovo pa boste soglašali s tem, da je komunikacija, v kateri eden trosi prazne simbole, drugi pa jih napolnjuje z le sebi lastnimi pomeni, vsaj nesmotrna, če ni nesmiselna. In če se to vseeno tako pogosto dogaja, in lahko bi rekel, da se nam pretežno vendarle dogaja, pa vseeno ne pomeni, da globlja in polnejša komunikacija med nami ni mogoča. Idealna in popolna pa bi bila, če sploh ne bi več rabili teh korelatov, simbolov in bi ti postali ne le balast in ovira, ker to so že, ampak bi bili povsem odveč.

Analitičnemu razumu se taka komunikacija do skrajnosti upira. Če je še pripravljen slišati o možnosti take neposrednejše komunikacije, ko sta sogovornika v istem prostoru in času, pa ne more soglašati, da bi bilo táko neposrednejše komuniciranje mogoče, ko sta v prostoru in času nedefinirana, niti ko je med njima pismo, zapisana magična beseda. Za razum magije besede ni ali pa je pri vseh identična, enako neskrivnostna in jasna. Razum teži le v eno smer komunikacije, v eksaktnost zapisa, šifriranja in dešifriranja in zato povsem izloči možnost vživetja v to, kar je za simboli le simbolično naznačeno. Pa je to vendar tako preprosto. Ideja trajanja, ideja sočasnih stanj zavesti je naši zavesti, potem ko prebije prvotni analitični odpor, neposredno dostopna. Vživetje v stanje zavesti drugega je vendar to, čemur rečemo razumevanje med seboj. Oživljanje simbolov pa je le simbolika njihovega oživljanja, v bistvu jih sploh ne oživljamo, oživljamo to, čemur so oni le korelat in iztočnica za neposrednejše soglasje. In vrednote so tista vrsta simbolov, s katerimi to kljub vsemu najlaže in najpogosteje delamo.

 

 

 

___________

Rajko Šuštaršič, Vrednote socialne stratifikacije v Živalski farmi?

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum1999-1/vredn1.htm

Objavljeno v brošuri: Matjaž Hanžek – Rajko Šuštaršič, Pogum Revije SRP, št. 1, Ljubljana, februar 1999;

in v: Revija SRP 13/14, februar 1996, Ljubljana; http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp13/rajsh13/1vress13.htm

 

Glej tudi: Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, Lumi, Ljubljana 1992;

el. knjiga: Pogum Revije SRP 2001/1, Ljubljana, februar 1999:

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2001-1/pogum7i.htm

Vrednot ni mogoche definirati, p.25; Sedaj pa se lahko vrnemo k vrednoti svobode, p.28

 

 

 

english